Eo (2022)

Rating: 7 out of 10.

Poljska road-movie drama Eo ima premiso, značilno za kakšne Disneyjeve risanke; glavni junak filma je namreč prikupni osliček Eo, ki sprva nastopa kot atrakcija v potujočem poljskem cirkusu, ko pa zaradi protestov živalskih aktivistov cirkus zaprejo, se osliček znajde sam na potovanju brez cilja, pri tem pa tči ob galerijo zanimivih in pogosto ekscentričnih likov. Tako med drugim spozna nogometne huligane, nudi terapijo otrokom s posebnimi potrebami, skuša navezati stik s svojo zapito lastnico, se spušča v spopade z volkovi in se celo znajde v vrsti za zakol. Režiser in scenarist Jerzy Skolimowski s svojim filmom več kot očitno cilja na poetični in skorajda meditativni prikaz življenja živali oz. razgaljanja njihove ranljivosti, občutljivosti ter predvsem bolečine, katero jim prepogosto zadane ravno človek s svojo brezbrižnostjo in agresijo. In glavna odlika filma se skriva ravno v omenjenem izrazitem kontrastu med nedolžno dušo prikupnega oslička ter grdostjo človeškega sveta, režiser pa sporočilo o humanosti do živali začini z art-house estetiko ter zahodnoslovasko črno komedijo. In ravno tu tiči verjetno največja težava filma; ta je na trenutke zabaven in odštekan, v naslednjem trenutku pa že postreže z globoko in pogosto depresivno metaforiko, značilno bolj za psihološke srhljivke kot pa “mali” film o potovanju oslička. Z izjemo teh rahlo nerodnih preskakovanj je Eo še vedno povsem gledljiv, mestoma zabaven in ganljiv film, ob katerem se gledalec pošteno zamisli in dobi vpogled v svet živali, ki je žal prepogosto nerazumljen.

Boy from Heaven (2022)

Rating: 9 out of 10.

Švedski režiser egiptovskega rodu Tarik Saleh je že z enim od svojih prejšnjih celovečercev, izvrstno politično neo-noir kriminalko The Nile Hilton Incident, dokazal, da ga tematsko močno zanima gnil in uničujoč svet korupcije ter kako njene zlovešče lovke najdejo pot v vse družbene pore. V podobno radikalnem in brezkompromisnem slogu nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem, političnim trilerjem Boy from Heaven, kjer se osredotoča na korupcijske vezi med državno varnostjo in religijo. Glavni junak filma je Adam, ki se odpravi študirat na prestižno versko univerzo v Kairu, kateri predseduje vplivni imam (imam je izraz za verskega voditelja v arabskem svetu). Kmalu po njegovem prihodu imam umre in Adam se po spletu naključij znajde sredi dvojne igre med voditelji univerze, ki želijo za vladarja nastaviti svojega kandidata, medtem ko imata policija in državno varnost v mislih drugega človeka, ki bi bil hkrati tudi lažje vodljiv in prilagodljiv državnemu aparatu. Kot že omenje, je odlika mnogih Salehovih filmov ta, da se občutljivih problematik loteva samozavestno in udarno in tudi s filmom Boy from Heaven mu to odlično uspe; zgodba, zapakirana v politični triler z obveznimi dvojnimi igrami, vohuni, pregoni in prisluškovanji, se izogiba žanrskim klišejem in s seboj venomer nosi pomembno družbeno sporočilo o grozljivih razsežnosti korupcije tako v verskih kot državnih vrstah. Film pa je še bolj uspešen, ko načne notranjo dilemo glavnega junaka, ki je razklan med dvema skrajnostima, nobena od njiju pa mu ne prinaša nujne odrešitve. Odlične igralske predstave, nekaj nepričakovanih trenutkov duhovitosti ter živahno dogajanje s pomembnim družbenim sporočilom so glavni aduti filma, ki podobno kot Holy Spider kriči tako glasno, da ga je nemogoče preslišati.

Decision to Leave (2022)

Rating: 9 out of 10.

Park Chan-wook, ki je med drugim zakrivil filmsko klasiko maščevanja in sprevrženosti Oldboi, je mnogo več kot (zgolj) filmar z dolgo kariero; je ikona za vse ljubitelje sedme umetnosti ter ime, od katerega lahko upravičeno pričakujemo zgolj presežke na vseh nivojih. Decision to Leave je film, ki sledi njegovi pogosti fascinaciji nad povezovanjem ljubezni in misterioznosti, hkrati pa elegantno sledi zakonitostim noir trilerjev, katere pričakovano obrne na glavo in z njimi operira na samosvoj in trmoglav način. V filmu spremljamo zgodbo policijskega detektiva, ki raziskuje skrivnostno smrt moškega v gorah, med iskanjem odgovorov pa naveže nenavadno intimen odnos z njegovo vdovo, ki hkrati velja za glavno osumljenko. Zaplet filma se zdi klišejski, vendar ga Park preoblikuje v zapleteno, vendar mikavno uganko, ki se ponaša tudi z za režiserja značilno neobičajno strukturo; Park tok zgodbe pogosto prekine s flashbacki, analizami istega dogodka iz različnih perspektiv in to do te mere, da gledalec niti ne razlikuje več med tem, kaj je laž in kaj resnica, hkrati pa zgodbo začini s prikupnim črnim humorjem ter visoko mero suspenza, ki gledalca ne spusti iz svojega objema vse do poslednjega šokantnega preobrata. Decision to Leave je tako še en Parkov presežek in filmska umetnina, kjer se filmar znova izkaže kot mojster pripovedovanja in zbadljivega obračanja žanrskih klišejev na glavo, vendar pa mu to ne bi uspelo brez izvrstne igralske zasedbe, kjer od vse najbolj zasije prelepa Tang Wei v vlogi dvolične vdove, ki pred očmi javnosti skriva na tisoče obrazov. Četudi film od gledalca zahteva visoko stopnjo pozornosti, se mu trud vsekakor izplača, saj gre za resnično nepozabno izkušnjo, vredno Parkovega slovesa.