Stan And Ollie (2019)

Povezana slika

Stan Laurel in Oliver Hardy sta s svojimi nastopi kot duet Stan And Ollie v 30. in 40. letih postala ne zgolj kralja fizične komedije, ampak tudi eni največjih komičnih ikon 20. stoletja. Stan And Ollie gledalcu ponudi enako grenak kot sladek vpogled v topel in hkrati kompleksen odnos med obema igralskima velikanoma, hkrati pa ne želi slediti formuli klasične biografije, ki bi kronološko prikazala začetek njunega prijateljstva ter vzpon med zvezde komedije. Namesto tega se film začne v začetku 50. let, ko sta Laurel in Hardy že nekoliko pozabljena od Hollywooda in se v želji, da bi pridobila finance za nov film, preživljata z dolgimi turnejami po napol praznih gledaliških dvoranah, ves čas pa ju spremlja neprijeten občutek, da ju je povozil čas in da svet ne potrebuje več norčij Stana in Ollieja. Osrednji motiv filma je predvsem prikaz moči komičnega dueta na sama junaka, ki se na stara leta vse težje prenašata, hkrati pa drug brez drugega ne moreta. Navkljub žalostnemu ozadju je Stan And Ollie precej zabaven in očarljiv film v stilu Bohemian Rhapsody, ki glavna junaka noče prikazati v pretirano mračni luči, hkrati pa nikoli ne izpade preveč pokroviteljsko do njiju ali pretirano pockurano. Glavni adut filma pa se kakopak skriva v fenomenalnih predstavah Steva Coogana in Johna C. Reillyja, ki sta vizualno naravnost osupljivo podobna resničnima Laurelu in Hardyju, hkrati pa uspeta ujeti karizmatičnost in neprekosljiv komični timing dvojice, čeprav je treba priznati, da igralca najbolj zasijeta v resnih momentih, ki bodo gledalca spravili na rob solza. Stan And Ollie je film, ki se spoštljivo pokloni velikanoma komedije in jima nastavi ravno prav bridek kot očarljiv portret.

Ocena -5

Advertisements

Lords of Chaos (2019)

Rezultat iskanja slik za lords of chaos 2018 POSTERV zgodovini metal glasbe verjetno ni bilo bolj zloglasnega in krvavega obdobja kot je bil čas vzpona drugega vala norveškega black metala. Temu je lep čas dominirala skupina Mayhem, znana po svojem produkcijsko umazanem, primitivnem in brutalnem black metalu ter provokativnih nastopih, na katerih ni manjkalo satanistične ikonografije, alkohola, drog in seksualnega razvrata. A ko se je skupini kot basist pridružil sramežljivi Kristian “Varg” Vikernes, sicer kreatov one-man metal benda Burzum, sta brutalnost in revolt zoper tradicionalno urejeno družbo krenila na novo raven; sežiganje cerkev, homofobni in rasistično motivirani umori in rivalstva so bili za večino Norveške prehud udarec, medtem ko je black metal ekscene spretno uporabljal v namene samopromocije. Toda divji stil življenja je kmalu terjal svoj krvavi davek, kar se je najbolj izrazilo skozi rivalstvo med Vikernesom ter Mayhem kitaristom Euronymousom, ki sta svoji poslanstvi širjenja glasbe “zla, bolečine in uničenja” začela jemati preveč resno, kar je posledično pripeljalo do tragičnega (in še toliko bolj krvavega) epiloga; Vikernes je zaradi vse pogostejših sporov 10. avgusta 1993 v zgodnjih jutranjih urah brutalno umoril svojega nekdanjega prijatelja in bil obsojen na 21 let zapora. Norveška black metal scena ni bila nikoli več enaka kot prej.

Rezultat iskanja slik za lords of chaos 2018

Film Lords of Chaos, ki ga je posnel Jonas Akerlund, nekdanji bobnar black metal legende Bathory, se sicer osredotoča na zgoraj omenjeno obdobje, vendar pa ne gre za klasično biografijo o vzponu in padcu skupine Mayhem, temveč svoj čas nameni prikazu težavnega odnosa in rivalstva med Vikernesom in Euronymousom, ki ju odlično odigrata Emory Cohen in Rory Culkin. Filmu se pozna, da se ga je lotil nekdo, ki je bil nekoč aktiven na black metal sceni in da s tem pozna privlačno moč omenjene glasbe, zaradi katere je skandinavska mularija svoje čase dobesedno ponorela. Vendar nikar ne mislite, da je Lords of Chaos film, ki skuša opravičevati dejanja glavnih likov ali pa jih zaviti v celofan mračne romantike. Ravno nasprotno; Akerlund brez sentimentalizma in z veliko mero surovosti prikaže tako svetle kot mračne plati omenjenega obdobja ter posledice, ki jih prinese posameznikova odločitev, da bo svoje življenje ogrozil za ohranitev imidža. In četudi niste docela seznanjeni z black metalom, vam film nameni dovolj informacij za vsaj osnovno razumevanje tematike, vse skupaj pa je zabeljeno s črnim humorjem in ščepcem nepričakovano ganljivih prizorov. Če bi filmu lahko kaj očital, je to, da vsi liki govorijo z ameriškim naglasom in da je na trenutke mogoče preveč temačen in nasilen za povprečnega gledalca, toda to je black metal glasba; daleč od povprečnosti.

Ocena +4

Mary Queen of Scots (2018)

Rezultat iskanja slik za mary queen of scots saoirse ronan

Mary Queen of Scots je zgodovinska biografija karizmatične, muhave in odločne Mary Stuart, ki je v 16. stoletju postala kraljica Francije pri 16. letih in se ob polnoletnosti in izgubi moža vrnila na rodno Škotsko, da bi stopila na njen prestol. Film se večinoma osredotoča na politične konflike med Škotsko in Anglijo, kompleksen odnos med Mary in britansko kraljico Elizabeto I ter spletke na Maryjinem dvoru, ki so posledično vodile do njene usmrtitve februarja 1587. Glavni adut filma Mary Queen of Scots je predvsem nadstandardno dobra igra Saoirse Ronan v vlogi naslovne junakinje; njena igra uspe zajeti široko paleto čustvene kompleknosti Mary Stuart in jo razgaliti kot enako odločno in občutljivo persono, ki se je za prihodnost svojega naroda pripravljena tudi žrtvovati. Nekoliko bolj neizrazita je Margot Robbie kot kraljica Elizabeta, vendar ne toliko zaradi njene predstave kot dejstva, da ji film nikoli ne nameni dovolj pozornosti, da bi pustila globji vtis pri gledalcu. Vse ostalo v filmu zvesto sledi strukturi standardne kostumske zgodovinske drame, ki kronološko beleži dogodke in navkljub zavidljivim produkcijskim zmožnostim ter vzdušnemu ozračju ne uspe poseči v območje ustvarjalnega presežka. Mary Queen of Scots bo zatorej najbolj pihala na dušo ljubiteljem žanra, medtem ko bo večina gledalcev večkrat pogledala na uro in se težko izognila občutkom razvlečenosti in preveč enciklopedičnega nizanja podatkov. Neizstopajoče.

Ocena 3

Can You Ever Forgive Me? (2018)

Povezana slika

Pisateljica Lee Israel se je javnosti prvič predstavila v 70. in 80. letih minulega stoletja, ko je napisala veliko število biografij znanih igralcev, novinarjev in celo kozmetičnega tajkuna Esteéja Lauderja. A ob prihodu v 90. leta je njena kariera trčila ob dno; zaradi pomanjkanja denarja in naraščujočega alkoholizma se je začela utapljati v finančnih težavah, njeno problematično samotarsko obnašanje in trmoglavost pa sta ji uničili vse možnosti, da bi se lahko postavila na noge. Na tem mestu se začne biografska komična drama Can You Ever Forgive Me?, sicer popis njenega najbolj znanega obdobja, ko je služila denar s pomočjo ponarejanja okoli 400 pisem umrlih umetnikov, kasneje pa je krenila celo tako daleč in začela krasti originalna pisma iz knjižnic in muzejev. Film se kljub težki tematiki in problematičnemu osrednjemu liku ne odvija kot zamorjena moralna drama, ampak kot trpka komedija v stilu Woodyja Allena, obarvana z jazzom in indie rock glasbo, duhovitimi dialogi ter presunljivim igralskim duetom komičarke Melisse McCarthy v vlogi Israelove ter simpatični Richard E. Grant kot njen gejevski prijatelj ter kriminalni partner Jack. Oba igralca sta na vrhuncu svoje moči, še posebej McCarthyjeva dokaže, da je mnogo več kot zgolj obraz za lahkotne komedije. Tematika literarnega ponarejanja morebiti ne zveni kot zanimiva snov za film, toda Can You Ever Forgive Me? jo predstavi na zanimiv, navihan ter ganljiv način, tako da gledalec lahko do določene mere vzpostavi sočutje do glavne junakinje in njenega boja za preživetje. Simpatična biografija z oskarjevskimi nastopi.

Ocena +4