The Clovehitch Killer (2018)

Urejeno, globoko verno in čistunsko sosesko ustrahujejo umori neznanega serijskega morilca, ki pa se nenadoma prenehajo. Dobro desetletje kasneje mladi skavt Tyler po naključju pride na sled klavcu, vendar za veliko ceno; morilec naj bi bil nihče drug kot njegov oče. The Clovehitch Killer je dokaj preprosta dramatična grozljivka z dokaj recikliranim zapletom (vohunjenje mularije za sumljivi sosedi je bilo prisotno že v trilerjih Disturbia in letošnji mladinski srhljivki Summer of 84), vendar je tokrat zgodba precej bolj osebna in od glavnega junaka zahteva mnogo težje moralne odločitve. Rdeča nit filma je namreč Tylerjevo omahovanje med tem, če bi očetova dejanja prijavil policiji ali pa jih zamolčal in s tem zaščitil ugled svoje družine. Zanimivost izdelka je v tem, da svojo dramatično napetost ne vleče iz ugotavljanja, če je oče resnično morilec ali ne (na to odgovori že nekje na polovici filma), ampak predvsem iz tega, kako se bo Tyler s tem spoznanjem soočil. To film oddalji od klasične grozljivke o serijskem morilcu in približa prepričljivi družinski drami, kjer ni prostora za enostavne rešitve in vsaka odločitve že tako moreče dogajanje še dodatno obremeni. Iz tega vidika je moč razumeti, zakaj bi nekateri gledalci bili razočarani nad filmom, saj ne cilja na šokantnost in hitre preobrate, toda The Clovehitch Killer zna biti unikatna poslastica za tiste, ki želite videti prežvečen zaplet o lovu na morilca na nekoliko drugačen način.

Ocena 4

Advertisements

Await Further Instructions (2018)

Navidez urejena družina iz britanskega predmestja se zbere za božične praznike, četudi so odnosi med člani vse prej kot idealni; od avtoritativnega očeta, ubogljive in pasivno agresivne matere, rasističnega dedka, jezikave hčerke, ki pričakuje otroka pa vse do odtujenega sina, ki s seboj pripelje tudi svoje dekle indijskega porekla. Film Await Further Instructions se v prvi polovici odvija kot prefinjena črnohumorna satira, ki se norčuje iz praktično vseh večjih problemov naše družbe; nesposobnega patriarhata, ki ga bolj kot razum poganja praznoglavi ponos, rasističnih izpadov zaradi strahu pred terorizmom in naše obsedenosti z realnostjo, prikazano na televizijskih ekranih. Slednje pride še bolj izraza v nadaljevanju, ko se vsa vrata in okna prekrijejo z nenavadnim jeklenim materialom, preko ekrana pa je družini posredovano sporočilo o splošni nevarnosti, kateri se lahko izogne zgolj z upoštevanjem navodil. Awaith Further Instructions jemlje elemente žanra telesne grozljivke Davida Cronenberga in jo venomer začini s črnim humorjem in neizprosno kritiko sodobne družbe. Vse to zmiksano skupaj bi lahko ustvarilo popolno zmedo, toda pričujoči film se navkljub predvidljivosti ves čas oklepa rdeče niti in deluje koherentno, svoje pa še dodajo odlična igralska zasedba in pikri dialogi. Vzoren primer satirične klavnice.

Ocena 4

Voidsphere: To Await / To Expect

Pa smo znova pri opevanju praznine. O skupini Voidsphere, neznanem kolektivu, ki se razteza nekje med Francijo in ZDA, smo na tem blogu že govorili. Lansko leto smo bili namreč deležni albuma To Call / To Speak, dvodelnega epa, ki mojstrsko združuje mračno ambientalno godbo s surovim black metalom, vsebinsko pa – kot že rečeno – opeva praznino oz. padec subjekta (ta je lahko kdorkoli, tudi sam poslušalec) v njeno brezno, ki zaduši vse zvoke od zunaj in s pomočjo “naravnega” hrupa ustvari pravo glasbeno umetnino. Nič slabše se ne odreže tudi na sveže pečeni plošček To Await / To Expect, ki je znova sestavljen iz dveh komadov v skupni dolžini 45 minut. Skupina še vedno s presunljivo zvočno natančnostjo ustvari srhljivo atmosfero, kjer se zvok hromečega black metala zlije v eno s prostorom, ki oddaja zvoke neskončnosti in popolne abstrakcije. To je plošča, ki jo je treba poslušati z zaprtimi očmi v temi, ko so vsi “vsiljivi” zvoki utišani in lahko glasba v svoji najbolj nekonvencionalni obliki izrazi tisto, kar potihem čutimo vsi. Ne bi se rad ponavljal; Voidsphere so ustvarili še eno čudovito ploščo, ki se uvršča v sam vrh glasbenega avantgardizma.

Ocena 5

The Hurt Locker (2008)

Če vam lanskoletna kriminalna drama Detroit ni dala dovolj razlogov za moje prepričanje, da je Kathryn Bigelow ena najboljših filmskih režiserk 21. stoletja, potem lahko odpotujete za slabih deset let v preteklosti in si ogledata neusmiljeni vojni triler The Hurt Locker. Zgodba, postavljena v čas iraške vojne, v ospredje postavlja trojico vojakov, ki sestavljajo bombni oddelek oz. enoto za razoroževanje bomb in drugih eksplozivnih teles. Film se v podobni maniri kot Nolanov Dunkirk osredotoča na serijo dogodkov, ki se odvijejo v roku slabega meseca in pol, preden pride zamenjava za enoto in se njeni člani lahko vrnejo domov, čeprav je lahko vsak njihov dan na bojišču hkrati tudi zadnji. Bigelowova s pomočjo tesnobnega vzdušja, kot struna napetega dogajanja in presunljive osredotočenosti na malenkosti (npr. muhe, ki se lepijo na vojakov preznojeni obraz) uspe na nedvoumen in skrajno realističen način prikazati strah in grozo, s katero se člani enote soočajo, hkrati pa najde dovolj časa, da glavnim junakom doda osebnosti, ki pomagajo k temu, da se gledalec nanje čustveno naveže. In kar je še bolj pomembno; The Hurt Locker uspe ustvariti sočutje do ameriških vojakov brez patriotizma in olepševanja situacije, v kateri se znajdejo, hkrati pa se ne boji odpreti bolj občutljivih problematik kot so paranoja, rasni stereotipi in obravnavanje civilistov kot kolateralne škode. K odličnemu rezultatu prispevata daleč najboljši igralski predstavi tako Jeremyja Rennerja kot Anthonyja Mackeyja, prepričljiva minimalistična glasba in že omenjeno vzdušje vojne, ki se nikoli ne konča. Mojstrovina.

Ocena 5