Stuber (2019)

Rezultat iskanja slik za stuber 2019

Zdi se, da akcijske “buddy-buddy” komedije niso nikoli popolnoma iz mode, saj te najdejo pot na velika platna skoraj vsako leto, a žal z mešanimi rezultati. Glavna težava tega filmskega podžanra je v tem, da se pogosto drži sila prežvečene formule o nenavadnem prijateljstvu med dvema osebama, ki si ne bi mogla biti bolj različni (ena je običajno neotesana in prostaša, druga pretirano fina in higienična), vendar pa morata sodelovati skupaj, da rešita nek zamotan primer ali zaustavita hudobneža. Na to vižo zaigra tudi Stuber, kolaboracija med akcijskim zvezdnikom Davom Bautisto in priljubljenim stand up komikom Kumailom Nanjianijem. Prvi je slabovidni policist na lovu za morilcem svoje nekdanje službene partnerke, drugi pa nevrotični voznik Uberja (prevoz na zahtevo), ki si želi izboljšati sloves med potniki, hkrati pa osvojiti srce svoje dolgoletne simpatije. Sliši se kot material za generičen film in težko bi rekli, da se Stuber tej pasti ne izogne, toda navkljub temu gre za presenetljivo zabaven in očarljiv film, s katerim lahko za slabo uro in pol pošljete možgane na pašo, ne da bi ob tem začutili, da zapravljate čas. Film premore veliko dobrega humorja, čeprav večino bremena položi na glavna igralca, med katerima na srečo vlada prepričljiva kemija, zato ju je tudi veselje spremljati. Se pa zdi, da film polaga preveč upanja v Bautisto in Nanjianija, saj hkrati zanemari zanimivo zgodbo, prepričljivega zlikovca (zvezda indonezijskih akcijskih filmov Iko Uwais je v vlogi zlobneža kronično neizkoriščen) in nekatere šale, ki predolgo trajajo in s tem izgubijo na moči. Stuber ni noben žanrski presežek, vendar se mu v prid šteje to, da iz svojih glavnih igralcev potegne največ in ponudi povsem spodobno filmsko razvedrilo.

Ocena +3

Advertisements

The Shining (1997)

Rezultat iskanja slik za the shining 1997

Kot je že nasploh znano, pisec Stephen King ni bil nikoli pretirano navdušen nad filmsko adaptacijo njegovega romana The Shining v režiji legendarnega Stanleyja Kubricka. Pa četudi film velja za klasiko žanra, ki je navdihnila mnoge generacije filmarjev, je Kinga močno zmotila skorajšnja odsotnost glavne problematike romana; boj z alkoholizmom. Kubrick se je v svoji interpretaciji zgodbe o Jacku, zimskemu oskrbniku zakletega hotela Overlook in njegovemu postopnemu padcu v norost posvečal bolj grajenju atmosfere ter nekonvencionalni pripovedni niti, ki je več skrivala kot po povedala. King je skušal to “krivico” popraviti s tridelno nadaljevanko The Shining, ki zvesto sledi knjižni predlogi, kar je hkrati njen blagoslov kot žal tudi prekletstvo. Kar je nadaljevanki treba šteti v prid, je to, da neprimerno bolj razvije lik glavnega junaka in njegov notranji boj z lastnimi demoni. Jack v Kubrickovi različici je že od samega začetka nesimpatičen sociopat, ki deluje, kot da sta mu lastna žena in otrok v napoto, medtem ko je Jack v emocionalni podobi Stevena Webra precej bolj simpatičen, poistovetljiv in s tem tudi tragičen lik, na kar je King najverjetneje tudi ves čas ciljal. Težava je zgolj v tem, da nadaljevanka s seboj povleče tudi vse pomanjkljivosti Kingovih romanov; nepotrebna razvlečenost, pretirano razlaganje vsebine, ki izniči vsak občutek skrivnostnosti ter na trenutke kreativni, toda hkrati nerodni poskusi strašenja gledalcev s stvarmi, ki preprosto niso strašljive. In to je tisto, kar nadaljevanko The Shining ves čas potiska v območje pozabljivosti; ni strašljiva. Tudi, ko želi prestrašiti, v gledalca nameče toliko posebnih učinkov in teatralnosti, da ti prizori postanejo nenamerno komični, ne pa prepričljivo strašljivi. Rezultat tega je sicer čustveno močnejša, vendar hkrati razvlečena in niti malo atmosferična grozljivka, ki je sinonim za generičnost.

Ocena 3

The Man who Killed Hitler and then Big Foot (2019)

Rezultat iskanja slik za the man who killed hitler and then big foot

Za absurdnim naslovom The Man Who Killed Hitler and then Big Foot bi pričakovali drugorazredno akcijsko grozljivko, ki bi romala naravnost na DVD tržišče. Tudi zgodba na prvi pogled ne obeta nič drugega; Calvin Barr (Sam Elliot) je osamljen, zagrenjen in ostarel vojni veteran, ki je nekoč opravljal službo atentatorja za ameriško vlado in za časa 2. svetovne vojne na drug svet poslal samega kralja nacističnega imperija, Hitlerja. Na stara leta ga vlada znova pokliče na pomoč, da bi ji pomagal uloviti mistično bitje Big Foota, ki je okužen z boleznijo, zaradi katere je ogroženo celotno človeštvo. Kot že rečeno; zgodba filma je naravnost absurdna, če ne že kar neumna, toda končni rezultat je nekaj popolnoma drugega. The Man Who Killed Hitler and then Big Foot ni toliko zgodba o starcu, ki lovi mistično pošast, ampak zabaven, čustven in iskren potret človeka, ki je s svojimi dejanji spremenil tok zgodovine, vendar pa je bil hkrati zaradi zaupnosti nalog vedno obsojen na anonimnost in osamljeno življenje brez prijateljev in ljubezni. Spopad med Barrom in Big Footom je praktično omejen na deset minut filma, vse ostalo pa je namenjeno seriji flashbackov, s katerimi glavni junak obuja spomine na vojno in kako je moral zaradi višjih ciljev žrtvovati vse, kar bi njegovo staranje olajšalo. Film kakopak poganja vrhunska predstava Elliota, ki s svojo starošolsko eleganco in odločnostjo brez težav prepriča gledalca, da je zmožen drznih podvigov. Ker je film obarvan s specifičnim surrealnim ozračjem in skuša zabrisati mejo med resničnostjo in mitologijo, kakopak ne bo vsakomur pogodu, toda The Man Who Killed Hitler and then Big Foot je – verjemi ali ne – eden najbolj ganljivih filmov letošnjega leta.

Ocena -5

Webcast (2018)

1

Podžanr grozljivk z “najdenimi posnetki” morebiti zadnja leta res diha na škrge, vsaj kar se komercialne všečnosti tiče, toda trg je še vedno poln izdelkov, ki skušajo najti nove strašljivke tipa The Blair Witch Project in Paranormal Activity. Resda je še nekoliko prezgodaj za govoriti, toda Webcast je eden od tistih filmov z najdenimi posnetki, ki se nevarno približa zgoraj omenjenima žanrskima klasikama. Kar je po svoje nenavadno, saj ne postreže s pretirano domiselno zgodbo; mlad par filmarjev iz predmestja sumi, da so njuni sosedje člani sprevrženega čarovniškega kulta, ki je povezan z velikom številom izginotij in umorov po vsej deželi. Tisto, kar film režiserja in scenarista Paula McGhia dvigne med najboljše predstavnika žanra najdenih posnetkov, je – verjemi ali ne – omejen proračun. Ker si McGhie ne more privoščiti predoziranja s posebnimi učinki in galerijo CGI kozmetike, se zateka k tistemu, na kar mnogi filmarji pozabljajo; grajenju strašljive in misteriozne atmosfere, kompetentnemu stopnjevanju napetosti ter uporabi praktičnih efektov, ki skoraj vedno gledalca stresejo do kosti in v njem zbujajo občutke nelagodja. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, toda gledalec jo vestno spremlja zaradi elementa, ki ga v grozljivkah redko uzremo; všečni liki z poistovetljivimi osebnostmi, ki ne rinejo v težave kot popolni idioti, ampak dajejo občutek, da so se rodili s spodobno visokim IQ – jem. Webcast tako ni samo super grozljivka, ki dejansko uspe prestrašiti, ampak tudi učna lekcija iz tega, da je za dober film včasih ni potrebna ogromna količina denarja, ampak zgolj to, da se znajdeš s tem, kar imaš.

Ocena +4