Suspiria (2018)

Rezultat iskanja slik za suspiria 2018Predelave filmskih klasik skoraj vedno pomenijo slabo novico, še posebej zaradi tega, ker se le teh lotevajo neizkušeni režiserji in pocarji z minimalno znanja o tem, kaj je izvirnik naredilo tako edinstvenega in nepozabnega. Priznati moram, da je tudi moja malenkost sprva močno dvomila, ko so najavili predelavo kultne italijanske grozljivke Suspiria, katero bo režiral italijanski filmar Luca Guadagnino, ki je le slabo leto dni nazaj navduševal kritike s tenkočutno romantično dramo Call Me By Your Name. Navkljub priznanemu režiserju in bogati igralski zasedbi, kjer se nahaja tudi Tilda Swinton, moji dvomi o uspešnosti filma niso ugasnili. Suspiria je namreč izdelek, ki ne potrebuje predelave, še posebej ne takšne, ki jo lahko ogrozi Hollywood s svojimi sebičnimi prsti in golo željo po zaslužku. Povrhu tega pa je izvirnik neprekosljiv v svojem kričečem stilu in mojstrski režiji Daria Argenta, ki je iz navidez klišejske zgodbe o prestižni plesni šoli, katero vodi zbor čarovnic ustavil nekaj elegantnega in provokativnega. Tudi v predelavi imamo opravka s podobnim zapletom, vendar pa ta predstavlja zgolj majhen del ambiciozne, močno simbolistične umetniške vizije, ki jo je Guadagnino prikazal na velikem platnu.

Rezultat iskanja slik za suspiria 2018 dance

Suspirio bi težko označili za klasično predelavo, saj bi s tem filmu delali veliko krivico; Guadagnino namreč ne želi dlakocepsko slediti duhu in stilu originala, ampak postreči z nečim, kar nosi predvsem njegov avtorski pečat. Zato ne preseneča, da je dogajanje tokrat prestavljeni v mračni Berlin, ki je “obarvan” zgolj z dežjem, snegom in političnimi nemiri na mestnih ulicah. Ne preseneča, da Guadagnino že znano zgodbo obarva s zelo subtilnimi političnimi toni, kjer plesna šola oz. čarovniški kult simbolizirata rojevanje ženske emancipacije ter seksualne svobode, ki se izraža preko čudovito izpeljanih plesnih točk. Navkljub mračnemu okolju je film čudovito posnet in zmontiran, sanjske sekvence so kratke, udarne in napolnjene z večplastnim simbolizmom, ne manjka pa tudi brutalnega nasilja in mnogih srhljivih podob, ki gledalca pošteno prestrašijo. Ne pozabimo še omeniti odlično igralsko zasedbo, kjer zablestita predvsem Swintonova in Dakota Johnson, srhljivo atmosferično glasbo, prepričljiv prikaz tesnobnega vzdušja v Berlinu za časa zida ter močan umetniški naboj, ki naredi zgodbo kompleksno in namenjeno mnogih interpretacijam. Suspiria je zgovoren dokaz, kaj se zgodi, ko predelavo kultnega filma v roke dobi filmar, ki ve, kaj hoče in pri tem upa tvegati.

Ocena 5

Advertisements

What Keeps You Alive (2018)

Rezultat iskanja slik za what keeps you alive 2018

Ali je možno poznati človeka do zadnje podrobnosti? To nas sprašuje enostavna, vendar izredno prepričljivo izpeljana grozljivka What Keeps You Alive, ki pripoveduje zgodbo o navidez srečnih lezbičnih zakoncih Jackie in Jules, ki praznujeta svojo prvo obletnico poroke na odmaknjenem vikendu blizu jezera. Kar se sprva sliši kot material za osladno romantično dramo, se kmalu spremeni v krvav boj za preživetje, ko Jules ugotovi, da je njena žena v resnici psihopatska serijska morilka, ki hrepeni po sadističnem izživljanju nad svojimi žrtvami. Kot že rečeno; zgodba sama po sebi ne predstavlja novosti, vendar pa je njena izvedba nadstandardno dobra, saj se navkljub prisotnosti lika morilke ne zateka k grafičnim prizorom nasilja in odurnostim, ampak se posveča grajenju močne napetosti in vzdušlja popolne izolacije, kjer je posameznik prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti. A tisto, kar filmu What Keeps You Alive najbolj uspe, je predstavitev močnega ženskega lika, ki ohranja ravno pravšnjo mero poguma in čustvenosti, da ob tem ne izpade preveč “možata” ali kot klasična “dama v težavah”. What Keeps You Alive je izvrsten triler preživetja, ki bo navdušil ljubitelje omenjenega žanra.

Ocena +4

The House That Jack Built (2018)

Povezana slikaSerijski morilci so ljudem enako odvratni kot tudi fascinantni, saj mnoge zanima, kaj je tisto, kar v njih sproži gorečo potrebo po ubijanju in izvajanju različnih metod mučenja nad žrtvami. Tudi na področju sedme umetnosti so serijski morilci pogosto prisotni, bodisi resnični (Ted Bundy, John Wayne Gacy, Henry Lee Lucas) ali pa izmišljeni (Hannibal Lector), skoraj vedno pa je do njih vzpostavljen že omenjeni dvojni odnos gledalcev do teh sprevrženih likov. A upam si reči, da v portretiranju serijskega morilca še nihče doslej ni šel tako daleč kot ravno Lars von Trier s svojim najnovejšim filmom The House That Jack Built. Zgodba, ki se časovno odvija v razponu 12 let, se skozi nekonvencionalno pripovedno nit in pogoste flashbacke osredotoča na pet ključnih trenutkov v življenju serijskega morilca Jacka, sicer nesojenega arhitekta, ki skuša svojo čustveno praznino in pomanjkanje empatije nadomestiti z grajanjem nikoli dokončane hiše, vmes pa preganja dolgčas z lovom za žrtvami, ki ne uspejo ubežati kruti smrti. Pa vendar so smrti bistveno manj tragične od spoznanja, da Jack vedno znova brez težav ubeži roki pravice, kriki usmrčenih pa se izgubljajo v gluhi tišini naše resničnosti.

Rezultat iskanja slik za house that jack built 2018

Von Trierjev film preko surovo realističnega oz. skoraj dokumentarnega prikaza grozot glavnega lika izoblikuje močan družbeni komentar o svetu, ki se arogantno odmika stran od nasilja oz. njegovih žrtev, v več primerih pa ga tolerira ali celo vzpodbuja. Jack, ki ga presunljivo odigra Matt Dillon v svoji najzahtevnejši vlogi doslej, spada na sam vrh najboljših filmskih serijskih morilcev, saj smo le redkokdaj deležni tako natančnega in brezkrompromisnega porteta psihopata, ki boleha za obsesivno kompulzivno motnjo ter splošnim pomanjkanjem empatije. Film je resda poln brutalnega nasilja, vendar pa se njegovo bistvo skriva v drznem raziskovanju smiselnih razlag Jackovih dejanj, ki jih von Trier ponazori s pomočjo animacij ali skorajda osnovnošolskih Powerpoint prezentacij. Takšen bizaren način pripovedovanja in režiserjevi pogosto samoreferečni komentarji na umetnost se bodo marsikomu zdeli pretenciozni in dolgočasni, vendar pa gre za stil, ki se ga von Trier poslužuje že od začetka svoje kariere. Bogata simbolika, simpatično režiserjevo zbadanje, na trenutke absurden črn humor in ravno pravšnja mera gnusa in inteligence naredijo iz filma The House That Jack Built unikatno filmsko izkušnjo, ki jo resda ne bi priporočil vsakomur, vendar pa to ne pomeni, da ne izpolni svojega poslanstva in pogumno krene v najtemnejše predele človeške psihe in naše družbe nasploh. Svet je enako lep kot je tudi grd.

Ocena -5

Who’s Watching Oliver (2017)

Rezultat iskanja slik za who's watching oliver

Who’s Watching Oliver je absurdna kombinacija krvave grozljivke o serijskem morilcu in romantične drame o odrešitvi in sprejemanju drugačnost. Osrednji junak zgodbe je Oliver, duševno zaostal samotar, ki ponoči preži na nedolžne ženske in jih posili ter ubije pred očmi svoje posesivne matere, ki dogajanje spremlja preko prenosnega računalnika. Dnevi ubijanja in sadizma pa se bližajo h koncu, ko Oliver spozna prikupno dekle in se vanjo zaljubi, vendar pa je materina senca še vedno prisotna do te mere, da začne krhati že tako dovolj načeto fantovo zdravje. Film vsebuje ogromno potenciala in mu je težko očitati, da se boji biti provokativen; glavni junaki so namreč psihični degeneriranci, ki v bolečini in smrti najdejo sredstvo za “popestritev” svojega vsakdana, njihova dejanja pa pogosto mejijo na popolni absurd. In ravno slednje je tisto, kar film zaustavlja pri dosegu boljšega rezultata; izdelek je namreč tako zakamufliran v absurdnost dogajanja, da se sčasoma prelevi v popoln nesmisel. Že romantični del zgodbe ne nosi veliko smisla, a ne zato, ker ljubezen med lepim dekletom in duševno zaostalim fantom ni možna, ampak bolj zato, ker film ne poda nobenih razlogov, da bi se glavna junaka sploh povezala. In v takšne duhu mine večina zgodbe, kar posledično povzroči, da se gledalec od nje povsem distancira in ji le stežka sledi, saj dogajanje svoje absurdnosti nikoli ne upraviči. Na srečo odlična igra, črni humor in na trenutke pristen občutek sprevržene očarljivosti ponudijo dovolj, da se gladalec vsaj za enkratno priložnost posveti filmu. In kakorkoli obrnemo, se filmu nekaj šteje v plus; nepredvidljiv je. To pa je tudi nekaj.

Ocena +3