Dominik Smole: Črni dnevi in beli dan

Dominik Smole je eno najvidnejših imen slovenske dramatike, še posebej razvpita je bila njegova reinterpretacija antične tragedije Antigone, katere zgodbo je subtilno preoblikoval v simbolično kritiko nečimrnega odnosa oblasti v tedanji Jugoslaviji, ki je skušala iz kolektivnega spomina izbrisati bolečo tematiko povojnih pobojev. Smole pa je bil poleg dramatike dejaven tudi na področju romanopisja, čeprav je v svojem življenju izdal samo en roman z naslovom Črni dnevi in beli dan, ki je služil kot literarna predloga za kultni slovenski film Ples v dežju režiserja Boštjana Hladnika. Relativno kratek roman postreže z minimalistično vsebino; v ospredje je postavljen nenavaden ljubezenski trikotnik med neuspešno igralko Marušo, njenim ljubimcem, čustveno otopelim slikarjem, ki nikakor ne uspe najti navdiha in malim šepetalcem, ki je skrivaj zaljubljen v Marušo, četudi se zdi, da je z njo zmožen vzpostaviti zgolj platonski odnos. Dogajanje je raztegnjeno na zgolj nekaj dni, omejeno pa večinoma na zasnežene mestne ulice in tiha stanovanja, kjer je moč čutiti odtujenost, hladne medčloveške odnose in ničnost posameznika v lastnih dejanjih in prizadevanjih, zato ni presenetljivo, da roman postreže s prizori, kjer glavni junaki brezciljno tavajo po mestu in se zaletavajo v množice medsebojno enakih ljudi, ki so – tako kot oni – zgolj številke, zgolj hladna sapa v vetru. Smoletov roman je zgrajen po pravilih literarnega modernizma, ki izpostavlja eksistencialni položaj posameznika v sodobnem svetu in se močno spogleduje s Camusom, Kafko in Sartrejem. Osrednji junaki ne najdejo skupnega jezika s svetom, v katerem živijo, po drugi strani pa so v skladu s tradicionalnim slovenskim likom, ki se pasivno prepušča obupu in razočaranju. Takšne zgodbe, ki ne obljubljajo srečnih koncev, lahko bralca odvrnejo, toda Smole se večino časa odmika dogajanju in raje na dolgo in široko obrazloži globje motivacije junakov in razloge za njihove odločitve, s čimer roman pridobi na avtentičnosti in sporočilnosti. Predvsem slednje je razvidno ob koncu knjige, ki proti pričakovanjem ne postreže s fatalizmom, ampak nagovori bralca, da so skrite želje tisto, kar mora ohraniti v sebi in jim tudi slediti za zmago v bitki s praznino življenja. In ravno v tem koncu se skriva kvaliteta romana, ki izredno prepričljivo ujame še danes aktualno notranjo stisko posameznika, ki se ni zmožen identificirati s svetom.

Ocena 4

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s