Black Death (2010)

V času pandemije koronavirusa so filmi na temo izbruha in širjenja smrtonosnih bolezni znova aktualni, saj jih mnogo uspe potegniti močne vzporednice z aktualnim dogajanjem, še posebej z vidika vzpostavljanja panike med prebivalstvom in širjenja lažnih novic. Gotska grozljivka Black Death se tako zdi idealna izbira za ogled, saj se film odvija v času prvega izbruha kuge v Angliji, ko so deželo poleg smrtonosne bolezni pestili tudi naraščujoče vraževerje prebivalstva, agresivna avtoriteta cerkve, ki je ljudi prepričala, da je bolezen božja kazen in zloglasni sežigi čarovnic, večinoma nedolžnih mladih žensk, ki naj bi bolezen kuge namerno širile. A če od pričujočega filma pričakujete avtentični prikaz tedanjega časa, boste žal močno razočarani, saj je Black Death v prvi vrsti žanrska zabava oz. miks akcijske pustolovščine in okultne grozljivke, ki prisega na temačno ozračje, razburljive akcijske prizore, hektolitre krvi in strašljivo ikonografijo, ki več kot očitno naznanja močno prisotnost nadnaravnega. Vse to pa seveda ne pomeni, da je film slab, le da od njega ni moč pričakovati neke konkretne zgodovinske lekcije; zgodba o mladem duhovniku, ki se pridružini skupini vitezov, da bi raziskala odročno vasico, ki je na bolezen imuna, povrhu tega pa naj bi njene vodje prakticirale črno magijo oživljanja mrtvih. Kot že rečeno; Black Death je čista žanrska zabava z nezapleteno zgodbo ter preprosto izrisanimi liki, vendar se hkrati odkupi z izvrstno temačno fotografijo, dobrimi igralskimi predstavami (še posebej se izkaže deški Eddie Redmayne, ki s svojo prisotnostjo izpostavi močan kontrast med nedolžnostjo mladega duhovnika in kruto realnostjo, ki ga obkroža), napetimi prizori in presenetljivo velikim številom strašljivih momentov in zanimiv vsebinskih preobratov. Za ljubitelje grozljivk bo Black Death več kot primerna zabava, le neke poglobljene zgodovinske lekcije ne pričakujte.

Ocena 4

Več vidjeno (1987)

Srbski režiser Goran Marković se je v 80. letih močno spogledoval z žanrom filmske grozljivke, katerega je začinil z močnimi (in še posebej ostrimi) družbenokritičnimi komentarji na račun mnogih stranpoti nekdanjega jugoslovanskega režima. Slednje je bilo še posebej izrazito v kultni medicinski grozljivki Variola Vera, ki je spregovorila o resničnem izbruhu bolezni črnih koz v osrednji beograjski bolnišnici, s psihološkim trilerjem Več vidjeno pa se je osredotočila na bolj intimno, vendar nič manj strašljivo in zbadljivo zgodbo na temo psihičnih bolezni in utesnjenosti političnega ozračja v poslednjem obdobju obstoja nekdanje skupne države. Film je že od samega začetka zavit v meglico skrivnosti; mladenič sedi v dvorani in z gledalci spremlja nastop duševno motenega pianista Mihajla, med njima pa je nemudoma vzpostavljena nenavadna vez. Zgodba se nato preseli v leto 1971, kjer spoznamo Mihajla kot sramežljivega in vase zaprtega profesorja klavirja, ki se zaplete v romanco z lahkoživo Olgico, sicer učiteljico plesa, ki živi v majhnem stanovanju s svojim bolnim bratcem ter očetom alkoholikom. Kot je moč pričakovati, Mihajlo od njune zveze pričakuje nekaj več, vendar ga Olgica nemudoma zavrne in izbere novega ljubimca, to pa glavnega junaka pahne v psihozo, ki pa je tudi posledica nerazčiščenih travm iz lastne otroštva. Več vidjeno je izredno temačna, pretresljiva in strašljiva tragedija, ki gledalca šokira ravno zaradi tega, ker je vsak delček filma izredno blizu resničnosti, kar znova dokazuje že znano tezo, da je najhujši vir groze ravno sam človek s svojim okrutnim obnašanjem in nekontroliranimi izbruhi jeze in agresije. Film več kot kompetentno prepleta družbenokritični komentar o montiranih povojnih procesih in temu doda elemente srhljive psihološke drame in celo slasherja, ki pa nikoli ne zapade v vode cenene eksplotacije. Odlične igralske predstave, pristno tesnobno ozračje ter srhljivo avtentična rekonstrucija bolnega človeškega uma naredijo iz filma Več vidjeno nepozabno srbsko filmsko klasiko, ki preseže žanrsko podobno čezlužniške produkte.

Ocena 5

In the Electric Mist (2009)

In the Electric Mist (2009) directed by Bertrand Tavernier • Reviews, film  + cast • Letterboxd

Ameriški jug je v svetu sedme umetnosti pogosto potretiran kot napol mistično okolje, kjer so določena poglavja njegove krvave preteklosti, povezane z državljansko vojno in suženjstvom, srhljivo reflektirana tudi v sedanje čase. Ta surrealnost je odlično izrazita tudi v skrivnostnem trilerju In the Electric Mist, posnet po kriminalnem romanu Jamesa Lee Burka, ki skuša prepletati elemente klasičnega žanrskega dela in fantazijske drame, četudi je slednja še vedno trdno zasidrana v surovi resničnosti. V filmu spremljamo nenavadno odisejado šerifa Dava Robicehauxa (kot vedno pasivno agresivni Tommy Lee Jones), ki preiskuje umor 19 – letne prostitutke, hkrati pa obuja spomin na otroštvo, ko je bil priča streljanju na temnopoltega jetnika, ki je med begom izginil neznano kam. Tekom iskanja morilca se zaplete v konfliktne odnose s filmsko ekipo, ki v New Orleansu snema film o ameriški državljanski vojni, izkaže pa se tudi, da so bili določeni člani ekipe v intimnem odnosu z umorjeno prostitutko. In the Electric Mist ni film, namenjen tistim, ki od filma pričakujejo lahkotno in konvencionalno žanrsko zabavo, saj je izdelek v prvi vrsti nenavadna razglednica iz ameriškega močvirja, kjer se prepletajo seks, korupcija, pohlep in blues glasba, medtem ko je sam lov na morilca potisnjen v ozadje in kot tak ne postreže s pretiranimi presenečenji in šokantimi preobrati. In the Electric Mist je v prvi vrsti film, ki cilja na prepričljivo nadnaravno vzdušje ter karakterizacijo osrednjih likov, četudi jih je večina premalo razdelanih oz. preveč enodimenzionalnih, da bi lahko pustili močnejši vtis. Je pa na srečo Lee Jones znova odličen, četudi smo ga v tovrstnih vlogah stoičnih šerifov videli že neštetokrat. Poslastica za zahtevnejše gledalce.

Ocena 4