The Men Who Stare at Goats (2009)

The Men Who Stare at Goats - Plugged In

Protivojna satira The Men Who Stare at Goats ima ravno prav odštekano zgodbo, da zbudi gledalčevo zanimanje; vojni reporter iz Iraka po naključju naleti na upokojenega vojaka Lyna Cassadyja, ki trdi, da je bil svoje čase član posebne vojaške enote, katere fokus je bilo treniranje paranormalnih zmogljivosti kot so telepatija, branje misli in ubijanje s pogledom. Poleg odbite zgodbe se film lahko pohvali z bogatim igralskim ansamblom, kjer prednjačijo George Clooney, Ewan McGregor, Jeff Bridges, Kevin Spacey in Robert Patrick, zatorej se zdi upravičeno, da smo od izdelka pričakovali vsaj približek nečemu, kar označujemo za presežek. Žal do tega nikoli ne pride; The Men Who Stare at Goats ni slab film in vsebuje nekaj zabavnih trenutkov ter všečne igralske nastope, toda kot celota je presenetljivo mlačna, pozabljiva in niti malo zbadljiva protivojna satira, ki se zadovoljni z nekaj šibkimi ugrizi, kaj več od tega pa ne premore. Nasploh se zdi, da se film zadovolji z izpostavljanjem bebavosti kot pa da bi izostril svoje ostro sporočilo o pravem obrazu vojne in kako posameznike, ki se vključijo v vojsko, da bi ustvarili red in mir, višje inštance slej ko prej potolčejo. K povprečnosti prispevajo tudi slabo razviti liki, zdolgočaseno ozračje ter občutek, da film navkljub vsem temeljem nima kaj za pokazati in za povedati. Zatorej bi lahko film The Men Who Stare at Goats označili za razočaranje. Manjše, pa vendar razočaranje.

Ocena -3

Old Joy (2006)

Review: Kelly Reichardt's Old Joy - Slant Magazine

Old Joy je film, ki bo mnoge navdušil iz istih razlogov kot bo drugim že na živce. Drama o dveh starih prijateljih, ki se po več letih odpravita na izlet v gore, je točno tisto, kar vsebina obljublja; film o dveh prijateljih, ki se na prehodu v zrelo življenjsko obdobje soočata z lastnim eksistencialnim položajem v družbi. Eden od njiju bo namreč v kratkem postal oče, drugi pa v svojem življenju ni pretirano napredoval in je obtičal na določeni točki, iz katere se ni zmožen premakniti. Toda Old Joy ni film konfliktov, močnih emocionalnih odzivov in usodnih probratov; je film o potovanju, ki ne pripelje do katarzičnega cilja. Režiserka in soscenaristka Kelly Reichardt ustvari meditativno, tiho in intimno dramo, ki ne postavlja odgovorov, ampak gledalca kvečjemu vzpobudi k razmisleku o tem, kam točno plove njegovo življenje. Lahko bi rekli, da gre za film, postavljen v določen čas, ki ne bo spremenil ničesar, morebiti pa bo premaknil kakšen kamen ali dva v notranjosti glavnih junakov. Reichardtova na več mestih namigne na močno homoseksualno vez med njima, vendar tudi ta ne doseže zaključka. In na tem mestu se bo glede filma Old Joy največ gledalcev razhajalo; tisti, ki pričakujete film z odgovori in čustvenimi zaključki, boste razočarani, ker gre v prvi vrsti za izdelek čistega filmskega impresionizma s kančkom poetičnosti. Pomanjkanje pravega dogajanja, počasen tempo ter naturalistična igra bodo nekatere uspavali, spet druge pa navdušili. Verjetno pa ni treba poudarjati, katera odločitev je prava. Vaša.

Ocena 4

The Pleasure of Being Robbed (2008)

Watch The Pleasure of Being Robbed | Prime Video

Do režijskega prvenca Josha Safdieja, ki se je kasneje skupaj s svojim bratom Bennyjem proslavil z modernimi klasikami kot sta Good Time in Uncut Gems, lahko pristopimo na dva načina; kot da bi si želeli ogledati klasični film z uvodom, zapletom, razpletom in zaključkom ali pa zgolj eksperiment brez trajnejše vrednosti. Žal The Pleasure of Being Robbed spada v kategorijo slednjega; gre za naturalistični, skoraj dokumentarni prikaz nekaj dni v življenju kleptomanke Eleonore, ki nekega večera skupaj s svojim prijateljem Joshom ukrade avtomobil in krene na potovanje od New Yorka do Bostona, vmes pa se ne more upreti ropanju mimoidočih. Glavna težava filma The Pleasure of Being Robbed je ta, da se večino časa odvija kot začaran krog; glavna junakinja hodi od ene točke do druge, nekaj ukrade in potem to ponavlja naslednjih 71. minut, kolikor film traja. Tekom te dobre ure gledalec od videnega vzame bolj malo; o glavni junakinji vemo na koncu ravno toliko kot na začetku, o njenem prijatelju še toliko manj, film pa navkljub skromni dolžini ne najde neke zgodbe, rdeče niti ali pa vsaj poučnega nauka. The Pleasure of Being Robbed je film, ki obstaja. Nikakor ne gre za slab izdelek, saj je Safidejeve dokumentarični pristop do prikaza ritma vsakdanjika v velikih mestih prepričljiv in deloma vzdušen, igralske kreacije pa so prav tako dovolj spodobne, še posebej glede na dejstvo, da gre za izredno nizkoproračunski izdelek. Toda film preprosto nima zgodbe oz. ničesar za povedati. Morebiti zgolj to, da je kleptomanstvo resna bolezen, ki se je človek nikoli ne more docela znebiti. A to je nekaj, kar bi lahko film dosegel v maksimalno pol ure, nikakor pa ne deluje dovolj zanimivo za celovečerni izdelek. Film bo verjetno zanimiv za oboževalce bratov Safdie, da vidijo, kako je polovica dueta začela razvijati svoj filmski jezik, vendar pa se vseeno zdi, da bo izdelek navdušil zgolj najbolj goreče oboževalce. Drugi pa lahko pogledate stran.

Ocena +2

Meek’s Cutoff (2010)

Meek's Cutoff (2010) Review: A Transcendent Tale of Morality ...

Meek’s Cutoff režiserke Kelly Reichardt delno temelji na resničnih dogodkih iz leta 1845, ko se je skupina priseljencev odpravila na dolgo potovanje skozi prostrano ameriško divjino pod vodstvom traperja in vodiča Stephena Meeka. Tekom poti postane vse bolj očitno, da se je skupina izgubila, le Meek je še vedno vztrajno prepričan, da ve, kam jih vodi. Kmalu začne primanjkovati vode in hrane, popotniki postajajo vse bolj utrujeni in naveličani, že tako napete razmere pa še dodatno razburi prihod skrivnostnega indijanca, katerega pravi nameni niso znani. Pričujoči film ima hkrati preprosto kot tudi zapleteno vsebino, saj gledalca navkljub že večkrat videnem zapletu vodi skozi poetično, skorajda mistično pot, ki odpira univerzalna humanistična vprašanja o zaupanju, izdaji, strahu pred drugačnostjo ter morečim občutkom, ko moraš lastno usodo prepustiti v roke popolnega tujca. Reichardtovo ne zanima cilj potovanja, ampak bolj potovanje samo ter odnos med glavnimi junaki, ki so na začetku polni zaupanja ter samozavesti, kmalu pa jih boj za preživetje prisili v to, da se soočijo s svojimi temačnimi platmi osebnostmi. Meek’s Cutoff je privlačni pustolovski misterij, ki postreče s čudovitimi panoramskimi posnetki sicer enolične puščavske pokrajine in več kot prepričljivo zajame občutke strahu in pričakovanj ljudi, ki se znajdejo v ekstremnih okoliščinah in vrženi v njim popolnoma neznani svet. A bistvo filma se skriva v zaupanju med priseljenci in indijancem, ki glavne junake vodi bodisi v pogubo ali odrešitev. Da je potovanje še toliko bolj zanimivo in vzdušno, poskrbijo tudi minimalistična glasba in odlične igralske predstave (Michelle Williams, Paul Dano, Will Patton, Bruce Greenwood in še posebej Ron Rondeaux v vlogi napol mističnega indijanca) ter potrpežljiv tempo, ki pa bi znal marsikaterega gledalca rahlo uspavati. Nasploh je Meek’s Cutoff film, ki zahteva nekoliko več koncentracije in gledalčeve pripravljenosti, da mu marsikateri odgovor ne bo podan v roko. To je še posebej izrazito pri samem koncu, kjer Reichardtova na enako nesramen kot briljanten način izkaže pravo bistvo filma. Meek’s Cutoff je western za sladokusce.

Ocena -5

Wendy and Lucy (2008)

Wendy and Lucy (2008) - Titlovi.com

Wendy and Lucy je preprosta zgodba o preprostih ljudeh, ki se jim dogajajo “preproste” vsakdanje ovire. Njihova življenja poganjajo drobni dogodki, ki zbrani na kupu tvorijo ganljiv in prizemljen portret vsakdana, ki nam je vedno pred očmi, vendar ga jemljemo preveč samoumevno, da bi lahko izluščili njegov bogat pomen. Wendy (ena od zgodnejših vlog odlične Michelle Williams) je mlada potepuhinja, ki v družbi psičke Lucy potuje na Aljasko, da bi si tam našla delo, vendar se na poti do tja zaplete v serijo nerodnosti; najprej se ji pokvari avtomobil, v bližnji trgovini jo zasačijo pri kraji hrane, povrhu tega pa Lucy izgine neznano kam. Večina filma mine v melanholičnem duhu Wendyjinega potovanja skozi neznano mesto, da bi našla svojo ljubljeno Lucy, pri tem pa začne kmalu spoznavati, da s svojim vagabundskim načinom življenja ne bo prišla daleč. Wendy and Lucy je izredno intimen, melahnoličen in hkrati socialno realističen portret ljudi z roba družbe, ki so lahko enako nesramni kot tudi humani. Režiserka Kelly Reichardt svojo junakinjo (in gledalce) popelje skozi navidez nepomembne dogodke v njenem življenju, ki pa navkljub temu v sebi držijo izjemno čustveno moč in posledično pripeljejo do katarzičnega zaključka, ob katerem bo gledalec s težavo zadrževal solze. Wendy and Lucy je še toliko bolj realističen film, saj ne vsebuje glasbe, dramatičnih kadrov in nepotrebne sentimentalnosti; je boleče iskren in ganljiv film, ki ne potrebuje veliko, da zbudi pozornost. Je preprost film, ob katerem boste vsaj za slabih 80 minut pozabili na vsakdanje norosti sveta in se spomnili na stvari, ki so najbolj pomembne. Na to, da smo ljudje, ki ljubimo. Ki sovražimo. Ki si želimo bližine. In ki nas je strah.

Ocena 5