Mowgli: Legend of the Jungle (2018)

Rezultat iskanja slik za mowgli. legend of the jungle 2018

Četudi smo igrano različico animirane klasike Jungle Book, delno posnete po istoimenski knjigi Rudyarda Kiplinga, videli pred dobrima dvema letoma, je svojo vizijo zgodbe o Mowgliju, volčjemu otroku iz džungle, ki se postavi po robu krvoločnemu tigru Sheru Khanu, tokrat predstavil Andy Serkis s filmom Mowgli: Legend of the Jungle. Velja opozoriti, da Serkis ne želi slediti duhu vsem poznane animiranke, ampak ostaja zvest Kiplingovi literarni predlogi, ki jo zaznamujeta bistveno mračnejši ton, surovo nasilje in kompleksen prikaz resnih družbenih tem kot so posledice kolonializma, nasilni zakoni narave, ki zahtevajo ogromno žrtvovanja, sledenje nagonom preživetja, iskanje lastne identitete in krutost vsakdanjika v džungli, kjer predstavljaš tako lovca kot tudi plen. Mowgli je iz tega vidika uspešna adaptacija, ki naslovnega junaka predstavi v najbolj človeški obliki doslej; kot posameznika, razklanega med vodenjem volčjega tropa in življenjem v civilizaciji, ki pa prav tako s seboj prinaša mnoge mračne skrivnosti. Ta pristop bo nekatere gledalce – še posebej tiste, ki so navezani na Disneyjevo risanko – odbijal, saj film ni primeren za mlajše občinstvo; vsi liki so karakterno realistični in psihološko kompleksni, delitev na heroje in zlobneže je neobstoječa, dogodki pa ne vodijo do nujno srečnega konca. Film odlikuje tudi odlična igralska zasedba in vrhunske glasovne predstave, izpiljena vizualna podoba in vznemirljiva akcija, pa četudi je lik Sher Khana nekoliko neizkoriščen in zaključni spopad med njim in Mogwlijem precej antiklimatski. Mowgli: Legend of the Jungle je najbolj realističen portret Kiplinovgove klasike doslej, kar bo nekatere navdušilo, druge pa tudi ne.

Ocena 4

Advertisements

Take Shelter (2011)

Rezultat iskanja slik za take shelter 2011 michael shannon

Michael Shannon je eden od tistih filmskih igralcev, ki vedno postrežejo z odličnimi predstavami, a hkrati niso nikoli deležni zaslužene pozornosti. Na srečo je režiser in scenarist Jeff Nichols opazil njegov talent in mu dal glavno vlogo v psihološkem trilerju Take Shelter, ki je brez kančka dvoma eden najboljših filmov leta 2011. Zgodba se vrti okoli gradbenika Curtisa, ki ga vse pogosteje preganjajo hude nočne more in grozljive vizije konca sveta, dopolnjenega z obilnim dežjem, ki zaudarja po motornem olju ter jatami skrivnostnih črnih ptic. Film se osredotoča na Curtisovo notranjo razklanost, saj ni povsem prepričan, če so on in njegova družina v realni nevarnosti ali pa gre zgolj za prve simptome paranoidne shizofrenije, za katero je zbolela tudi njegova mater. Take Shelter bi težko označili za apokaliptično grozljivko, saj svojo pozornost večinoma namenja prikazu odnosa glavnega junaka s svojo razumevajočo ženo (prav tako odlična Jessica Chastain v svoji najboljši vlogi doslej) in gluhonemo hčerko, ki sta večkrat prisiljeni zgolj pasivno spremljati Curtisov padec v blaznost. Iz tega vidika bi rekli, da je pričujoči film izvrstna kombinacija družinske drame in psihološke srhljivke, ki se sicer kompleksne tematike psihičnih bolezni in njihovih posledic na človeka loteva z dobršno mero odgovornosti in brezkompromisnega umetniškega pristopa. Srčika celotne zgodbe pa je družina oz. njene tople in močne vezi, ki lahko premagajo še tako močno oviro in posameznika pripeljejo do odrešitve. Take Shelter je mojstrovina, kjer Shannon postreže z sapo jemajočo igralsko predstavo in dokaže, da je mojster svojega posla. Ko bi mu le več režiserjev dalo takšno priložnost…

Ocena 5

Ida (2013)

Povezana slika

Poljski režiser Pawel Pawlikowski je filmar, ki skozi preproste podobe, statične kadre in mnoge tihe trenutke razvije pripovedno nit, kateri se gledalec bodisi prepusti ali pa jo označi za pretenciozno napihovanje. Ida je njegov “klasični” film z vsebino, ki bi jo lahko zapisali v par stavkih; leta 1962 se mlada redovnica tik pred zaobljubo odpravi k svoji odtujeni teti, da bi odkrila, kaj se je v resnici zgodilo z njenimi starši. Večina filma se odvija na podeželju s pobeljenimi travniki in mrtvimi drevesi, s čimer Pawlikowski izvrstno zajame turobno atmosfero povojne Poljske, hkrati pa s sabo potegne občutke glavnega junakinje, ki doživlja notranjo krizo zaradi soočanja s preteklostjo, s tem pa je na preizkušnjo postavljena tudi njena vera. Najboljši deli filma je predvsem kontrastni odnos med zadržano in moralno neoporečno Ido in njeno teto, ki se predaja seksualnim užitkom, popivanju in brezbrižnim odnosom do ljudi. Njuna nasprotja v osebnostih namreč še bolj omajajo moralne temelje glavne junakinje, ki ostaja na razpotju; ali se bo v celoti predala načinu življenja, ki jih je bil podan v zibelko ali pa se bo osvobodila v svetu, za katerega ni povsem prepričana, kaj ji pripravlja. Težka moralna vprašanja in perfektna črno-bela fotografija, dopolnjena z odličnimi igralskimi predstavami, naredijo iz filma Ido užitek za gurmane sedme umetnosti, zna pa se zgoditi, da bo počasen tempo katerega gledalca tudi odbijal. Odločitev je kakopak vaša.

Ocena -5

The Ballad of Buster Scruggs (2018)

Povezana slika

Brata Ethan in Joel Coen sta v svoji več kot 20 – letni filmski karieri dosegla že toliko, da ju je že odveč predstavljati. Letos sta se pod okriljem spletne platforme Netflix lotila zelo ambicioznega projekta in sicer antologije šestih kratkih zgodb, ki se odvijajo na Divjem zahodu in na katerih sta brata Coen delal že od začetka svoje kariere. Rezultat tega je The Ballad of Buster Scruggs, nenavadni vestern, ki združuje elemente burlesknega muzikala, situacijske komedije, tragedije, romantične drame in surrealne dialoške igre. Prepletanje teh žanrov v izročilo vesterna je kakopak zahtevno in lahko vodi do precej klavrne izvedbe, toda brata Coen sta že večkrat dokazala, da jima eksperimentiranje ni tuje in tudi tokrat ne razočarata. Pričujoči film je izvrstni kolaž vsebinsko nepovezanih zgodb, ki pa jih združuje značilni “coenovski” humor, prečudovita vizualna podoba (vsak široki kader puščavske prerije, travnatih poljan in zasneženih gora je sapo jemajoč), nekonvencionalna pripovedna nit ter spretno menjavanje tona posameznih epizod. Velja opozoriti, da se film začne kot odbita komedija in gledalec sprva pričakuje, da bo takšen izdelek v celoti, toda nekje na polovici brata Coen obrneta ploščo in postrežeta s precej bolj mračnimi, nasilnimi in celo romantičnimi momenti, tempo pa se prav tako umiri in v zgodbe vnese več melanholije. Ta preobrat zna biti za gledalce rahlo nadležen, vendar če se mu prepustite, boste na koncu bogati za čudovito izkušnjo. Skratka; The Ballad of Buster Scruggs je še en izvrsten izdelek bratske naveze Coen, ki redko razočara.

Ocena -5