Booksmart (2019)

Rezultat iskanja slik za Booksmart 2019

Ostra mladinska komedija Booksmart se ponaša z zanimivo idejo; dve ambiciozni in inteligetni dijakinji le en dan pred podelitvijo diplom ugotovita, da sta celo srednjo šolo preživeli za knjigami, medtem ko so noči žuriranja splava mimo njiju, zato se odločita, da bosta svojo zadnjo noč v srednji šoli preživeli v znamenju kršenja pravil, norih zabav in eksperimentiranja s spolnostjo. Režijski prvenec igralke Olivie Wilde je zastavljen kot feministična različica komedije Superbad, kar vsaj na papirju zveni obetavno, vendar pa je izvedba nekoliko klavrna in niti malo zabavna. Glava težava tega filma je namreč težava mnogih sodobnih mladinskih filmov; namesto, da bi se dejansko pozanimal o tem, kako se mladi v resnici obnašajo in doživljajo svet pred svojimi očmi, ubere pot kreiranja t.i. liberalne utopije, kjer vsak najstnik zveni kot da bi se nahajal na političnem shodu v podporo demokratom. To, da v enem od prvih kadrov vidimo portret Michelle Obama, je dovolj zgovoren dokaz, kako nesubtilen in od realnosti odmaknjen je ta film. In ravno zaradi tega sta tudi glavni junaki bolj nadležni kot očarljivi, še bolj pa preseneča to, da je skoraj vsak lik v filmu boleče stereotipen in brezoseben (da, geji se obnašajo kot ženske in nogometaši uživajo v popivanju ter riganju). Kar pa je še posebej žalostno; film tudi kot komedija ne deluje, saj skuša s pretiravanji preveč nasmejati, to pa pogosto ustvari nasproten učinek, šale na račun masturbacije, lezbijštva in oralnega zadovoljevanja pa so lenobne in nedomiselne. Booksmart je sicer lepo posnet in dobro odigran film, vendar hkrati okužen z nepotrebnim politiziranjem, stereotipnimi predstavami resničnosti ter slabimi šalami.

Ocena 2

Advertisements

Aladdin (2019)

Rezultat iskanja slik za aladdin 2019Časi, ko je filmski studio Disney slovel po močni ustvarjalnosti in izvirnosti, so žal že zdavnaj mimo. Danes je Disney resda finančni velikan, ki ima v rokah praktično vse pomembnejše franšize kot sta superherojski Marvel in galaktični Star Wars, denarja pa mu ne bo zmanjkalo za naslednji dve desetletji, toda kreativno se je studio spremenil v imperij lenobe in pohlepa, ki obupano išče vse možne načine, da bi po liniji najmanjšega odpora zaslužil čim več zelencev. Zato tudi ne preseneča, da se studio posveča “živim” adaptacijam svojih celovečernih risank, ki včasih rodijo spodobne rezultate (The Jungle Book), medle (Dumbo) ali pa popolno katastrofo (Beauty and The Beast). Sedaj je na vrsti adaptacija orientalske pravljice Aladdin o mladem tatiču, kateremu se spremeni življenje, ko spozna zabavnega duha iz čarobne svetilke. Priznati moram, da  sem si pričujoči film ogledal z nekoliko več zanimanja, saj sem mnenja, da je animirani film navkljub šarmu vsebinsko precej šepav in kot tak ponuja ogromno prostora za izboljšave. In glede na to, da je režijo filma prevzel starosta Guy Ritchie, je upanje, da Aladdin ne bo postal samo še eno vizualno atraktivno, toda emocionalno prazno zapravljanje časa, nekoliko naraslo. In kakšen je končni rezultat? Navkljub slabim obetom Ritchijeva adaptacija Disneyjeve animiranke ne izpade kot popolna katastrofa, četudi se gledalec nikoli ne bo uspel znebiti občutka, da pričujoči film nima nobenega razloga za obstoj.

Rezultat iskanja slik za aladdin 2019

Film bolj ali manj zvesto sledi zgodbi izvirnika in ne spremeni veliko stvari, le da tokrat nekoliko bolj razvije lik princese Jasmine in se znebi nekaterih vsebinskih nelogičnosti, ki so pestile risano verzijo. Kot je moč pričakovati, je film vizualno atraktiven in poln veličastne kostumografije ter prepričljivih posebnih učinkov, ki omogočajo gledalcu, da se lažje vživi v čarobni orientalski svet, četudi ta ne preseže vloge lepe kulise. Igralske kreacije so spodobne, pesmi so kompetentno odpete, najbolj pa preseneti Will Smith v “nehvaležni” vlogi duha iz svetilke, kateremu je v originalu glas posodil legendarni Robin Williams. Smith se pametno distancira od Williamsovega lika in skuša duha predstaviti na svoj zabaven način, film pa mu tudi omogoči, da ne pretirava s precej nevmesnimi modernimi popkulturnimi referencami. Princesa Jasmina je tokrat bistveno bolj zanimiv lik, medtem ko Aladdin ostaja na ravni tega, kar smo uspeli videti v originalu. Romanca med Aladdinom in Jasmino še vedno nima nobene iskrice, zlikovec Jafar pa je potisnjen močno v ozadje in je kot tak izredno pozabljiv lik, mlajše gledalec pa bo zmotila tudi pretirana dolžina. Aladdin je v osnovi spodobna adaptacija legendarne Disneyjeve risanke, vendar pa ne najdem razloga, da bi celo najbolj goreči oboževalci animiranega tatiča s čarobno svetilko pričujoči film videli več kot enkrat.

Ocena 3

Aladdin (1992)

Povezana slika

Aladdin velja za eno od najbolj priljubljenih animiranih pravljic studia Disney (iz časov, ko je studio še imel na zalogi kakšno izvirno idejo), h kateri se vedno znova vračajo generacije starih in mladih po vsem svetu. In tudi danes, po več kot 25 letih, se zdi, da zgodba o revnem arabskem fantiču, ki se s pomočjo ikonične čarobne svetilke prelevi v izbranca lepe princese,  še vedno živi v spominu mnogih ljudi. Je ta sloves upravičen? Odvisno od pristopa, ki ga gledalec ubere; če je vaš namen uživati v risani pravljici s čudovito animacijo, simpatičnimi liki, dobrimi šalami, hitrim tempom ter obilco za ušesa prijetnimi melodijami, potem je Aladdin prava izbira za vas. Vsekakor pa bo risanka pisana na kožo otrokom, ki jih bolj kot smiselnost zgodbe zanimajo lepe podobe ter vzpodbudnimi nauki o tem, da naj ostanejo zvesti samemu sebi in se nikoli ne sramujejo tega, kar so. A če se za trenutek vživimo v kožo ciničnega kritika, pa pridemo do sklepa, da je na vsebinski ravni Aladdin precej nesmiseln in ohlapen animirani film. Ena od glavnih težav filma je neprepričljiva romanca med Aladdinom in princeso Jasmino, ki se zaljubita brez pravega razloga, še večje glavobole pa povzroča skrajni idiotizem zlikovca Jafarja, ki ga ne ženejo zgolj dolgočasni motivi (slava in denar), ampak njegove neumne odločitve, ki glavnemu junaku omogočijo lažjo zmago. Ravno zato zaključni spopad in vsebinski preobrat, ki dobesedno iz zraka spremeni vsa pravila zgodbe, na kateri bazira cel film, izpadeta neprepričljivo in lenobno. Navkljub mnogim napakam pa je Aladdin povsem neškodljiva zabava za otroke z odličnimi glasovnimi predstavami (Robin Williams je kot duh iz svetilke izredno zabaven), lepo animacijo ter vzpodbudnim sporočilom.

Ocena +3

Malokarpatan: Cesta podzemnými sálami Kovovlada

maxresdefaultMalokarpatan so slovaški bend, ki pripada krogu zahodnoslovanskega alternativnega metala, ki se ne obremenjuje z žanrskimi oznakami in veliko pozornost namenja eksperimentiranju in kršenju glasbenih norm. Četudi je njihova simbioza ambientala, black metala in alternativnega rocka zna povprečnega poslušalca lahko precej zahtevna, ne bo škodilo, če v roke prime EP Cesta Cesta podzemnými sálami Kovovlada, ki v slabih 11. minutah postreže z dvema ekstremoma, ki definirata omenjeno glasbeno skupino. Ta sicer inspiracijo črpa iz slovaških bajk in legend, kar je razvidno tudi tokrat; plošča pripoveduje zgodbo o svobodomiselnem in razigranem dekletu, ki se poroči s Kovovladom, vladarjem podzemlja. Da njun zakon temelji na kontrastih svetov glavnih junakov, ki sta na eni strani zaznamovana s pravljičnimi motivi in svetlobo, na drugi pa s temo in pogubo, verjetno ni treba poudarjati. V takšnem duhu mine tudi plošča, na kateri se nahajata zgolj dva komada; prvi je zasnovan kot temačni ambiental, ki spominja na oglašanje bitij iz jame, medtem ko drugi eksplodira v starošolski death / black metal, kjer se skupina pokaže v svoji bolj konvencionalni, toda nič manj brutalni luči. Izvrstno obvladovanje žanrov, konkretna metalska godba, zanimiva vsebinska podlaga in prepričljivo temačno ozračje naredijo iz pričujočega EP-ja pravo poslastico za glasbene gurmane. Obvezno poslušanje.

Ocena 5