Papillon (2018)

Rezultat iskanja slik za papillon 2017

Papillon (po naše: Metulj) je verjetno eden najznamenitejših zaporniških romanov vseh časov. Avtobiografija nekdanjega francoskega arestanta Henrija Charriera, ki se je več kot desetletje potikal po nekaterih najbolj zloglasnih zaporih na svetu, je v filmski obliki zaživela leta 1973, letos pa je dobila novo, modernejšo preobleko. Predelava bolj ali manj sledi rdeči niti literarne predloge in kronološko prikaže surovo pot glavnega junaka, ki je pod težami obtožb zaradi umora poslan v kaznilnico v Francosko Gvajano, kjer pa začne nemudoma pripravljati načrt za pobeg. Tako knjiga kot oba filma niso bili nikoli mišljeni kot zgolj dokumentirani portreti nečloveških razmer v francoskih zaporih, ampak so hkrati želele izpostaviti navdihujočo zgodbo o človeku z jekleno voljo, optimizmom in močno željo po svobodi. Vse te aspekte Charrierjeve pripovedi so zajeti tudi v predelavi, četudi ta nikoli ne doseže globine in kompleksnosti romana. Novi Papillon je v prvi vrsti pustolovščina s hitrim tempom, barvito vizualno podobo in živahno akcijo, ki pa kljub temu uspe najti dovolj časa za simbolični prikaz svobodomiselne narave glavnega junaka in njegovega prijateljstva s sojetnikom Louisom Dego, ki deluje zavoljo prepričljivih igralskih predstav Charlieja Hunnama in Ramija Maleka. Oboževalci romana bodo resda vihali nos nad omiljenim nasiljem in ne pretirano poglobljenim prikazom življenja v zaporih, toda sporočilo filma je morebiti bolj pomembno in zato izdelek ob koncu pusti zadovoljiv vtis.

Ocena 4

Advertisements

What We Do Is Secret (2007)

Brez naslova

The Germs je bila ena od punk senzacij iz konca 70. let, ki je kljub kratkotrajni karieri in nikoli doseženem velikanskem uspehu pustila močan pečat na underground sceni, njen kitarist Pat Smear pa si je ustvaril kariero spremljevalnega kitarista zasedbe Nirvana in Foo Fighters. A jedro omenjene punk skupine je bil Darby Crash, karizmatični in hkrati skrivnostni vokalist, ki si je utvaril sloves podivjane zverine na odru ter oboževalca tako spornih osebnosti kot je bil Charles Manson in Adolf Hitler, v zasebnem življenju pa se je boril z odvisnostjo od heroina ter obsedenostjo s “petletnim načrtom”, ki bi ustvaril in tudi pokopal skupino Germs. Biografska glasbena drama What We Do In Secret ponuja podroben vpogled v delovanje skupine in ozadje punk scene v Los Angelesu, hkrati pa se osredotoča na prikaz Darbyjevih konfliktov s samim seboj ter njegovim naglim padcem v heroinsko brezno, iz katerega ni več našel poti ven; 7. decembra 1980, le dan pred  atentatom na mirovniškega glasbenika Johna Lennona, si je Darby vzel življenje s prevelikim odmerkom heroina. Film veliko pozornosti namenja pevčevi misteriozni obsedenost z že omenjenim načrtom, njegovo determinacijo, da bo v zgolj petih letih postal večji od The Beatles ter umrl na vrhuncu svoje slave (kar mu je na nek način tudi uspelo). Četudi gre za precej standardno filmsko biografijo, ki kronološko naniza najbolj pomembno dogodke v karieri skupine, je zaradi odlične igralske predstave Shana Westa, pristne punkerske energije, hitrega tempa in prepričljivega zajetja dekadentnega duha alternativne glasbene scene v 70. letih več kot vredna ogleda. Spoštljiv poklon punku in enemu njegovih najbolj vplivnih (ter spregledanih) frontmanov vseh časov.

Ocena 4

Bohemian Rhapsody (2018)

Rezultat iskanja slik za bohemian rhapsody 2018 posterNastajanje biografske glasbene drame o vzponu legendarne britanske rock skupine Queen in njenega karizmatičnega frontmana Freddieja Mercuryja je bilo enako razburljivo in polno pretresov kot življenje omenjenega pevca. V filmu, ki je bil napovedan že pred osmimi leti, bi sprva moral nastopiti Sacha Baron Cohen v vlogi Mercuryja, ki je želel posneti bolj surovo in neolepšano različico pevčevega razduzdanega življenjskega stila, kar pa ni bilo pogodu preostalim članom skupine, ki so želeli na vsak način obvarovati “lepši” imidž svojega pokojnega prijatelja. Ko je bil po številnih zamenjavah za glavnega igralca vendarle izbran Rami Malek, so se začele nove težave; režiser Bryan Singer naj bi bil pogosto odsoten na dneve snemanja in se zapletal v prepire z Malekom in preostalimi člani Queenov, ko pa so nanj padle še obtožbe glede spolnega nasilja nad mladoletnikom, je bil Singer odpuščen, preostanek filma pa je posnel Dexter Fletcher. In po osmih napornih letih je rezultat naposled tu ; Bohemian Rhapsody se osredotoča na zgodnja leta skupine Queen in njenega astronomskega vzpona med glasbene zvezde, Mercuryjevega zasebnega življenja, ozadja nastajanja največjih uspešnic in tudi padcev v karieri, ki so vodili do slovitega koncerta na festivalu Band Aid leta 1985.

Rezultat iskanja slik za bohemian rhapsody 2018

Prvo, kar me je pri filmu skrbelo, je glavni igralec, ki me v napovednik ni uspel povsem prepričati, da je kos nalogi, vendar pa lahko brez dvoma rečem, da se Remi Malek brez težav vživi v Mercuryja in perfektno zajame njegovo dobrosrčnost, karizmo, prikupno ošabnost in energičnost na odru. Vsi koncertni nastopi skupine so fenomenalni in četudi je največ poudarka na Freddieju, dobijo tudi preostali člani Queenov dovolj prostora, da pridejo do izraza in tako ne izpadejo kot nepomembni statisti. Kot biografija je film sicer precej standarden, kar pomeni, da se osredotoča na najpomembnejše dogodke v karieri in posreduje bolj malo novih informacij (če ste oboževalec Queenov, močno dvomim, da boste izvedeli kaj bistveno novega). Filmu prav tako dela težave prva polovica, ko se ne more odločiti, če bi bil biografija Queenov ali Mercuryja, vendar se v nadaljevanju uspe umiriti in prikaže tako svetle kot mračne plati pevčeve osebnosti, čeprav je jasno, da je Freddie ves čas izrazito pozitiven lik. Kljub napakam pa Bohemian Rhapsody prekipeva od energičnosti in karizme, ki simbolizirata Mercuryjevo filozofijo o tem, da mora človek biti večji od življenja. Film, ki smo si ga oboževalci legendarne skupine več kot zaslužili.

Ocena +4

First Man (2018)

Rezultat iskanja slik za FIRST MAN 2018 POSTERPo dveh pretežno glasbeno obarvanih celovečercih (Whiplash in La La Land) se je režiser Damien Chazelle odločil za rahel vsebinski preobrat. Njegov tretji film First Man je namreč intimna biografska pripovedi o znamenitem pristanku ameriških astronavtov na Luni leta 1969 z večino poudarka na vodji odprave, legendarnemu Neilu Armstrongu. Osrednji motiv filma predstavlja Armstrongovo soočanje s smrtjo svojega otroka, katero želi preboleti s preseganjem meja nemogočega in v 60. letih zelo aktualna vesoljska tekma med ZDA in Rusijo je ponudila dovolj razlogov za junakovo katarzo. Chazzele že vsem znano zgodbo predstavi na inovativen način, saj se odreka spektaklu, nepotrebnemu sentimentalizmu in poudarjanju ameriške nadvlade, zato ne preseneča, da večino misije na Luno spremljamo iz notranjosti vesoljske kapsule, kjer na astronavte prežijo neprijetna tišina in enak občutek razburljivosti kot tesnobe. Za razliko od recimo 2001: A Space Odyssey ali pa Interstellar se pričujoči film redko obrne proti vesolju ali pa vsaj zunanjosti vesoljskih plovil, saj ga bolj kot veličastnost okolja zanimajo reakcije astronavtov na dogajanje pred njihovimi očmi. Tehnična plat filma je znova brezhibna in dopolnjena z odlično minimalistično glasbo, pohvalno pa je tudi, da Chazelle najbolj ikonične trenutke predstavi na drzen in realističen način; sama pot in pristanek na Luni recimo mineta v skoraj popolni tišini, kar Armstrongov dosežek proti pričakovanjem ustvari še bolj emocionalen.

Rezultat iskanja slik za first man 2018

Žal pa so prizori poleta na Luno, ki se zgodi v zadnjih 30. minutah, tudi edini presežek, ki ga film ponuja. Če bi Chezelle ubral podobno taktiko kot Nolan v vojnem eposu Dunkirk in se osredotočal zgolj na sam polet z občasni flashbacki, bi ustvaril bistveno boljši film. Četudi je prva tretjina filma z nekonvencionalno pripovedno nitjo, ki nam na prizemljen način razgali Armstrongovo zasebno življenje, zelo obetavna, zgodba kmalu izgubi stik z gledalcem in postane nekoliko dolgočasna. Morebiti zaradi tega, ker znova spremljamo kolaž prizorov, kjer se astronavti pripravljajo na vzlet in se njihove osebnosti spustijo na raven priročnikov za popravljanje vesoljskih plovil. Z izjemo Armstronga in njegove žene so vsi liki (vključno z drugim astronavtom na Luni Buzzom Aldrinom) v filmu zgolj zato, da premikajo zgodbo naprej. Ni problema, če se film želi osredotoči zgolj na Armstronga, toda tudi njegova zgodba ni tako zanimiva, kot bi morala biti, še posebej zaradi komorne igre Ryana Goslinga, ki večino časa deluje, kot da bi bil v nekem drugem filmu in se le na vsake toliko časa odloči prebuditi lastna čustva. First Man je navkljub navdihujoči zgodbi presenetljivo komoren in nevznemirljiv izdelek z redkimi momenti briljance.

Ocena+3