Jo Nesbo: Ščurki

Norveški pisec Jo Nesbo je priljubljenega detektiva Harryja Hola prvič predstavil v vroči kriminalki Netopir, kjer je po Avstraliji lovil razvpitega serijskega morilca z apetitom po nemočnih ženskah. Roman je izvrstno prepletal temačno dogajanje in grafične opise nasilja z eksotičnimi prizori avstralskih mest in divjine, vse skupaj pa je zapakiral v nepozabno bralsko izkušnjo. Ščurki je drugim roman v seriji primerov detektiva Harryja, ki je tokrat poslan v popolnoma drugačno okolje; od smoga, prostitucije, nasilja, korupcije in pedofilije onesnažen Bangkok. Tam mora raziskati okoliščine umora norveškega veleposlanika, vendar pa je hkrati postavljen pod ultimat, da mora policijska preiskava potekati v popolni tajnosti, da ne bi prišlo do mednarodnega škandala, še posebej, ko se izkaže, da je norveški predsednik vlade na mesto veleposlanika postavil nesposobneža s pravimi političnimi povezavami. Če bi Ščurke primerjal z Netopirjem, bi rekel naslednje; če je bil slednji predjed, so Ščurki glavna jed. Z drugimi besedami; vse tisto, kar vam je obračalo želodec v Netopirju, je tokrat potisnjeno do maksimuma. Svet, v katerega vstopa Harry, je dobesedeno ogaben in skoraj popolnoma oropan kakršnegakoli moralnega kompasa. To je svet, kjer se trgovanje z otroci ne sankcionira, ampak zgolj pomete pod preprogo. Svet, v katerem se ozdravljeni alkoholik Harry ne bi smel nahajati. Nesbo uspe znova gledalca zvabiti v enako sprevržen kot fascinanten svet kriminala, seksualnih fetišev in političnih zarot, pri tem pa uspe odgrniti tudi nekatere skrite podrobnosti glavnega junaka (npr. Harryjev odnos s sestro), zaradi katerega nam je ta še bližje kot sicer. Temačna kriminalka, ki jo ne boste zlahka izpustili iz rok.

Ocena +4

Advertisements

Stuber (2019)

Zdi se, da akcijske “buddy-buddy” komedije niso nikoli popolnoma iz mode, saj te najdejo pot na velika platna skoraj vsako leto, a žal z mešanimi rezultati. Glavna težava tega filmskega podžanra je v tem, da se pogosto drži sila prežvečene formule o nenavadnem prijateljstvu med dvema osebama, ki si ne bi mogla biti bolj različni (ena je običajno neotesana in prostaša, druga pretirano fina in higienična), vendar pa morata sodelovati skupaj, da rešita nek zamotan primer ali zaustavita hudobneža. Na to vižo zaigra tudi Stuber, kolaboracija med akcijskim zvezdnikom Davom Bautisto in priljubljenim stand up komikom Kumailom Nanjianijem. Prvi je slabovidni policist na lovu za morilcem svoje nekdanje službene partnerke, drugi pa nevrotični voznik Uberja (prevoz na zahtevo), ki si želi izboljšati sloves med potniki, hkrati pa osvojiti srce svoje dolgoletne simpatije. Sliši se kot material za generičen film in težko bi rekli, da se Stuber tej pasti ne izogne, toda navkljub temu gre za presenetljivo zabaven in očarljiv film, s katerim lahko za slabo uro in pol pošljete možgane na pašo, ne da bi ob tem začutili, da zapravljate čas. Film premore veliko dobrega humorja, čeprav večino bremena položi na glavna igralca, med katerima na srečo vlada prepričljiva kemija, zato ju je tudi veselje spremljati. Se pa zdi, da film polaga preveč upanja v Bautisto in Nanjianija, saj hkrati zanemari zanimivo zgodbo, prepričljivega zlikovca (zvezda indonezijskih akcijskih filmov Iko Uwais je v vlogi zlobneža kronično neizkoriščen) in nekatere šale, ki predolgo trajajo in s tem izgubijo na moči. Stuber ni noben žanrski presežek, vendar se mu v prid šteje to, da iz svojih glavnih igralcev potegne največ in ponudi povsem spodobno filmsko razvedrilo.

Ocena +3

Barb Wire (1996)

Čeprav je Pamela Anderson dandanes bolj znana po svojih aktivističnih dejanjih in prizadevanjih za ozaveščanje o veganskih prehrani, je dobrih 20 let nazaj veljala za seks simbol 90 let. Serija Baywatch jo je namreč izstrelila med najbolj zaželjene ženske na svetu, zato je bilo potrebno njen status karseda izkoristiti. Eden do tovrstnih poskusov je tudi filmska adaptacija stripa Barb Wire, ki je v osnovi reciklaža klasike Casablanca: v letu 2017, ko v Ameriki izbruhne druga državljanska vojna, skuša lastnica nočnega kluba v mestu Steel Harbor zaščititi nekdanjega vladnega uslužbenca, ki želi zbežati v Kanado in javnosti razkriti ozadje nastajanja biološkega orožja. Barb Wire je v vseh pogledih slab film; lesena in teatralna igra, galerija osebnostno praznih likov, cenen videz, pozabljivi posebni učinki, nevznemirljivi akcijski prizori, obupni dialogi ter predvidljiva zgodba. Vse to in še več so pravzaprav slabi izgovori za edini razlog, ki je botroval nastanku tega filma; Andresonova ima velikansko oprsje. Zato tudi ne preseneča, da glavnino filma opazujemo glavno junakinjo v sugestivnih seksualnih pozah, včasih pa tudi popolnoma razgaljeno. Filmu sicer lahko štejemo v prid, da je v svoji cenenosti in širjenju kiča tako nesramežljiv, da je že kar občudovanja vredno. Toda kljub temu je Barb Wire upravičeno eden najslabših filmov 90. let.

Ocena -2 

The Shining (1997)

Kot je že nasploh znano, pisec Stephen King ni bil nikoli pretirano navdušen nad filmsko adaptacijo njegovega romana The Shining v režiji legendarnega Stanleyja Kubricka. Pa četudi film velja za klasiko žanra, ki je navdihnila mnoge generacije filmarjev, je Kinga močno zmotila skorajšnja odsotnost glavne problematike romana; boj z alkoholizmom. Kubrick se je v svoji interpretaciji zgodbe o Jacku, zimskemu oskrbniku zakletega hotela Overlook in njegovemu postopnemu padcu v norost posvečal bolj grajenju atmosfere ter nekonvencionalni pripovedni niti, ki je več skrivala kot po povedala. King je skušal to “krivico” popraviti s tridelno nadaljevanko The Shining, ki zvesto sledi knjižni predlogi, kar je hkrati njen blagoslov kot žal tudi prekletstvo. Kar je nadaljevanki treba šteti v prid, je to, da neprimerno bolj razvije lik glavnega junaka in njegov notranji boj z lastnimi demoni. Jack v Kubrickovi različici je že od samega začetka nesimpatičen sociopat, ki deluje, kot da sta mu lastna žena in otrok v napoto, medtem ko je Jack v emocionalni podobi Stevena Webra precej bolj simpatičen, poistovetljiv in s tem tudi tragičen lik, na kar je King najverjetneje tudi ves čas ciljal. Težava je zgolj v tem, da nadaljevanka s seboj povleče tudi vse pomanjkljivosti Kingovih romanov; nepotrebna razvlečenost, pretirano razlaganje vsebine, ki izniči vsak občutek skrivnostnosti ter na trenutke kreativni, toda hkrati nerodni poskusi strašenja gledalcev s stvarmi, ki preprosto niso strašljive. In to je tisto, kar nadaljevanko The Shining ves čas potiska v območje pozabljivosti; ni strašljiva. Tudi, ko želi prestrašiti, v gledalca nameče toliko posebnih učinkov in teatralnosti, da ti prizori postanejo nenamerno komični, ne pa prepričljivo strašljivi. Rezultat tega je sicer čustveno močnejša, vendar hkrati razvlečena in niti malo atmosferična grozljivka, ki je sinonim za generičnost.

Ocena 3