Deseterica okusnih: TOP 10 Grozljivk

Grozljivka je na samem vrhu meni najljubših filmskih žanrov. Četudi sem osebnostno eden največjih strahopetcev pod soncem, izredno uživam v tem, da me nekaj prestraši oz. spravi v nelagodje. Gre za koristno sproščanje adrenalina, poleg tega pa uživam, če mi grozljivka daje priložnost, da se utopim v njen svet in ga sprejmem v vsem svojem blišču in bedi. Ravno zato je bilo sestavljanje deseterica najboljših filmskih grozljivk izredno naporno in nehvaležno delo, saj sem bil zaradi omejenosti prostora prisiljen izpustiti nekaj klasik in dati prednost tistim filmov, ki so – po mojem skromnem mnenju – na tak ali drugačen način zaznamovali omenjeni žanr. Prav tako sem izpustil grozljivke iz letošnjega leta, saj sem mi zdi, da morajo še prestati tok časa, preden jih lahko uvrstim na lestvico. Ne ovinkarimo in se lotimo pregleda:

10. The House of the Devil (2009, režija: TI West)

Povezana slika

The House of the Devil je vrhunski filmski eksperiment režiserja TI Westa, ki je poskušal zajeti duh retro grozljivk iz 70. let, ko je bil žanr še naklonjen razvoju likov, grajenju mračne atmosfere in potrpežljivemu ritmu podajanje zgodbe.

9. The Babadook (2014, režija: Jennifer Kent)

Rezultat iskanja slik za the babadook 2014

The Babadook je zdaj že kultna grozljivka, ki v utrujeni žanr prelivanja krvi in cenenih skokov v kamero ponovno prinese občutke pristnega strahu. Strahu, ki obstaja bolj na psihološki kot pa fizični ravni. Strahu, kjer “hudobnežu” ni potrebno veliko, da stre glavne junake in jih pahne v stanje popolne norosti.

8. Psycho (1960, režija: Alfred Hitchcock)

Rezultat iskanja slik za psycho 1960

Gre za malo mojstrovino s presunljivimi igralskimi predstavami (Anthony Perkins je kot Bates fenomenalen), izvrstnim občutkom za suspenz in mračno atmosfero, zgodba pa je ravno dovolj enostavna kot tudi psihološko kompleksna, da uspe razvajati gledalca vse do zaključne špice. Psycho je vrhunska srhljivka, ki po drznosti in inovativnosti prekaša mnoge sodobne klavnice.

7. The Witch (2016, režija: Robert Eggers)

Povezana slika

The Witch je takšne vrste film, ki v gledalcu zbudi nelagodje zgolj z navidez preprostimi kadri mračne narave, za katero vemo, da v sebi skriva grozo oz. tisto, kar ves čas pričakujemo. Nenazadnje pridemo do sklepa, da čarovnica in njena dejanja niso tako pomembna kot predvsem surov prikaz razklanosti družine, ki zaradi zamolčanih skrivnosti in vraževerja dopusti, da razpade od znotraj.

6. A Tale of Two Sisters (2003, režija: Kim Jee-woon)

Rezultat iskanja slik za a tale of two sisters

Psihološka nadnaravna grozljivka o dveh sestrah, ki se soočata z izgubo matere in prihodom skrivnostne mačehe, ni samo izredno strašljiva in čustvena zgodba o skrhanih družinskih odnosih, ampak hkrati postreže z enim najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma.

5. Repulsion (1965, režija: Roman Polanski)

Rezultat iskanja slik za REPULSION

Repulsion je na vsebinski ravni zelo napreden film, saj se spušča v predele človekove razsute psihe, katerih se mnogi filmarji še danes ne upajo dotakniti. Vrhunska igra in minimalistična glasba, praktični učinki ter skrivanje strahu pred gledalčevimi očmi je tisto, kar pričujoči izdelek še danes dela tako prelomnega v svojem žanru. Polanski je s filmom presegel samega sebe in se dokončno uveljavil kot mojster groze.

4. Halloween (1978, režija: John Carpenter)

Rezultat iskanja slik za halloween 1978

Halloween je v prvi vrsti psihološki triler kot pa krvava grozljivka, pod katero oznako so film sprva želeli prodati. Režiser in scenarist John Carpenter se modro distancira od grafičnih prizorov nasilja, rezanja okončin ter krvavih prh in se namesto tega posveča grajenju ene najbolj tesnobnih, morečih in strašljivih atmosfer ujetih na filmski trak. Prizori, v katerih Michael Myers zgolj stoji pri miru in strmi v naključne mimoidoče žrtve, so mojstrsko zmontirani in podkrepljeni z verjetno najbolj privlačno minimalistično glasbeno spremljavo (Carpenterjeva t.i. “theme song” na začetku filma je eden najbolj prepoznavnih “jinglov” filmskih grozljivk), svoje pa še doda režiserjeva premetena odločitev, da morilca večino časa drži v senci in da nikoli v celoti ne pokaže njegovega obraza, saj s tem lik pridobi na strašljivosti in skrivnostnosti, gledalec pa občuti, kot da pred seboj gleda skorajda nadnaravno bitje, katerega ni moč zaustaviti.

3. The Blair Witch Project (1999, režija: Daniel Myrick in Eduardo Sanchez)

Rezultat iskanja slik za the blair witch project

The Blair Witch Project je grozljivka, ki ne pokaže in pojasni skoraj ničesar. Tisto, kar terorizira glavne junake, ostane skrito v njihovi / gledalčevi domišljiji. Gre za igranje karte na temo strahu pred neznanim, o čemer je pripovedoval legendarni pisec H.P. Lovecraft, le da TBWP ta strah ponese na novo raven in s tem tudi ustvari preprost, vendar neverjetno učinkovit koncept; zakaj bi gledalcu prikazali grozo, če pa je bistveno bolj strašljivo to, da mu ne pokažeš ničesar? Ali ni bolj strašljivo to, da se boriš proti nevidnemu, proti neki entiteti, za katero niti ne veš, kako izgleda in kako se ji postaviti po robu?

2. The Shining (1980, režija: Stanley Kubrick)

Rezultat iskanja slik za THE SHINING 1980

The Shining je odlična grozljivka, ki deluje po principu manj je več in zatorej gledalca ne hrani s podrobnostmi, ampak mu pušča povsem svobodno interpretacijo dogodkov. Dober primer tega je razlaga obstoja paranormalnih sil v hotelu; medtem, ko je v knjigi več kot očitno, da gre za duhove, je film nekoliko bolj premeten in ostaja skrivnostnejši. So v hotelu res prisotni duhovi ali pa ti obstajajo zgolj v mislih glavnih junakov? In Kubrick z inovativnimi snemalnimi prijemi (prva uporaba steadicama – snemanje med hojo), vrhunskim igralskim ansamblom ter mojstrskim obvladovanjem tesnobne atmosfere ustvari ne samo odlično grozljivko, ampak preprosto odličen film.

1. The Exorcist (1973, režija: William Friedkin)

Rezultat iskanja slik za THE EXORCIST

The Exorcist je v vsakem pogledu popolna grozljivka oz. šolski primer tega, kako v gledalcu prebuditi strah. Režiser William Friedkin je brihtno ugotovil, da bistvo strahu ni v tem, kar vidimo, ampak ravno nasprotno; če hočeš, da film izpade avtentično oz. da mu gledalec nasede, potem ga naredi takšnega, ob katerem bo moč (nehote) zaslutiti občutek domačnosti. Zato je tudi prva polovica filma nekoliko počasnejša in brez večjih elementov nadnaravnega; sprva tako spremljamo prikupno deklico Regan (odlična Linda Blair), ki nekega dne doživi hudo spremembo v obnašanju; postaja vse bolj agresivna, doživlja epilepsiji podobne napade, žlobudra v nerazumljivem jeziku (beri; latinščini), masturbira z lesenim križem in celo z mislimi premika pohištvo. Film brihtno napeljuje gledalca k možnosti, da je Regan žrtev še neodkrite psihoze, vendar se v drugi polovici vse to spremeni, ko notranje razklani duhovnik ugotovi, da ima opravka s starodavnim demonom, ki se je vselil v telo nesrečne deklice. Od tu naprej groza gledalca prikuje na ekran, saj se strašljivi prizori vrstijo eden za drugim, vse to pa ne bi doseglo svojega učinka, če ne bi bila Blairova v podobi deklice tako hudičevo (dobesedno) prepričljiva, za kar pa se je treba zahvaliti tudi presunljivi maski, ki nazorno prikaže Reganino transformacijo iz prikupnega dekletca v odurnega demona. Ob tem pa film uspe odpreti še mnoga druga vprašanja, posebej tista, ki se dotikajo vprašanja vere in iskanja višjega smisla, vendar je The Exorcist v osnovi še vedno izredno napeta, brutalna in preprosto odlična grozljivka, ki je gledalcem prestavila še danes ponarodeli lik deklice z nadnaravnimi močmi.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s