Rosie (2019)

Povezana slika

Živimo v času, ko se gledalci pred tegobami vsakdana zatekajo k filmskemu eksapizmu, ki me drugim vključuje tudi čaščenje nabildanih silakov in sterilnih superherojev. In medtem, ko svet histerično žaluje za izgubo Iron Mana v Marvelovi uspešnici Avengers: Endgame, se medtem v naši neposredni bližini odvijajo bistveno bolj pomembne zgodbe z liki, ki si zaradi svoje požrtvovalnosti zaslužijo naziv superheroja. In ena od teh zgodb je zajeta v pretresljivi družinski drami Rosie o mučnih 36 urah v življenju šestčlanske družine, ki se je dobesedno čez noč prisiljena izseliti iz svoje hiše in preživljati dneve v starem avtomobilu. Film ohranja močan dokumentaristični ton, saj voajerska kamera zasleduje naslovno junakinjo, ko se ta vozi po mestu, opravlja telefonske klice v bližnje motele in prosjači za prenočišče, medtem ko njen mož opravlja bedna priložnostna dela, njuni otroci pa na lastni koži izkusijo bolečino predsodkov, ki jih družba vzpostavlja do revnih. Rosie je pomemben film, ki daje glas obrobnim ljudem oz. tistim, ki jim je kruta resničnost idealiziranega kapitalizma ter pomanjkanja človeške empetije odzvela vso materialno ugodje, vendar pa kljub temu v njih še ostaja čut za humanost in simbolično luč upanja na koncu tunela. Z drugimi besedami; gre za redek filmski biser, ki razbije iluzije o ekonomske sistemu “hitrih zaslužkov in velikih priložnosti” in razgali umazano vsakdanjost ljudi, ki jih je država oropala osebnega dostojanstva. Odlična igra, ganljiva glasba ter ravno pravšnja mera humanizma in socialnega realizma naredijo iz filma ne ravno prijetno, vendar toliko bolj nepozabno izkušnjo. Rosie je čustvena in ostra drama, ob kateri bodo v idealnost sistema podvomili tudi najbolj zagriženi kapitalisti. Razen, če se komu prizor, kjer skuša mama v avtomobilu ogreti svoje premražene otroke, zdi kot delček sveta, v katerem želite živeti.

Ocena 5

Advertisements

Haunt (2019)

Rezultat iskanja slik za haunt 2019

Slasherji so v 70. in 80. letih doživeli svojo zlato obdobje, vendar so se kasneje s pojavom podžanra torture-porn ta nekoliko izpeli in postali zgolj hitropotrošna zabava, kjer sta se suspenz in pristna atmosfera podredila ekscesnemu prelivanju krvi in praznoglavi brutalnosti. Haunt na srečo ne spada v to kategorijo; gre za presenetljivo spodoben, napet, vzdušen in zabaven poklon starošolskim klavnicam, ki se seboj povleče nekaj nadležnih klišejev, vendar ti ne uničijo splošnega užitka. Zgodba ni pretirano izvirna; skupina najstnikov se med praznovanjem Noči čarovnic odloči obiskati skrivnostno hišo strahov, za katero pa se izkaže, da je v resnici poligon za vse prej kot zabavno noč. Tisto, kar Haunt ves čas drži pokonci, je odlična temačna atmosfera, pomešana s privlačno misterioznostjo, po vizualni plati pa je film domiselni miks teatralnosti in surovosti, kjer ne manjka prelivanja krvi, vendar slednje ne izpade eksplotacijsko ali neokusno. Kot pa smo že omenili, ima pričujoči film nekaj za slasherje obveznih klišejev, še posebej nizka inteligenca glavnih junakov, ki sklepajo eno trapasto odločitev za drugo, včasih pa že prav patetično prosijo, da bi jim nekdo odsekal glavo. Navkljub temu je Haunt prijetno presenečenje za oboževalce nezahtevnih grozljivk.

Ocena 4

Neznana avtorica: Vprašaj Alico

Rezultat iskanja slik za vpraÅ¡aj alicoKnjig, ki tematizirajo mladoletne odvisnike in njihove vsakdanje boje z omamo, je ogromno in so še posebej pretresljive, saj so glavni junaki mladi oz. tisti, ki v cvetu mladosti spoznajo najbolj temačne plati življenja. Verjetno najbolj poznana knjiga na to temo je Mi, otroci iz postaje Zoo avtorice Christiane F., ki je na srhljivo dokumentarističen način opisovala brutalno odraščanje 15 – letnice iz Berlina in njenega padca v brezno heroinske odvisnosti. Nekaj podobnega se zgodi tudi glavni junakinji dnevniškega romana Vprašaj Alico sicer neznane avtorice. Kot že rečeno, je pričujoča knjiga zbrika dnevniški zapiskov sprva vesele in pozitivne 12 – letnice, ki živi v ljubeči in urejeni družini ter nekega večera na zabavi nepričakovano spije kokakolo, v katero je pomešano mamilo LSD. Naivno dekle začnejo pobegi v mamilaške tripe vse bolj fascinirati, čeprav se potihem zaveda nevarnosti, ki jo prinašajo droge. Skozi zapise spoznavano razklano dušo občutljivega, sramežljivega in sicer bistrega dekleta, ki si želi hitro odrasti, vendar s tragičnimi posledicami.

Vprašaj Alico ni roman s klasično vsebinsko strukturo, saj ponudi le droben vpogled v življenje glavne junakinje v razponu treh let. Posebnost zgodbe je glavna junakinja, ki ni tipična egoistična, nasilna in pretirano samozavestna odvisnica, ampak naivno dekle, ki želi ugajati družbi, čeprav sama potihem priznava, da jo ta večkrat duši kot pa sprejema. Osrednji zaplet romana ni toliko sam boj z odvisnostjo, ampak predvsem s preteklostjo in grehi, ki jih je dekle pustilo za seboj. Tudi, ko se glavna junakinja ozdravi, jo nekdanji narkomanski pajdaši zasledujejo, zastrašujejo in celo omamijo do te mere, da je poslana v psihiatrično bolnišnico. Glavni negativec zgodbe tako niso droge, ampak družba sama, ki izvaja psihično nasilje nad posameznikom. Gre za precej unikaten vidik na že večkrat obravnavano temo odvisnosti in že zaradi tega je Vprašaj Alico vreden branja. Roman hkrati obravnava tipične najstniške muhe kot so zaljubljenost, prijateljstvo, zvestoba, izdaja ter konflikti z odraslimi, hkrati pa tudi v najbolj temačnih trenutkih ohranja čut za humanost. Nekatere bralce bo verjetno zmotilo, da dnevniški zapisi nimajo neke zaključene celote, še posebej glede na tragični epilog (tri tedne po zadnjem zapisu je avtorica umrla zaradi predoziranja), toda ta nedokončanost naj služi kot opomin mladim in staršem, da so v življenju srečni konci lahko tudi navidezni.

Ganljiva, pretresljiva in iskrena izpoved o peklu odvisnosti in življenja.

Ocena +4

The Omen (1976)

Rezultat iskanja slik za the omen 1976

70. leta so bila do oboževalcev filmskih grozljivk hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. To desetletje je namreč zaplodilo dve nepozabni “horror” ikoni, ki sta se močno ukoreninili v zavest sodobne popkulture; najprej je leta 1973 klasika The Exorcist postregla z demonom obsedeno deklico Reagan (v fenomenalni predstavi Linde Blair), tri leta kasneje pa je sledil nov šok v obliki okultnega trilerja The Omen, ki je presegel že tedaj sila klišejsko demonsko obsedenost in predstavil lik satanovega otroka Damiena. Tega posvojita ameriški ambasador (Gregory Peck) in njegova žena (Lee Remick) in Damien se sprva razvija kot povsem običajen otrok, toda ob bližajočem se šestem rojstnem dnevu se začnejo stopnjevati nenavadni dogodki, ki naj bi bili povezani z Damienovo skrivnostno preteklostjo. The Omen z mnogimi nesubtilnimi namigi (Damien se recimo rodi 6. junija ob 6. uri zjutraj) dokaj hitro razkrije spoznanje, da je glavni junak plod Satana, vendar pa se moč filma skriva v unikatnih načinih, kako Damien počasi, vendar vztrajno postaja seme zla. Režiser Richard Donner se poslužuje praktičnih efektov, ki so pospremljeni z izvrstno strašljivo glasbo, tudi najboj pretirane scene (npr. napad opic v živalskem vrtu, katere vznemirja Damienova prisotnost) pa so izpeljane z dobršno mero prefinjenosti in – kakor čudno se to sliši – prizemljenosti. Film sicer nikoli ne doseže kompleksnosti in strašljivosti klasik tipa The Exorcist, prav tako pa se zdi, da bi se glavni junaki z nekaj zdrave pameti lahko izognili najhujšemu. Odlični igralski ansambe, mnogi napeti prizori in uravnotežena epskost in realizem naredita iz filma The Omen eno boljših prestavnica žanra okultnih grozljivk.

Ocena 4