Kanadska pop pevka in nekdanja “punk” princeska Avril Lavigne je šesti studijski album Head Above Water napisala po osebnih izkušnjah pri boju s kožno boleznijo (borelioza, ki se prenaša z ugrizom okuženega klopa) in je zastavljen kot preprosta in nemetaforična hvalnica življenju. To je jasno že v uvodni naslovni skladbi, kjer Avril v ospreje postavi svojo močno voljo, da se po težki bolezni postavi na noge in svojemu življenju znova vlije smisel. Večina pesmi na albumu je bila napisana zgolj ob spremljavi klavirja, zato ni presenetljivo, da plošča svojo pozornost namenja Avrilinemu vokalu, ki se ni bistveno spremenil od tistega, kar smo imel priložnost slišati na prvencu Let Go. Zvok je izrazito elektronsko popovski, vendar pogosto nekoliko prenasičen z učinki, ki zadušijo vokale in naredijo posamezen komad rahlo cenen in formulaičen. Besedila so povečini izpovedna, ljubezenska in na momente celo žurerska (Stupid Blonde, ki je tudi daleč najšibkejša pesem na plošči), žal pa Avril nikoli ni slovela kot pretirano močna tekstopistka, zato se včasih zdi, da so nekatera beedila napisana hitro in brez tehtnega razmisleka. Head Above Water je v svojem bistvu album, s katerim Avril sporoča zgolj to, da je še vedno živa. Po eni strani smo zelo veseli, da je s punco vse v redu in da uživa v tem, kar počne, po drugi strani pa moti splošna nepretresljivost in pozabljivost ploščka. Spodobno, toda brez vidnejšega napredka v karieri glasbenice.
Ocena 3
Kalifornijski rockerji Papa Roach so mojo malenkost izgubili po drugem albumu Lovehatetragedy, potem pa mi smer, v katero je skupina krenila, ni več dišala. Agresivni in z močnim družbenim komentarjem obarvan nu metal je nadomestil generični hard rock z jamrajočimi besedili o zlomljenih srcih, ki me je bolj dolgočasil kot navdušil. Zadnjih nekaj albumov sem preposlušal v upanju, da se je skupina vendarle uspela znova najti, toda razočaranje je iz ploščka v plošček padalo vse globje v brezno in z njim tudi pričakovanja. Mogoče sem se ravno zaradi tega kronično nizkih pričakovanj lažje prebil skozi najnovejšo, deseto ploščo zasedbe z naslovom Who Do You Trust? Gre za zbirko dvanajstih komadov, ki sledijo preverjeni formuli skomercializiranega rocka in simbioze popa, hip-hopa in elektronike. Z drugimi besedami; če so vam bili zadnji albumi skupine všeč, potem ne boste razočarani, če pa boste iskali komade na ravni Last Resort pa se raje vrnite k njenemu prvencu. Plošča ni popolna izguba časa, četudi na njej ne najdem ničesar, kar bi me vzpodbudilo k ponovnemu poslušanju; mogoče je problem v tem, da mi smer, v katero so Papa Roach krenili, ne diši najbolje. Odlika albuma je v tem, da vključuje nekaj melodičnosti in entuziazma, vendar je kot celota še vedno zelo pozabljiv izdelek, kjer sta zvok kitar in jeza samo še oddaljen spomin. Edina izjema je pesem I Suffer Well, kjer za slabo minuto in pol ponovno slišimo Papa Roach kot se šika, a žal gre zgolj za trenutek, ki prehitro mine. Who Do You Trust? je za silo spodoben album, ki pa me ni tako zamoril kot prejšnji izdelki, še posebej zaradi že omenjenih nizkih pričakovanj.
Češki kolektiv Černý Kov ni skupina v tradicionalnem pomenu besede, ampak družba glasbenikov, ki je med letoma 2006 in 2018 potovala in ustvarjala glasbo, katero imate zdaj priložnost slišati na ploščku Spoločenství. 12 – letni trud, kreativnost ter energija so vloženi v ta projekt, posvečen pokojnemu Vladu Blasphemerju, sicer legendi češke black metal scene, ki je avgusta 2015 zaradi težav po operaciji za vedno zapustil našo raven eksistence in postal nesmrten. Plošček pred vami, na katerem se nahaja sedem pesmi, močno diši po vonju drugega vala skandinavskega black metala, kjer zvok igra vlogo nekakšnega arhitekta ozračja temačnosti, brezupa in smrti. Razglašene in ostre kitare, kričeči vokali in zlovešči zvoki iz ozadja ustvarijo prav posebno atmosfero in poslušalcu postrežejo z najboljšim, kar lahko češka black metal scena ponudi. Tu ni prostora za čistost, kompromise in božanje; Spoločenství je umazana in udarna plošča, ki navkljub omejenosti in minimalizmu vsak komad obarva s posebnim ozračjem, tako da izdelek kot celota nikoli ne zveni ponavljajoče in monotno. Velja pa opozoriti, da tole ni primerno za tiste, ki se z black metalom šele spoznavate; recimo temu, da je pričujoči album višja stopnja, ki jo poslušalec doseže šele po določenem času. Kandidatka za ploščo leta.
