Jo Nesbo: Taščica

Rezultat iskanja slik za jo nesbo taščicaNorveški pisec Jo Nesbo je v svojih prvih dveh knjigah o prigodah policijskega inšpektorja Harrya Hola tega poslal raziskovati skrivnostne zločine v Avstralijo in Bangkok,  v tretjem primeru z naslovom Taščica pa se dogajanje končno prestavi v inšpektorjevo domovino, Norveško. Harry tokrat napreduje v višjega inšpektorja (kar je po svoje absurdno, še posebej zaradi tega, ker to službo dobi zaradi njegovih napak, storjenih med varovanjem ameriškega presednika med obiskom na Norveškem) in dobi sedež na oddelku policijske obveščevalne službe. Njegova služba je med drugim tudi nadzorovanje domačih neonacističnih skupin, kar ga privede do odkritja prav posebne ostrostrelske puške, ki jo je nekdo kupil na črnem trgu brez jasnih namenom. Hole začne preiskovati ozadje prodaje orožja in kmalu pride na sled nekdanjemu veteranu 2. svetovne vojne, ki je vse od njenega konca živel v prostovoljni ilegali, sedaj pa se pripravlja na svojo veliko vrnitev in maščevanje.

Taščica je brez kančka dvoma Nesbojev najbolj politično angažiran in ambiciozen roman doslej, saj se dotika za današnje čase aktualne problematike vzpona skrajnih desničarskih gibanj ter političnega ekstremizma, ki pogosto izbruhne v nasilje. Roman preskakuje med dvema časovnima obdobjema, kjer poleg ostre kritike skupin, ki širijo sovražni govor, odpre boleče poglavje o norveških “kvizlingih” oz. kolaborantih, ki so se zaradi oportunističnih razlogov ali pa golega strahu priključili nemški vojski in s tem plačali visoko ceno. Na prvi pogled se zdi, da je Taščica morebiti preveč ambiciozen roman, ki bo klecnil pod težo lastnih prizadevanj, da bi razgaljal občutljive tematike sodobne družbe, toda Nesboju to tvegano pilotiranje uspe z odliko. Pisec jasno in odgovorno obsodi tragične razsežnosti zapuščine, ki jo je za seboj pustil nacizem, hkrati pa ošvrkne tudi nesposobnost organov oblasti, da bi se soočili z naraščujočim valom neonacizma in drugih skupin, katerih namen je širjenje sovraštva in nasilja. Seveda pa je tkivo celotnega romana kompleksna osebnost hkrati problematičnega kot očarljivega inšpektorja, katerega primeri postajajo vse bolj osebni. Ambiciozno mojstrsko delo.

Ocena 5

Oskarji 2020: Najboljša glavna moška vloga

Rezultat iskanja slik za oscars 2020 best actor nominees

Nominiranci:

  • Antonio Banderas (Pain and Glory)
  • Leonardo DiCaprio (Once Upon A Time… In Hollywood)
  • Joaquin Phoenix (Joker)
  • Adam Driver (Marriage Story)
  • Jonathan Pryce (Two Popes)

Napovedi in analize:

Nastopa Jonathana Pryca še nisem videl, zatorej ga ne morem komentirati. Preostali štirje nominiranci pa si svoj položaj več kot zaslužijo, saj so bili v svojih vlogah odlični, zato me ne bi prav nič zmotilo, če kdorkoli od njih na koncu pobere kipec. Sam osebno seveda navijam za favorita Joaquina Phoenixa, še posebej zaradi tega, ker je drzno in samozavestno spopadel z izzivom igranja lika, ki smo ga na velikem platnu videli že mnogokrat (in nekateri bodo trdili, da je Ledgerjeva interpretacija neprekosljiva), a je navkljub temu v novi različici pokazal marsikaj novega in unikatnega, še posebej po zaslugi požrtvovalne Phoenixove metodične igre. Nasploh se zdi, da bo v tej kategoriji zmagal ravno Phoenix, ki žanje nagrade praktično povsod, naklonjeni pa so mu tako stroka kot občinstvo. Leonardo DiCaprio ima pomoje zelo malo možnosti, Antonio Banderas in Pryce prav tako, Adam Driver pa je zaenkrat še “premlad” in bo moral za Oskarja še počakati. Kipec bo najverjetneje pristal v rokah Phoenixa. In prav je tako.

Pain and Glory (2019)

Rezultat iskanja slik za pain and glory 2019

Ob ogledu najnovejšega filma legendarnega španskega filmarja Pedra Almodovarja je več kot očitno, da ta navdih za film črpa iz svojega lastnega življenja. Brez dvoma bi lahko rekli, da je Pain and Glory Almodovarjev najbolj osebni in iskren film, saj je težko prezreti režiserjeva prizadevanja, da bi svoje srce izlil na veliko platno in dal gledalcem priložnost, da pokukajo v njegovo dušo. V drami namreč spremljamo življenje filmskega režiserja Salvadorja (odlični Antonio Banderas, ki si oskarjevsko nominacijo za najboljšega igralca več kot zasluži), ki na stara leta živi v bledi senci svoje nekdanje slave; bori se namreč s pomanjkanjem navdiha, bolečinami v hrbtenici, katere skuša lajšati s kajenjem heroina, starimi zamerami ter melanholičim obujanjem spominov na svojo mladost, še posebej na tesen odnos s svojo materjo. Almodovar gledalca popelje skozi barvit in poetičen labirint čustev, človeških hib in neizpolnjenega hrepenenja, pri tem pa ne nikoli ne zapade v malodušje, samopomilovanje in pretirano zamorjenost. Ena od večjih odlik pričujoče male mojstrovine je namreč v tem, da tudi v najtežjih trenutkih ohranja smisel za humor in glavnemu junaku ponudi oporo, zaradi katere lahko prebrodi neprijeten proces staranja in se tudi v jeseni življenja znova rodi. Almodovar z lahkoto menjava časovna obdobja in tako med preteklostjo in sedanjostjo vleče mnoge vzporednice, drobne vinjete iz življenja glavnega junaka pa nam na subtilne načine mečejo drobtinice, preko katere ob koncu sestavimo njegov celovit psihološki potret. Film ob tem seveda ne pozabi, da je še vedno v službi vizualnega medija, zato postreže s čudovito, skorajda čustveno fotografijo, uglajenim počasnim tempom in že omenjeno poetičnostjo, ki brez osladnega simbolizma ustvari vsakdanje pojave neverjetno privlačne in obarvane z močno izpovedno noto. Pain and Glory je intimna mojstrovina španskega maestra, ki zaigra na čustvene strune, vendar hkrati deluje iskreno ter hudomušno.

Ocena 5

Oskarji 2020: Najboljši režiser

Rezultat iskanja slik za oscars 2020 best director

Nominiranci:

  • Sam Mendes (1917)
  • Martin Scorsese (The Irishman)
  • Bong Joon-ho (Parasite)
  • Todd Phillips (Joker)
  • Quentin Tarantino (Once Upon A Time… In Hollywood)

Napovedi in analize:

Letošnja dirka za najboljšega režiserja bo napeta, saj je zmagovalec lahko prav vsak od nominirancev. Kar se mene tiče, so vsi nominirani režiserji opravili svoje delo z odliko in si nominacijo več kot zaslužijo, pa vendar je glavno vprašanje, kdo bo na koncu slavil. Upam si reči, da imata Todd Phillips in Martin Scrosese najmanj možnosti za osvojitev kipca, Sam Mendes bo verjetno tudi ostal spregledan, glavna favorita pa sta Bong Joon-ho in Quentin Tarantino. Ne sprašujte me, kdo od njiju bo zmagal, ker imata oba popolnoma enake možnosti. Vsekakor bi bilo zanimivo videti zmago Joon-hoja, ki bi s tem postal prvi azijski filmar, nagrajen s tako prestižno nagrado, po drugi strani pa se zna zgoditi, da bo glede na spoštljivo filmografijo svoje priznanje prejel Tarantino. Bomo videli.

Dolittle (2020)

Rezultat iskanja slik za dolittle 2020

Če gre verjeti poročilom iz medijev, je bila najnovejša adaptacija prigod o ekscentričnem živalskem zdravniku Doolittlu po slabem odzivu na poskusnih predvajanjih podvržena trem tednom intenzivnih presnemavanj in hitrih sprememb v scenariju, da so stroški filma poskočili na visokih 175 milijonov dolarjev. In če sodimo po končnem rezultatu, ni povsem jasno, v kakšne namene je bil denar uporabljen, saj je Dolittle porazen film na vseh nivojih in resen kandidat za najslabši film letošnjega leta. Že glede na astronomske stroške, vložene v film, bi pričakovali, da bo ta vsaj s tehničnega vidika impresiven, toda ob pogledu na sila povprečne posebne učinke, neimpresivne akcijske prizore in kričeče nenaraven izgled živali dobimo občutek, kot da spremljamo produkcijo neke amaterske skupine filmskih začetnikov, ki se še učijo svoje obrti. Nič boljše je ne odnese zgodba, ki je prikazana tako malomarno in brezdušno, da se bodo ob njej dolgočasili tudi najmlajši gledalci, ne pomaga pa niti to, da med posameznimi scenami več kot očitno manjkajo prehodi, ki bi film naredili bolj tekoč in gledljiv. Pri tej katastrofi pa je najbolj šokantno to, da je nekdo vanj uspel privabiti velika imena Hollywooda (glasove živali med drugim posodijo Rami Malek, John Cena, Ralph Fiennes, Octavia Spencer in Marion Cotillard), še posebej nerodno pa je gledati teatralnega Roberta Downeyja Jr. – ja v verjetno najbolj nekonsistetni in zmedeni interpretaciji doktorja Dolittla, ne bi pa bilo presenetljivo, če je bil igralec vpleten v projekt zgolj zaradi visokega honorarja, saj nekega večjega truda ne pokaže. Dolittle bi moral biti glede na ves vložen trud (in predvsem denar) velikanska pustolovščina za vse generacije, vendar je na koncu postal zgolj velikanska katastrofa.

Ocena 1

Motherless Brooklyn (2019)

Rezultat iskanja slik za motherless brooklyn 2019

Motherless Brooklyn bi lahko označili za življenjski projekt igralca Edwarda Nortona, saj je v njegovo realizacijo vložil več kot dve desetletji napornega dela. Četudi se roman, po katerem je film posnet, odvija v sedanjosti, se je Norton odločil dogajanje prestaviti v 50. leta in s tem ustvaril svojevrstni poklon klasičnemu filmu noir, opremljenim z mamiljivo jazz glasbo, vonjem po cigaretah in alkoholu ter zagonetno zgodbo o umorih, politični korupciji in kafkovskem spopadu z močjo oblasti. Film v ospredje postavi zasebnega preiskovalca Lionela, ki boleha za tourettovim sindromom (bolezen, kjer je posameznik podvržen nenadzorovanim trzljajem in agresivnim pljuvanjem besed) in skuša raziskati smrt svojega mentorja, ob tem pa trči ob velikansko zaroto, v katero je vpleten celo sam župan mesta in njegovi tesni sodelavci. Motherless Brooklyn ne bi mogla biti bolj natančna imitacija staromodnih noir kriminalk, vendar to ne pomeni, da je film zgolj brezsramna žanrska kopija, še posebej po zaslugi občudovanja vredne Nortonove ambicioznosti in natančnosti, da bi sledil rdeči niti zgodbe romana, hkrati pa obudil vzdušje danes že nekoliko pozabljenega žanra. Privlačna fotografija, vzdušno dogajanje, inteligentni dialogi, sivinsko zgrajeni liki, ki hodijo po tanki meji med poštenostjo in korupcijo, privlačni soundtrack Daniela Pembertona ter odlični igralski ansambel na čelu z nevrotičnim Nortonom so več kot dovolj močni razlogi za ogled filma, čeprav ta od gledalca zahteva nekoliko previsoko stopnjo pozornosti. Motherless Brooklyn zna biti zaradi počasnega tempa, epske dolžine dveh ur in pol, zanašanja bolj na dialoge kot na akcijo ter zapletene zgodbe s številnimi preobrati za gledalce izredno napore in celo dolgočasen film, toda to vsekakor ne pomeni, da gre za slab izdelek. Tudi sam Norton je povedal, da je film posnel iz ljubezni do žanra, zatorej se bodo oboževalci klasičnih “hard-boiled” detektiv počutili doma. Ostali pa film lahko preskočite.

Ocena 4