The Strangers (2008)

Rezultat iskanja slik za the stranger 2008

Filmske grozljivke oz. še posebej slasherji so nas v zadnjem času razvadile z natančno obrazloženimi motivacijami morilcev za svoja okrutna dejanja. Četudi takšen pristop prinese zgodbi nekaj globine (odvisno tudi od tega, če so motivi smiselni), jo hkrati oropa tiste zastrašujoče skrivnostnosti, ki zna človeku zlesti pod kožo bistveno močneje kot še tako sprevržen motiv. Dober primer tega je legendarni slasher Halloween, kjer osrednji klavec Michael Myers ubija brez pravega razloga in ravno ta karakterna nejasnost ga še danes ohrani za enega najbolj strašljivih zlikovcev vseh časov. Na podobno vižo igra tudi slasher The Strangers, ki ne bi mogel imeti bolj preproste zgodbe; mlad par se po poroki svojega prijatelja pripelje v počitniško hišo sredi gozda, kjer kmalu po njunem prihodu na vrata potrka dekle, ki išče nekoga po imenu Tamara, temu pa sledi brutalno obleganje trojice zamaskiranih psihopatov. In zakaj omenjeni klavci napadejo mladi par? Odgovor je preprost; ker sta bila pač doma. The Strangers je film, katerega osrednji zaplet nima globjega motiva, kar bodo nekateri interpretirali kot posledica leno spisanega scenarija, spet drugi pa bodo uživali v skrivnostnosti, ki jo ponuja. A tudi če odsotnost globjega konflikta potisnemo ob stran, je pričujoči film še vedno izredno prepričljiv pri grajenju moreče in temačne atmosfere, kot struna napetega suspenza in nekaterih resnično zastrašujočih prizorov psihološkega mrcvarjenja osrednjih dveh likov. Slednja bi sicer lahko bila nekoliko bolj razvita (mnogo motivov za dejanja v njunem življenju sploh ni pojasnjenih), vendar pa je dirka za preživetje (in s časom) preveč napeta in razburljiva, da bi gledalca zmotile šibkejše točke filma. The Strangers je dokaz, da je včasih strah pomembnejši od smisla.

Ocena 4

Dolemite Is My Name (2019)

Rezultat iskanja slik za dolemite is my name

“Dolemite is my name and fucking motherfuckers up is my game!” se glasi nalezljiva fraza uradnega botra rapa in hip hopa ter osrednje figure črnskega filma v 70. letih, Rudyja Rayja Moora. Moore se je sprva preživljal kot povprečen stand up komik, dokler ni razvil svojega obešnjaškega alter ega Dolomita, ki je bil za črnsko skupnost tisto, kar je v 80. in 90. letih belcem predstavljal Andrew Dice Clay. Dolomite je bil jezikav zvodnik, ki je zlagal vulgarne rime in občinstvo razvajal z mislimi, ki so bile kot masten pljunek v usta politične korektnosti in sofisticiranosti višjih družbenih slojev. Toda stand up nastopi zanj niso bili dovolj; želel si je postati filmska zvezda, kar mu je tudi uspelo z akcijsko komedijo Dolomite, ki je bila ob izidu spregledana, vendar pa je sčasoma postala eden od najbolj dobičkonosnih filmov 70. let. Moorovo turbolentno življenje skuša kronološko zajeti komična biografija Dolomite Is My Name, ki jo lahko brez kančka dvoma označimo za enega najbolj zabavnih filmov letošnjega leta. Veliko zaslug za takšen rezultat lahko pripišemo glavnemu igralcu Eddieju Murphyju, ki po dolgem času odigra eno od najboljših vlog v karieri; njegova karizma, komični timing, energija in nadživljenjska prezenca, izvrstno zajamejo tisto, kar je Moora naredilo nesmrtnega. Film na enako zabaven kot ganljiv način prikaže njegov vzpon in ozadje snemanja omenjene kultne komedije, kar služi kot material za navdihujočo zgodbo o tem, da moraš navkljub vsem oviram in zavrnitvam ostat zvest samemu sebi in obdržati pokončno držo. Takšne zgodbe so v filmih sicer pogoste in težko bi rekli, da pričujoči izdelek pri tem izstopa, toda Dolomite Is My Name je barvita, dinamična in še posebej po Murphyjevi zaslugi za počit smešna komedija, ki uspe nagovoriti celotno občinstvo, ne glede na barvo kože. In slednje je tisto, kar dandanes še kako potrebujemo. 

Ocena +4

Terminator Genisys (2015)

Rezultat iskanja slik za TERMINATOR GENISYS 2015

Potem ko Terminator Salvation ni uspel zadovoljiti pričakovanj kritiko in publike, se je peto poglavje franšize Terminator odločilo za njen vnovični zagon, ki je tokrat temeljil na nesubtilnem repliciranju zapletov iz prvega ter divjih akcijskih pregonov iz drugega fima. Rezultat tega miksa je Genisys, ki sprva deluje kot direktni remake prvega filma, saj vodja človeških upornikov iz prihodnosti John Connor v preteklost pošlje svojega varovanca Kyla, da bi zaščitil njegovo bodočo mater Sarah Connor. Toda ob Kylovem prihodu se izkaže, da se je ta znašel v nekakšni alternativni resničnosti, kjer je Sarah neustrašna bojevnica, kultni Terminator v podobi Arnolda Schwarzeneggerja pa je ostarel robot in Sarahin varuh, sodni dan pa naj bi se pripetil leta 2017 z zagonom globalnega računalniškega sistema Genisys. Težko bi rekli, da pričujoči film ni ambiciozen, saj gledalca nagovori z vse bolj aktulno tematiko naše odvisnosti od moderne tehnologije in kako to multikorporacije pridno izkoriščajo, hkrati pa se skuša približati širšemu občinstvu z povečano dozo humorja in nostalgičnih mežikov (od ponavljanjakultnih citatov, rekonstrukcije ikoničnih prizorov iz prvega filma itd.). A prva velika težava filma je očitna že pri katastrofalnem castingu; če sta Schwarzenegger kot ostareli terminator in Emilia Clarke kot Sarah Connor očarljiva in zabavna, sta toliko bolj puščobna in dolgočasna Jason Clarke kot dobesedno mehanski John Connor in Jai Courtney v najbolj mlečnozobi različici Kyla Reesa doslej. Še večja težava filma pa je njegovo konstantno spotikanje ob lastno logiko, ko spreminja pravila potovanja skozi čas iz sekunde v sekundo brez neke logične obrazložitve in ustvari toliko alternatnivnih resničnosti, da bo gledalca pošteno zabolela glava. Terminator Genisys resda ni najslabši Terminatorjev film (Rise of the Machines in Dark Fate sta še vedno dno), vendar pa je več kot očitno, da franšiza ne ve, kaj bi sama s sabo in si kar sproti zmišljuje, kaj bi rada počela. Če sploh kaj.

Ocena +2

Terminator Salvation (2009)

Rezultat iskanja slik za terminator salvation

Potem, ko je tretjemu (in nepotrebnemu) delu franšize Terminator z naslovom Rise of the Machines spodletelo ponoviti uspeh svojih legendarnih predhodnikov, si je saga o vojni med človeštvom in stroji vzela nekaj let ustvarjalnega premora. Leta 2009 je tako sledilo novo poglavje z naslovom Salvation, ki je dogajanje iz sedanjosti premaknilo v prihodnost, natančneje na prve frontne linije omenjene vojne. In ta sprememba okolja je za gledalca zelo dobrodošla; film nas popelje v prepričljivo temačen, surov in umazan postapokaliptični svet, ki ga je uničil zlovešči program Skynet, vodja odporniškega gibanja John Connor (Christan Bale) pa poskuša s skrivnostnim Marcusom (Sam Worthingon) najti svojega “bodočega” očeta Kyla Reesa (Anton Yelchin). Film postreže z vznemirljivimi in impresivnimi akcijskimi prizori, živahnim dogajanjem in nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (Bale in Yelchin), zato tudi ni moteče, da zgodba bolj ali manj ignorira prejšnje filme in ustvari nekakšno alternativno resničnost, kjer sodni dan ni preprečen in je vojna s stroji neizogibna. Navkljub mnogim močnim trenutkom pa ne moremo reči, da je Salvation nekakšna spregledana mojstrovina; z izjemo Connorja in Reesa je večina likov izredno plitkih in osebnostno na ravni akcijskih figuric, zgodba mnogo preveč časa namenja dolgočasnemu Marcusu, akcija proti zaključku postaja vse bolj repetetivna, zgodbo pa prav tako pestjo nekatere nelogičnosti, še posebej izredna taktična nesposobnost strojev, ob kateri se vprašamo, zakaj človeštvo potrebuje toliko časa, da bi jih premagalo. Terminator Salvation je rutinski in nepotreben prispevek k franšizi, ki ne bi smela nikoli postati franšiza, vendar pa je hkrati njeno najboljše nadaljevanje, saj ne skuša zgolj replicirati že znane zaplete, ampak gledalcu ponuditi nekoliko drugačno izkušnjo.

Ocena +3