I’m Not Here (2019)

Rezultat iskanja slik za i'm not here 2017

Steve praznuje 60. rojstni dan, toda razlogov za njegovo veselje že dolgo ni več. Zaprt za štirimi stenami svojega propadajočega stanovanja brez elektrike, se predaja alkoholu in samopomilovanju, hkrati pa obuja spomine na preteklost, s katerimi skuša analizirati dogodke, ki so ga pripeljati do tega nesrečnega trenutka. I’m Not Here je pretresljiva in tesnobna drama o človeku, katerega spremljamo skozi tri različna obdobja; kot otroka, ki je priča ločitvi svoji staršev, kot odraslega človeka, ki se kljub srečnemu zakonu in rojstvu sina ne uspe odpovedati razvajanju z alkoholom in kot zagrenjenega starca, ki v svojem stanovanju čaka na konec življenja. Slednji deli filma so hkrati tudi najmočnejši in najbolj prepričljivi, še posebej po zaslugi odličnega J.K. Simmonsa, ki ne spregovori niti besede, zato pa njegova obrazna mimika in srhljivo vzdušje izolacije in osebnega propada zadanejo gledalca naravnost v srce. Ravno zato je škoda, da so flashbacki iz preteklosti tako klišejski, nevzdušni ter pretirano melodramatični in filmu vzamejo ogromno pristnega občutka socialnega realizma in moralke o peklu alkoholizma. Problem omenjenih flashbackov je predvsem v slabo izdelanih likih, o katerih ne izvemo ničesar pomembnega (Stevova žena, sin, njegov najboljši prijatelj), hkrati pa se film zateka k pretirani misterioznosti, ki tokrat ni privlačna, ampak prej nadležna. I’m Not Here ni slab film, vseeno pa bi bolje funkcioniral kot enodejanka brez flashbackov, tako pa smo deležni nekonsistentnega pripovednega toka in vzdušja, ki včasih zadane v bistvo krute resničnosti, spet drugič pa pade na raven TV limonade.

Ocena +3

Advertisements

Tyrel (2018)

Povezana slika

Tyrel je film, ki preprosto ne ve, kaj bi rad bil. Zasnova filma je takšna; naslovni junak je temnopolti mladenič, ki se skupaj s svojim najboljšim (belopoltim) prijateljem in skupino njegovih (belopoltih) znancev udeleži pijanega vikenda v gorah. Film simbolično cilja na konflikt, da je Tyler “ujet” v svet belcev in da se zaradi njihovih pijanih ritualov, divjega obnašanja ter ekscesne vulgarnosti počuti osamljenega in izoliranega od ostale družbe, hkrati pa je podvržen rasnim stereotipom in šikaniranju. Zanimiva zasnova, toda – kot že rečeno – se film ne more odločiti, kaj bi rad dosegel. Še več; Tyrel je film brez konflikta, relavantanega dogajanja ali pa vsaj zanimivih likov, ki bi zbudili gledalčevo pozornost. Celoten film bi lahko opisali takole; skupina nadležnih, egoističnih in neinteligentnih modelov dva dni popiva, razgraja in se dere za prazen nič. To je vse, kar film ponudi, saj je prepričan, da je dovolj močan konflikt to, da v družbo belcev vržeš črnca in ga s tem že postaviš v vlogo žrtve. Pa četudi so vsi belci v filmu do njega izredno gostoljubni in ga celo vzpodbujajo k socializiranju. Tyrel je film, kjer se ne zgodi popolnoma nič. Kjer so glavni junaki enako zabiti in tečni tako na začetku kot koncu zgodbe. Kjer je humor baziran na temu, da gledamo neumne ljudi početi neumne stvari. Igralske kreacije so sicer spodobne in film v prvi polovici daje namige, da se premika k bistvu, toda kmalu je jasno, da izdelek nima jasne orientacije in rdeče niti. Na koncu me preostane zgolj to, da v odjavni špici zaigra čudovita balada Losing My Religion skupine REM. V nasprotnem primeru bi namreč gledalci zaspali.

Ocena 2

Vox Lux (2018)

Rezultat iskanja slik za vox lux 2018

“Vse, kar si želim, je to, da bi se ljudje ob moji glasbi počutili bolje,” izjavi Celeste, ki kot najstnica preživi pokol na njeni šoli, nato pa s pomočjo svoje sestre ustvari pesem, ki dobesedno čez noč postane himna upanja v boljši jutri. Vox Lux je kronološki pregled življenja Celeste, ki iz anonimnosti zraste v uspešno pop glasbenico in ameriško ikono, katere poslanstvo je ljudi napajati z dobro voljo. Nekoliko surrealna glasbena drama režiserja in scenarista Bradyja Corbeta postreže s presenetljivo prizemljenim (na trenutke že kar boleče realističnim) portretom stanja glasbene industrije, kateri mora posameznik “prodati” svojo dušo kot da bi sklenil hudičevo pogodbo. Film prepričljivo transformira skromno in sramežljivo Celeste v samovšečno, zadrogirano, izgubljeno in svetu nedoraslo pop zvezdo, ki vse težje obvladuje osebne težave in vzdrževanje imidža pridne punčke v službi javnosti. Vse niti zgodbe povezuje odlična Natalie Portman, ki postreže z nekoliko pretirano in melodramatično igro, kar pa se izvrstno zliva s stanjem njenega duha, film pa uspešno krmari med osebno dramo ter pikrim komentarjem pop kulture, ki od posameznika zahteva veliko, daje pa mu bistveno manj. Čeprav se zdi, da je film na trenutke preveč ambiciozen in ne uspe docela pokriti vse tematike, ki si jih je zastavil, pa Vox Lux kljub temu ostaja iskren, boleč in fascinanten vpogled v umazano ozadje glasbene industrije, podkrepljen z odličnimi igralskimi predstavami, osladnimi pop komadi, ki igrajo vlogo samoreferenčnega kiča ter umirjenim tempom, ki zgodbo odmika od pretirane polikanosti.. In če je drama A Star Is Born družbeni komentar o položaju glasbene industrije podredila sentimentalnosti in pompoznosti, je Vox Lux film, ki se ne upe rogati svetu, katerega opisuje.

Ocena 4

1985 (2018)

Brez naslova

Yen Tan je v Maleziji rojen ameriški filmar, ki se je v preteklosti že dotaknil kompleksov in vsakdanjih težav šikanirane LGBT skupnosti in njegov zadnji projekt 1985 ni prav nič drugačen. Film sicer temelji na Tanovega istoimenskem kratkometražcu iz leta 2016 in se, kot že razkriva naslov, odvija v zadnjih dneh leta 1985; Adrian, ki skrbno skriva svojo istospolno usmerjenost, se za božične praznike vrne v rodni Teksas k svoji konzervativni in globoko verni družini, da bi ji razodel, da umira za AIDSom. S preprosto, vendar lepo črnobelo fotografijo in subtilnim občutkom za socialni realizem se film razgali kot ganljiva družinska drama o posamezniku, ki se mora v boju z napredujočo boleznijo spraviti ne zgolj s svojo družino in njenimi predsodki, temveč tudi sam s sabo. Skozi intimno pripoved pa se film na več mestih subtilno dotakne stanja duha v drugi polovici 80. let, ko se je epidemija AIDSa razširila na globalno raven in predvsem LGBT skupnost pahnila v stanje nemoči in strahu. Poleg odličnega igralskega ansambla (Cory Michael Smith, Virginia Madsen, Jamie Chung, Aidan Langford in Michael Chiklis so vsi po vrsti čudoviti v svojih vlogah), odrekanja sentimentalnosti in ganljive glasbe je film treba pohvaliti, da ne potretira konzervativcev kot nemoralne in nasilne pošasti, ampak skuša razjasniti, kaj je botrovalo nastanku njihovega strahu pred drugačnostjo. 1985 je pretresljiva drama, ki jo moja malenkost ne bi mogla bolj priporočiti.

Ocena 5