First Man (2018)

Rezultat iskanja slik za FIRST MAN 2018 POSTERPo dveh pretežno glasbeno obarvanih celovečercih (Whiplash in La La Land) se je režiser Damien Chazelle odločil za rahel vsebinski preobrat. Njegov tretji film First Man je namreč intimna biografska pripovedi o znamenitem pristanku ameriških astronavtov na Luni leta 1969 z večino poudarka na vodji odprave, legendarnemu Neilu Armstrongu. Osrednji motiv filma predstavlja Armstrongovo soočanje s smrtjo svojega otroka, katero želi preboleti s preseganjem meja nemogočega in v 60. letih zelo aktualna vesoljska tekma med ZDA in Rusijo je ponudila dovolj razlogov za junakovo katarzo. Chazzele že vsem znano zgodbo predstavi na inovativen način, saj se odreka spektaklu, nepotrebnemu sentimentalizmu in poudarjanju ameriške nadvlade, zato ne preseneča, da večino misije na Luno spremljamo iz notranjosti vesoljske kapsule, kjer na astronavte prežijo neprijetna tišina in enak občutek razburljivosti kot tesnobe. Za razliko od recimo 2001: A Space Odyssey ali pa Interstellar se pričujoči film redko obrne proti vesolju ali pa vsaj zunanjosti vesoljskih plovil, saj ga bolj kot veličastnost okolja zanimajo reakcije astronavtov na dogajanje pred njihovimi očmi. Tehnična plat filma je znova brezhibna in dopolnjena z odlično minimalistično glasbo, pohvalno pa je tudi, da Chazelle najbolj ikonične trenutke predstavi na drzen in realističen način; sama pot in pristanek na Luni recimo mineta v skoraj popolni tišini, kar Armstrongov dosežek proti pričakovanjem ustvari še bolj emocionalen.

Rezultat iskanja slik za first man 2018

Žal pa so prizori poleta na Luno, ki se zgodi v zadnjih 30. minutah, tudi edini presežek, ki ga film ponuja. Če bi Chezelle ubral podobno taktiko kot Nolan v vojnem eposu Dunkirk in se osredotočal zgolj na sam polet z občasni flashbacki, bi ustvaril bistveno boljši film. Četudi je prva tretjina filma z nekonvencionalno pripovedno nitjo, ki nam na prizemljen način razgali Armstrongovo zasebno življenje, zelo obetavna, zgodba kmalu izgubi stik z gledalcem in postane nekoliko dolgočasna. Morebiti zaradi tega, ker znova spremljamo kolaž prizorov, kjer se astronavti pripravljajo na vzlet in se njihove osebnosti spustijo na raven priročnikov za popravljanje vesoljskih plovil. Z izjemo Armstronga in njegove žene so vsi liki (vključno z drugim astronavtom na Luni Buzzom Aldrinom) v filmu zgolj zato, da premikajo zgodbo naprej. Ni problema, če se film želi osredotoči zgolj na Armstronga, toda tudi njegova zgodba ni tako zanimiva, kot bi morala biti, še posebej zaradi komorne igre Ryana Goslinga, ki večino časa deluje, kot da bi bil v nekem drugem filmu in se le na vsake toliko časa odloči prebuditi lastna čustva. First Man je navkljub navdihujoči zgodbi presenetljivo komoren in nevznemirljiv izdelek z redkimi momenti briljance.

Ocena+3

Advertisements

22 July (2018)

1

22 July režiserja in scenarista Paula Greengrassa je po U-July že drugi letošnji film na temo zloglasnega terorističnega napada, ki ga je leta 2011 izpeljal norveški desničarski skrajnež Anders Behring Breivik. A če je prvi osredotočal zgolj na dogajanje na otoku Utoya, kjer je Breivik pomoril 77 mladih ljudi, je Greengrassov film vsebinsko bistveno bolj razširjen in kronološki, saj pokriva dogodke od začetka napada pa vse do razglasitve sodbe, ki je Breivika spoznala za prištevnega v času dogodkov. Film je prikazan iz perspektiva storilca, njegovega odvetnika in preživelih, ki se po tragediji trudijo živeti naprej, čeprav je to bistveno lažje rečeno kot storjeno. Glede na režiserjeve prejšnje filme, še posebej Bloody Sunday in United 93, ki sta prav tako posneta po resničnih tragedijah, se zdi smiselno, da se je Greengrass lotil razkrivanja ozadja tega rasistično zmotiviranega napada, saj gre za enega redkih filmarjev, ki vztraja pri strogem realizmu in gledalca ne obremenjuje z nesubtilnimi političnimi komentarji. 22 July sicer ni samo film o Breivikovem pokolu in posledicah, ki jih je ta pustil na nekoč miroljubni norveški družbi, ampak tudi prikaz vpliva in moči desničarskega ekstremizma, ki ne pristaja na mirni protest, ampak išče rešitve težav v nasilnem odporu. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da je film nepotrebno grafičen v prikazovanju nasilja, spet drugi pa bodo mnenja, da se z izpostavljanjem zgodbe o morilcu temu daje priložnost, da razjasni ali celo opraviči svoja dejanja. Na srečo je Greengrass dovolj pameten režiser, ki poskrbi, da do takšnih zaključkov nikoli ne pride. 22 July je film, uporabljen v namene artističnega upora zoper naraščujoče sovraštvo v Evropi.

Ocena +4

Chuck (2017)

Rezultat iskanja slik za CHUCK 2016

24. marca 1975 sta se v boksarskem ringu znašla nepremagljivi Muhammad Ali in zagnani Chuck Wepner. Večina občinstva je bila prepričana, da Wepner nima nobenih možnosti proti elastičnemu Aliju in da bo njuna borba trajala zgolj nekaj minut. Kljub pričakovanemu porazu pa je Wepner mnoge osupnil s svojo vzdržljivostjo, saj je Aliju kljuboval dobrih 15 rund. Ta navdihujoča borba in predvsem Wepnerjeva žilavost sta se dotaknila tudi Sylvestra Stallona, ki je takoj po končani tekmi začel pisati scenarij za boksarsko klasiko Rocky. “Vse ostalo je zgodovina,” bi lahko rekli in delček te zgodovine skuša zajeti biograska drama Chuck, ki gledalca pobliže seznani z likom, ki je “rodil” legendarnega Rockyja. Wepnerja odlično odigra večkrat spregledani Liev Schrieber, ki prepričljivo utelesi njegovo karizmo, trmoglavost in zaletavost, film pa na kratkočasen in dovolj informativen način predstavi ključne trenutke v Wepnerjevem življenju; od začetnih uspehov v ringu, slovitega spopada z Alijem, majavega zakona, odvisnosti od drog pa vse do neuspešnega castinga v nadaljevanju Rockyja. Film sicer ni na nivoju klasik kot so Raging Bull, saj gre za precej tradicionalno zgrajeno biografijo, toda s tem ni načeloma nič narobe. Chuck je zabaven, bridek in iskren portret spregledane ameriške legende.

Ocena 4

Don’t Worry, He Won’t Get Far On Foot (2018)

Povezana slika

Gus Van Sant se je v preteklosti po mojem mnenju večkrat izkazal kot pripovedovalec nekonvencionalnih biografij (Milk, Last Days) in najnovejša Don’t Worry, He Won’t Get Far On Foot ponovno pušča vtis unikatnega avtorskega pečata. Film pripoveduje zgodbo ilustratorja Johna Callahana, ki sprva svoje življenje utaplja v zabavah in alkoholu, nato pa ga usodna prometna nesreča paralizira in priklene na invalidski vožiček, svojo edino uteho pa najde v risanju stripov z izrazito politično nekorektno vsebino. Van Sant postreže z intimno pripovedjo človeka, ki se spopada z lastnimi demoni in skuša najti pot do točke, kjer bo pripravljen odpustiti sebi za pretekle grehe. Film odlikuje vrhunska igralska zasedba, kjer Joaquin Phoenix v vlogi Callahana znova dokaže, da je prvorazredni igralec, še bolj pa presenetita komika Jack Black in Jonah Hill v bolj resnejših vlogah, ki kljub omejeni prezenci pustita močan vtis. Zgodba se sicer vrti okoli paraliziranega in trpečega umetnika, vendar film nikoli ne zapade v solzavost in namesto tega postreže z zdravo mero ironičnega humorja ter mnogimi navdihujočimi trenutki, ki gledalce ne bodo pustili ravnodušnega. Zato je nekoliko škoda, da se film Callahanovi karieri ilustratorja posveča zgolj mimogrede in s tem pri gledalcu pusti občutek rahle nerazvitosti lika in njegove zgodbe. Van Sant na več mestih načenja zelo provokativno problematiko o tem, da ljudje v dobi ekstremne politične korektnosti vse hitreje izgubljajo smisel za humor, vendatro so te teme zgolj bežno omenjene. Še bolj pa zmoti, da nekateri liki, ki so v Callahanovem življenju igrali pomembno vlogo (predvsem njegovo dekle Annu), v filmu izpadejo kot nepomembni statisti. Kljub napakam pa se je filmu težko upreti zaradi odlične igralske predstave Phoenixa in unikatnega šarma, ki ga lahko dostavi zgolj Van Sant.

Ocena 4