Armageddon Time (2022)

Rating: 7.5 out of 10.

Queens v 80. letih. Nekdanji igralec Ronald Reagan, ki se mu obeta zmaga na prihajajočih predsedniških volitvah, v nekem intervju zlovešče izjavi, da se Ameriki obeta obdobje “armagedona” oz. simboličnega družbenega kolapsa, pogojenega z naraščujočo revščino, močno pestjo rasizma in antisemitizma ter kapitalistično zapoved, da se mora življenje vrteti zgolj okoli denarja. Ta izjava služi kot izhodišče najnovejšega filma Jamesa Grayja z naslovom Armageddon Time; z močno avtobiografsko noto obarvana družinska drama predstavi dečka Paula (Banks Repeta), ki sanjari o karieri likovnega umetnika, vendar pa njegovih sposobnosti skorajda nihče ne ceni. Edino uteho mu predstavljata njegov odrezavi dedek (Anthony Hopkins) in temnopolti vrstnik Johnny, s katerim se zapleta v uporniške vragolije in hkrati spozna Apravi pomen prijateljstva. Armageddon Time je Grayjev daleč najbolj oseben film, saj navdih zanj več kot očitno vleče iz svojega odraščanja v Queensu in ravno to daje filmu potrebno avtentičnost in iskrenost, zaradi katere je gledalec lažje čustveno vpet v dogajanje. Rdečo nit filma predstavlja psihološka razklanost glavnega junaka, ki želi slediti svojemu srcu in storiti tisto, kar je prav, vendar pa ga bridka resničnost vedno znova opominja, da življenje ni popolno oz. da je prepogosto krivično. Uspešnost filma tako sloni na všečnosti osrednjega lika in Repeta s svojo hkrati nedolžno kot tudi igrivo predstavo gledalca nemudoma očara, preostali igralski ansambel (še posebej Hopkins in v bizarni minutni vlogi tudi Jessica Chastain) pa je pričakovano odličen in karizmatičen. Gray proces najstniškega odraščanja resda obarva tudi s politično noto, vendar ta nikoli ne izpade nevmesno ali vsiljivo, temveč služi kot temelj, na katerem režiser gradi “svojo” intimno zgodbo o človekom samoodkrivanju ter sprejemanju svojih talentov. Vseeno pa se zdi, da filmu manjka nekakšna globja poanta oz. pika na “i”, saj vsakič, ko bi to lahko dosegel, preprosto obmolkne ali nameni pozornost nečemu drugemu. Armageddon Time je tako iskriv in na trenutke boleč film, ki pa mu perfekcija manjka več osredotočnosti in drznosti.

Splinters (2022)

Rating: 7 out of 10.

Komaj dobro uro dolga drama Splinters v ospredje postavlja štiri like; sramežljivega najstnika Boja in njegovo ovdovelo in utrujeno mati Anno ter Bojevega srednješolskega učitelja Davida in njegovo hčerko Joan. Četverica se nahaja v težkem življenjskem obdobju; Bo skuša preboleti smrt svojega očeta, ki je iznenada storil samomor, Anna in David, ki se je pred kratkim ločil od žene, navežeta tesno prijateljsko s konfliktnimi čustvi, medtem ko Joan nudi pomoč Boju pri iskanju denarja, ki ga naj bi v gozdu zakopal šef njegovega pokojnega očeta. Splinters ni film dejanj, ampak občutkov; statična kamera beleži vsakdanje pripetije osrednjih junakov in preko bežnih dialogov razgali njihove odzive na življenjske stiske. Osrednji motiv filma je sicer žalovanje oz. prebolevanje, vendar pa si film hkrati prizadeva, da bi svojim junakom nakazal negotovo, vendar morebiti svetlo pot v prihodnost. Režiser in scenarist Jon Corum uspe prikazati vsakdanjik malih ljudi na neobremenjen, iskren in avtentičen način, četudi se pri pripovednem toku močno naslanja na filmski naturalizem kot čustveno izpovedovanje zgodbe, kar je tvegana, vendar pohvalna poteza. Splinters ni film, ki ga zanimajo spremembe vedenja glavnih junakov, ampak bolj čustveni temelji, na katerih sklenejo, da je napočil čas za spremebo. Ker gre za majhen in neodvisen film, to s seboj prinaša nekatere pasti kot npr. na trenutke lesena igra (še posebej Paul Gordon kot David je nadležno statičen in neizrazit) ter ponekod razvlečeni prizori, toda kot celota je Splinters prepričljiva drama o odraščanju, prebolevanju izgube ter iskanju poti v (upajmo) lepšo prihodnost.

All My Puny Sorrows (2021)

Rating: 7 out of 10.

Kanadska drama All My Puny Sorrows, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana pisateljice Miriam Toews, se dotika ene od najbolj bolečih intimnih težav posameznika; žalovanje. Osrednji junakinji knjige in filma sta sestri Yoli in Elf Von Riesen, ki sta kot najstnici odraščala v strogem verskem okolju, medtem ko ju je doba odraslosti odpeljala daleč stran od sledenja božjim zapovedim; Yoli je neuspešna pisateljica, ki se nahaja sredi ločitvenega postopka, medtem ko je Elf postala mednarodno priznana pianistka s težkimi duševnimi težavami, ki so posledica njenega neuspešnega soočenja z nenadnim samomorom njunega očeta. Ko Elf po neuspešnem poskusu samomora pristane v psihiatrični bolnišnici, se preostanek družine zopet zbere na kupu, da bi ji priskočili na pomoč, Yoli pa izkoristi bolečo izkušnjo za krpanje odnosov s sestro, ki je vse bolj obsedena s smrtjo. All My Puny Sorrows je v prvi vrsti film, ki se osredotoča na težaven, vendar vedno topel odnos med glavnima junakinjama, hkrati pa se skuša poglobiti v njuno dojemanje življenja in smrti (oz. iskanja globjega smisla življenja), bolečo zgodbo o izgubi pa skuša omehčati z občasnimi humornimi vložki, ki na srečo nikoli ne izpadejo nevmeseno, prisiljeno ali pa žaljivo. Režiser in scenarist Michael McGowan spretno lovi ravnotežje med komedijo (četudi je te zelo malo) in dramo, z zgodbo pa želi močno zaigrati na gledalčeva čustva, ne da bi se ta ob tem počutil ogoljufano. Ta naloga mu dobro uspeva, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, med katerimi najbolj zablesti Alison Pill kot Yoli. A navkljub vsem močnim platem ter kompetentni izvedbi se zdi, da filmu nekaj manjka, morebiti bolj poglobljen vpogled v problematike, ki se jih loteva, saj venomer plava na površju in nikoli ne doseže čustvene intenzivnosti, ki bi jo od tako srce parajoče zgodbe pričakovali. All My Puny Sorrows je tako nepopoln, rahlo površinski, vendar še vedno očarljiv film o izgubi in prebolevanju.