The Worst Person In The World (2021)

⭐⭐⭐⭐⭐⭐⭐⭐

Rating: 7.5 out of 10.

Kadar je govora o razlikah med moškimi in ženskami, pridemo med drugim tudi do ugotovitve, da so ženske v najbolj občutljivih obdobjih svojih življenje pod hudim družbenim pritiskom. Kadar moški prestopi mejo 40. let, ni nič nenavadnega, če je samski, brez otrok ali družine, medtem ko se ženske že v poznih 20. letih znajdejo v eksistencialni stiski, saj jih nenapisana družbena pravila “silijo” v razmisleke o materinstvu, poroki ali vsaj resnejšem partnerskem odnosu, pa četudi ženska za to ni nujno pripravljena. To stisko skuša na grenko sladek način prikazati romantična komična drama The Worst Person In The World danskega režiserja Joachima Trierja; v njem v razponu štirih let spremljamo življenje mlade Julie (odlična Renate Reinsve), ki nerodno kobaca med iskanjem kariere, prave ljubezni ter splošnega smisla življenja v obdobju, ko je brezskrbna mladost samo še oddaljen spomin in nanjo čakajo izzivi dobe odraslosti. Trier spretno in s pravo mero edinstvenga skandinavskega humorja, trpkega realizma in rahle hollywoodske sentimentalnosti prikaže stisko glavne junakinje, ki nemudoma omreži gledalca s svojim prikupno zmedenim šarmom ter iskrenih pristopom, ki ga Trier uporabi pri analiziranju življenjskih situacij praktično vsakogar izmed nas. Ravno zato The Worst Person In The World ni zgolj lahkotno romantično razvedrilo, ampak tudi generacijski film o t.i. “pred-milenijcih” in njihovem strahu pred sklepanjem resnih zvez, sledenjem svojim sanjam ter izpolnjevanjem že omenjenih družbenih pravil. Takšnih filmov je sicer zadnja leta veliko, kar je tudi edina šibkost pričujočega izdelka; usoda glavne junakinje tega filma je usoda glavnih junakinj vsebinsko podobnih izdelkov, zato Trier sledi predvidljivi (upam si celo reči; formulaični) formi, četudi to nekajkrat uspešno prekine z nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi. Na srečo ta familiarnost materiala ni moteča, še posebej zaradi odličnih igralskih predstav, toplega humorja in srce parajočega epiloga, ob katerem smeh nadomestijo solze grenkega vsakdana. The Worst Person In The World ni pretirano izviren, je pa dovolj očarljiv in realen, da bo zbudil gledalčevo pozornost.

Hudič Trbovlje trese 1: Smrad

V novo jutro sem se prebudil z vonjem po smradu.

Vstal sem s postelje in se sprehodil do spalničnega okna. Pred mano so se v še enem zoprnem rojstvu jesenskega dne prebujale Trbovlje s svojo melanholično dušo, ujeto med stenami zapuščenih tovarniških kompleksov. V jutranji megli sem razločil obris dimnika trboveljske toplarne, ki je bil v fazi rušenja. Ob misli, da ga kmalu ne bo več, me je prevzela zoprna žalost, za katero sem vedel, da me bo spremljala čez preostanek tega usranega dne. Zaprl sem oči in skušal odmisliti smrad z risanjem podob sivih penastih oblakov, ki se vrtinčijo v žrelu dimnika in nato v družbi strupenih plinov pobegnejo v ozračje. Ta zrak, ki ima vonj po pozabljenem okostju industrije, je isti zrak, ki ga dihamo. Isti zrak, ki se sprehaja po trboveljskih ulicah, ljudi pa to očitno ni motilo. Briga jih, če vdihavajo slab zrak. Morebiti smo v Trbovljah že vsi navajeni nanj in brez njega težko živimo.

Pa četudi zaradi njega umiramo.

A tovarniški dim ni vir smradu, zaradi katerega ne morem spati.

Smrad so ljudje. Ljudje so smrad. Njihova bedna ignoranca in kronična egocentričnost mi gresta na bruhanje. Vsi se držijo svojega koščka zemlje in ščijejo po vsem ostalem, kar jim pride pod roke. Naj sosedu krava crkne. Naj rojak umre v pošastnih mukah. Naj požar uniči hišo znanca, ki me je v osnovni šoli zatožil učiteljici zaradi plonkanja pri kontrolki iz matematike.

Celo življenje že voham njihov smrad. Prodira mi v nosnice in trga pljuča na drobne koščke. Dela me omotičnega in nesposobnega za delo. Podnevi se odpravim v hribe, da bi lažje zadihal, a mi njihov smrad še vedno sledi in opominja, da smo vsi postali shirani deževniki na dnu civilizacijske lestvice.

Ponoči bi rad spal, vendar ne morem. Premetavam se po postelji in čutim kako mi lasten znoj iz neznanega razloga paralizira telo. Zaprem oči, vendar mi ne uspe. Ta smrad noče oditi. Materializira se v neznosno bolečino, ki jo skušam odgnati z butanjem z glavo ob steno, vendar ta ne gre stran.

Bolečina je postala hroma. Bolečina je postala del mene.

Pride kak dan, ko se smradu ne upiram in mu sledim v klet. Tam prebiva in spi, ko jaz bežim pred njim. Tam je vedno, ko pridem ali odidem. 

Sprehodim se po stopnicah in pustim temi, da me objame. Smrad postaja vse bolj neznosen. Čutim, da sem mu blizu. Z rokami na slepo tipam po steni in pritisnem na stikalo za luč. Prostor se nemudoma razsvetli.

Umazane stene in prah, ki razposajeno pleše pod sojem svetlobe luči. Prašne police, napolnjene s knjigami, ki jih nisem nikoli prebral.

Pod menoj smrad nadomestijo kriki.

Kriki moških in žensk, ki sem jih zakopal.

The Sunset Limited (2011)

⭐⭐⭐⭐⭐⭐⭐⭐

Rating: 8 out of 10.

Eden od najpomembnejših ameriških piscev Cormac McCarthy je poleg svojega unikatnega (in za mnoge nevzdržnega) pripovednega sloga znan tudi po delih, v katerih si zastavlja vprašanja o moči vere v Boga in v kakšnem eksistencialnem položaju sta personifikacija višje sile ter njen služabnik oz. vernik. Pa vendar McCarthy še nikoli ni bil tako brezkompromisno krut in iskren kot v gledališki igri The Sunset Limited, ki spregovori o dveh osebnostno raznolikih posameznikih, ki sta ločena po barvi kože, vendar ju združuje nenavaden dogodek; poskus samomora. V filmski adaptaciji igre, za katero je McCarthy tudi napisal scenarij, medtem ko jo je režiral igralski veteran Tommy Lee Jones, spremljamo Belega (Lee Jones), klinično depresivnega akademskega profesorja, ki zase trdi, da je pesimistični realist in ga prepričanje, da vsaka še tako lepa in čudovita stvar na tem svetu slej ko prej zbledi, pripelje do ponesrečenega poskusa samomora, vendar ga pred usodnim dejanjem reši Črni (Samuel L. Jackson), nekdanji kaznjenec, ki je med prestajanjem kazni spoznal Boga. Črni povabi Belega v svoje skromno stanovanje in dvojica se zaplete v dolg pogovor, kjer sta na preizkušnjo postavljeni njuna popolnoma različna pogleda na življenje. The Sunset Limited je igra, ki jo je težko spraviti v gledljivo filmsko obliko, pa vendar Lee Jonesu ta izziv uspe dokaj dobro, četudi se film nikoli docela ne uspe znebiti “gledališkosti” materiala. Sočni McCarthyjevi dialogi in pričakovano odlična igralska nastopa igralskih veteranov poskrbijo, da film kljub statičnemu / klavstrofobičnemu dogajanju nikoli ne izpade (preveč) dolgočasno. Še vedno pa ostaja dejstvo, da je The Sunset Limited film, ki od gledalca zahteva veliko pozornosti in potrpljenja, prav tako pa pripravljenost na to, da vendarle ugotovi, da na tem svetu vse stvari niso črno-bele in da imata tako neozdravljivi optimizem in uničujoči negativizem svoje plasti, vredne raziskovanja.