Maps to the Stars (2014)

Rating: 8 out of 10.

Ob ogledu morbidne satire Maps to the Stars kanadskega filmskega mojstra Davida Cronenberga je neizogibno potegniti vzporednice s kultnim misterioznim epom Mulholland Drive enako vizionarskega in drznega filmarja Davida Lyncha. Oba filma se na svojevrstni način lotevata moralne in čustvene izpraznjenosti hollywoodskega jet-seta, vendar gre Cronenberg v svoji interpretaciji sprevržene tovarne filmskih sanj še korak dlje in izpostavi vidik, o katerem se nerado govori; o incestoidnosti zvezdniške smetane, ki se dobesedno plodi med seboj in ustvarja mini različice same sebe oz. za oči javnosti retuširane podobe moralno superiornih razumnikov in umetnikov. Zgodba filma je strukturirana po koščkih in šele nekje na polovici ustvari smiselno povezavo; mlada Agatha, ki ima močne opekline po obrazu in rokah, skuša v Hollywoodu najti svojega brata, otroškega zvezdnika Benjia in se zaposli kot pomočnica odslužene igralke Havane, ki se pripravlja za nastop v predelavi starejšega filma, v katerem je nastopila njena sadistična mama. Tragične kot tudi precej duhovite usode osrednjih treh likov gledalca popeljejo skozi dekadenco Hollywooda in Cronenberg pri tem pričakovano ne pozna nobene milosti. Maps to the Stars je politično nekorektna, bizarno zabavna in prebrisana satirična groteska, ob kateri se bo gledalec večkrat nasmejal, pa četudi se ne bi smel, hkrati pa bo se bo venomer soočil s subtilno kritiko incestoidnega, moralno sprevrženega in čustveno izpraznjenega Hollywooda, kjer sta edini vredno slava in denar. K temu dodajmo še odlične igralske predstave, kjer dominira predvsem veteranka Julianne Moore v vlogi Havane in končni rezultat je filmski sinonim klofute, ki si jo Hollywood še kako zasluži.

Maneskin: Teatro d’ira (Vol. I)

Italijansko hard rock senzacijo Maneskin je odveč predstavljatii; veliki zmagovalci Eurosonga 2021 so se s pesmijo Zitti e buoni povzpeli na raven svetovnih megazvezd, k prepoznavnosti pa sta nedvomno pripomogla tudi simpatično teatralen videz ter ravno pravšnja mera rockerskega nastopaštva, glama in italijanske neo-romantike. In ob poslušanju njihovega drugega studijskega albuma Teatro d’ira: Vol I ni težko razumeti, zakaj je zasedba tako popularna; plošča namreč ponuja osmerico producijsko spoliranega hard rocka, ki je resda komercialno usmerjen, vendar to ne predstavlja slabe novice. Še več; Maneskin s ploščo dokažejo, kako se lahko – recimo temu – prodaš širšemu občinstvu, ne da bi ob tem žrtvoval svojo identiteto, unikatnost ter iskren pristopa do ustvarjanja glasbe. Pričujoči album bi lahko označili z eno besedo; energija. Slabe pol ure trajajoč bruhajoči in melodični pop / hard rock, katerega mojstrsko obvladuje močan in predvsem raznolik vokal Damiana Davida, zvočno pa zasedba brez težav ohranja pristno rockersko držo, ki si občasno lahko brez težav privošči zvezdniško nastopaštvo in predvidljiva besedila o seksu, ljubezni in drugih klišejih, ki spadajo zraven. Teatro d’ira: Vol I je odlična plošča za rock žurke, ob kateri se lahko vsakdo brez težav sprosti, ne da bi se ob tem počutil podcenjujoče ali neumno. Če kje obstaja zasedba, ki si zasluži biti zvezdniška, so to Maneskin.

Rating: 4 out of 5.