Jo Nesbo: Odrešenik

Šesti primer v seriji kriminalnih romanov Joa Nesboja o enako genialnem kot problematičnem policijskem inšpektorju Harryju Holu z naslovom Odrešenik se za razliko od prejšnjih, ki se raztezajo tudi preko več mesecev, tednov ali let, odvije v slabih desetih dneh. Natančneje; slaba dva tedna pred začetkom božičnih in novoletnih praznikov. Nesbo gledalca popelje v slepo črevo norveške humanitarne organizacije Vojska odrešitve, ki hkrati velja za eno najbolj vplivnih evropskih združb nasploh. V okviru svojih dejavnosti “vojska” organizira tudi dobrodelne glasbene koncerte in tistega usodnega decembra na prireditvi odjekne strel in pred gledalci se na tla zgrudi pevec skupine, sicer vplivnega člana združbe, ki si je v bližnji prihodnosti obetal naziv njenega vodje. Policija umor zaradi pomanjkanja dokazov hitro pomete pod preprogo, toda morilec se še vedno nahaja v Oslu, saj ugotovi, da je umoril napačno osebo in da je njegova tarča še vedno na prostosti. Odrešenik je klasični predstavnik skandinavskega noir romana, saj se odvija sredi hladne zime z izpostavljenim kontrastom med brutalnim nasiljem in prešernih prazničnim vzdušjem, ki vlada na ulicah norveške prestolnice. Nesbo se znova izkaže kot mojstrski “gradbenik” atmosfere, ki je tokrat še posebej zadušljiva in tesnobna, napetemu in hitremu dogajanju pa ob strani stojijo še običajno skoki v zasebno življenje inšpektorja Hola, le da so ti nekoliko manj pogosti kot pri prejšnjih romanih; nasploh se zdi, da Nesbo Hola venomer ohranja v poziciji policijskega inšpektorja in da zgolj bežno ošvrkne njegove zasebne težave, ki tokrat niti niso tako usodne (njegova “bivša” žena je v razmerju z zdravnikom, do katerega Harry čuti zadržan, vendar nepričakovano topel odnos). Roman Odrešenik sledi pričakovani “Nesbojevski” formuli; obilica brutalnega nasilja, široka galerija likov (nekateri so bolj, drugi manj zanimivi), hiter tempo ter suspenz, ki le redko popusti, Nesbo pa se tokrat dotakne (sicer zbolj bežno) tudi nam dobro znanega balkanskega konflikta, za osrednji motiv pa si izbere razsežnosti korupcije in pohlepa v humanitarnih organizacijah. Odrešenik ne spada med Nesbojeve vrhunske romane, vendar kljub temu utrdi avtorjevo pozicijo najbolj priljubljenega in spretnega pisca kriminalk na svetu.

Rating: 4 out of 5.

Zola (2021)

Zola' Review: Twitter? I Hardly Know Her! - The New York Times

Rating: 5 out of 10.

Zola je črna komedija z bizarnim ozadjem; oktobra 2015 je natakarica Aziah “Zola” King iz Detroita objavila obsežen tvit, v katerem je opisala njen nenavadni izlet na Florido v družbi striptizete Jessice, s katero se po spletu okoliščin zaplete v mrežo prostitucije, umorov in celo poskusa samomora. Tvit je nemudoma zbudil pozornost širše javnosti in filmske adaptacije se je sprva lotil James Franco, vendar se je po številnih obtožbah zaradi spolnega nadlegovanja bil prisiljen distancirati od projekta, režijsko krmilo pa je bilo predano v roke Janiczi Bravo. Koliko resnice je dejansko zajete v filmu, lahko samo ugibamo (tudi Kingova je zatrdila, da je nekatera dejstva zdramatizirala), toda Zola ima enostavno preveč odštekano in bizarno zgodbo, da bi ostala spregledana. Končni rezultat je film, ki je na svojevrsten način zelo blizu resničnosti zgodbe, ki jo je Kingova spisala v svojem tvitu; Zola je film s specifičnim črnim humorjem, namerno zmedeno montažo in strukturo zgodbe, ki venomer preskakuje med noirovskim trilerjem, erotično dramo in napol metafizično komedijo zmešnjav, ki se roga konceptu t.i. filtrirane resničnosti, prisotne na družabnih omrežjih, kar je še posebej domače raznim vplivnežem in posameznikom, ki si obupano želijo svojih petnajst minut slave. Velja še pohvaliti odlične igralske predstave (izkaže se predvsem Riley Keough kot Jessica – oz. v filmu nosi ime Stefani – s svojim briljantnim oponašanjem razvajene belke, ki se pretvarja, da je črnka), subtilne satirične podtone in pogumno odločitev Bravove, da resnično zgodbo natakarice ne izrabi za bebavo komedijo tipa Hangover in namesto tega ubere bolj prizemljen pristop, četudi nonšalantno razbije vse žanrske norme. A prizadevanja sama po sebi niso dovolj in zdi se, da Zola oz. režiserka Bravova ni povsem kos zastavljenim nalogam, zato njen film izpade kot simpatičen, toda bolj ali manj ponesrečen eksperiment z veliko več stila kot vsebine. Glavni problem filma je ta, da gledalcu ne ponudi veliko razlogov, da bi mu za zgodbo in njene like moralo biti mar; liki so enodimenzionalni in ne pretirano zanimivi, zgodba pa strukturirana na tak način, da gledalec dobi občutek kot da tava v labirintu brez izhoda. Zola je film, ki se močno želi nekaj povedati, vendar je preveč zmeden, neosredotočen in površinski, da bi se lahko usidral v trajnejši gledalčev spomin.

Jakob’s Wife (2021)

Indie Spotlight: Jakob's Wife (2021) - Morbidly Beautiful

Rating: 7.5 out of 10.

S pojavom raznih #MeToo gibanj in številnih opozarjanj na podcenjujoč položaj žensk v filmski industriji je tudi vse več filmov (še posebej čezlužnih) cepljenih z dozo novodobnega feminizma, ki pa žal pogosto izpade pokroviteljsko, pridigarsko in okuženo z osladno politično korektnostjo. Ključni problem je v tem, da filmarji problematiko spolne neenakopravnosti izrabijo za samopromocijo in krepitev samopravičniške drže, medtem ko jim je malo mar, če se bo gledalec česa naučil ali pa dobil svež vpogled na obravnavano tematiko, da o enostranskem idealiziranju ženskih in demoniziranju moških likov niti ne govorimo. Jakob’s Wife sicer jezdi na omenjenem feminističnem valu, vendar pa je na srečo svetlobna leta daleč od zlagane hollywoodske kozmetike in gledalcu dejansko ponudi sicer zelo osnoven, a navkljub temu zanimiv vpogled v zasebno življenje ženske v jeseni svojega življenja, ki je navkljub srečnemu zakonu z lokalnim župnikom obremenjena z občutki ujetosti v dolgočasno rutino vsakdana. Pa vendar se Anne (ikona nizkoproračunskih grozljivk Barbara Crampton, ki navkljub starosti 63 let izgleda fenomenalno) življenje obrne na glavo, ko jo ugrizne vampir in se začne spreminjati v krvovesa z nadnaravnimi močmi, vendar nenadzorovanim apetitom po krvi. Glavna odlika pričujočega filma je ta, da motiv vampirizma izkoristi za raziskovanje širše družbene problematike občutka ujetosti ženske, ki nekega dne ugotovi, da je njeno življenje postalo sinonim za povprečnost, bližnji stik z vampirjem pa ji omogoča postopno emancipacijo. Jakob’s Wife je film s feminističnimi podtoni, vendar hkrati ohranja tudi trezen in – kolikor je znotraj žanra grozljivk pač mogoče – realističen pogled na zapletene odnose med moškimi in ženskami. K temu prištejmo še odlične igralske predstave, prvorazredni črni humor ter simpatična osrednja lika in končni rezultat je enako duhovita kot tudi vsebinsko močna grozljivka, po kateri bi se lahko zgledoval marsikateri hollywoodski kravatar.