The Art of Self Defense (2019)

Rezultat iskanja slik za the art of self defense

Pred 20. leti je Fincherjeva provokativna klasika Fight Club na unikaten način raziskala problematiko toksične moškosti, ki se izraža preko brutalnega obračunovanja s pestmi, danes pa se zdi, da je ta sindrom številnih egocentričnih moških še toliko bolj očiten. In o tem spregovori tudi nekoliko bolj konvencionalna in zabavna različica omenjene klasike, ki nosi naslov The Art of Self Defense. Film se začne dokaj nedolžno; prestrašeni in vase zaprti računovodja Casey (Jesse Eisenberg) nekega večera postane žrtev brutalnega napada motoristične tolpe, zato se odloči, da bo izboljšal svoje tehnike obrambe. Sprva ga mika nakup pištole, vendar pa ga pot po naključju zanese v neobičajni karate klub, ki svoje poslanstvo širjenja borilnih veščin jemljejo zelo resno. Kot že rečeno; film na prvi pogled deluje kot prefinjena nevrotična komedija v stilu Woodyja Allena, ki v ospredje postavlja nesamozavestnega moškega in njegovo pot do izražanja “prave” moškosti, vse skupaj pa je začinjeno s prefinjenim satiričnim nabojem, ki se odkrito posmehuje nazadnjaški mentaliteti, da so človekove sposobnosti pogojene s spolom. Po zaslugi izvrstnega Eisenberga, izredno posrečenih šal in ravno pravšnje mere realizma kot odštekanosti se gledalec hitro vklopi v samo zgodbo in se glasno nasmeji vsem zvitim domislicam režiserja in scenarista Rileyja Stearnsa. Toda nekje na polovici film začne smeh nekoliko ugašati, zgodba pa pridobi bistveno bolj nasilne in temačne tone, kot da nas Stearns želi opomniti, da je problematika, iz katere se je norčeval, zelo resna in da ta na posamezniku lahko pusti usodne posledice. Ta preskok med komedijo in krvavim trilerjem je izpeljan kompetentno in filmu doda ogromno barvitosti, nepredvidljivosti ter priložnosti za vnovičen ogled. The Art of Self Defense je inteligentna črna komedija, ki zna enako glasno nasmejati kot tudi opomniti o težavah sveta, v katerem živimo.

Ocena 5

Knives Out (2019)

Knives Out poster.jpegKnives Out je tiste vrste kriminalka, ki jo dandanes le redko uzremo na velikih platnih; starošolska uganka v stilu Agathe Christie, kjer umor posameznika za seboj potegne dolg seznam osumljencev, ki bi od njegove smrti najbolj profitirali. V primeru filma režiserja Riana Johnsona je to družina Thrombey; glava le te je Harlan, ostareli pisec kriminalk, katerega nekega jutra najdejo mrtvega. In četudi je njegova smrt uradno razglašena za samomor, zasebni detektiv Benoit Blanc (Daniel Craig z izredno čudnim naglasom, ki spominja na namerno slabo imitacija Clarka Gabla) sumi, da so vanjo vpleteni člani ružine, ki so eden za drugim sumljivi oportunisti, pohlepneži in samovšečneži, ki jih bolj kot smrt glavarja zanima, kdo bo dedič njegove zapuščine. Film impresionira z odlično igralsko zasedbo veteranov kot so Jamie Lee Curtis, Michael Shannon, Don Johnson, Christopher Plummer in Toni Collette, pridružijo pa se ji še filmski zvezdniki Chris Evans, Katherine Langford in Jaeden Martell. Dinamika med družinskimi člani, ki so prefinjeno zlobni in oboroženi s strupenim jezikom, kakopak predstavlja vrhunec pričujočega filma, saj njihovi verbalni spopadi in spletkarjenja za gledalca pravi užitek. Po pričakovanjih večina igralcev svoje delo opravi fenomenalno, še posebej Shannon in Johnson v vlogah predstavnikov egocentričnega patriarhata.

Rezultat iskanja slik za knives out thrombey

Film bi močno profitiral od tega, če bi vse svoje moči usmeril v prikaz dinamike znotraj obravnavane družine, vendar tega žal ne stori. Večino svoje pozornosti usmeri v bivšo služkinjo Marto, ki je sicer imela močan prijateljski odnos z ostarelim Thrombyjem, a je v primerjavi z ostalimi nastopajočimi precej dolgočasen, enodimenzionalen in osladno čistunski lik. Film se sicer močno trudi približati njeno zgodbo gledalcu, vendar pa je dokaj hitro jasno, da bi raje preživeli več časa s člani disfunkcionalne družine kot pa s služkinjo, ki zunaj tega, da je priseljenka iz Urugvaja, nima nobene identitete. Ob tem se velja vprašati, zakaj je Johnson rekrutiral toliko veteranskih igralcev, če pa je potem njihove predstave zreduciral na stranske like, ki se v filmu pojavijo le na vsake toliko časa. Nasploh je Knives Out film, ki misli, da je bolj pameten, kot v resnici je. Trudi se biti satiričen, vendar pa z izjemo nekajminutnih prepirov o migrantski krizi (ki z okvirno zgodbo nimajo nobene povezave) ne pove ničesar oprejemljivega. Tudi sama zgodba ne poka od izvirnosti, saj so preiskave umorov v disfunkcionalnih družinah znotraj žanra starošolskih kriminalk precej utrujen kliše, s katerim pa Johnson ne ustvari ničesar, kar ne bi videli že stokrat prej. Knives Out ni slab film, saj zna biti na trenutke zelo zabaven, oster in kreativen (še posebej s končnim razpletom), toda kot celota je preveč ziheraški in premalo oster, da bi lahko zrl iz žanrskega povprečja.

Ocena 3

The Kitchen (2019)

Rezultat iskanja slik za the kitchen 2019

Feministični gangsterski triler The Kitchen temelji na istoimenskem stripu DC Comics in pripoveduje zgodbo iz 70. let o treh ženah neodgovornih izterjevalcev dolgov, ki po neuspešnem ropu pristanejo za zapahi, zato se mora trojica sama postaviti na noge, s tem pa začne graditi svoj mali imperij znotraj zloglasne newyorske četrti Hell’s Kitchen. Osrednja tema filma je kakopak izpostavljanje položaja ženske v pretežko moškem svetu kriminala, to pa sovpada z miselnostjo aktualnih #metoo gibanj in prizadevanji čezlužne filmske industrije, da bi na velika platna spravilo čim več zgodb z močnimi ženskimi liki. In kot je bilo že nekajkrat rečeno; problem Hollywooda je v tem, da je do žensk postal tako boječe pokroviteljski, da tovrstnim likom pozabi dati kakršnokoli osebnost ali pa šarm, ki bi zbudil gledalčevo pozornost. The Kitchen je navkljub mnogim potencialom takšen primer filma; sicer se lahko pohvali s prepričljivimi kostumi, ozračjem retro 70. let ter všečnimi igralskimi predstavami Melisse McCarthy, Elizabeth Moss in Tiffany Haddish, vendar pa je zunaj tega izredno prazen in suspenza oropan kliše, ki predvsem z vidika pripovedništva deluje nedokončano in kot nemarno spacan skupaj izdelek. Žal mnogokrat ni dovolj, da ženske like predstavi v karseda idealistični in samozavestni luči, njihovim zgodbam je potrebno dodati tudi nekaj temeljev, ki naredijo film kot celoto bolj dovršen in smiseln. Tega pri pričujočem filmu ni na spregled; The Kitchen deluje kot zbirka scen, ki se zgodijo brez povezane rdeče niti in razumljivih motivov. Zato ne preseneča, da film med drugim prikaže zgolj bliskovit (v okviru filma nekajminutni) vzpon glavnih junakij iz revežev med najbolj vplivne gangsterke v mestu, medtem ko se s tem, kako so sploh prišle do tega položaja, niti ne ukvarja preveč. Isto je z ostalim deli zgodbe, zato gledalec dobi občutek, kot da so bile iz filma izrezane ključne scene, ki bi mu pomagale obrazložiti situacijo pred njegovimi očmi. The Kitchen je tako film z mnogo potenciala in nekaterimi svetlimi trenutki, vendar pa žal krepko pogrne pri najbolj pomembnem delu vsakega filma; dobri in verjetni zgodbi. 

Ocena 2

El Camino: A Breaking Bad Movie (2019)

Rezultat iskanja slik za el camino breaking bad movie

Zadnja epizoda kultne nadaljevanke Breaking Bad je postregla z epilogom življenjske zgodbe nekdanjega učitelja kemije in kasnejšega preprodajalca mamila, Walterja Whita, medtem ko je bila usoda njegovega partnerja Jesseja Pinkmana nekoliko bolj odprta, kar je mnoge oboževalce lika nekoliko ujezilo. To “krivico” skuša popraviti celovečerni film El Camino: A Breaking Bad Movie, ki je zamišljen kot veliko slovo drugega najbolj popularnega lika v nadaljevanki; ta se zaradi dogodkov v zadnji epizodi znajde na begu pred policijo in preprodajalci mamil, sam pa poskuša zbrati denar, ki bi mu omogočil življenje z novo identiteto. Z drugimi besedami; El Camino ni toliko nadaljevanje serije kot samostojni film (recimo temu spin-off) Jesseja Pinkmana, ki ne bi rad zgolj ubežal smrti, ampak tudi našel pot do notranjega miru. S tega vidika je film dokaj uspešen, saj postreže s preprostim, vendar čustveno močnim zaključkom, ki ne deluje prisiljeno ali kot izdelek, ki se naslanja zgolj na bogato zapuščino serije, ampak zgodbo razvije na naraven oz. organski način. Režiser in scenarist Vince Gilligan prav tako uspe ohraniti izvirni duh nadaljevanke, hkrati pa filmu dodati nekaj pristnega avtorskega pečata. Kot celota je tako film dostojno nadaljevanje Jessejeve usode, vendar pa velja opozoriti, da izdelek pesti nekoliko prepočasen tempo (še posebej v prvi polovici), ki vpliva na zgodbo in njeno polžje premikanje k bistvu. El Camino: A Breaking Bad Story tako ima nekaj pomanjkljivosti, vendar pa je navkljub temu čustven in spoštljiv zaključek dilerske sage, ki ga bodo oboževalci še posebej vzljubili.

Ocena 4