Mank (2020)

News Of India-Trusted News Website-Daily Latest News Of india

Ozadje nastajanja enega največjih filmov vseh časov, epske drame Citizen Kane (1941), ki je naredila tedaj komaj 24 – letnega Orsona Wellesa nesmrtnega, je morebiti še bolj fascinantno kot sam film. Četudi je Welles tedaj užival status samostojnega filmskega umetnika, ki mu noben studio ni mogel priti do živega, je bila njegova pot zaznamovana z ogromno padci in ovirami. Toda Mank, najnovejši film Davida Fincherja, ni toliko zgodba o nastajanju omenjene filmske klasike; pravzaprav je Welles tokrat precej obroben lik, saj je vsa pozornost usmerjenja v težavno življenje soscenarista Hermana J. Mankiewicza, ki je scenarij za Kana sprva pisal iz želje po hitrem zaslužku, na koncu pa je za svoje delo (skupaj z Wellsom) prejel svojega prvega in edinega oskarja, od tod naprej pa je njegova kariera hitro utonila v pozabo. Fincher tako razgali pozabljeno poglavje filmske zgodovine, vendar se ne ukvarja toliko s polemiko, kdo si lasti več zaslug za uspeh filma (Welles ali Mankiewicz). Pravzaprav konflikt med omenjenima v filmu zavzame zelo malo prostora; Fincher se namesto tega posveča nekonvencionalnemu Mankiewiczeve kariere scenarista v Hollywoodu, težavnih odnosov z mogotcem Williamom R. Hearstom (ta je tudi služil kot inspiracija za Kana), vplivnim filmskim producentom Louisom B. Mayerjem in predvsem Hearstovo priležnico, igralko Marion Davies. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Fincher posnel svoje ljubezensko pismo zlati dobi Hollywooda, saj tematiko obravnava z dobršno mero humorja in retro estetike klasičnih črno-belih filmov. Ravno slednje bo gledalcu najbolj padlo v oči; film se navkljub odsotnosti barv lahko pohvali z čudovito fotografijo, domiselno uporabo svetlobe (ta je še posebej izrazita v notranjih prostorih) ter nasploh tehnično impresivno podoživitvijo starega Hollywooda. Poleg izpiljene vizualne podobe pa film prepriča z oskarjevsko predstavo veterana Garyja Oldmana v glavni vlogi in še posebej Amande Seyfried, ki bo tokrat dokončno zaprla usta tistim, ki jo vidijo kot zgolj lep obrazek. Je torej Mank še ena Fincherjeva filmska mojstrovina? To ravno ne, saj bi si upal reči, da je film s svojim nekonvencionalnim pripovednim tokom, pogostimi flashbacki in počasnim tempom za nakatere gledalce prenaporen, še posebej za tiste, ki jih že v osnovi zgodbe o starem Hollywoodu ne zanimajo preveč. Vseeno pa nihče ne more oporekati dejstvu, da je Mank eden od Fincherjevih najbolj osebnih in ambicioznih projektov v njegovi karieri.

Ocena 4

Filmske cvetlice in pleveli 2020

Never Rarely Sometimes Always review — Autumn comes to New York | Times2 |  The Times

Leto 2020 (verjetno za mnoge izmed nas eno najslabših) se počasi bliža h koncu. Stopili smo v mesec december, zabarikadirani za štirimi stenami in upajoči, da se nam bodo življenja po izbruhu epidemije koronavirusa dokončno umirila. In ko je že govora o omenjenem virusu; ta je letos pošteno pretresel tudi čezlužniško filmsko industrijo, centralizirano okoli Hollywooda, ki je bila prisiljena prestaviti cel kup dobičkonosnih blockbusterjev. Moje malenkosti to ni pretirano prizadelo, saj sem nekoliko utrujen od vse bolj dolgočasnih superherojskih akcij, predelav in neštetih nadaljevanj franšiz, ki že zdavnaj nimajo česa za pokazati in povedati. Ravno zaradi odsotnosti prvoligašev pa so toliko bolj do izraza prišle manjše oz. neodvisne filmske produkcije, ki še vedno prisegajo na vsebino in ne (zgolj) na formo. Med temi malimi biseri bi sam izpostavil predvsem pretresljivo dramo Never Rarely Sometimes Always, ki se loteva zelo občutljive problematike splava med mladimi. Režiserka in scenaristka Eliza Hittman je z odgovornim pristopom do tematike in pristnim realizmom ustvarila enega od največjih filmskih presežkov letošnjega leta.

The Assistant [DVD] [2019] - Best Buy

Nasploh so neodvisna filmska produkcija oz. manjši filmi letos reševali čast sedme umetnosti (no, če smo iskreni, to počne skoraj vsako leto); od domiselnih, strašljivih in stilsko dovršenih grozljivk (Swallow, The Platform, The Other Lamb, Gretel & Hansel, The Lodge, Philophobia: or the Fear of Falling in Love in The Dark and The Wicked), duhovitih in odštekanih “mindfuck” šokerjev (Vivarium, Blow The Man Down, Possessor), žanrskih poslastic z močnim družbenim komentarjem o težavnem položaju istospolno usmerjenih (The Boys in the Band) žensk v sodobni družbi (Blood On Her Name, Swerve, A Good Woman is Hard to Find, The Assistant), rasizmu (His House, Les Miserables), težavnem odraščanju mladih (Beats, System Crasher, Make Up, Ne pozabi dihati) sistemskemu zatiranju osnovnih človekovih pravic (The Trial of the Chicago 7) ter posledicah grozljive revščine (Listen). Nasmejala pa sta nas nekonvencionalna romanca Straight Up ter drugo sodelovanje dueta Sofia Coppola – Bill Murray v prisrčni dramediji On The Rocks.

Cara Delevingne and Jaden Smith Star in Life in a Year Trailer | PEOPLE.com

Ironično je naneslo, da katastrofalno leto 2020 ni prineslo toliko filmskih katastrof, kot smo jih sicer vajeni. A še vedno je tu nekaj izbranega filmskega plevela, ki nam je letos požrlo nekaj živcev. Naše gore listu Mitji Okornu je uspel veliki met in uspel stopiti v Hollywood, žal pa si je za svoj čezlužniški debi izbral eno najbolj dolgočasnih, klišejskih in slabo odigranih filmskih romanc letos Life In a Year. Več sreče prihodnjič. V mesecu januarju nas je (ne ravno presenetljivo) dolgočasil sterilni Dolittle, medtem ko je sicer meni izredno ljub igralec John Turturro v celoti razočaral s poraznim, nezabavnim in nasploh imbecilnim “Big Lebowski” spin-offom The Jesus Rolls. Četudi je mnoge navdušil, je mene uspaval Sonic the Hedgehog, sicer kompetentni politični satirik Jon Stewart je ustvaril presenetljivo mrtvo in dolgočasno komedijo Irresistible, Mel Gibson je skupaj z nami zapravljal čas v akciji Force of Nature, medtem ko se je Robert De Niro blamiral v katastrofi The War with Grandpa. Adam Sandler je po lanskoletnem presežku Uncut Gems znova dokazal, da lahko posname zanič komedijo (Hubie Halloween), medtem ko mi je za zmedeno, pusto in generično mladinsko pustolovščino Artemis Fowl ter nedomiselno grozljivko Fantasy Island že zdavnaj zmanjkalo besed. Če pa iščete enega najbolj zmedenih, nesmiselnih in nasploh “wtf” filmov, za katere ni povsem jasno, kaj bi radi dosegli, pa vas na tem področju grozljivka Antebellum ne bo razočarala.

System Crasher' Review - Variety

Fargo – 4. sezona (2020)

Chris Rock isn't having enough fun in the new season of 'Fargo'

Antologijska nadaljevanka Fargo, ki jo tudi sam uvrščam med vrhunce televizijske ponudbe, se je letos vrnila na male zaslone s svojo četrto sezono, ki hkrati predstavlja precejšen odmik od tistega, kar je serija ponujala v svojih prejšnjih sezonah. Odločitev je po svoje smiselna, saj je sicer povsem spodobna tretja sezona že kazala znake kreativne ujetosti v ponavljajoče vzorce, zato je bila potrebna sprememba. Četrti Fargo tako ne sledi zapletu tipa “zločin v majhnem mestu”, ampak namesto tega ustvari gangsterski ep, nekakšen poklon filmom bratov Coen kot so Miller’s Crossing in No Country for old Men, hkrati pa načenja večno aktualne problematike rasne segregacije, bojev med družbenimi razredi in simbolno (ter večplastno) vlogo družine, ki hkrati predstavlja upanje ter pogubo. Četrto poglavje je postavljeno v Kansas City leta 1950, ko se za prevlado nad mestom borita dve kriminalni združbi; na eni strani temnopolti migranti pod vodstvom Cannona (nepričakovano prepričljiv Chris Rock) ter na drugi italoameriška mafija s precej konfuznim vodstvom, ki cepa hitreje kot muhe. Četrti Fargo je – kot že rečeno – zamišljen kot gangsterski ep, ki se po stilu in tonu distancira od preverjene formule prejšnjih sezon; ozračje je bistveno bolj temačne, humorja je manj kot sicer, novost pa predstavlja močan družbeni komentar na temo rasizma in migracij (kar je nasploh zelo vroča debata po vsem svetu). A naj vas te spremembe ne skrbijo preveč, saj scenarist in ustvarjalec Noah Hawley še vedno ohrani “fargovsko” formulo črnega humorja, absurdnosti in ekscentričnih likov, le da so slednji tokrat še za odtenek bolj odvratni. Verjetno bo sprememba ozračja mnoge zmotila in zna se zgoditi, da bo prvih nekaj epizod delovalo nekoliko zbeganih, toda moje malenkosti to ni preveč motilo. Ravno nasprotno; Fargo v svoji četrti sezoni s spremenjeno formulo znova deluje osvežujoče, dinamično in kreativno bogato, k odličnemu rezultatu pa pripomore še izvrstna igralska zasedba, glasba, živahno dogajanje in vse tisto, kar je prejšnje sezone dvigalo nad raven povprečne televizijske ponudbe. Zato že potrpežljivo čakamo na peto poglavje črne komedije nasilja, krvi, zmešnjav in pristne človeške neumnosti.

Ocena -5