Rosie (2019)

Povezana slika

Živimo v času, ko se gledalci pred tegobami vsakdana zatekajo k filmskemu eksapizmu, ki me drugim vključuje tudi čaščenje nabildanih silakov in sterilnih superherojev. In medtem, ko svet histerično žaluje za izgubo Iron Mana v Marvelovi uspešnici Avengers: Endgame, se medtem v naši neposredni bližini odvijajo bistveno bolj pomembne zgodbe z liki, ki si zaradi svoje požrtvovalnosti zaslužijo naziv superheroja. In ena od teh zgodb je zajeta v pretresljivi družinski drami Rosie o mučnih 36 urah v življenju šestčlanske družine, ki se je dobesedno čez noč prisiljena izseliti iz svoje hiše in preživljati dneve v starem avtomobilu. Film ohranja močan dokumentaristični ton, saj voajerska kamera zasleduje naslovno junakinjo, ko se ta vozi po mestu, opravlja telefonske klice v bližnje motele in prosjači za prenočišče, medtem ko njen mož opravlja bedna priložnostna dela, njuni otroci pa na lastni koži izkusijo bolečino predsodkov, ki jih družba vzpostavlja do revnih. Rosie je pomemben film, ki daje glas obrobnim ljudem oz. tistim, ki jim je kruta resničnost idealiziranega kapitalizma ter pomanjkanja človeške empetije odzvela vso materialno ugodje, vendar pa kljub temu v njih še ostaja čut za humanost in simbolično luč upanja na koncu tunela. Z drugimi besedami; gre za redek filmski biser, ki razbije iluzije o ekonomske sistemu “hitrih zaslužkov in velikih priložnosti” in razgali umazano vsakdanjost ljudi, ki jih je država oropala osebnega dostojanstva. Odlična igra, ganljiva glasba ter ravno pravšnja mera humanizma in socialnega realizma naredijo iz filma ne ravno prijetno, vendar toliko bolj nepozabno izkušnjo. Rosie je čustvena in ostra drama, ob kateri bodo v idealnost sistema podvomili tudi najbolj zagriženi kapitalisti. Razen, če se komu prizor, kjer skuša mama v avtomobilu ogreti svoje premražene otroke, zdi kot delček sveta, v katerem želite živeti.

Ocena 5

Advertisements

Haunt (2019)

Rezultat iskanja slik za haunt 2019

Slasherji so v 70. in 80. letih doživeli svojo zlato obdobje, vendar so se kasneje s pojavom podžanra torture-porn ta nekoliko izpeli in postali zgolj hitropotrošna zabava, kjer sta se suspenz in pristna atmosfera podredila ekscesnemu prelivanju krvi in praznoglavi brutalnosti. Haunt na srečo ne spada v to kategorijo; gre za presenetljivo spodoben, napet, vzdušen in zabaven poklon starošolskim klavnicam, ki se seboj povleče nekaj nadležnih klišejev, vendar ti ne uničijo splošnega užitka. Zgodba ni pretirano izvirna; skupina najstnikov se med praznovanjem Noči čarovnic odloči obiskati skrivnostno hišo strahov, za katero pa se izkaže, da je v resnici poligon za vse prej kot zabavno noč. Tisto, kar Haunt ves čas drži pokonci, je odlična temačna atmosfera, pomešana s privlačno misterioznostjo, po vizualni plati pa je film domiselni miks teatralnosti in surovosti, kjer ne manjka prelivanja krvi, vendar slednje ne izpade eksplotacijsko ali neokusno. Kot pa smo že omenili, ima pričujoči film nekaj za slasherje obveznih klišejev, še posebej nizka inteligenca glavnih junakov, ki sklepajo eno trapasto odločitev za drugo, včasih pa že prav patetično prosijo, da bi jim nekdo odsekal glavo. Navkljub temu je Haunt prijetno presenečenje za oboževalce nezahtevnih grozljivk.

Ocena 4

The Omen (1976)

Rezultat iskanja slik za the omen 1976

70. leta so bila do oboževalcev filmskih grozljivk hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. To desetletje je namreč zaplodilo dve nepozabni “horror” ikoni, ki sta se močno ukoreninili v zavest sodobne popkulture; najprej je leta 1973 klasika The Exorcist postregla z demonom obsedeno deklico Reagan (v fenomenalni predstavi Linde Blair), tri leta kasneje pa je sledil nov šok v obliki okultnega trilerja The Omen, ki je presegel že tedaj sila klišejsko demonsko obsedenost in predstavil lik satanovega otroka Damiena. Tega posvojita ameriški ambasador (Gregory Peck) in njegova žena (Lee Remick) in Damien se sprva razvija kot povsem običajen otrok, toda ob bližajočem se šestem rojstnem dnevu se začnejo stopnjevati nenavadni dogodki, ki naj bi bili povezani z Damienovo skrivnostno preteklostjo. The Omen z mnogimi nesubtilnimi namigi (Damien se recimo rodi 6. junija ob 6. uri zjutraj) dokaj hitro razkrije spoznanje, da je glavni junak plod Satana, vendar pa se moč filma skriva v unikatnih načinih, kako Damien počasi, vendar vztrajno postaja seme zla. Režiser Richard Donner se poslužuje praktičnih efektov, ki so pospremljeni z izvrstno strašljivo glasbo, tudi najboj pretirane scene (npr. napad opic v živalskem vrtu, katere vznemirja Damienova prisotnost) pa so izpeljane z dobršno mero prefinjenosti in – kakor čudno se to sliši – prizemljenosti. Film sicer nikoli ne doseže kompleksnosti in strašljivosti klasik tipa The Exorcist, prav tako pa se zdi, da bi se glavni junaki z nekaj zdrave pameti lahko izognili najhujšemu. Odlični igralski ansambe, mnogi napeti prizori in uravnotežena epskost in realizem naredita iz filma The Omen eno boljših prestavnica žanra okultnih grozljivk.

Ocena 4

The Fanatic (2019)

Rezultat iskanja slik za fanatic 2019 fred durst

The Fanatic je film, ki ga je spisal in režiral Fred Durst. Da, tisti Fred Durst iz nu metal skupine Limp Bizkit, ki je v svojih najbolj uspešnih obdobjih uspela promovirati cenen hedonizem in pubertetniško jezo. A od tega je minilo že skoraj 20 let, Durst pa še vedno želi ostati relavanten, s čimer ni načeloma nič narobe. Glede na to, da je imel svoje čase težave s preveč fanatičnimi oboževalci, mu je film The Fanatic pisan na kožo, saj prikazuje zgodbo duševno zaostalega Moosa (John Travolta), ki je fanatični oboževalec filmskega igralca Hunterja Dumbarja (Devon Sawa) in kot je moč pričakovati, se njegovo malikovanje kmalu spremeni v obsedenost. Zaplet ni popolnoma nič novega in spominja na sto in en psihološki triler o zalezovalcih znanih ljudi, vendar pa lahko vešča roka iz že videnega materiala ustvari nekaj domiselnega. Žal Durst ne poseduje teh zmožnosti; The Fanatic je izredno generičen, prazen in predvidljiv film, oropan potrebnega suspenza in globje karakterizacije likov. Slednji so namreč lenobno površinski, Durstu pa se pri opisovanju motivacij za njihova (pogosto nepremišljena) dejanja ne ljubi niti okvirno pojasniti, zakaj je recimo Moose tako obseden z Dumbarjem in zvezdništvom nasploh. Še bolj sporno pa je to, da film nesramno izrabi nestabilnost glavnega junaka kot edini razlog, da zgodba sploh obstaja, kot da Durst meni, da so dejanja psihičnih bolnikov povsem nesmiselna in za seboj ne vlačijo neke globje travme. Pa tudi nerodno je gledati Travoltin talent, ki je tokrat resnično na nizki stopnji. The Fanatic je luknjast film z osnovnošolskim scenarijem, patetično igro ter dolgočasnim dogajanjem.

Ocena -2