Lep dan… za depresijo

Depression: Facts, Statistics, and You

Duševne težave še vedno ostajajo nekakšna tabu tema v naši družbi, vendar si upam trditi, da se stanje na tem področju izboljšuje. Tragične novice o npr. mladem človeku, ki si zaradi težav z duševnim zdravjem vzame življenje, vsaj po mojem mnenju veliko ljudi sprejme z veliko empatije in sočustvovanja. Zelo redko sem bil v živo ali preko spleta deležen reakcij ljudi, ki bi se iz teh stanj odkrito norčevali in ljudi, ki trpijo, šikanirali. A težava je v tem, da ljudje to empatijo do človeka, ki boleha za psihično boleznijo, jemljejo resno šele tedaj, ko je prepozno. Današnja družba je še vedno preveč agresivna, egoistična in brezbrižna, da bi lahko preprečila takšne tragedije (če smo pošteni, jo tudi nikoli docela ne bo), vseeno pa se zdi, da se o sami tematiki vse pogosteje govori. In kar je še najbolj pomembno; da o njej spregovorimo odkrito in brez olepševanja.

Depression: it's a word we use a lot, but what exactly is it?

Depresija in druge psihične motnje so najbolj pasje in zahrbtne bolezni na tem svetu. Tudi zato, ker zanje ni čudežnega recepta. Ker ne moreš zvrtati luknjo v glavo, mračne misli potegniti ven in živeti naprej srečno in zadovoljno. Še več; mnogi se s temačnimi mislimi srečujejo celo življenje, le da jih tekom časa ob ustreznem zdravljenju (s pomočjo zdravnikov, v veliki meri pa kar sam) znajo obvladovati, sprejeti ali jih celo uporabiti v bolj produktivne namene (npr. da svoja občutja spraviš na papir v obliki dnevniškega zapiska, pesmi itd.). Depresija zna biti včasih tako naporna, da je že o njej pisati pravi napor. A ravno to je tisto, kar se pri boju z njo zdi najbolj pomembno; da se ji upremo, da prepoznamo njen obraz in s tem najdemo tudi načino, kako jo nesramno brcnemo v rit. Kako izgleda povprečen dan v družbi depresije? Verjetno je najbolje, če opišem en dan v mojem življenju izpred nekaj let, ko sem se spopadal s psihičnimi težavami

Quantitative Similarity of Depression Tools | Sapien Labs ...

Zjutraj se zbudiš naveličan. Rad bi spal, vendar ne moreš. Nekdo ti na levo uho reče, da se spravi iz postelje, ker je že dan in te čaka delo, na desnem pa ti nekdo drug šepeta, da je popolnoma vseeno, če vstaneš, ker bo itak vse, kar boš čez dan naredil, brez pomena. S težavo se spraviš na noge in zagledaš sonce. Na živce ti gre. Če bi imel v roki kamen, bi ga vrgel proti nebu in sklatil sonce dol, da bi za vedno ugasnilo. Potem začneš hoditi od ene točke do druge in obstajaš. Ne živiš, ampak obstajaš. Tvoje telo je lupina, v njem ni ničesar. Na vsaki točki, kjer se ustaviš, imaš občutek, da počneš eno in isto dolgočasno stvar, ki si jo delal že včeraj in predvčerajšnjim, tvoje življenje pa se ni spremenilo na bolje. Začneš se spraševati, če to, kar počneš, sploh ima kakšen pomen. Zlobni glas ti znova šepeta, da si na svetu samo zato, da si v nadlogo vsem, še posebej pa sebi. Hodiš med ljudmi, njihovi obrazi ti grejo na živce. Vsi se ti zdijo isti. Dolgočasni. Pusti. Če te kdo ogovori, si želiš samo to, da bi utihnil in šel naprej do koga drugega, ki bo pripravljen prenašati njegove litanije. Ti za to nimaš časa. Tečeš in tečeš, ker bi rad prišel nekam, vendar ne veš, kam. Če se ustaviš, te nekdo nadere, da si navadna lenoba, da ne boš s takšnim postopanjem naokoli ničesar dosegel in da so vsi okoli tebe dosegli tako veliko, ti pa si še vedno navadna zguba. Rad bi ignoriral te zlobne misli, vendar ne gre. Nimaš pojma, kaj bi sam s sabo in svojimi življenjem. Edino, kar veš, je to, da te tek utruja in da si proti večeru tako zgaran, naveličan in prazen, da ti drugega kot to, da se vržeš v posteljo in zaspiš, sploh ne preostane. Ko spiš, uspeš vsaj za nekaj ur izklopiti misli in biti nekje drugje. Morebiti v sanjskem svetu, kjer se počutiš sprejetega.

Potem pa se znova zbudiš in ponoviš sranje prejšnjega dne.

To je sicer samo ena od mnogih zgodb na to temo. In trajalo je kar nekaj časa, preden sem uspel ta občutja spraviti iz glave na papir. In šele tedaj, na papirju, sem dobil občutek, da niso tako grozna in da jih lahko premagam. Vse, kar se skriva v naših glavah, je namreč “grozno” oz. vsaj tako se nam takrat zdi. Mislimo, da smo nori. Mislimo, da nam ni pomoči. Mislimo, da nam kaj drugega kot prisilni jopič ne preostane. Mislimo, da bomo pristali na kavču pri zavaljenem starem psihiatru iz avstroogrske šole, ki bo naše težave zdravil z elektrošoki in mlatenjem po hrbtu.

Depression

In da ne bo pomote; niste krivi, če se bojite spraviti svoja občutja ven iz glave. To zahteva veliko poguma in odločnosti, vendar pa boste ob koncu skoraj vedno začutili vsaj malce čustvene katarze in olajšanja, da vse le ni tako grozno, kot se zdi. Da je to, kar čutite, pravzaprav nekaj normalnega. Nekaj, kar v določenem trenutku čuti vsakdo izmed nas. Če vas boli srce, pomeni, da ste še vedno živi in da vam ni vseeno. Če pa res potrebujete malce dviga samozavesti,priporočam ogled šova Jerryja Springerja ali pa prenose sej slovenskega parlamenta. Tedaj boste videli, da niste izgubljen primer in da se lahko prebijete čez svoje težave.

The Men Who Stare at Goats (2009)

The Men Who Stare at Goats - Plugged In

Protivojna satira The Men Who Stare at Goats ima ravno prav odštekano zgodbo, da zbudi gledalčevo zanimanje; vojni reporter iz Iraka po naključju naleti na upokojenega vojaka Lyna Cassadyja, ki trdi, da je bil svoje čase član posebne vojaške enote, katere fokus je bilo treniranje paranormalnih zmogljivosti kot so telepatija, branje misli in ubijanje s pogledom. Poleg odbite zgodbe se film lahko pohvali z bogatim igralskim ansamblom, kjer prednjačijo George Clooney, Ewan McGregor, Jeff Bridges, Kevin Spacey in Robert Patrick, zatorej se zdi upravičeno, da smo od izdelka pričakovali vsaj približek nečemu, kar označujemo za presežek. Žal do tega nikoli ne pride; The Men Who Stare at Goats ni slab film in vsebuje nekaj zabavnih trenutkov ter všečne igralske nastope, toda kot celota je presenetljivo mlačna, pozabljiva in niti malo zbadljiva protivojna satira, ki se zadovoljni z nekaj šibkimi ugrizi, kaj več od tega pa ne premore. Nasploh se zdi, da se film zadovolji z izpostavljanjem bebavosti kot pa da bi izostril svoje ostro sporočilo o pravem obrazu vojne in kako posameznike, ki se vključijo v vojsko, da bi ustvarili red in mir, višje inštance slej ko prej potolčejo. K povprečnosti prispevajo tudi slabo razviti liki, zdolgočaseno ozračje ter občutek, da film navkljub vsem temeljem nima kaj za pokazati in za povedati. Zatorej bi lahko film The Men Who Stare at Goats označili za razočaranje. Manjše, pa vendar razočaranje.

Ocena -3

Old Joy (2006)

Review: Kelly Reichardt's Old Joy - Slant Magazine

Old Joy je film, ki bo mnoge navdušil iz istih razlogov kot bo drugim že na živce. Drama o dveh starih prijateljih, ki se po več letih odpravita na izlet v gore, je točno tisto, kar vsebina obljublja; film o dveh prijateljih, ki se na prehodu v zrelo življenjsko obdobje soočata z lastnim eksistencialnim položajem v družbi. Eden od njiju bo namreč v kratkem postal oče, drugi pa v svojem življenju ni pretirano napredoval in je obtičal na določeni točki, iz katere se ni zmožen premakniti. Toda Old Joy ni film konfliktov, močnih emocionalnih odzivov in usodnih probratov; je film o potovanju, ki ne pripelje do katarzičnega cilja. Režiserka in soscenaristka Kelly Reichardt ustvari meditativno, tiho in intimno dramo, ki ne postavlja odgovorov, ampak gledalca kvečjemu vzpobudi k razmisleku o tem, kam točno plove njegovo življenje. Lahko bi rekli, da gre za film, postavljen v določen čas, ki ne bo spremenil ničesar, morebiti pa bo premaknil kakšen kamen ali dva v notranjosti glavnih junakov. Reichardtova na več mestih namigne na močno homoseksualno vez med njima, vendar tudi ta ne doseže zaključka. In na tem mestu se bo glede filma Old Joy največ gledalcev razhajalo; tisti, ki pričakujete film z odgovori in čustvenimi zaključki, boste razočarani, ker gre v prvi vrsti za izdelek čistega filmskega impresionizma s kančkom poetičnosti. Pomanjkanje pravega dogajanja, počasen tempo ter naturalistična igra bodo nekatere uspavali, spet druge pa navdušili. Verjetno pa ni treba poudarjati, katera odločitev je prava. Vaša.

Ocena 4

The Pleasure of Being Robbed (2008)

Watch The Pleasure of Being Robbed | Prime Video

Do režijskega prvenca Josha Safdieja, ki se je kasneje skupaj s svojim bratom Bennyjem proslavil z modernimi klasikami kot sta Good Time in Uncut Gems, lahko pristopimo na dva načina; kot da bi si želeli ogledati klasični film z uvodom, zapletom, razpletom in zaključkom ali pa zgolj eksperiment brez trajnejše vrednosti. Žal The Pleasure of Being Robbed spada v kategorijo slednjega; gre za naturalistični, skoraj dokumentarni prikaz nekaj dni v življenju kleptomanke Eleonore, ki nekega večera skupaj s svojim prijateljem Joshom ukrade avtomobil in krene na potovanje od New Yorka do Bostona, vmes pa se ne more upreti ropanju mimoidočih. Glavna težava filma The Pleasure of Being Robbed je ta, da se večino časa odvija kot začaran krog; glavna junakinja hodi od ene točke do druge, nekaj ukrade in potem to ponavlja naslednjih 71. minut, kolikor film traja. Tekom te dobre ure gledalec od videnega vzame bolj malo; o glavni junakinji vemo na koncu ravno toliko kot na začetku, o njenem prijatelju še toliko manj, film pa navkljub skromni dolžini ne najde neke zgodbe, rdeče niti ali pa vsaj poučnega nauka. The Pleasure of Being Robbed je film, ki obstaja. Nikakor ne gre za slab izdelek, saj je Safidejeve dokumentarični pristop do prikaza ritma vsakdanjika v velikih mestih prepričljiv in deloma vzdušen, igralske kreacije pa so prav tako dovolj spodobne, še posebej glede na dejstvo, da gre za izredno nizkoproračunski izdelek. Toda film preprosto nima zgodbe oz. ničesar za povedati. Morebiti zgolj to, da je kleptomanstvo resna bolezen, ki se je človek nikoli ne more docela znebiti. A to je nekaj, kar bi lahko film dosegel v maksimalno pol ure, nikakor pa ne deluje dovolj zanimivo za celovečerni izdelek. Film bo verjetno zanimiv za oboževalce bratov Safdie, da vidijo, kako je polovica dueta začela razvijati svoj filmski jezik, vendar pa se vseeno zdi, da bo izdelek navdušil zgolj najbolj goreče oboževalce. Drugi pa lahko pogledate stran.

Ocena +2

Meek’s Cutoff (2010)

Meek's Cutoff (2010) Review: A Transcendent Tale of Morality ...

Meek’s Cutoff režiserke Kelly Reichardt delno temelji na resničnih dogodkih iz leta 1845, ko se je skupina priseljencev odpravila na dolgo potovanje skozi prostrano ameriško divjino pod vodstvom traperja in vodiča Stephena Meeka. Tekom poti postane vse bolj očitno, da se je skupina izgubila, le Meek je še vedno vztrajno prepričan, da ve, kam jih vodi. Kmalu začne primanjkovati vode in hrane, popotniki postajajo vse bolj utrujeni in naveličani, že tako napete razmere pa še dodatno razburi prihod skrivnostnega indijanca, katerega pravi nameni niso znani. Pričujoči film ima hkrati preprosto kot tudi zapleteno vsebino, saj gledalca navkljub že večkrat videnem zapletu vodi skozi poetično, skorajda mistično pot, ki odpira univerzalna humanistična vprašanja o zaupanju, izdaji, strahu pred drugačnostjo ter morečim občutkom, ko moraš lastno usodo prepustiti v roke popolnega tujca. Reichardtovo ne zanima cilj potovanja, ampak bolj potovanje samo ter odnos med glavnimi junaki, ki so na začetku polni zaupanja ter samozavesti, kmalu pa jih boj za preživetje prisili v to, da se soočijo s svojimi temačnimi platmi osebnostmi. Meek’s Cutoff je privlačni pustolovski misterij, ki postreče s čudovitimi panoramskimi posnetki sicer enolične puščavske pokrajine in več kot prepričljivo zajame občutke strahu in pričakovanj ljudi, ki se znajdejo v ekstremnih okoliščinah in vrženi v njim popolnoma neznani svet. A bistvo filma se skriva v zaupanju med priseljenci in indijancem, ki glavne junake vodi bodisi v pogubo ali odrešitev. Da je potovanje še toliko bolj zanimivo in vzdušno, poskrbijo tudi minimalistična glasba in odlične igralske predstave (Michelle Williams, Paul Dano, Will Patton, Bruce Greenwood in še posebej Ron Rondeaux v vlogi napol mističnega indijanca) ter potrpežljiv tempo, ki pa bi znal marsikaterega gledalca rahlo uspavati. Nasploh je Meek’s Cutoff film, ki zahteva nekoliko več koncentracije in gledalčeve pripravljenosti, da mu marsikateri odgovor ne bo podan v roko. To je še posebej izrazito pri samem koncu, kjer Reichardtova na enako nesramen kot briljanten način izkaže pravo bistvo filma. Meek’s Cutoff je western za sladokusce.

Ocena -5