Hudič Trbovlje trese 1: Smrad

V novo jutro sem se prebudil z vonjem po smradu.

Vstal sem s postelje in se sprehodil do spalničnega okna. Pred mano so se v še enem zoprnem rojstvu jesenskega dne prebujale Trbovlje s svojo melanholično dušo, ujeto med stenami zapuščenih tovarniških kompleksov. V jutranji megli sem razločil obris dimnika trboveljske toplarne, ki je bil v fazi rušenja. Ob misli, da ga kmalu ne bo več, me je prevzela zoprna žalost, za katero sem vedel, da me bo spremljala čez preostanek tega usranega dne. Zaprl sem oči in skušal odmisliti smrad z risanjem podob sivih penastih oblakov, ki se vrtinčijo v žrelu dimnika in nato v družbi strupenih plinov pobegnejo v ozračje. Ta zrak, ki ima vonj po pozabljenem okostju industrije, je isti zrak, ki ga dihamo. Isti zrak, ki se sprehaja po trboveljskih ulicah, ljudi pa to očitno ni motilo. Briga jih, če vdihavajo slab zrak. Morebiti smo v Trbovljah že vsi navajeni nanj in brez njega težko živimo.

Pa četudi zaradi njega umiramo.

A tovarniški dim ni vir smradu, zaradi katerega ne morem spati.

Smrad so ljudje. Ljudje so smrad. Njihova bedna ignoranca in kronična egocentričnost mi gresta na bruhanje. Vsi se držijo svojega koščka zemlje in ščijejo po vsem ostalem, kar jim pride pod roke. Naj sosedu krava crkne. Naj rojak umre v pošastnih mukah. Naj požar uniči hišo znanca, ki me je v osnovni šoli zatožil učiteljici zaradi plonkanja pri kontrolki iz matematike.

Celo življenje že voham njihov smrad. Prodira mi v nosnice in trga pljuča na drobne koščke. Dela me omotičnega in nesposobnega za delo. Podnevi se odpravim v hribe, da bi lažje zadihal, a mi njihov smrad še vedno sledi in opominja, da smo vsi postali shirani deževniki na dnu civilizacijske lestvice.

Ponoči bi rad spal, vendar ne morem. Premetavam se po postelji in čutim kako mi lasten znoj iz neznanega razloga paralizira telo. Zaprem oči, vendar mi ne uspe. Ta smrad noče oditi. Materializira se v neznosno bolečino, ki jo skušam odgnati z butanjem z glavo ob steno, vendar ta ne gre stran.

Bolečina je postala hroma. Bolečina je postala del mene.

Pride kak dan, ko se smradu ne upiram in mu sledim v klet. Tam prebiva in spi, ko jaz bežim pred njim. Tam je vedno, ko pridem ali odidem. 

Sprehodim se po stopnicah in pustim temi, da me objame. Smrad postaja vse bolj neznosen. Čutim, da sem mu blizu. Z rokami na slepo tipam po steni in pritisnem na stikalo za luč. Prostor se nemudoma razsvetli.

Umazane stene in prah, ki razposajeno pleše pod sojem svetlobe luči. Prašne police, napolnjene s knjigami, ki jih nisem nikoli prebral.

Pod menoj smrad nadomestijo kriki.

Kriki moških in žensk, ki sem jih zakopal.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s