Zgodovina strahu in nasilja

Covid-19 and domestic violence against women | IAI Istituto Affari  Internazionali

Nasilje nad ženskami je družbeni problem, o katerem se hkrati govori veliko in malo. Lažje bi zapisali; veliko se o njem govori, a še vedno premalo. Povrhu tega pa je še odnos družbe do te problematike vse prej kot vzoren, saj se pogosto zgodi, da ob razkritju nasilja širša javnost nehote prevali krivdo na žrtev nasilja, češ da si je ta sama kriva za nastalo situacijo. Včasih to počnemo nenamerno (“Če te je pretepal, bi ga morala zapustiti!”), pogosto pa tudi namerno z zaničevanjem in celo pumpanjem prepričanja, da bi morala ženska vedeti, kje ji je v mestu v hiši in da je v odnosu z moškim njemu avtomatsko podrejena (“Ga je že provocirala in izziva, pa mu je počil film in jo udaril!”). In v naslednjem zapisu bi se osredotočil na ravno ta najpogosteje uporabljena argumenta, s katerimi širša javnost očrni žrtev nasilja.

Zakaj ženska ne zapusti nasilnega partnerja? Razlogov za to je ogromno, a eden najpogostejših je strah. Strah je zelo kompleksno čustvo, katerega izvor je včasih težko pojasniti, kar med drugim pomeni, da človek v stanju strahu počne stvari / sklepa odločitve, ki jih v normalnih okoliščinah razumsko ne bi znal pojasniti. Nekateri npr. obožujejo polete z letalom, spet drugi pa se jih na smrt bojijo. Nekateri si okoli vratu brez težav nadanejo kačo, drugim pa se zgolj ob misli na to dvigne srčni utrip. Poanta je ta, da strah prihaja v različnih oblikah in da nanj prav tako odreagiramo na svoje načine. Tako nekatere ženske svoje nasilne partnerje nemudoma zapustijo, spet druge pa vztrajajo v takšnem uničevalnem odnosu tudi več let. Zakaj? Kot že rečeno; strah. Če je ženska vsakodnevno podvržena grožnjam (“Če boš šla, bom ubil tebe in tvojo družino!”) se hočeš nočeš ta strah vseli vate in te paralizira. Vzame ti vso moč, ki jo potrebuješ, da bi nasilnega partnerja zapustila (če si z nekom v odnosu že par let ali pa imaš z njim otroke, je odhod še toliko težji). Bojiš se posledic, ki se morebiti ne bodo niti uresničile, strah v nas zbuja neracionalne predstave. In močnejši kot je strah, bolj se oddaljujemo od realnosti. Mnogo moških je zelo spretnih v manipulacijah in igranju, zato brez težav prepričajo žensko, da so jo zmožni ubiti. To ne pomeni, da je ženska neumna, le da zaradi strahu ni zmožna storiti ničesar. Kot rečeno; strah te fizično in psihično uiči.

Sedaj pa se lotimo še drugega argumenta o tem, da je ženska pravično fasala batine, ker je provocirala svojega partnerja. Takšno razmišljanje ni zgolj stereotipno (ženske kot čustveno nestabilna bitja stalno provocirajo svoje partnerje, ki so hladnokrvni in razumni) ampak sprevrženo, saj v razmerju postavlja žensko v podrejen položaj; moški je torej lovec, ki prinaša denar k hiši, ženska pa naj ostane doma za štedilnikom in skrbi, da bo hiša čista, hkrati pa ponižno služi svojemu partnerju. In če te ponižnosti ne izkazuje, je moralna dolžnost moškega, da jo klofne. Res je žalostno, da je v 21. stoletju to starokopitno in nevarno prepričanje še vedno tako močno razširjeno. In tudi če ženska kdaj sprovocira moškega, se naj moški na to odzove kot odrasla in odgovorna oseba, ne pa kot 12 – letni otrok, ki misli, da bo vsako stvar na tem svetu rešil z nasiljem.

Kako torej pristopiti do žrtev nasilja? Obstajajo različni načini, vendar pa je v prvi vrsti pomembno to, da se žrtvi dopusti, da o nasilju spregovori. Da pove svojo plat zgodbe in morebiti tok razmišljanja, saj s tem omogoča bolj razumljiv vpogled v nastalo situacijo. Predvsem pa; dokler ne poznamo celotne zgodbe, je žrtev nasilja treba obravnavati kot žrtev in ne nanjo kazati s prstom, ji očitati, da si je za klofute kriva sama in ji moralizirati o tem, kaj vse bi morala narediti. In to je tudi eden od razlogov, zakaj veliko žensk molči o nasilju s strani partnerja. Ker se potihem zavedajo, da se bo krivda slej ko prej zvalila nanje in da v očeh družbe ne bodo zaščitene, ampak kvečjemu nasprotno; ožigosane in zasmehovane.

In naslednjič, ko bo do vas pristopila žrtev nasilja in jo boste želeli vprašati: “Zakaj nisi storila tega ali onega?”, za trenutek obmolknite in se zavedajte tega, da je treba takšni osebi prisluhniti, ne pa jo nemudoma obsojati in kritizirati, saj s tem niste nič boljši od rablja, pred katerim želi zbežati.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s