Udarec s skrajno levico

Vid-1V zadnjem času smo priča strašljivo bliskovitemu vzponu skrajne desnice ne samo po Evropi, ampak kar po celem svetu. Sovražni govor, hujskanje k nasilju, gostilniška retorika, primitivizem in osebne žaljivke so postale del našega vsakdana in zdi se, da bo z leti šlo samo še na slabše. Zdi se, da tega vala sovraštva, nasilja, pomanjkanje empatije in popolne brezbrižnosti sploh ne uspemo obvladovati več in bojim si pomisliti, kakšno bo stanje sveta čez deset ali dvajset let, če se bo ta trend “uspešno” nadaljeval. Bomo probleme reševali s prelivanjem krvi? Bodo veje oblasti delovale po principu uličnega sojenja? Se bomo ogradili z zidovi in bodečimi žicami? Hodili naokoli s polavtomatskimi puškami, da se bomo počutili varne? Bomo našo civilizacijo spremenili v divjino, kjer preživijo zgolj najmočnejši? Kam točno gremo?

Vala nestrpnosti, sovraštva in nasilja ni mogoče zaustaviti čez noč, toda prvi korak k zajezitvi takšnega odnosa ni zgolj v obsojanju, ampak v razumevanju tega, kar nas je pripeljalo do te točke, ko se zdi, da se vse več ljudi identificira s skrajnimi desničarskimi parolami. Zlo lahko premagaš samo tako, da razumeš, odkod izvira in kaj mu omogoča, da pride tako močno do izraza. Kar sledi, je moje osebno mnenje in kakopak dovoljujem možnost, da se motim. Lahko se strinjamo, da stanje sveta v tem trenutku ni rožnato. Vse več ljudi, predvsem predstavnikov delavskega razreda, je nezadovoljnih s svojo ubožno eksistenco, ki je omejena na 12 – urne delavnike, minimalne plače in poniževanja s strani mnogih (ne vseh!) delodajalcev.

In ko jeza in razočaranje dosežeta svoj vrhunec, ju je treba nekam usmeriti, tu pa nastopi retorika skrajne desnice. Ta je namreč mojster populizma in manipulacije, zato je začela intenzivneje nagovarjati delavsko ljudstvo in ga prepričevati, da je za vse slabe stvari na tem svetu kriv nekdo drug. Nekdo, ki je drugačen od njih. Migrant, begunec, gej, lezbijka, invalid itd. Ljudstvo se ob tem spoznanju kakopak pomiri, saj si reče: “Hej, torej so za moje težave krive drugi. Kul!” Če pogledamo statistične podatke, je med pristaši skrajnih desničarskih gibanj veliko predstavnikov delavskega razreda, ki želijo preproste odgovore na težka vprašanja. In skrajna desnica jim ponuja ravno to. Še več; prepriča jih, da je edina, ki lahko zavaruje delavca pred nevarnostjo tujih sil. Zato ne preseneča, da so skrajni desničarski mediji polni “škandaloznih novic” o nasilju s stranih pribežnikov, LGBT skupnosti in pristašev levega pola. O skrajni desnici si lahko mislimo marsikaj slabega, toda dejstvo, da je neprimerno bolj organizirana in odločna levica.

In tu pridemo do levega pola, ki navkljub progresivnim idejam ter liberalnejši drži nosi enako mero odgovornosti pri pojavu vzpona skrajnega desničarstva. Levica se je namreč v zadnjih letih zaprla v svoj milni mehurček samozadostnosti in napuha ter izgubila stik z realnostjo oz. z navadnim človekom. Levica namreč meni, da se ji zaradi liberalne drže in širjenja pozitivnih sporočil ni potrebno dokazovati, da jo že njej obstoj dela družbeno superiorno in da se bodo ljudje obrnili na levo stran kar sami od sebe. In ker do tega avtomatskega sledenja levici ni prišlo, je ta kakopak zagnala paniko, kar privede do ironičnega preobrata; levica, ki je še nedolgo nazaj zagovarjala strpnost, odprt dialog in razumevanje, je v navalu panike postala vse bolj agresivna, začela izločevati tiste, ki niso sledili njenim normam in vsakršno odstopanje od njenih mnenj označila za “fašizem” in “sovražni govor”. Zaradi nezmožnosti organiziranja, zapletanja v ekstremno politično korektnost in pomanjkanja vizije pa je v levici prišlo do popolne razpuščenosti.

Je pa tako pri skrajni desnici kot levici moč najti eno skupno točko; samopromocija. V obeh taborih prevladujejo ljudje, ki so se sposobni zgolj reklamirati, medtem ko jim za konkretna dejanja zmanjka poguma oz. pametnih idej. Vse pomembne točke njihovih programov (domoljubje, varovanje meja, sprejetje beguncev, priznanje Palestine) so izrabljene v namene samopromocije. Skrajni desničar se bo s flancanjem o domoljubju reklamiral kot Kekec ali Peter Klepec, medtem ko bo levičar s pisanjem hashtagov tipa #spodnjegatezapalestino med ljudmi dajal občutek, kako napreden in požrtvovalen je. In naj se sliši še tako kruto; povprečnemu delavcu dol visi za domoljubje in priznanje Palestine. Ne prvo ali drugo mu ne pomagalo pri prebijanju skozi mesec.

Kakšen bo končni rezultat te kolerične drame? Ne vem. Nisem prerok. Pa tudi če bi bil, si ne upam pomisliti, kako daleč bo še vse moglo iti, preden koga sreča pamet.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s