Eight Grade je eno od večjih filmskih presenečenj letos, ki je nenadoma uzrlo luč sveta in osvojilo srca mnogih gledalcev in kritikov. Povsem razumljivo, saj gre za izdelek, ki se enako uspešno znajde v vlogi intimne komične drame o težavah odraščanja kot tudi družbenega komentarja o psihičnem stanju postmilenijske generacije, katera se vse pogosteje (in agresivno) seli na internet in družabna omrežja, kjer si kroji alternativno resničnost, zaznamovano s selfieji in lovi na všečke. V ospredju zgodbe je vase zaprta in osamljena najstnica Kayla (Elsie Fisher), ki preživlja zadnji teden na osnovni šoli in se tako fizično in psihično pripravlja na nove korake v svojem življenju. Teden, ki se odvije pred očmi gledalcev, je temu primerno zaznamovan s kronično negotovostjo, nerodnim sklepanjem prijateljstev, ponižanji, strahovi pred zavrnitvijo ter vse prej kot preprostim spolnim dozorevanjem. Eight Grade je film, ki več kot uspešno lovi ravnotežje med realizmom in sentimentalnostjo; je ganljiv, vendar ne pocukran, je na trenutke boleče avtentičen in iskren, vendar hkrati zabaven in očarljiv, je preprost, vendar hkrati zelo kompleksen, saj ne ponuja enostavnih rešitev in ga bolj kot iskanje odgovorov zanima postavljanje ogledala generaciji, katere prihodnost je vedno bolj majava. Vse to pa film ne bi dosegel brez izredno prikupne glavne junakinje, ki je vrhunsko odigra Fisherjeva, magnetične glasbene podlage, toplega humorja in zbadljivih dialogov. Eight Grade je film z neizmerno voljo do življenja, pa četudi spregovori o tem, kako je to včasih težko.
Ocena 5
Švicarski black metal duet Dakhma obstaja med nami že lep čas, na svoj obstoj pa je prvič opozoril leta 2016 z mini ploščo, ki je med oboževalce alternativnih oblik metala požela same pohvale. Dve leti kasneje se dvojec vrača na sceno z ambicioznim albumom Hamkar Atonement, ki črpa inspiracijo iz starodavne iranske religije ter filozofije preroka Zaratusthre. V osnovi gre za konceptualno ploščo, ki se začne tam, kjer se večina zgodb o boju med dobrim in zlim konča; s popolnoma prevlado zlih duhov, ki demolirajo ostanke vsega dobrega in svet pahnejo v obdobje popolne pogube, katere edina rešitev je totalna destrukcija. Po domače povedano; Dakhma se igrata s starodavnimi verskimi izročili in pripovedujeta izredno depresivno zgodbo, kjer ni prostora za simbolične luči upanja in odrešitve. Temu primerno je tudi pričujoči album zbirka surovega black metala z elementi orientalskega folka, dopolnjeno z zloveščimi vokali in pogostimi menjavanji zvočnih “razpoloženj”; od divjega in nasilnega pa vse do umirjenega in mračnega. Plošča vsekakor ni za vsak okus, vendar pa duetu Dakhma ni moč očitati ustvarjalne moči, samozavesti in brezkompromisnega sledenja konceptu, ki zna biti enako fascinanten kot tudi zahteven.
