Mary Goes Round (2017)

Watch Mary Goes Round Full Movie Online, Drama Film

Rating: 8 out of 10.

Mary Goes Round je simbolična oznaka položaja posameznika, ko se ta znajde v začaranem krogu. V takšnem položaju se znajde tudi naslovna junakinja istoimenske kanadske družinske drame; Mary je zaposlena kot svetovalka odvisnikom od alkohola, čeprav se ironično sama spopada z isto težavo, katero pa uspe dolgo časa skrivati. Ko pijana razbije fantov avtomobil in prejme telefonski klic odtujenega očeta z novico, da umira za pljučnim rakom, se je Mary nejevoljna prisiljena vrniti domov in prevzeti odgovornost za svojo (prav tako odtujeno) mlajšo polsestro, ki se nahaja v najbolj uporniških najstniških letih. Mary Goes Round vsebuje mnoge elemente, s katerimi bi se film lahko spremenil v hollywoodsko sentimentalno dramo, toda režiserka in scenaristka Molly McGlynn gledalcu postreže s prizemljeno, odkrito in na več mestih celo duhovito karakterno študijo osebe, ki se v določenem trenutku znajde na razpotju in pred usodno odločitvijo; ali se bo prepustila avtodestrukciji in zavozila lastno življenje ali pa se bo pobrala na noge, skušala zakrpati odnos z odtujeno družino in najti pot v obetavnejšo prihodnost. Mary Goes Round je film, ki bo gledalcu hitro zlezel pod kožo, še posebej po zaslugi očarljive Aye Cash v glavni vlogi, ki naslovni lik naredi hitro poistovetljiv in navkljub impulzivnemu obnašanju izredno simpatičen. In četudi se film dotika že večkrat raziskovanih tematik kot so sprejemanje odgovornosti v dobi odraslosti ter strah pred minljivostjo, jim McGlynneva vlije toliko iskrenosti in navdiha, da gledalec težko ostane ravnodušen. Ganljiva in prisrčna družinska drama, ki se dotakne srca.

Stephen King: Doctor Sleep

The Shining je verjetno najbolj priljubljena in znana knjiga izpod peresa ameriškega pisatelja ter mojstra groze in suspenza Stephena Kinga. Zgodba o tričlanski družini Torrance, ki med oskrbovanjem hotela Overlook obtičijo sredi snežne nevihte in so se prisiljen soočiti s številnimi grozljivimi nadnaravnimi pripetljaji, še danes predstavlja knjižno klasiko in primer zgodbe, po kateri bi se lahko marsikateri mlad pisatelj lahko naučil, kako bralca hkrati prestrašiti kot tudi ganiti. Knjiga (in tudi legendarni film Stanleyja Kubricka) je globoko ukoreninjena v popkulturo in verjetno se je nemalo bralcev spraševalo, kako bi se zgodba o preživelih članih družine Torrance nadaljevala; na to vprašanje skuša odgovoriti Kingov roman Doctor Sleep, ki se osredotoča na zdaj odraslega Dannyja Torranca, ki ga tudi v dobi odraslosti še vedno preganjajo mučni spomini na grozote hotela Overlook in predvsem svojega očeta Jacka (ta je bil protagonist v romanu The Shining), kateremu postaja vse bolj podoben. Tako kot Jack ima tudi Danny težave z alkoholom in obvladovanjem t.i. “izžarevanja”, posebne in izredno močne vrste telepatije, ki ga pripelje do deklice Abre Stone, ki poseduje še močnejšo različico izžarevanja, dvojica pa zbudi pozornost sadističnega kulta pod vodstvom diabolične Rose, ki potuje po Ameriki in ubija posameznike z omejenim telepatskim darom.

Doctor Sleep lahko brez kančka dvoma uvrščamo med Kingove najboljše romane, ki na trenutke celo preseže ustvarjalno moč in domiselnost svojega predhodnika. Pohvalno je predvsem to, da se King pri pisanju ne naslanja na slavo predhodnika in ceneno nostalgijo, ampak naravno in nevsiljivo nadaljuje zgodbo preživelega člana družine Torrance, hkrati pa ponudi izredno informativen in poglobljen vpogled v samo sposobnost izžarevanja in kako ta posamezniku predstavlja tako blagoslov kot tudi prekletstvo. Velja omeniti, da je roman vsebinsko vezan na knjižno predlogo The Shining, ne pa na Kubrickov film (ki ga King kakopak ni sprejel najbolje) in bralcu dostavi čustveno, napeto in predvsem strašljivo potovanje, kjer se mora osrednji lik soočiti ne zgolj s svojo preteklostjo, ampak tudi negotovo prihodnostjo. Kingovo pisanje je tokrat tekoče, brez dolgoveznosti in zanj značilnega zatekanja k razlaganju vsake nepomembne podrobnosti, zgodba pa je strukturirana tako, da niti ena stran ni odveč, hkrati pa King uspe ustvariti enega najboljših literarni hudobcev vseh časov v podobi sadistične Rose s klobukom, ki je morebiti še bolj zanimiv lik od Dannyja in sicer zelo simpatične deklice Abre.

Kingova literarna mojstrovina, ki bo izžarevala v večnost.

Rating: 5 out of 5.

Titane (2021)

Titane - Recensione

Rating: 8 out of 10.

Francoska režiserka Julia Ducournau je leta 2016 pretresla gledalce z brutalno kanibalsko dramo Raw in zgovorno (in nazorno) dokazala, da gre za filmarko, s katero ni šale. Film je spretno posvojil elemente francoskega t.i. ekstremnega vala, med katerega uvrščamo tudi klasike kot so High Tension, The Martyrs in Inside, hkrati pa jih nadgradil s svežimi, inovativnimi prijemi ter skoraj poetičnim občutkom za stopnjevanje napetosti, groze in gnusa. Po skoraj petih letih se režiserka vrača na velika platna z novim celovečercem, telesno grozljivko Titane, ki predstavlja nov veliki korak v evoluciji filmske ekstremnosti; v ospredju te čudaške in groteskne zgodbe je čudaška Alexia, ki kot otrok doživi hudo prometno nesrečo in ji zaradi težkih poškodb v lobanjo vsadijo ploščo iz titana, zaradi katerega začne čutiti nepojasnjeno spolno privlačnost do avtomobilov. V dobi odraslosti Alexia vodi dvojno življenje; kot erotična plesalka na avtomobilskih sejmih in kot serijska morilka, ki za seboj pušča trupla mnogih nedolžnih moških in žensk. Ko se ji eden od umorov ponesreči in nepričakovano zanosi, se dekle požene v beg in prevzame identiteto dolgo pogrešanega sina gasilca Vincenta, s tem pa je prisiljena zakriti ne zgolj svoj spol, ampak tudi vse večji nosečniški trebuh. Titane bodo mnogi gledalci površno označili za bolno fantazijo o ženski, ki zanosi z avtomobilom, vendar temu še zdaleč ni tako; Ducurnaujeva ni naivna in plehka filmarka in točno ve, kaj počne. Pod površjem je namreč film moč pojasniti kot subtilno kritiko obsedenosti z materializmom (Alexin fetiš na avtomobile je simbolična krinka za njeno potlačeno travmo in seksualno nepotešenost) ter mačističnega patriarhata, kjer je ženska upoštevana zgolj kot privesek moškega ali pa s spremenjenim spolom, kot to stori Alexia. Režiserka s stilsko dovršenostjo, skrbno (in ironično) izbiro glasbe, počasnim tempom in postopnim razvojem zgodbe gledalca resda spravi v nelagodje, ampak ga hkrati dovolj motivira, da ostane prikovan na platno, še zgolj zaradi tega, ker hoče videti, kakšne nore domislice bo deležen v naslednjem kadru. Nad vsemi temi elementi pa kakopak bedi fenomenalna igra debitantke Agathe Rousselle, ki je na dobri poti, da postane novo francosko igralsko odkritje. Titane je drzna in radikalna tragedija, ki morebiti ne bo vsakomor pogodu, toda njenega umetniškega naboja in sporočilnosti ni moč preslišati.