Rudar (2017)

⭐⭐⭐⭐⭐⭐⭐⭐

Rating: 8 out of 10.

Povojni poboji še vedno predstavljajo eno od tistih tabu tem, ki pri Slovencih sprožajo burne odzive; na eni strani tistih, ki želijo žrtvam pobojev zagotoviti dostojen pokop in na drugi strani tistih, ki bi omenjeno temačno poglavje polpretekle zgodovine najraje pometli pod preprogo in izbirali iz kolektivne zavesti. In domača filmska umetnost je dobila svoj prvi prispevek k razumevanju ne zgolj preteklega, ampak tudi sodobnega časa. Rudar, posnet po knjigi Mehmedalije Alića, je pretresljiva drama o rudarju Aliji, ki med rutinsko kontrolo zapuščenega rudnika naleti na močno zazidan rov in za njim množično grobišče. Alija o svojem odkritju obvesti nadrejene in kasneje tudi medije, vendar pri tem naleti na nešteto ovir, saj slovenska družba ni pripravljena na soočenje s krvavimi poglavji polpretekle zgodovine. Rudar, tretji celovečerni film v Berlinu živeče slovenske režiserke Hanne Slak, pa ni toliko zgodba o pokolu v Srebrenici, ampak v okolje delavskega razreda postavljena intimna tragedija posameznika, ki preprosto želi storiti tisto, kar je prav; odkriti trupla, jih identificirati in jim zagotoviti pokop. Nič več in nič manj. Navkljub občutljivi problematiki film nikoli ne zapade v območje politizacije dogodka in skuša zgolj pokazati zgodbo skromnega in poštenega delavca, ki ga pri delu vodi ne samo poklicna, ampak tudi moralna obveza. Povrhu tega pa je še pohvalno, da film na realen in kritičen prikaže stanje podhranjenega delavskega razreda v Zasavju, ki bi ga država najraje vrgla na smetišče zgodovine. Slakova uspe s filmom razbiti tisti stereotip, da so domači filmi zgolj sami sebi v namen in da jim je za življenje običajnih ljudi malo mar; Rudar je namreč izvrsten poklon neuničljivi moči delavskega razreda, ki navkljub podhranjenosti in vse pogostejšemu izkoriščanju še vedno ohranja občutek za humanost in pravičnost.