Varuh mrtvih (kratka zgodba)

IMG_1610.JPG

Krošnje dreves so se počasi razprle in pred menoj je zapuščeno pokopališče zasijalo v vseh čudovitih živih barvah. Rumeno listje je brisalo gozdne poti, medtem ko sta rjavkasta goščava in mak prekrivala nagrobnike in grela pokojnike, ki so ležali v hladni zemlji. Visoka drevesa s krošnjami so spominjala na pajkove mreže, drobni pasovi svetlobe pa so iz vseh strani ustvarjali dež žarečih premic in krivulj.

Rad sem obiskoval pokopališča. To so bili edini kraji na svetu, kjer sem lahko občutil pravi mir. Brez hrupa, nemirnega čebljanja ljudi, ki niso nikoli znali poslušati in pobesnelega brnenja aparatur. Na pokopališčih sem lahko občutil osebno svobodo.

Vse dokler ni napočil tisti usodni dan.

Vse se je začelo z nagrobno svečo, ki je ležala pri neoznačenem grobu, ta pa je bil postavljen ravno sredi poti skozi pokopališče. Zatorej je tudi nisem opazil, ko se je ta srečala z udarcem moje noge in se zakotalila po manjšem bregu navzdol v bližnje brezno. Nisem se obremenjeval s tem nepomembnim dogodkom. Uspelo mi je priti do vhoda na pokopališče, katerega so označevala velika železna vrata, nad njimi pa je bil razobešen nenavaden napis:

Na tem mestu vse naj nedotaknjeno ostane,

saj si mrtvi ne zaslužijo še dodatne rane! 

Nato se je vame prikradel občutek, ki ga sovražim. Občutek, da je za mojim hrbtom nekdo, ki si ne želi moje prisotnosti. Jasno je bilo, da nisem več sam in pospešeni srčni utrip je zgolj potrdil moje sume. Obrnil sem se nazaj do vrat pokopališča in od groze izbuljil oči. Tam je stala visoka postava, nadeta v črno ogrinjalo, njen obraz pa je bil skrit pod kuto enake barve. Spominjala je na meniha. Neznanec je dvignil levo roko, iztegnil kazalec in ga usmeril proti napisu nad železnimi vrati pokopališča.

Še enkrat sem ga prebral.

Moje kosti je naselil strah in v naslednjem trenutku sem začel bežati v smer, od koder sem prišel. Veje pod mojimi nogami so glasno pokale in srce mi je divjalo v ritmu vročega plesa. Uspel sem priti na drug konec pokopališča in presenečeno ugotovil, da je bil moj beg zaman. Na vrhu blatnega griča je znova stal neznanec in nepremično strmel vame, četudi je bil njegov obraz še vedno dobro skrit pod kuto. Obrnil sem se na levo in začel teči v neznano, vendar usoda ni želela, da bi ubežal skrivnostnemu zasledovalcu. Spotaknil sem se ob enega od nagrobnikov in z obrazom pristal na tleh.

Nato so sledili razločni koraki.

Nad mano se je znova pojavil neznanec, ki je snel kuto in razkril svoj okamenel bled obraz, podoben posušeni človeški lobanji. V desni roki je držal rdečo svečo. Šlo je za isto svečo, katero sem brcnil v jarek.

Šele tedaj se mi je posvetilo, kaj se dogaja.

Šele tedaj je bilo jasno, kdo je neznanec in zakaj me zasleduje.

V mislih sem ponovil tisto, kar je bilo napisano na železnih vratih;

Na tem mestu vse naj nedotaknjeno ostane,

saj si mrtvi ne zaslužijo še dodatne rane!

A pod napisom sem opazil še nekaj dodanih besed, ki so dokončno zaznamovale mojo nesrečno usodo;

»Drobni plamen na mrtvi sveči tu gori in naj nikoli ne izgine,

da živi ne prebudé Varuha mrtvih, varuha pokopališke zapuščine.«

V naslednjem trenutku sem od groze zakričal in še danes, ko se boste sprehajali po pokopališču, me lahko slišite, kako moja duša v drevesih prosi za odpuščanje in brezupno išče svečo, ki bi jo postavila nazaj na svoj nagrobnik in povrnila blišč nekdanje zapuščine.

KONEC

Vlomilec (kratka zgodba)

20170807_094617.jpg

Večer se je polnil z neprijetno napetostjo.

Stal sem na pločniku pred svojim blokom in strmel v okna bližnjih stanovanj. Srce mi je nemirno utripalo in po žilah sem začutil, kako se mi pretaka strah namesto krvi. Le en pogled je bil dovolj. En pogled na prižgano luč v mojem stanovanju in mračno postavo, ki je stala na spalničnem oknu in nepremično zijala v mojo smer.

Sprožil se mi je val neprijetnih vprašanj.

Kako si prišel noter?

Ob mojem zadnjem odhodu v mesto sem zaklenil vsa vrata in okna, v tem ni bilo dvoma, stanovanjske ključe pa sem vedno imel v rokah samo jaz.

Kdo se torej nahaja v mojem stanovanju?

Vlomilec?

Malo verjetno, saj v stanovanju nisem imel ničesar, kar bi bilo vredno ukrasti.

Serijski morilec, ki me je izbral za naslednjo žrtev?

Bedarija. V mojem mestu smo vedno umirali zgolj od dolgčasa, za serijske klavce ni bilo nikoli prostora.

Izterjevalec?

Četudi sem se utapljal v finančnih težavah, si nisem nikoli sposojal denarja od sumljivih osebkov in goril, ki bi me zmečkale kot invalidnega ščurka. Zakaj bi od koga jemal denar, če ga ne bi mogel nikoli vrniti?

Sem komu pomotoma dal ključe od stanovanja?

Prijatelju?

Ne, ker tega nisem imel.

Žlahti?

Niti pod razno. Zavoljo stabilnega psihičnega stanja sem se vestno izogibal krepitvi stikov z družinskimi člani, kaj šele, da bi komu zaupal ključe od stanovanja.

Moji bivši punci?

Mogoče, če bi ta obstajala.

Kdo se je torej zaredil v mojem stanovanju?  Me je kdo želel ubiti kar tako? Iz golega veselja?

Kaj pa, če je šlo preprosto za psihopata, ki rad vdira v stanovanja in spravlja ljudi ob živce s tem, da stoji pri spalničnih oknih in gleda vate kot  retardiranec?

Prizor v stanovanju se ni spremenil. Prižgana luč in postava v spalnici, ki se ni premaknila za milimeter. Pogoltnil sem slino in pretehtal možnosti: ali ostanem vso noč na ulici ali pa se soočim z vlomilcem.

Izbral sem slednje.

Hoja po stopnicah do vhodnih vrat stanovanja se je vlekla v neskončnost, kot da bi neka višja sila želela, da se ta prizor raztegne do vseh mogočih meja in me spravi na rob obupa. Okoli mene se je nabirala mučna tišina, odmevi korakov pa so izginjali nekam v daljavo.

Vrata mojega stanovanja so bila zaklenjena, nikjer pa ni bilo moč videti sledov vloma, kar je pomenilo, da je nekdo vstopil s ključem, druge možnosti ni bilo na razpolago. S tresočimi rokami sem odklenil vrata in stopil v notranjost stanovanja. Pred mano se je odvrtel najbolj napet trenutek v življenju.

Zdaj se je šlo na vse ali nič.

Nikjer nikogar.

Dnevna soba je bila zapuščena. Potihem sem se splazil do vrat spalnice in jih naglo odprl.

Isti prizor. Praznina.

Obrnil sem se proti oknu.

Tam je stal visok obešalnik, na katerega sta bila položena črn suknjič in cilinder. Samo to in popolnoma nič drugega. Nasmejal sem se. Črne cunje na kupu železa so bile torej domnevni neznanec, ki je vdrl v moje stanovanje. Sprostil sem mišice, srčni utrip pa se mi je umiril. Iz spalnice sem krenil nazaj v dnevno sobo in si natočil kozarec vina, ki sem ga hranil v hladilniku.

Nasmejano sem nazdravil lastni neumnosti in sedel na kavč.

Nato pa me je prešinilo.

V moji garderobi nisem hranil nobenega črnega suknjiča in cilindra.

Vendar to še ni bilo vse.

Tudi obešalnika si nisem nikoli kupil.

KONEC