Dekle, nezadovoljno s svojim življenjem in neprestano pod nadzorom staršev, sreča privlačnega neznanca in se z njim spusti v strastno razmerje. Sliši se kot vsebina, katero bi potegnil iz povprečne romantične drame, vendar pa je “zlobna” navada filma Beast, da gledalca nikoli ne uspe speljati po pričakovani poti in namesto tega ves čas daje vtis, da je nekaj popolnoma drugega kot v resnici. In kar se začne kot simpatična poletna avantura mladih zaljubljencev, se nekje na polovici spremeni v mračni psihološki triler, saj je popoln moški v resnici glavni osumljenec v seriji brutalnih umorov po podeželju in težavna osebnost s celo zgodovino nasilnih izpadov nad ženskami. Beast se naslovu primerno osredotoča na prebujanje “zveri” v človeku, neracionalnega besnila, ki za seboj pušča zgolj smrt in razpad temeljev, na katerih sloni naša civilizacija. Glavna junaka sta enako očarljiva kot tudi pobesnela, zahvaljujoč vrhunski igri Jessie Buckley kot dekleta, ki zna v enem trenutku izžarevati deviško nedolžnost, v naslednjem pa se že spremeni v hladnokrvno psico, ki ne čuti nobene empatije do žrtev nasilja. Ljubezenska drama in kriminalni triler redko uspeta ustvariti prepričljivo kombinacijo, vendar pričujočemu filmu to uspe praktično brezhibno in gledalca nemudoma povleče v enako realističen kot nenavaden svet psihološko zlomljenih osebkov. Beast je odlična drama, ki brez cenzure razgalja najbolj temačne dele človekove osebnosti in uspe gledalca držati v napetosti vse do nekoliko predvidljivega, vendar še vedno emocionalnega zaključka. Nedvomno eden najbolj drznih filmov letos.
Ocena -5
Bom čisto iskren; power metal mi nikoli ni preveč dišal, zato me ob poslušanju albumov iz omenjenega žanra iz ozadja vedno spremljajo določeni predsodki, še posebej, ker vedno potihem pričakuje teatralnost in (nenamerno ali pa tudi ne) komičnost kakšnih Manowar. Zato me tudi sprva ni mikalo poslušanju najnovejšega, dvanajstega studijskega albuma nemških Primal Fear, ker je že sama naslovnica skorajda baročno načičkana, naslovi komadov pa precej nedomiselni. Ampak pustimo neprepričljiv videz, pri glasbi je v prvi vrsti relavantna vsebina. Rekel bom naslednje; Apocalypse sigurno ni plošček, ob katerem bi postal oboževalec Primal Fear, saj ta kot celota zveni nekoliko ponavljajoče in rutinsko, kot da skupina sledi točno določeni strukturi komadov in od te ne izstopa niti za ped. Tudi besedila ne odkrivajo tople vode; po pričakovanjih je veliko pogrevanja o grozotah vojne, nepremišljenu odnosu človeka do lastnega obstoja, ki vodi v propad itd. Kot sem že rekel; mogoče nisem prava oseba za poslušanje takšnih plošč, saj se mi zdi, da se je power metal že pred desetletji ujel v nekakšno časovno luknjo, kjer albumu iz leta 2018 zvenijo popolnoma isto kot tisti iz 80. ali 90. let. Saj ne rečem; plošča je profesionalna odigrana, zaznamovana z močnim vokalom ter ravno pravšnjo mero melodičnosti kot agresije, prav tako pa sem mnenja, da bodo oboževalci PF navdušeni na slišanim, toda zame osebno je album predolg in ponavljajoč. Časovna luknja, pač.
