Vlomilec (kratka zgodba)

20170807_094617.jpg

Večer se je polnil z neprijetno napetostjo.

Stal sem na pločniku pred svojim blokom in strmel v okna bližnjih stanovanj. Srce mi je nemirno utripalo in po žilah sem začutil, kako se mi pretaka strah namesto krvi. Le en pogled je bil dovolj. En pogled na prižgano luč v mojem stanovanju in mračno postavo, ki je stala na spalničnem oknu in nepremično zijala v mojo smer.

Sprožil se mi je val neprijetnih vprašanj.

Kako si prišel noter?

Ob mojem zadnjem odhodu v mesto sem zaklenil vsa vrata in okna, v tem ni bilo dvoma, stanovanjske ključe pa sem vedno imel v rokah samo jaz.

Kdo se torej nahaja v mojem stanovanju?

Vlomilec?

Malo verjetno, saj v stanovanju nisem imel ničesar, kar bi bilo vredno ukrasti.

Serijski morilec, ki me je izbral za naslednjo žrtev?

Bedarija. V mojem mestu smo vedno umirali zgolj od dolgčasa, za serijske klavce ni bilo nikoli prostora.

Izterjevalec?

Četudi sem se utapljal v finančnih težavah, si nisem nikoli sposojal denarja od sumljivih osebkov in goril, ki bi me zmečkale kot invalidnega ščurka. Zakaj bi od koga jemal denar, če ga ne bi mogel nikoli vrniti?

Sem komu pomotoma dal ključe od stanovanja?

Prijatelju?

Ne, ker tega nisem imel.

Žlahti?

Niti pod razno. Zavoljo stabilnega psihičnega stanja sem se vestno izogibal krepitvi stikov z družinskimi člani, kaj šele, da bi komu zaupal ključe od stanovanja.

Moji bivši punci?

Mogoče, če bi ta obstajala.

Kdo se je torej zaredil v mojem stanovanju?  Me je kdo želel ubiti kar tako? Iz golega veselja?

Kaj pa, če je šlo preprosto za psihopata, ki rad vdira v stanovanja in spravlja ljudi ob živce s tem, da stoji pri spalničnih oknih in gleda vate kot  retardiranec?

Prizor v stanovanju se ni spremenil. Prižgana luč in postava v spalnici, ki se ni premaknila za milimeter. Pogoltnil sem slino in pretehtal možnosti: ali ostanem vso noč na ulici ali pa se soočim z vlomilcem.

Izbral sem slednje.

Hoja po stopnicah do vhodnih vrat stanovanja se je vlekla v neskončnost, kot da bi neka višja sila želela, da se ta prizor raztegne do vseh mogočih meja in me spravi na rob obupa. Okoli mene se je nabirala mučna tišina, odmevi korakov pa so izginjali nekam v daljavo.

Vrata mojega stanovanja so bila zaklenjena, nikjer pa ni bilo moč videti sledov vloma, kar je pomenilo, da je nekdo vstopil s ključem, druge možnosti ni bilo na razpolago. S tresočimi rokami sem odklenil vrata in stopil v notranjost stanovanja. Pred mano se je odvrtel najbolj napet trenutek v življenju.

Zdaj se je šlo na vse ali nič.

Nikjer nikogar.

Dnevna soba je bila zapuščena. Potihem sem se splazil do vrat spalnice in jih naglo odprl.

Isti prizor. Praznina.

Obrnil sem se proti oknu.

Tam je stal visok obešalnik, na katerega sta bila položena črn suknjič in cilinder. Samo to in popolnoma nič drugega. Nasmejal sem se. Črne cunje na kupu železa so bile torej domnevni neznanec, ki je vdrl v moje stanovanje. Sprostil sem mišice, srčni utrip pa se mi je umiril. Iz spalnice sem krenil nazaj v dnevno sobo in si natočil kozarec vina, ki sem ga hranil v hladilniku.

Nasmejano sem nazdravil lastni neumnosti in sedel na kavč.

Nato pa me je prešinilo.

V moji garderobi nisem hranil nobenega črnega suknjiča in cilindra.

Vendar to še ni bilo vse.

Tudi obešalnika si nisem nikoli kupil.

KONEC