The Black Phone (2021)

Rating: 6 out of 10.

Potem ko je Scott Derickson zaradi takšnih ali drugačnih razlogov opustil snemanje nadaljevanja Marvelove superherojske uspešnice Doctor Strange, se je za svoj naslednji projekt vrnil k žanru, kjer se počuti kot doma; nadnaravni grozljivki. The Black Phone je adaptacija kratke zgodbe pisatelja Joeja Hilla (sicer sin Stephena Kinga) in se odvija konec 70. let v predmestni soseski, katero pretresajo skrivnosta izginotja otrok, za katerimi naj bi stal serijski ugrabitelj, njegova najnovejša tarča pa je sramežljiv najstnik Finney, ki ga zapre v manjši kletni prostor, kjer začne preko skrivnostnega črnega telefona komunicirati z ugrabiteljevimi žrtvami. Hillova zgodba (in tudi Dericksonov film) si sposodi ogromno motivov iz očetovih del, kar že postaja rahlo utrujajoče; znova imamo namreč opravka z najstniškim izobčencem, katerega oče je nasilni alkoholik, mlajša sestra pa ima nenavadne telepatske sposobnosti, osrednje sporočilo zgodbe pa je premagovanje svojih strahov in travm, ki te lahko usodno zaznamujejo v otroštvu. Vse to sta tako King kot Hill v svojih zgodbah že neštetokrat premlela in ravno zato se zdi, da film The Black Phone, ki je dokaj zvesta adaptacija kratke zgodbe, venomer daje občutek zoprnega vsebinskega “deja-vuja”, ob katerem bo marsikateri gledalec nekoliko zavil z očmi. To seveda ne pomeni, da je Dericksonov film slab; četudi je posejan s klišeji, ga nad povprečjem drži dober suspenz, solidne otroške igralske predstave, najboljši del filma pa predstavlja strašljivi Ethan Hawke v eni od svojih redkih vlog zlobneža, katero z užitkom maksimalno izkoristi. Resda je lik ugrabitelja otrok nekoliko nerazvit (o njem ne izvemo praktično ničesar), toda magična Hawkova predstava je vsekakor vredna gledalčeve pozornosti. Kot celota je The Black Phone povsem gledljiv, mestoma zabaven in na trenutke strašansko napet triler, ki pa mu vedno zmanjka nekaj metrov do cilja; že omenjeni klišeji in glede na obetaven preostanek filma dokaj predvidljiv razplet ga žal držijo nazaj od žanrskega presežka.

Revealer (2022)

Rating: 7.5 out of 10.

Apokaliptična grozljivka Revealer ima zasnovo, ki močno spominja na začetek slabe šale; konec 80. let striptizeta in verska aktivistka med izbruhom sodnega dne obtičita v notranjosti peepshow kluba (peepshow je dejavnost, kjer se ženska za plačilo slači pred okencem manjše kabine) in sta prisiljeni sodelovati skupaj, da bi ubežali grozeči nevarnosti t.i. gospodarja demonov, ki se želi poslužiti njunih grešnih duš. Zaplet filma se zdi neumen, toda Revealer je proti pričakovanjem vse prej kot neumen film; zasnovan je kot miks med apokaliptičnim trilerjem ter nekakšno “buddy-buddy” črno komedijo, kjer morata dva osebnostno nasprotna lika (stiptizete je gobčna, politično nekorekna in cinična, medtem ko je verska aktivistka resda zadržana, vendar hkrati toliko bolj utrujajoča s svojimi neprestanimi citiranji Biblije) skleniti zavezništvo, če želite preživeti kozmično katastrofo. In film režiserja in scenarista Luka Boyca je enako uspešen na obeh ravneh; kot grozljivka oz. triler o preživetju premore ogromno suspenza, pristnega retro vzdušja, odlične synth-pop glasbe in obveznega stilskega prelivanja krvi, kot komična drama o nenavadnem prijateljstvu pa prav tako zadane v polno, še posebej zaradi simpatičnih osrednjih likov (glavni igralki Caito Aase in Shaina Schrooten sta očarljivo duhoviti) in njune pristne medsebojne kemije. Še najbolj navdušujoče pa je to, da Revealer gledalcu posreduje moralna sporočila o verski hinavščini, spoštovanju drugačnosti in dvoreznem meču med pravičnostjo in obsojanjem, ne da da bi ob tem izpadel preveč sentimentalno ali pridigarsko. In četudi filma na ravni vsebine ne razkrije ničesar novega in pušča tudi preveč stvari odprtih (še posebej pri nenadnem zaključku), gre še vedno za izredno zabavno in napeto komično grozljivko s srcem.