The Eyes of Tammy Faye (2021)

Rating: 8 out of 10.

Tammy Faye Bakker (1942-2007) velja za eno od največjih televangeliščanskih zvezd, ki je desetletja širila božjo besedo in plemenita sporočila krščanskega nauka med ljudi, pri tem pa je živela po principu, da Bog ne odreka ljubezni nikomur. Fayjeva, vzgojena v strogem krščanskem duhu, je že kot nezakonski otrok čutila, kako je biti drugačen in šikaniran s strani širše javnosti in njena prizadevanja, da bi zaščitila vsako živo bitje na tem planetu, med drugim je tudi glasno izrazila podporo predstavnikov LGBT skupnosti in v času epidemije AIDSa skušala odpraviti z njo povezane nepotrebne strahove in stereotipe. Biografska drama The Eyes of Tammy Faye je kronološki prikaz najpomembnejših odlomkov iz življenja glavne junakinje, ki jo fenomenalno upodobi skorajda neprepoznavna Jessica Chastain; tako smo gledalci priča njenemu entuziastičnemu širjenju verskih naukov, astronomskemu vzponu med televizijske zvezde, težavnemu zakonu z pastorjem Jimom Bakkerjem (enako odlični Andrew Garfield), pogostim sporom s strogo konzervativno krščansko skupnostjo ter izbruhu razvpitega finančnega škandala, ki je skorajda pokopal kariero obeh zakoncev. Filmi, ki se dotikajo vere, znajo vedno biti nekoliko problematični, še posebej po zaslugi mnogih filmskih propagand, katerim smo priča zadnja leta, vendar na srečo The Eyes of Tammy Faye ne spada mednje. Ravno nasprotno; četudi gre v osnovi za olepšano hollywoodsko različico resničnih dogodkov, film uspe izluščiti bistvo poslanstva glavne junakinje in gledalcu izpostaviti razloge, kaj je vera v pravem pomenu besede in zakaj je Tammy mnogim predstavljala ne zgolj ljubečo osebo, ampak simbol prave krščanske dobrote in sprejetosti, katero je cerkev žal že zdavnaj pozabila. Film tega sporočila ne polaga v gledalčeva usta, ampak pregledno in jasno izpostavi najpomembnejše točke Fayjine kariere, živahen tempo in že omenjene vrhunske igralske kreacije pa gledalca ne spustijo iz svojih rok vse do nastopa odjavne špice. The Eyes of Tammy Faye je film o moči veri, njenih glasnikih in kako je ta zmečkana pod težo konzervativnih cerkvenih praks.

Ted K (2021)

Rating: 8.5 out of 10.

Med letoma v 80. in 90. letih se je FBI znašel sredi enega svojih najbolj obširnih in zahtevnih lovov na skrivnostnega terorista, katerega so mediji poimenovali Unabomber in je bil odgovoren za serijo skrbno načrtovanih bombnih napadov, v katerih so med drugim umrli tri ljudje. Šele leta 1995 se je izkazalo, da se za identiteto bombaša skriva Ted Kaczynski, nekdanji profesor matematike, ki je v začetku 70. let zapustil akademske kroge, se preselil v odmaknjeno hribovje Montane in tam živel v popolni izolaciji od sveta brez vode in elektrike. Biografski triler Ted K v unikatnem prepletanju artističnega filma in napol dokumentarca spremlja Kaczynskija skozi leta asketske osame in njegove postopne preobrazbe v samopravičniškega ekoterorista, ki je napovedal vojno moderni tehnologiji in agresivni industrializaciji Amerike, saj še posebej slednja po njegovem mnenju uničuje gozdove in ostala naravna bogastva. Režiser in scenarist Tony Stone, ki sicer velja za eno vidnejših imen ameriškega neodvisnega filma, življenje naslovnega lika predstavi z občudovanja vrednim zanašanjem na avtentičnost; film je namreč povečini posnet na lokacijah, kjer je resnični Kazczynski prebival skozi leta izolacije, povrhu tega pa večina slišanih monologov izhaja neposredno iz njegovih dnevniških zapiskov, ki menda obsegajo čez 25.000 strani. Ta naturalistični pristop je dobrodošel odmik od hollywoodskega dramatiziranja in namesto polaganja besed v usta smo gledalci deležni ostre, provokativne in moralno kompleksne drame, ki niti približno ne podpira dejanj naslovnega lika, vendar pa njegovim besedam daje določeno težo, ob katerih se gledalec lahko pošteno zamisli, še posebej pri razpravah o tem, ali smo ljudje s tehnološkim napredkom naravi mačehovsko obrnili hrbet in da smo s tem posredno odgovorni za vzpon ekoterorizma. Seveda pa ta vsebinska in moralna kompleksnost ne bi bili mogoči brez vrhunske igralske predstave Sharltoja Copleyja, ki s svojo kameleonsko preobrazbo uspe pri gledalcu zbuditi tako zgražanje kot tudi sočustvovanje (kolikor je to pač mogoče). Ted K je tako izvrstna biografska drama, ki hkrati obsoja, izziva in gledalcem nastavlja nečedno ogledalo moderne družbe.

Tick, Tick… Boom (2021)

Tick, Tick … Boom!' Review: A Masterful Homage by Lin-Manuel Miranda -  Variety

Rating: 6 out of 10.

Tick, Tick… Boom je kombinacija muzikala in biografske drame o zgodnjih letih ustvarjanja ameriškega glasbenika, dramatika in skladatelja Jonathana Larsona (1960 – 1996), ki je s svojimi deli kot sta Tick, Tick… Boom in Rent vnašal prepotrebno svežino znotraj žanra odrskega muzikala. Poleg klasičnih pevskih in plesnih vložkov je Larson v svoja dela vključil elemente družbenega komentarja (med drugim je odkrito spregovoril o naraščujočem valu homofobije, ki je izbruhnil sočasno s pojavom virusa HIV) ter satirične avtobiografije. Pričujoči film, sicer režijski prvenec broadwayjevskega dramatika Lina-Manuela Mirande, ni povsem klasična biografija; delno zaradi vključitve pogostih glasbenih točk, predvsem pa zato, ker prikaže Larsona v obdobju, ko se je ta še boril s svojimi obsesivnimi mislimi, da mora pred 30. rojstnim dnevom ustvariti svoj umetniški magnum opus, kar ga vodi v številne konflikte s sodelavci, prijatelji in dekletom, hkrati pa njegov kaotični vsakdanjik vpliva na težavno nastajanje prvenca, ZF opere Superbia. Tick, Tick… Boom je tako zamišljen kot navdihujoč film, domiselno zaznamovan z motivom tiktakanja ure, ki zajame vzdušje Larsonove obsesivne dirke s časom, čustveno potovanje glavnega junaka pa je še zaznamovano z nekonvencionalnimi montažnimi prijemi, vzdušnimi glasbenimi točkami, navdihujočimi dialogi ter predvsem karizmatično prezenco Andrewa Garfielda, ki postreže s svojo daleč najboljšo predstavo v karieri. A kljub mnogim adutom je žal Tick, Tick… Boom še ena v nizu rahlo sterilnih hollywoodskih biografij, ki pokajo od sentimentalnosti, politične korektnosti, ki je sama sebi v namen (npr. film na več mestih izpostavi epidemijo virusa HIV, vendar ta nima večjega vpliva na potek zgodbe) ter pretiranega zanašanja na solzavost. Zmoti tudi to, da glasbeni vložki po prvi polovici postanejo nadležno ponavljajoči (še posebej na ravni sporočilnosti), filmu pa je najbolj za zameriti to, da Larsonove največje dosežke in njegovo prezgodnjo smrt (umrl je pri komaj 35. letih zaradi težav s srcem) omeni zgolj mimogrede v par stavkih. Tick, Tick… Boom je film, ki ga drži pokonci predvsem Garfieldova karizmatična prezenca ter par domiselnih vsebinskim prijemov, žal pa je kot celota po hollywoodsko bled in predvidljiv.