Kolonija (enodejanka)

Kolonija je ulica, v kateri živim. Samo Kolonija in popolnoma nič drugega. Vse hiše so si enake; sive fasade, stare strehe, okna z raztrganimi zavesami, peščena dvorišča in ceste, polne otožne tišine Jaz stanujem v zadnji hiši na desni. Jaz, moja starša in mlajša sestra. Živimo, da preživimo. Iz meseca v mesec. Od ene drobtine kruha do druge. Od lačnih ust do prezeblih rok. Od položnice do položnice.

In tu je nekoč živel tudi on. Takrat je bila Kolonija obdana z živimi barvami in občasno nam je noter v stanovanje pokukalo sonce. Še vedno nas je pogosto napadal dež in ob jutrih pričakala megla, toda vse je bilo lažje, ko je bil on zraven. Rada se ga imela. Rada ob vseh jutrih, dopoldnevih, popoldnevih, večerih in nočeh. Rada ob zajtrkih, kosilih in večerjah, med malico pa sem ga celo poljubila. Samo na lice v znak sramežljivosti. In mislim, da me je tudi on imel rad.

Potem pa je odšel. Nekega dne je spakiral kufre in zapustil Kolonijo, ampak v meni je pustil spomine, ki jih bom za vedno hranila. In tako se prebijem čez življenje; če v temi obstaja en drobec svetlobe, ki ti za trenutek uspe izrisati nasmeh na obraz, ga neguj in ohrani v spominu. To je namreč tisto, zaradi česar uspem preživeti v Koloniji.

In včasih tudi živeti.

Hoja po dežju

Walking In The Middle of Rain | Rainy street, Rain wallpapers, Rain painting

Obujem superge in pogledam skozi okno. Dežuje. Po oknih se razlivajo kaplje v obliki pajkovih mrež, katere postopoma raztezajo svoje tanke krake, ki se sčasoma pretrgajo in razblinijo v nič. Ta prizor, ki je totalno brezvezna slika mojega totalno brezveznega vsakdanjika, mi gloda živce. Moram ven iz hiše. Na ulico. Pa četudi bom premočen od glave do peta.

Tečem. Mimo praznih dvorišč. Mimo praznih vež še bolj praznih stanovanjskih blokov. Mimo praznih nebotičnikov. Mimo zavitih cest. Mimo travnikov, ki bodo zaživeli šele spomladi. Mimo praznih ljudi in z njimi povezanih praznih osebnosti.  

Glavno, da pada dež. Da se utrgajo oblaki in ščije v neskončnost. Da pred seboj ne vidim ničesar več. Da ne vidim moje punce, ki mi je včeraj rekla, da se daje dol z mojim najboljšim prjateljem. Da ne vidim moja porezana zapestja. Da ne vidim svoje glupe face, ki se mi prikaže vsako jutro v usranem špeglu. Vse to naj odnese dež. Čimprej. In da za njim ostanejo luže.

Superge imam že popolnoma mokre in začutim, da se bo kmalu začel pouk. Pred seboj zagledam šolo in krenem naprej. Danes bom fasal šut pri geografiji in prfoks me večkrat napizdi, da se ne zavedam sveta, v katerem se nahajam.   

Še sam ne ve, kako prav ima.

Disko (enodejanka)

ABBA Disco: A London Bar Will Play ABBA For Three Straight Hours

Moja tamala rada hodi v diskača. Pravzaprav moje tamale ni nikoli doma. Vedno jo najdem pred tistim usranim diskačem, kjer s svojimi frendi čaka, da se odprejo velikanska dvojna vrata in jo spustijo noter v sam epicenter monotonih elektronskih ritmov ter  plehkega balkanskega cigumiguja. Diskač ji pomeni vse. Občutek, ko lahko zapreš oči in odplavaš stran od resničnosti, ki te pribija na križ, je fenomenalen.

»To je pobeg,« reče moja tamala. »Pobeg od staršev, ki te ne štekajo. Pobeg od šole, ki te posiljuje z neuporabnim znanjem o tem in onem. Pobeg od slabih ocen, s katerimi si pribit na sramotilni križ. Pobeg od vseh lažnih frendov, šolskih nasilnežev in zateženih učiteljev. Pobeg od vsega, kar te definira v tem zajebanem lajfu.«

Ko mi je to povedala, sem jo videl zadnjič. Izginila je. Za vedno. Kot neko izgubljeno poglavje knjige, ki še ni napisana. Nekateri moji frendi jo sicer občasno videvajo v diskaču, kjer neprestano pleše, dokler se ji v zvrti v buči in pade v nezavest z nasmeškom na obrazu. Včasih ji kdo reče, naj gre domov spat, ona pa se samo nasloni na bližnji šank in zapre oči.

Zvečer pa se zanjo spet začne; ples do jutranjih ur.