Ivan Cankar: Na klancu

Ivan Cankar je naš najbolj poznan, obrekovan in žal pogosto nerazumljen avtor. Njegova dela so namenjena krepiti slovenskega duha (tu ciljam predvsem na njegove angažirane drame Hlapci in Kralj na Betajnovi) in ozaveščanju o bednem položaju proletarskega okolja, ki je s prihodom novih tehnologij in moralnih ideologij doživelo svojevrstno klofuto, od katere se še danes ni povsem opomoglo. In ko govorimo o slednjem, se ne moremo izogniti Cankarjevemu najbolj znanemu, pa tudi precej zasmehovanemu romanu Na klancu. Gre za izrazito avtobiografski roman, saj Cankar skozi zgodbo nesrečne Francke predstavlja življenje svoje resnične matere, do katere je gojil prav poseben odnos. Kot že rečeno; osrednja junakinja romana je Francka, katero skozi osma poglavja spremljamo vse od njenega rojstva do tragične smrti. Rojena kot nezakonski otrok in zapostavljena s strani lastne matere, je Francka že v rani mladosti zaznamovana z ikoničnim prizorom teka za vozom, ki bi jo odpeljal na romanje na Goro. Francka namreč teče za vozom, vendar ga nikoli ne ujame in ta motiv se kasneje pojavlja skozi celoten roman. Če povemo drugače; Franckin tek za vozom simbolično opiše njeno življenje oz. njeno hrepenenje po boljšem življenju.

Junakinja je že od začetka zapisana Klancu kot kraju, kjer prevladujeta beda in hlapčevska vdanost v usodo. Francka se resda zaljubi v dva moška, toda oba jo bolj ali manj razočarata; prvi jo zapusti, drugi pa zaradi prevelikih podjetniških ambicij propade in se zateče k popivanju, Francka pa mora sama skrbeti za svoje tri otroke, ki so prav tako zaznamovani s sindromom Klanca. Na tem mestu velja omeniti, kaj Cankarju predstavlja Klanec; gre za okolje, v katerem se je čas ustavil in kjer prevladujeta predvsem apatičnost in pasivnost. Drugače povedano; Klanec je lahko tudi naša mala Slovenija, kjer smo se navadili na svoje hlapčevske vloge in ustvarili neprebojni zid, iz katerega je težko uiti. Če pa komu uspe prebiti ta zid, ga je pa potrebno po hitrem postopku povleči nazaj na Klanec. Zmotno je prepričanje, da Cankarjev roman vzpodbuja pasivnost in vdanost v usodo. Ravno nasprotno; osrednji konflikt romana je Franckin boj, da bi ubežala krempljem Klanca, vendar vsi njeni poskusi so bolj ali manj tveganja oz. nekaj, kar počne “na vrat na nos”, zato ni čudno, da je vsaka Franckina bitka že vnaprej obsojena na propad. Cankar nagovarja bralca, naj zapusti okove lastnega okolja, ki ga utesnjuje (Klanec), vendar naj pri tem uporablja trezno glavo, kar junakom pričujočega dela ne uspe. Francka z žalostjo v srcu spremlja propad svojih otrok, ki se ne znajdejo v malomeščanskih krogih in kot poraženka tudi umre. Vendar vse ni tako temno; luč na učiteljevem oknu, ki na koncu romana zre skozi temo, prebudi v bralcu upanje.

Na klancu je roman, ki ga odlikujeta izraziti pesimizem in mračnost, toda v prvi vrsti je namenjen refleksiji življenja ljudi, ki so vrženi na dno družbene lestvice oz. tistih, katerih glas se vedno izgubi v množici. Glavni junaki so povečini žrtve lastnih strasti in nepremišljenih odločitev, vendar vedno je moč čutiti neko medsebojno čustveno navezanost. Francka tako ni nobena tiranska mater, ki ne pusti svojih otrok iz gnezda, ampak požrtvovalna ženska, ki je pripravljena opustiti lastna hrepenenja zavoljo sreče otrok in moža, ki jo zanemarja. Pravzaprav je Francka lik, s katerim se lahko identificira vsakdo izmed nas; človek, ki se zaveda bednosti lastnega položaja, a ima kljub temu dovolj moči, da vztraja in prevzame odgovornost tudi takrat, ko bi jo morali sprejeti vsi ostali.

Pričujoča literarna klasika zahteva resnega bralca, ki še ni prodal svoje duše cinizmu in podlegel mnogokrat neupravičenim analizam Cankarjevih del. Ivan Cankar je želel s svojimi deli narodu odpreti oči, mu razširiti obzorja in opozoriti na družbene krivice, ki naj ne bi smele ostati nekaznovane. Žal se je skozi leta zgodilo ravno nasprotno; narod se še vedno norčuje iz lika Cankarjeve matere in pridiga o maminih sinčkih, ki se niso sposobni osamosvojiti, po drugi strani pa isti narod ubogljivo sledi političnim provokacijam in sporom med levimi in desnimi prdci. Cankar nas je želel pred tem obvarovati, a so očitno Janša, Janković, Pahor itd. bolj kredibilni osebki za krepitev slovenske samostojnosti.

Klanec, pač.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s