Ob ogledu morbidne satire Maps to the Stars kanadskega filmskega mojstra Davida Cronenberga je neizogibno potegniti vzporednice s kultnim misterioznim epom Mulholland Drive enako vizionarskega in drznega filmarja Davida Lyncha. Oba filma se na svojevrstni način lotevata moralne in čustvene izpraznjenosti hollywoodskega jet-seta, vendar gre Cronenberg v svoji interpretaciji sprevržene tovarne filmskih sanj še korak dlje in izpostavi vidik, o katerem se nerado govori; o incestoidnosti zvezdniške smetane, ki se dobesedno plodi med seboj in ustvarja mini različice same sebe oz. za oči javnosti retuširane podobe moralno superiornih razumnikov in umetnikov. Zgodba filma je strukturirana po koščkih in šele nekje na polovici ustvari smiselno povezavo; mlada Agatha, ki ima močne opekline po obrazu in rokah, skuša v Hollywoodu najti svojega brata, otroškega zvezdnika Benjia in se zaposli kot pomočnica odslužene igralke Havane, ki se pripravlja za nastop v predelavi starejšega filma, v katerem je nastopila njena sadistična mama. Tragične kot tudi precej duhovite usode osrednjih treh likov gledalca popeljejo skozi dekadenco Hollywooda in Cronenberg pri tem pričakovano ne pozna nobene milosti. Maps to the Stars je politično nekorektna, bizarno zabavna in prebrisana satirična groteska, ob kateri se bo gledalec večkrat nasmejal, pa četudi se ne bi smel, hkrati pa bo se bo venomer soočil s subtilno kritiko incestoidnega, moralno sprevrženega in čustveno izpraznjenega Hollywooda, kjer sta edini vredno slava in denar. K temu dodajmo še odlične igralske predstave, kjer dominira predvsem veteranka Julianne Moore v vlogi Havane in končni rezultat je filmski sinonim klofute, ki si jo Hollywood še kako zasluži.
RAZGLEDANO 