Stuber (2019)

Rezultat iskanja slik za stuber 2019

Zdi se, da akcijske “buddy-buddy” komedije niso nikoli popolnoma iz mode, saj te najdejo pot na velika platna skoraj vsako leto, a žal z mešanimi rezultati. Glavna težava tega filmskega podžanra je v tem, da se pogosto drži sila prežvečene formule o nenavadnem prijateljstvu med dvema osebama, ki si ne bi mogla biti bolj različni (ena je običajno neotesana in prostaša, druga pretirano fina in higienična), vendar pa morata sodelovati skupaj, da rešita nek zamotan primer ali zaustavita hudobneža. Na to vižo zaigra tudi Stuber, kolaboracija med akcijskim zvezdnikom Davom Bautisto in priljubljenim stand up komikom Kumailom Nanjianijem. Prvi je slabovidni policist na lovu za morilcem svoje nekdanje službene partnerke, drugi pa nevrotični voznik Uberja (prevoz na zahtevo), ki si želi izboljšati sloves med potniki, hkrati pa osvojiti srce svoje dolgoletne simpatije. Sliši se kot material za generičen film in težko bi rekli, da se Stuber tej pasti ne izogne, toda navkljub temu gre za presenetljivo zabaven in očarljiv film, s katerim lahko za slabo uro in pol pošljete možgane na pašo, ne da bi ob tem začutili, da zapravljate čas. Film premore veliko dobrega humorja, čeprav večino bremena položi na glavna igralca, med katerima na srečo vlada prepričljiva kemija, zato ju je tudi veselje spremljati. Se pa zdi, da film polaga preveč upanja v Bautisto in Nanjianija, saj hkrati zanemari zanimivo zgodbo, prepričljivega zlikovca (zvezda indonezijskih akcijskih filmov Iko Uwais je v vlogi zlobneža kronično neizkoriščen) in nekatere šale, ki predolgo trajajo in s tem izgubijo na moči. Stuber ni noben žanrski presežek, vendar se mu v prid šteje to, da iz svojih glavnih igralcev potegne največ in ponudi povsem spodobno filmsko razvedrilo.

Ocena +3

Advertisements

Kickassia (2010)

1

Svoje čase sem bil velik oboževalec Douga Walkerja oz. njegove internetne komične serije The Nostalgia Critic, v kateri je v vlogi koleričnega alterega z rdečo kravato in črno kapo sesuval filme iz 80. in 90. let. Walker je bil v svojih najboljših časih internetna zvezda, ki je s seboj povlekel horde oboževalcev, kar pa je posledično vodilo do za mnoge neizogibne situacije, ko se posamezniku od slave zvrsti in se njegov ego strga iz verige. Okoli leta 2010 (še bolj pa leta 2012) si je Walker v navezavi s svojim bratom Robom na vsak način skušal dokazati ne zgolj kot internetna šala, ampak kot komični genij, prvi rezultat tega pa je film Kickassia, v katerem je Walker nastopil s svojimi tovariši iz strani Channel Awesome (Spoony, Angry Joe, Linkara, Nostalgia Chick) in ustvaril celovečerno komedijo, ki se žal poruši pod lastnimi ambicijami. Glavna težava vseh filmov bratov Walker je namreč v tem, da so ti v prvi vrsti namenjeni njuni mentalni mastrubaciji oz. krepitvi občutka, da sta neverjetno sposobna filmarja, čeprav jima za to primanjkuje tehnične podkovanosti in kompetenc, da bi ustvaril gledljiv izdelek. Z drugimi besedami; Kickassia je šlampasto posnet film, ki je po vsebini in tehnični izvedbi na ravni domačih posnetov, katere kažeš svojim okajenim prijateljem na vrtnih zabavah. Še več; zdi se, da je film nastal zgolj kot izgovor, da lahko brata Walker in njegovi prijatelji skačejo naokoli v butastih kostumih in se obnašajo kot retardiranci, medtem ko je užitek gledalca očitno povsem drugotnega pomena. Še večja težava pa je to, da z izjemo Douga in mogoče Spoonyja noben od nastopajočih ni pretirano zabaven in karizmatičen, zato je film poln lesenih nastopov ljudi, ki več kot očitno nimajo pojma, kaj tam počnejo. Kickassia je popolna zmeda od filma, ki na vsake toliko časa postreže z dobro šalo, vendar pa je kot celota razvlečen in dolgočasen egotrip komika, ki meni, da je večji od življenja.

Ocena 2 

Booksmart (2019)

Rezultat iskanja slik za Booksmart 2019

Ostra mladinska komedija Booksmart se ponaša z zanimivo idejo; dve ambiciozni in inteligetni dijakinji le en dan pred podelitvijo diplom ugotovita, da sta celo srednjo šolo preživeli za knjigami, medtem ko so noči žuriranja splava mimo njiju, zato se odločita, da bosta svojo zadnjo noč v srednji šoli preživeli v znamenju kršenja pravil, norih zabav in eksperimentiranja s spolnostjo. Režijski prvenec igralke Olivie Wilde je zastavljen kot feministična različica komedije Superbad, kar vsaj na papirju zveni obetavno, vendar pa je izvedba nekoliko klavrna in niti malo zabavna. Glava težava tega filma je namreč težava mnogih sodobnih mladinskih filmov; namesto, da bi se dejansko pozanimal o tem, kako se mladi v resnici obnašajo in doživljajo svet pred svojimi očmi, ubere pot kreiranja t.i. liberalne utopije, kjer vsak najstnik zveni kot da bi se nahajal na političnem shodu v podporo demokratom. To, da v enem od prvih kadrov vidimo portret Michelle Obama, je dovolj zgovoren dokaz, kako nesubtilen in od realnosti odmaknjen je ta film. In ravno zaradi tega sta tudi glavni junaki bolj nadležni kot očarljivi, še bolj pa preseneča to, da je skoraj vsak lik v filmu boleče stereotipen in brezoseben (da, geji se obnašajo kot ženske in nogometaši uživajo v popivanju ter riganju). Kar pa je še posebej žalostno; film tudi kot komedija ne deluje, saj skuša s pretiravanji preveč nasmejati, to pa pogosto ustvari nasproten učinek, šale na račun masturbacije, lezbijštva in oralnega zadovoljevanja pa so lenobne in nedomiselne. Booksmart je sicer lepo posnet in dobro odigran film, vendar hkrati okužen z nepotrebnim politiziranjem, stereotipnimi predstavami resničnosti ter slabimi šalami.

Ocena 2

Pokemon: Detective Pikachu (2019)

Rezultat iskanja slik za pokemon detective pikachu movie

Prvo, kar moram pojasniti ob recenziji pričujočega filma, je to, da nisem oboževalec fenomena Pokemon in da o njem ne vem praktično ničesar, zato sem si izdelek ogledal brez kakršnihkoli pričakovanj ali potrebnega predznanja. Moja ocena filma bo torej pisana skozi oči “zelenca”, ki se ne ozira na to, koliko referenc in drugih “velikonočnih” jajčk je zmetanih znotraj prikazane zgodbe. Pokemon: Detective Pikachu predstavi zgodbo mladeniča, ki želi skupaj s puhastim Pikachujem odkriti, kaj se je zgodilo njegovemu očetu detektivu, hkrati pa združi moči z novinarko, ki je na sledi velikanski zaroti. Če se vam zgodba zdi prežvečena in dolgočasna, imate popolnoma prav. Pokemon: Detective Pikachu je izredno medel, neizstopajoč in premalo zabaven film, za katerega mi ni docela jasno, komu je namenjen. Za otroke zna biti preveč temačen in naporen (še posebej zato, ker v filmu praktično ni prizora, kjer liki ne bi na dolgo in široko razlagali vsebine s slabo vstavljenimi flashbacki), medtem ko se bodo odrasli ob slabih šalah, enodimenzionalnih likih ter neimpresivni akciji prav tako dolgočasili. Film premore nekaj svetlih trenutkov v obliki kakšne posrečene šale in zadovoljivo prikupne podobe naslovnega junaka, čeprav glas Ryana Reynoldsa zgolj imitira za nekaj odtenkov bolj nezanimivega Deadpoola. Sicer sem prebral odzive oboževalcev Pokemona, ki so nad izdelkom bistveno bolj navdušeni in če je film res narejen izključno zanje, potem mu ne morem očitati, da je popolnoma zgrešil svoj cilj. Toda zanašanje na oboževalce ne sme biti izgovor za dolgočasen, razvlečen in nadležen film.

Ocena 2