The Dark (2018)

Prijateljstva se lahko rodijo ob najbolj neobičajnih situacijah in to med osebami, ki jih sprva ne bi mogli na noben način povezati skupaj. Film z nekoliko generičnim naslovom The Dark cilja na to premiso; v ospredje postavi zombijevsko najstnico Mino in slepega fanta Alexa, katerega je ugrabil psihopatski morilec Josef (epizodna vloga Karla Markovicsa, ki se ga boste spomnili kot Stockija iz avstrijske serije Komisar Rex). Alex se namreč znajde na kraju, kjer Mina že več desetletij ustrahuje lokalno prebivalstvo, vendar se med dvojico zaradi potlačenih travm in zlorab iz preteklosti razvije pristno prijateljstvo s krvavim davkom. The Dark na prvi pogled izgleda kot še en film o zombijih, vendar režiser in scenarist Justin P. Lange uspe lik živega mrtveca “počlovečiti” in mu dati zmerno količino empatije in ostalih čustev, ki jih mrtvim kakopak ne moremo pripisati. Srčika grozljivke The Dark je tako v prepričljivem prikazu razvoja prijateljstva med ranjenima dušama, ob tem pa morata prestati številne (in predvsem krvave) preizkušnje. Film je zaznamovan s počasnim tempom in gledalec bo verjetno potreboval nekaj časa, da se navadi na pripovedni tok, vendar pa se bo težko uprl enako bizarnemu kot tudi očarljivemu izdelku, ki nas znova spomni na požrtvovalno moč pravih prijateljstev. Odlične igralske predstave, privlačna mešanica drame, humorja in krvi ter odsotnost sentimentalnosti so glavni aduti Langeovega celovečernega prvenca. Zanimivo bo videti, kam bo Langea ponesla prihodnost, a če bo sledil temu, kar je ustvaril doslej, ga čaka lepa kariera.

Ocena 4

Dark Waters (1994)

Že po nekaj minutah psihološke grozljivke Dark Waters je jasno, da ne gre za običajni žanrski izdelek. Režiser in scenarist Mario Baino namreč ne kaže toliko interesa za razvijanje zgodbe preko dialogov, ampak predvsem z grotesknimi podobami, temačno fotografijo ter obrazno mimiko igralcev. Zato ne preseneča, da film “spregovori” šele po dobre četrt ure, kar pa je v bistvu premetena odločitev, saj zgodba pred nami ne potrebuje dialogov, da izlušči svoje bistvo. Okvirni zaplet je dokaj preprost; mlada ženska prispe na zlovešči otok in skuša odkriti, zakaj je njen pokojni oče razdal ogromno svojega bogastva za tamkajšni skrivnostni samostan. Kar sledi, je hiter padec v brezno norosti, ki začne luščiti plasti težavne preteklosti glavne junakinje. Glavni adut pričujočega filma je njegova atmosfera, ki ne bi mogla biti bolj grozeča, tesnobna in vzdušna. Baino je pri filmu jemal veliko inspiracije iz starih gotskih romanov ter klasičnih kratkih zgodb H.P. Lovecrafta, vse to pa je še dopolnil z ogromno verske ikonografije, strašljivo glasbo in že skoraj abstraktnimi podobami, ki razbijajo mejo med resničnostjo in vročičnimi halucinacijami. Dark Waters morebiti res nekoliko šepa pri igralskih predstavah, ki so v najboljšem primeru povprečna, toda film se odkupi s prijetnim spoznanjem, da Baino in njegova ekipa več kot očitno vedo, kaj počnejo in gledalca popeljejo na enega najbolj vznemirljivih, morbidnih in strašljivih filmskih potovanj. Okusna in temačna strašljivka za oboževalce starošolske groze.

Ocena +4

Ko to tamo peva (1980)

5. april 1941, dan pred usodnim napadom nemške vojske na Jugoslavijo. V zakotnem predelu Srbije se skupina potnikov odpravi proti Beogradu v starem razmajanem avtobusu družinskega podjetja Krstić, ki ga vodita dominantni oče in prismuknjeni sin. Ta preprost zaplet je gonilo ene od kultnih klasik jugoslovanskega filma Ko to tamo peva, ki je nastala v prelomnem času Titove smrti in postopnega razpada nekdanje skupne države. Mešanica črne komedije, filma ceste in vojne drame sledi izročilu mnogih jugoslovanskih filmov, ki so v zgodbe na tak ali drugačen način vnašali elemente satire in ironije. In filmu Ko to tamo peva ta zahtevna kombinacija več kot uspe in na svoj način pušča močan preroški pečat, saj genialno razgali naraščajoči nacionalizem, pohlep in hinavščino, ki so bili sicer prisotni že v času Jugoslavije, po njenem razpadu pa so se še bistveno bolj razpasli. Skozi osebnostno različne like (od šminkerskega pevca, naivnih mladoporočencev, ciganskih pevcev, konzervativni vojni veteran do očeta, ki želi obiskati svojega sina v vojski) se znotraj avtobusa odpira Jugoslavija v malem ter navkljub izpostavljanju človeških slabosti nikoli ne pozabi na občutek za simbolično humanost. Seveda pa je film tudi za počit smešen in s težavo bi trdili, da se v njem nahaja kakšen odvečen prizor, še posebej po zaslugi bogatega igralskega ansambla (Pavle Vujišić, Dragan Nikolić, Aleksandar Berček, Boris Stjepanović), ki še nikoli prej ni bil v tako dobri formi. Navkljub smehu in mnogih komičnim pripetljajem pa je film v svojem bistvu protivojni in gledalca neprestano opominja na senco bližajoče se vojne, ki visi nad glavnimi junaki in njihovi usodami. Ko to tamo peva je upravičeno eden najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov.

Ocena 5

The Wolfman (2010)

The Wolfman je predelava istoimenske klasične grozljivke iz leta 1941, ki je v mainstream ponesla najbolj prepoznavno obliko znamenite pošasti volkodlaka. In ker Hollywoodu kronično primanjkuje ideje, je razumljivo, da se bo slej ko prej odločil za oživitev volkodlakov. Rezultat tega je The Wolfman, v stilu staromodnih grozljivk posneta pripoved o Lawrencu Talbotu (Benicio Del Toro), ki se po več letih življenja v tujini vrne v rodno domovino, da bi poiskal morilca njegovega brata, katerega razmesarjeno truplo sprva kaže na to, da ga je napadla divja zver. In še preden zasije prva polna luna, se Lawrence znajde pred težko preizkušnjo, saj nad njegovo družino visi hudo prekletstvo, okoliške prebivalce pa začne terorizirati volku podobna pošast. Količina negativnega kritiškega žolča in popolna ignoranca s strani publike sta me pustila silno presenečenega, saj je The Wolfman zelo dobra zmes zanemarjenega žanra gotske fantazije in mračnjaške klavnice. Film se lahko pohvali s prepričljivo temačno atmosfero ter potrežljivim tempom, ki na vsake toliko časa uspe najti tudi kakšno priložnost, da gledalca prestraši. Slednje je zasluga odlične maske in prepričljivih posebnih učinkov, ki filma ne naredijo niti za sekundo razvlečenega ali dolgočasnega. Svoj “piskrček” pristavi tudi odlična igralska zasedba, v kateri prednjačita Del Toro in Hugo Weaving kot s kariero obsedeni inšpektor Scotland Yarda. A ne pretiravajmo; The Wolfman ni nobena žanrska mojstrovina, saj ima predvidljivo zgodbo in pretirano akcijski epilog, vendar pa bo vseeno navdušil oboževalce retro grozljivk, ki prisegajo na melodramatičnost in vzdušno atmosfero.

Ocena 4

An American Werewolf in London (1981)

An American Werewolf in London se po mnenju mnogih uvršča med najboljše filmske grozljivke vseh časov in nasploh med enega najboljših filmov o volkodlakih. Kultni film Johna Landisa postreže s preprosto oz. skoraj klišejsko zgodbo (vsaj kar se samega žanra tiče); dva ameriška turista na pohodu skozi britansko podeželje napade volkodlak in medtem ko eden umre, drugi začne čutiti tako fizične kot psihične spremembe, posledično pa se začne spreminjati v volkodlaka. Landisov film se začne zelo vzpodbudno; pristna atmosfera temačnega britanskega višavja, sofisticiran črni humor ter dober občutek za suspenz poskrbijo, da je gledalec hitro vržen v samo zgodbo. Žal pa je ta prva tretjina zgodbe hkrati tudi najboljše, kar pričujoči film ponudi. Od trenutka, ko se glavni junak v bolnišnici začne spreminjati v volkodlaka, začne film kazati znake kreativne utrujenosti in zbeganosti; osrednji lik je strašansko nesimpatičen (četudi je izgubil najboljšega prijatelja in je domnevno travmatiziran, se večino filma obnaša kot aroganten samovšečnež), njegova romanca z medicinsko sestro je nesmiselna in brez kemije, z vidika zgodbe pa film bega sem ter tja, ne da bi se točno zavedal, kaj bi rad dosegel. Prepletanje humorja in groze ni nič novega in v mnogih primerih zadane v polno, toda An American Werewolf in London se nerodno premetava naokoli; zaradi slabo razvite zgodbe in nesimpatičnih likov film postaja vse bolj dolgočasen, nevzdušen in bebav zavoljo bebavosti. Za mnoge klasika, za mojo malenkost pa veliko razočaranje.

Ocena +2