Novitiate (2017)

Povezana slika

Novitiate, še ena filmska mojstrovina izpod spretnih rok ženske avtorice Maggie Betts, je postavljena na začetek 60. let in spremlja mučno duhovno potovanje mlade Cathleen, ki se odloči, da bo svoje življenje v celoti posvetila ljubezni do Boga in postala nuna. Kar se glavni junakinji sprva zdi kot idealna priložnost, da zaživi v svetu, napolnjen z mirom, ljubeznijo in razumevanjem, se kmalu sprevrže v težko fizično in psihično preizkušnjo, kjer so mlade vernice podvržene starokopitnim vzgojnim prijemom, ki pogosto mejijo na verski ekstremizem in poniževanje. Novitiate je pretresljiva in hkrati poučna zgodba o razbitju iluzij mladega dekleta in njenem trku s kruto realnostjo, kjer se ljubezen do Boga izraža zgolj preko osebnega žrtvovanja v obliki zanikanja svojih najglobjih čustev, prostovoljnega stradanja in samopoškodovanja. Velja tudi omeniti, da se film odvija v času radikalnih sprememb znotraj cerkvene hierarhije, predvsem zaradi dokumenta Vatikan 2, ki je skuša razbiti strogi red znotraj samostana in v katoliško vzgojo vnesti več svežine in popustljivosti. Film izvrstno prepleta osebno zgodbo mlade nune, ki ni povsem prepričana, če je njena ljubezen do Boga močna in kritični vpogled v vprašljive vzgojne metode za zidovi samostana, vse pa še začini z odlično igro in zrelim pristopom do še danes občutljive problematike. Ogled obvezen.

Ocena 5

Advertisements

Sadie (2018)

Povezana slika

Sadie je še en dokaz, da se ženske v svetu sedme umetnosti vse pogosteje uveljavljajo in s svojimi izdelki puščajo pri kritikih in gledalcih močan vtis. Pričujoči film je delo Megan Griffiths, ki ima za sabo zavidljivo filmografijo (The Off Hours, Eden, Lucky Them), tokrat pa se predstavi z zgodbo o osamljenem in vase zaprtem 13 – letnem dekletu, ki se sooča z odsotnostjo očeta. Ta namreč služi vojsko v tujini, zato Sadie dneve preživlja v družbi nekaj let mlajšega Francisa in ob prebiranju očetovih pisem, ki v njej ohranjajo upanje, da se bo nekega dne vrnil domov. A meseci kmalu postanejo leta in Sadie se je prisiljena soočiti z neprijetno resnico, ko mati v njun dom sprejme novega moškega, ki razbije idilično predstavo glavne junakinje, da bo njena družina znova srečna skupaj. Izhodišče pričujočega filma je Sadiejino razumevanje resničnosti, ki je tesno povezano z njenim malikovanjem lika odsotnega očeta. Sadie namreč posvoji karakteristike očeta v vlogi vojaka in vsakogar, ki “nasilno” vdre v njen mehurček, obravnava za sovražnika, katerega se je potrebno znebiti. To pa ne pomeni, da je film Sadie alegorija na ameriško zunanjo politiko in njene vojaške intervencije v tujini, ampak intimna družinska drama o disfunkcionalnih odnosih, izgubljenih priložnostih in razbitih iluzijah, ki občutljivo najstnico zaznamujejo še bolj kot odrasle ljudi. Ganljiva igra Sophie Mitri Schloss v vlogi naslovne junakinje ta konflikt in žalostno realnost še bolj zajame in gledalca čustveno izredno zaznamuje.

Ocena 5

The Miseducation of Cameron Post (2018)

Rezultat iskanja slik za miseducation of cameron post

Leto 1993. Srednješolska Cameron, ki odrašča pod vplivom striktne krščanske vzgoje, je zasačena med ljubimkanjem s svojo najboljšo prijateljico in za kazen poslana v verski tabor, ki bi jo prevzgojil in očistil “grehov” in “nenaravne” spolne usmerjetnosti. The Miseducation of Cameron Post je ganljiva drama o odraščanju občutljive najstnice v izrazito konzervativnem okolju, vendar pa je njena situacija še toliko težavnejša, saj je podvržena metodam sistematičnega pranja možganov, kjer je prisiljena zanikati svoja čustva in strasti ter prisiljena živeti po natačno določenih družbenih normah. Glede na provokativno tematiko in kritičnega vpogleda v verski fanatizem bi film lahko  v vsakem trenutku postal melodramatična in politično korektna moralka, vendar se temu spretno izogne z vključitvijo humorja in kompleksne karakterizacije likov, kjer tudi izvajalci spornih programov spolne “prevzgoje” slej ko prej trčijo ob hude moralne dileme in ugotovijo, da njihova prepričanja v življenja niso prinesla odrešitve, ampak predvsem še več zmedenosti in nerešenih vprašanj. Vse to pa ne bi bilo možno brez maloštevilčne, vendar odlične igralske zasedbe, kjer Chloe Grace Moretz znova dokaže, da je eden od velikih upov mlade generacije filmskih igralcev, nič slabša pa ni Sasha Lane, ki je že razkazala vse svoje adute v mojstrovini American Honey. Pričujoči film je dokaz, kako se lotevati družbeno občutljive problematike na način, ki bo gledalca vzpodbujal k razmisleku, ne pa mu zgolj polagal besede v usta.

Ocena 5

The Hate U Give (2018)

Rezultat iskanja slik za the hate u giveV času aktivističnih gibanj tipa Black Lives Matter in #MeToo se Hollywoodska mašina kakopak čuti poklicano, da zajaha trend in v vlogi samopravičniškega pridigarja širi moralne nauke o družbenih problematikah kot so seksizem, homofobija in rasizem. Slednje se dotakne drama The Hate U Give, pripoved o dekletu iz črnskega geta, ki je nekega večera priča uboju svojega najboljšega prijatelja s strani policista in skupaj s celotno skupnostjo zahteva pravico za storjeno tragedijo. Kot sem že nekajkrat omenil, je rasizem izredno kompleksna problematika, ki jo je potrebno obravnavati iz različnih zornih kotov. Povsem preprosto je obstojati rasizem – s čimer ni sicer nič narobe -, toda bistveno težje ga je razumeti oz. raziskati razloge za njegov obstoj. Umetnost – od literature, glasbe, slikarstva pa vse do filma – se zadnja leta pogosto ne trudi z iskanjem razlogov zakaj, ampak poskuša uporabniku na vsak način vsiliti svoja prepričanja, vsakršno odstopanje od zastavljenjih mnenj ali pa vsaj dvom pa je takoj označen za sovražni govor. In filma tipa The Hate U Give ne prispevajo k lažjemu razumevanju omenjene problematike, ampak predvsem samopravičniškemu uveljavljanju vsiljenih mnenj.

Povezana slika

Pričujoči film je tipični produkt hollywoodskega “angažiranega” filma, ki skuša gledalcu moralizirati o resničnih družbenih problemih, čeprav nima z realnostjo nobene skupne točke. To je očitno že pri portretu glavne junakinje, ki jo film skuša prodati kot tipično najstnico iz revnega črnskega geta, četudi živi v finančno preskrbljeni družini z urejenimi odnosi, hodi na prestižno “belo” šolo, v prostem času gleda filme o Harryju Potterju in skupaj z očetom fanatično citira aktivistične fraze o rasizmu in “črnski moči”. Enako bebavo in enostransko se film sooči tudi s problematiko rasizma; vsak del zgodbe je neokusno spolitiziran in manipulativen, sporočila o belskih privilegijih ter črnski moči pa so tolikokrat ponovljena, da se jih gledalec že nekje do polovice pošteno nasiti. Temu primerno tudi dialogi ne zvenijo realistično, ampak kot odlomki iz govorov populističnih salonskih levičarjev, ki izrabljajo resne problematike za krepitev samopravičniške drže. The Hate U Give ni film, ki bi gledalcu dal misliti. Namen filma ni izobraževati gledalca, ampak mu s pomočjo čustvene manipulacije vsiliti svoje prepričanje. Nič ni narobe, če se Hollywood želi približati občutljivim družbenim problematikam, nenazadnje je to ena od glavnih nalog umetnosti. Narobe je zgolj to, da Hollywood vedno skuša rešiti kompleksne teme, kot je rasizem, na poenostavljen in pogosto nerealen način. S tem vsem žrtvam rasizma dela medvedjo uslugo.

Ocena 2