Jack Ketchum: Cover

Jack Ketchum - Cover.epubČe v roke vzameš romana Jacka Ketchuma, se pripravi na vse prej kot lahkotno branje. Ketchum je namreč pisec, ki do bralca ne čuti pretiranega usmiljenja in mu brez kančka sramu in skorajda čustveno otopelo predstavi najtemnejše predele človekove duše. Zato ne bodite presenečeni, če boste po branju njegovih knjig vsaj za trenutek nehali verjeti v to, da smo vsi ljudje globoko v sebi dobri. “Zlo preprosto obstaja in včasih tudi zmaga,” je nekoč izjavil Stephen King in zdi se, da Ketchum to “filozofijo” vedno znova ponese na ravni, ki bodo bralca še posebej pretresle. Cover je roman, ki se dotika sicer večkrat obravnavane problematike življenja nekdanjih vojnih veteranov, ki bolehajo za posttravmatskim stresom. Eden od njih je tudi Lee, ki se je svoje čase s tovariši boril v Vietnamu (oz. če sodimo po izredno grafičnih flashbackih, večinoma mučil, posiljeval in ubijal civiliste), sedaj pa živi v gozdovih kot samotar z velikanskim nasadom marihuane. Ko nekega dne na njegovo zemljo stopi skupina popotnikov na čelu z uspešnim pisateljem Kelseyjem, ki med drugim tudi uživa v ljubezenskem trikotniku med njegovo ženo Caroline in ljubico Michelle) in ukrade nekaj listov marihuane, pa Leeju poči film in se odloči, da bo nezaželjene obiskovalce našel in jih kaznoval.

Cover bi lahko označili za Ketchumovo različico pustolovskih klasik Odrešitev in First Blood, četudi nikoli ne premore globine in prefinjene provokativnosti prve in druge. Roman počasi in potrpežljivo razvija svoje like (vsaj dve tretjini so posvečene opisom življenj nastopajočih oseb), ki so zaradi specifičnega načina življenja vsekakor zanimivi, četudi ne ravno simpatični. Ketchum se trudi, da bi skozi Leejevo zgodbo izpostavil oster družben komentar o tem, kako vojna sistematično uničuje življenja posameznikov, toda glede na vse opisano, se zdi, da je večina tragičnih dogokov posledica njega samega, saj se tudi ob pogledu na kolega, ki posili petletno deklico, ne premakne in vsaj poskuša preprečiti gnusobo pred seboj), zato je res težko gojiti simpatije do njega. Navkljub temu je Lee dovolj zanimiv in kompleksen lik, katerega motivacije (v sedanjosti) razumemo, Ketchum pa odlično zajame osebnost človeka, ki je tik pred tem, da eksplodira. Nasilje je v primerjavi z ostalimi Ketchumovimi romani precej omiljeno in pogosto nepretresljivo, tudi zaradi tega, ker dso določeni liki v zgodbi zgolj zato, da se nadležno obnašajo. A od vsega najbolj razočara konec romana, ki ga v bistvu ni. Zdi se, da Ketchum ni vedel, kako zaključiti zgodbo, zato jo preprosto prekine in pusti vse viseti v zraku. Cover ne spada med avtorjeve presežke, a je navkljub temu branja vredna knjiga.

Ocena +3

The Unkindness of Ravens (2016)

Review] 'The Unkindness of Ravens' is a Disturbing Depiction of ...

Škotski neodvisni filmar Lawrie Brewster je nedvomno talentiran in ambiciozen avtor z ogromno znanja, da iz “malega” naredi “veliko”, pa vendar se zdi, da veliko njegovih idej na prehodu iz teorije v prakso ne prinese pretirano zadovoljivih rezultatov. Že njegov prejšnji film, psihološka srhljivka Lord of Tears je kazal ogromno potenciala in težko bi rekli, da Brewster ni ustvaril vizualno privlačnega, vzdušnega in na trenutke strašljivega filma, težava je bila zgolj v tem, da imamo opravka z režiserjem, ki v prvi vrsti ustvarja zase, šele nato za gledalca. S tem ni seveda nič narobe, toda vseeno se zdi, da Brewster okoli sebe gradi nekoliko premočan zid, kamor gledalec slej ko prej ne bo imel več vstopa. Grozljivka The Unkindness of Ravens je sicer pomik v pravo smer, toda še vedno se zdi, da omenjeni filmar ne more iz svoje kože in zaradi tega filmu prinese mnogo več škode kot koristi. Zgodba se vrti okoli travmatiziranega vojnega veterana, ki goji močan strah do krokarjev, zato odpotuje na škotsko podeželje, da bi se soočil s svojimi demoni iz sedanjosti kot tudi preteklosti. The Unkindness of Ravens se izkaže z vzdušno atmosfero, iskrenim prikazom posledic, ki jih na človeku pusti posttravmatski stres ter fascinantno tesnobnim ozračjem, polnim občutkov brezizhodnosti in obupa. A uspešnost filma je zgolj polovična; Brewster še vedno vleče zgodbo do neskončnosti in ko pride do njenega bistva, tega melje tako dolgo, da že postane nadležen. Zato ne bodite presenečeni, če boste navkljub skromni dolžini 85. minut večkrat dobili občutek, da bi film deloval neprimerno bolje kot kratkometražni izdelek. The Unkindness of Ravens je ambiciozen, vzdušen in s potencialom napolnjeni film, ki pa vseeno ne uspe ubežati pretirani pretencioznosti in repeticiji.

Ocena 3

Gretel & Hansel (2020)

Gretel & Hansel: Sophia Lillis nel nuovo trailer della fiaba horror

Predelave znamenitih pravljic v “odrasle” žanre, kot sta fantazija in grozljivka, že lep čas niso nič novega. Sneguljčiča, Rdeča kapica, Ostržek in Trnjuličica so bili deležni tovrstne filmske preobleke in bili pri tem včasih bolj ali pa manj uspešni. Tudi pripovedka o Janku in Metki, bratcu in sestrici, ki ju siromašna starša pustita v gozdu, prepuščena sama sebi, dokler ne odkrijeta hišo čarovnice, ki naskrivaj sežiga otroke, je bila v preteklosti celo modernizirana v komično grozljivko Hansel and Gretel: Witch Hunters. Toda Gretel & Hansel, najnovejša adaptacija pravljice Bratov Grimm, ostaja bolj zvesta literarnemu izročilu, hkrati pa se zgleduje po estetiki in vzdušju gotskih grozljivk kot je npr. Eggersova mojstrovina The Witch. Režiser Oz Perkins gledalca popelje v temačni, surrealni in s podobami iz nočnih mor zaznamovan svet, kjer Janko in Metka zaradi naraščujoče revščine zapustita domačo hišo in najdeta zatočišče pri starejši ženski, ki postane njuna skrbnica, vendar za (pre)visoko ceno. Gretel & Hansel je od vseh različic pravljice daleč najbolj nasilna, temačna, kompleksna in že skoraj psihadelična; vizualna podoba filma je izpiljena do zadnje podrobnosti in služi kot odlična podlaga za grajenje fascinantno skrivnostne “lynchevske” atmosfere in napetega vzdušja, sam tempo filma pa je zato bolj počasen in od gledalca zahteva nekoliko več potrpežljivosti kot sicer. Film pokonci drži tudi skromna, a odlična igralska zasedba, še posebej Sophia Lillis v vlogi Metke, ki tokrat ni enodimenzionalni lik dobrotnice, ampak notranje razklana oseba, še posebej v sovražno – naklonjenem odnosu do čarovnice. Četudi je konec rahlo predvidljiv in v primerjavi s preostankom zgodbe nekoliko “omehčan”, je Gretel & Hansel resnično posebna gledalska izkušnja, ki bo dolgo ostala v vašem spominu.

Ocena +4

Snowtown (2011)

Snowtown (2011) - Titlovi.com

Ker imamo znova opravka z biografskim filmom, sledi najprej nekaj osnovnih podatkov o dogodkih, prikazanih v celovečernem prvencu Justina Kurzela; med letoma 1992 in 1999 se je v revnem predelu avstralskega mesta Adelaide odvila serija okrutnih umorov moških, katerih trupla so odkrili v zaprtih sodih v notranjosti zapuščene stavbe nekdanje banke. Odgovornost za zločine so prevzeli ob začetku umorov komaj 16 – letni James Vlassakis, 21 – letni Robert Wagner in vodja trojice, karizmatični John Bunting, ki je svoja sprevržena dejanja opravičeval z argumentov, da so bile žrtve homoseksualci in pedofili, ki so bili v njegovih očeh “šibki” osebki, zaslužni smrtne kazni. Snowtown je izredno temačna, počasna in za ogled neprijetna biografska drama, ki ni zgolj kronika omenjenih zločinov, ampak tudi surov prikaz vsakdanjika v revnih avstralskih okoliših, kjer so kriminal, nasilje in pedofija že skorajda “običajni” pojavi. Film se osredotoča na prikaz odnosa med naivnim in zadržanim Vlassakisom, ki s težavo prenaša svoje travme (med drugim ga je redno posiljeval njegov polbrat) ter karizmatičnih, odločnim in neusmiljenim Buntingom, ki je v celotni zgodbi odigral vlogo fantovega nadomestnega očeta. Kurzel počasi in potrpežljivo razvija okrutno zgodbo in jo ne “začini” z odvečnim sentimentalizmom, ampak ne obrne pogleda stran tudi ob najbolj težavnih trenutkih. Film bi lahko v vsakem trenutku postal eksplotacijski in nagnusen zavoljo nagnusnosti, vendar se Kurzel namesto na same umore osredotoča na odnose med zločinci in njihove reakcije na zagrešena dejanja. In če smo odkriti; zgodba Snowtown je tako mračna, da je ni smeli prikazati v kakršnikoli drugačni luči.

Ocena +4

Igor Gošte: V zakulisju

davNa podlagi lastnih izkušenj lahko potrdim, da biti novinar (še posebej dandanes) ni preprost poklic. Živimo v časih, ko novinarstvo postaja vse bolj tvegan poklic, še posebej če se ga lotijo posamezniki, katere ni moč kupiti oz. podrediti volji oblastnikov. Javnost vse manj zanima resnica, ampak bolj interpretacija dogajanja na način, ki ustreza njenim prepričanjem, vsakršna odstopanja pa so nemudoma označena za sovražno propagando. To je v zadnjih letih izkusil tudi zasavski novinar, pisec in ljubiteljski športnik Igor Gošte, ki se je s svojim zadnjim avtobiografskim romanom V zakulisju lotil precej tveganega podviga; razkrinkati ozadja ne samo svojega delovanja na lokalni televiziji ETV, ampak tudi razbiti mite o nekaterih “večnih” politikih, občinskih šerifih, oportunističnih in dvoličnih novinarjih ter drugih vplivnežih, ki so na tak ali drugačen način skušali vplivati na njegovo novinarsko delo. Roman pokriva več kot 20 let njegove kariere v svetu medijev, kjer je moral prestati marsikatero grenko izkušnjo; od številnih požrtih obljub s strani vodstva televizije, prikritih groženj posameznikov, ki jim ni odgovarjalo njegovo poročanje o “prepovedanih” temah (od povojnih pobojev pa vse do razbitja svetniških imidžev lokalnih oblastnikov in vplivnih politikov) in celo do preobratov, ko je Gošte leta 2014 javno nasprotoval aretaciji predsednika SDS Janeza Janše, ta pa ga danes označuje za Kučanovega plačanca.

V zakulisju je Igorjeve morebiti najbolj zrelo delo doslej. Ne samo, da je v pisanju neobičajno kritičen in iskren (tisti, ki ga osebno poznamo, vemo, da je nekonfliktna oseba), hkrati pa še vedno uglajen in ne dopusti, da bi mu emocije zameglile pogled na realnost opisanih situacij. Igor je zmožen avtorefleksije in nikoli ne zanika svojih “slabosti” kot so trmoglavosst, naivnost in včasih stoično prenašanje udarcev, na katere bi se marsikdo odzval bistveno bolj impulzivno. Ravno zato bi težko rekli, da Igor svoj novi roman izkorišča za obračune s tistimi, ki so ga na tak ali drugačen način prizadeli, saj skozi svoje pisanje odkrito priznava napake, ki jih je storil in se iz njih česa naučil (kar pa za tiste, ki so ga prizadeli, težko rečemo). V zakulisju je prej literarno ogledalo naše realnosti kot pa klasična avtobiografija, povrhu tega pa prikaže, kako nehvaležen, zahteven in ubijajoč je lahko poklic novinarja, še posebej če se ne pustiš voditi.

Iskreno, neusmiljeno kritičko in predvsem bogato informativno literarno delo.

Monster (2003)

The Ace Black Blog: Movie Review: Monster (2003)

Aileen Wuornous (1956) velja za tip serijske morilke, katere dejanja so bila prej rezultat tragičnih okoliščin njenega življenja kot pa resnične želje po ubijanju. Wournousova je bila že kot otrok žrtev zlorabe, pri 15. letih pa je pristala na cesti in se začela preživljati kot prostitutka. Psihične travme, osamljenost, alkoholizem in grozljiva revščina so jo sčasoma pripeljale do usodnega leta 1989, ko je v samoobrambi ustrelila moškega, ki jo je želel brutalno posiliti. V naslednjem letu dni je Wournousova umorila še šest moških in tako za kratek čas postala najbolj iskana oseba v Ameriki. Biografska drama Monster, ki je ugledala luč sveta le leto zatem, ko je bila Wournousova usmrčena, se v veliki meri posveča obdobju, ko je krenila na pota serijske morilke, ogromno poudarka pa daje na prikazu burnega razmerja z mlado Tyrio Moore, s katero je čutila, da je edina oseba na tem svetu, ki ji lahko prinese nekaj miru v življenje. Režiserka in scenaristka Patty Jenkis gledalcu odpre vrata v svet duševno nestabilne ženske, ki je vedno znova potisnjena ob rob družbe in podvržena tako fizičnemu kot psihičnemu trpinčenju. Pri tem se nikoli ne zateka k cenenemu senzacionalizmu ali hollywoodski patetiki, temveč ves čas ohranja stik s kruto realnostjo. Za to poskrbita tudi “pogršana” lepotica Charlize Theron v osupljivi igralski preobrazbi, nič slabša pa ni Christina Ricci v vlogi naivnega dekleta, ki z glavo obtiči med oblaki in sledi Aileen v propad. Monster je surov, neolepšan in iskren portret prav posebnega profila serijske morilke, do katere celo vzpostavimo določeno mero sočutja, četudi njenih dejanj niti najmanj ne odobravamo. Če bi že moral izpostaviti kakšno šibkost filma, je morebiti na trenutke nevmesna glasba, kar pa je minorna napaka. Monster je nedvomno eden najboljših filmov o “tragičnem” serijskem morilcu.

Ocena -5