Spider-Man: No Way Home (2021)

The Future of Spider-Man After 'No Way Home' | Time

Rating: 6 out of 10.

O tretjem samostojnem filmu Marvelovega superheroja Spider-Mana ne velja izgubljati besed; gre za enega najtežje pričakovanih filmov letošnjega leta, še posebej zaradi tega, ker je spektakel obetal združevanje t.i. multiresničnosti iz prejšnjih junakovih filmov, kjer sta kostum pajka nosila Tobey Maguire in Andrew Garfield. In res; Spider Man: No Way Home prikaže posledice razkritja junakove identitete in medijskega pritiska, ki ga morajo prenašati tako Peter Parker (Tom Holland) kot njegovi bližnji, zato se v obupu zateče k Stephenu Strangeu (Doctor Strange), ki izvede nekakšen urok, zaradi katerega bi večina ljudi množično izgubila spomin in pozabila na Spider-Manovo identiteto. A kot je moč pričakovati, grejo stvari hitro po zlu in v obstoječe vesolje vdrejo ikonični zlikovci iz prejšnjih resničnosti, kar pozvroči zmedo in posledično tudi resno nevarnosti za Parkerjevo eksistenco. Spider Man: No Way Home je v marsičem boljši od prejšnjih dveh filmov s Hollandom v glavni vlogi; akcijski prizori so bistveno bolj vznemirljivi in dinamični, gledalec si lahko napaše oči ob izpiljeni in barviti vizualni podobi z na trenutke res privlačno fotografijo, še najbolj dobrodošlo pa je to, da film zastavljeni zaplet jemlje dokaj resno in zaradi tega je Spider-Manovo potovanje do rešitve napolnjeno z visoko mero čustev, kar omogoča tudi Hollandu, da razkaže nekoliko več igralskega razpona kot sicer. Film se sicer močno opira na nostalgijo in včasih že kar osladno piha na dušo oboževalcem Spider-Mana, toda povečini to niti ni tako moteče, saj so ti bombončki dostavljeni sofisticirano in domiselno, treba pa je tudi priznati, da je pravo veselje videti znova Alfreda Molino in Willema Defoeja v svojih ikoničnih vlogah in očitno je, da se igralca pri tem še kako zabavata. A če za trenutek odstranimo vse te nostalgične sladkorčke in tehnično izpiljenost izdelka, je Spider-Man: No Way Home še vedno tipični Marvelov produkt, ki s seboj prinaša množico napak, še posebej na ravni vsebine. Zgodba o Spider-Manovih multivesoljih sicer ni napačna in ponudi nekaj pristnih emocij, toda če se gledalec za sekundo ustavi in začne razmišljati o njeni smiselnosti, bo hitro ugotovil, da ima pred saboj dokaj neumen film z zapletom, ki bi se lahko uspešno razrešil, če bi kdo v filmu znal razmišljati z zdravo pametjo v ustreznih trenutkih. A takšni so pač Marvelovi filmi; vizualno privlačni, razburljivi, zabavni, vendar v osnovi trapasti in generični in tudi Spider-Man: No Way Home pri tem ne izstopa. Nenazadnje pa je oboževalcev Marvelovih filmov vseeno za smiselnost izdelka, če je ta dovolj zabaven in kratkočasen in pričujoči film vsekakor izpolni ta dva cilja.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s