Child’s Play (2019)

Rezultat iskanja slik za child's play 2019 chucky

Child’s Play, kultna krvava grozljivka o pobesneli lutki po imenu Chucky, je luč svet ugledala pred več kot 30. let in postala franšiza filmov, ki so včasih bolj, drugič pa manj posrečeno kombinirali grozo, krvavo nasilje in humor. Letos se Chucky vrača v novi, modernejši preobleki in postane lutka, vodena preko pametnih telefonov, kar pa se kakopak kmalu sfiži in nedolžna igrača se spremeni v pobesnelo morilsko orožje. Od vnovničnega zagona Child’s Play je bilo marsikaj za pričakovati, še posebej zaradi tega, ker je pri nastajanju filma sodelovalo ogromno talentiranih imen. Chuckyju je tako glas posodil nesmrtni Mark Hamill, režiser filma pa je Lars Klevberg, ki je pokazal ogromno potenciala s solidno grozljivko Polaroid. A kot se je že letos zgodilo s filmom Ma, je tudi nova različica Chuckyja manjše razočaranje, ki sicer ponudi nekaj zabavnih momentov, vendar pa kot celota nikoli ne doseže ravni, ki jo od omenjenega talenta pričakujemo. Glavna težava filma je v tem, da ta nikoli ne ve, kaj bi rad bil; v enem momentu deluje kot temačna psihološka srhljivka, nato pa se nenadoma spremeni v ceneno komično klavnico. Zaradi tega tudi trpi lik Chuckyja, ki bi z vokalno interpretacijo Hamilla lahko deloval kot simpatični psihopatski klovn, vendar ker se film ne zna odločiti, kakšno osebnost bi mu pripisal, Chucky na koncu postane dolgočasen zlikovec. Pomanjkljivo razviti človeški liki, nekonsitenten ton filma in presenetljivo dolgočasen zaključek naredijo iz filma Child’s Play eno od letošnjih večjih filmskih razočaranj.

Ocena +2

Advertisements

Nightmare Cinema (2019)

Rezultat iskanja slik za NIGHTMARE CINEMA 2019

Predstavljajte si, da se ustavite pred kinodvorano in na plakatu preberete, da vrtijo film z vami v glavni vlogi. Dobrodošli v Nightmare Cinema, filmski antologiji petih grozljivih vinjet, ki so ji posneli Joe Dante, Alejandro Brugues, Mick Garris, Ryuhei Kitamura in David Slade, vse skupaj pa povezuje Mickey Rourke v vlogi kinooperaterja, ki se močno zanima za manifestacije človekovih najglobjih strahov. Pričujoča antologija praktično zajame vse podžanre grozljivk; od komičnega slasherja, ZF klavnice o insektih iz vesolja, psihološkega body horrorja o mladem dekletu, ki je podvrženo grozljivi lepotni operaciji, surrealne strašljivke o demonu, ki terorizira krščansko sirotišnico, art house drame o ženski, ki okoli sebe visi zgolj grd in iznakažen svet ter nadnaravnega trilerja v stilu The Sixth Sense, kjer glavni junak vidi mrtve. Nightmare Cinema vsaj na obsežnost vsebine in raznolikosti obravnavanih žanrov deluje kot na kup vržena zmeda, toda rezultat je ravno nasproten; gre za izredno zabaven, brutalen, dinamičen in na trenutke popolnoma nor kolaž zgodb, ki nikoli ne izgubijo na privlačnosti in grajenju pristnega vzdušja, ki na  več mestih zadiši po klasičnih italijanskih grozljivkah iz 70. let. Domiselne ideje, zabavno prelivanje krvi in drugih telesih okončin, ki meji na risanko, dovršena estetika posameznih vinjet ter neprestano preseganje meja med resničnostjo in bolno fantazijo naredijo iz filma Nightmare Cinema izvrsten užitek za oboževalce žanra. Nenazadnje pa; kolikokrat na velikem platnu pa lahko vidite prizor, kjer se duhovnik z velikanskim mečem in do zob oborožena nuna postavita po robu pobesnelim otrokom? Preredko, da tokrat ne bi bili navdušeni.

Ocena +4

Body at Brighton Rock (2019)

Rezultat iskanja slik za body at brighton rock 2019

Režiserka Roxanne Benjamin je dvignila pozornost s kratkimi vinjetami v antologijskih grozljivkah XX in Southbound, letos pa se je končno predstavila s svojim celovečernim prvorojencem Body at Brighton Rock. Mešanica pustolovskega trilerja in nadnaravne grozljivke je v osnovi zgodba o preživetju; neizkušena gozdna policistka Wendy (Karina Fontes) se med rutinskim pregledom terena izgubi v gozdu in naleti na truplo moškega, ki je umrl v sumljivih okoliščinah, še slabša novica pa je to, da mora na pomoč počakati do jutra, kar pomeni, da je prisiljena preživeti noč v gozdu. Benjaminova prepričljivo posvoji estetiko trilerjev iz 60. in 70. let z melodično glasbo, namerno melodramatično igro kamere ter vzdušnega kontrasta med dnevom in nočjo, ko se čudoviti gozdovi spremenijo v kraj skrivnosti in strahu. Srčiko filma predstavlja ravno odlična Fontesova v vlogi Wendy, ki je vzoren primer kompenetno izdelanega ženskega lika; po eni strani odločna in poguman, po drugi pa tudi čustvena in ranljiva, zaradi česar ne izpade kot sterilna “feministična” lutka. Režiserki Benjaminovi se sicer pozna, da ji gre žanr kratkih filmov zaenkrat bolje od rok, saj pričujoči izdelek trpi za raztegnjeno dolžino, prav tako pa se zdi, da nekaterim gledalcem sama estetika in ton filma ne bosta ravno pogodu, še posebej bi jih znal razjeziti nekoliko nerazvit zaključni preobrat. Kljub začetniškim težavam pa je Body at Brighton Rock simpatična retro srhljivka, ki vsebuje dovolj neustavljivega šarma in spodobnih momentov strahu.

Ocena 4

Room 37: The Mysterious Death of Johnny Thunders (2019)

Rezultat iskanja slik za room 37 the mysterious death of johnny thunders

Tako kot je Rocketman življenje glasbenika Eltona Johna spremenila v fantazijski muzikal, film Room 37: The Mysterious Death of Johnny Thunders predstavi zadnje dneve v življenju legendarnega punk rockerja Johnnyja Thundersa (najbolj poznan kot član zasedbe New York Dolls) kot morbidno in surrealno psihološko srhljivko. Film se začne aprila 1991, ko Thunders (odlični Leo Ramsey) prispe v hotel v New Orleansu, da bi se tam v miru rešil odvisnosti od mamil in poskušal urediti svoje življenje nazaj v red. Toda kmalu po njegovem prihodu v hotelsko sobo 37, se Thundersu začnejo odvijati serije psihotičnih napadov, grozljivih halucinacij in preroških napoved bližajoče se smrti. Glasbenika so nekaj dni zatem našli mrtvega, film pa skuša z razbijanjem meja med resničnostjo in nočnimi morami predstaviti dogodke, ki naj bi privedli od njegove smrti. Vzroki za različno tragedijo najverjetneje ne bodo nikoli znani, toda pričujoči film niti ne želi funkcionirati kot konvencionalna biografija, ampak se bolj osredotoča na to, da na karseda avtentičen način predstavi boj glavnega junaka z lastnimi demoni in boleznijo, ki mu počasi razjeda telo. In četudi se filmu pozna skromen proračun, je navkljub temu izredno prepričljiv, strašljiv in unikaten pogled na že zlajano tematiko prikaza posledic razdivjanega rock’n’roll življenja, pri tem pa postreže z domiselno vizualno podobo, odlično glasbo ter estetiko psiholoških norosti Davida Lyncha. Za filmske gurmane skoraj obvezen ogled.

Ocena 4