Bad Times at the El Royale (2018)

Rezultat iskanja slik za bad times at the el royale

Nekega večera leta 1968 se v motelu El Royale naključno sreča skupina neznancev s skrivnostnimi usodami, ki se kmalu zatem začnejo povezovati v mozaik nasilja, pohlepa in prevar. To je okvirna zgodba s temo, dežjem, neonskimi lučmi in pevskimi točkami začinjenega neo-noir trilerja Bad Times at the El Royale, ki se v iskanju inspiracije zateka k estetskim in pripovednim prijemom Quentina Tarantina, kar med drugim vključuje tudi nelinearno zgodbo z dogodki, ki so podani iz različnih perspektiv, bogato galerijo nenavadnih likov (od duhovnika, plašnega receptorja, neuspešne pevke pa vse do usodne ženske in njene sestre, ki sta zbežali iz primeža verskega blazneža) in širok izbor glasbe iz 60. let. Film zaznamuje nekoliko počasnejši tempo, ki od gledalca zahteva veliko potrpežljivosti, toda bizarni dogodki, privlačno ekscentrični liki in nepredvidljivi zapleti poskrbijo, da se ohrani primeren nivo radovednosti nad tem, kaj sledi. K takšnemu dobremu rezultatu prispeva tudi odlična igralska zasedba, kjer se kakopak najbolj izkaže veteran Jeff Bridges, četudi preostali igralci niso za odpis. Žal pa ima film to težave, da več obljublja kot izpolni; prva polovica je resda počasna, vendar pri gledalcu zbudi dovolj radovednosti, da vztraja, žal pa nadaljevanje filma njegovih pričakovanj nikoli ne izpolni. Bolj ko gre film proti koncu in se posamezni delčki zgodbe zlijejo v smiselno celoto, bolj nezanimiv postaja. Težava je tudi v pretirani dolžini skoraj dveh ur in pol, ki je napolnjena z razvlečenimi pevskimi vložki in prijemi režiserja Drewa Goddarda, ki se venomer pretvarja, da je bolj inteligenten kot v resnici. Bad Times at the El Royale je kljub temu dovolj zabaven film, ki ponuja dovolj izvirnega stila, da mu bo gledalec dal priložnost.

Ocena 3

Advertisements

The Machinist (2004)

Rezultat iskanja slik za the machinist

Christian Bale velja za igralca, ki se za vsako vlogo temeljito pripravi in ne čuti strahu pred preseganjem meja lastnih zmogljivosti. Najbolj očiten dokaz za to je viden v filmu The Machinist, za katerega je strašljivo shujšal in s takšnim videzom perfektno zajel stanje duha, ki zaznamuje glavni lik. Govora o je osamljenem strojniku Trevorju, ki iz neznanega razloga ni spal že več kot leto dni, njegovo domišljijo pa še dodatno razburi prihod skrivnostnega delavca po imenu Ivan, za katerega ni povsem prepričan, če sploh obstaja. Ne mine dolgo, ko Trevor postane suženj lastnih psihičnih motenj in živi v prepričanju, da se zoper njega pripravlja velikanska zarota. The Machinist je mračni psihološki triler, ki se močno zgleduje po literarnih klasikah ruskega realizma, še posebej po romanu Zločin in kazen, saj imamo v obeh primerih opravka s posameznikom, ki se ni zmožen soočiti z lastnimi grehi in se pred odgovornostjo zateka v paranoidno (in namišljeno) resničnost. Film gledalca začara z mračnim vzdušjem, prepričljivimi občutki tesnobe in strahu, izvirnim simbolizmom ter osupljivo Baleovo igralsko transformacijo. The Machinist je poslastica za vse ljubitelje kvalitetnih psiholoških trilerjev.

Ocena 5

Sicario: Day of the Soldado (2018)

Rezultat iskanja slik za sicario day of the soldado

Umazana nojstrovina Sicario, ki je ponudila neolepšan in brutalen vpogled v vojno med ameriško vlado in mehiškimi narkokarteli, je vsebinsko zaključen film, ki ni potreboval nadaljevanja, vendar se je letos zgodilo ravno to. V filmu Sicario: Day of the Soldado se stari znanci iz prvega filma (z izjemo Emily Blunt) vrnejo na bojišče in znova pokažejo zobe kartelom, le da tokrat ni v ospredju trgovanje z drogami, ampak z ljudmi oz. z ilegalnimi pribežniki, med katere se pretihotapijo tudi teroristi. Izbira tematike filma ni presenetljiva, še posebej, ker ZDA na čelu s predsednikom Trumpom trenutno živijo v času burnih razprav o grajenju zidu na meji z Mehiko, globalnem terorizmu in posledicah, ki jih prinašajo množične migracije. Iz tega vidika je obstoj pričujočega filma upravičen, saj bi lahko gledalcu lahko podrobneje predstavil ozadja omenjenih tematik, o katerih vsi govorimo, a neverjetno malo v resnici vemo. Škoda le, da film Sicario: Day of the Soldado bolj kot sama tematika zanima akcijska zgodba o ugrabitvi in reševanju hčerke šefa mehiškega kartela. Da ne bo pomote; film na več mestih uspešno sledi formuli predhodnika, saj se odreče sentimentalizmu in postreže z kot elastika napeto, odlično odigrano in še vedno surovo realistično zgodbo, ki gledalca brez težav kratkočasi za slabi dve uri. Težava je le v tem, da je predhodnik uspel najti idealno ravnotežje med akcijskim dogajanjem in informiranjem gledalca o umazanijah, ki se odvijajo na trgu z mamili, medtem ko Day of the Soldado vse podredi pokanju, pregonom, mikastenju in mrkim pogledom. Navkljub napakam je Sicario: Day of the Soldado izvrsten kriminalni triler s preveč zanimivo zgodbo, da bi nas dolgočasila.

Ocena 4

Edmond (2005)

Brez naslova

David Mamet je za mojo malenkost nekaj podobnega kot Christopher Nolan; že samo ime je dovolj močan garant za kvalitetno vsebino. Mamet je namreč vrhunski dramatik, ki je s svojimi številnimi igrami pustil velik vtis, njegov zaščitni znak pa so pikri dialogi, kompleksna vsebina in liki v večnem konfliktu s bodisi ljudmi okoli sebe ali pa kar s samim sabo. Glavni junak dramatičnega trilerja Edmond spada med slednje; navidez ugledni možakar iz Manhattna, ki nekega večera ugotovi, da ni zadovoljen. Težava je zgolj v tem, da ni povsem prepričan, kaj je tisto, kar ga dela praznega, zato poskuša najti vse možne ventile, da bi se dokopal do odgovora. Kar sledi, je Edmondova nespečna pot skozi labirinit striptiz klubov, bordelov, podzemnih železnic in gostiln, kjer se zapleta v besedne dvoboje z mimoidočimi, dokler mu ne poči film in v njem zavre potreba po nasilju. Edmond je za ogled kar naporen film, saj se spusti v najtemnejše predele posameznikove psihe in razgali njegovo razklano dušo, ki je oropana plemenitosti in načelnosti, ostane pa le jeza, razočaranje, nestrpnost do drugačnosti ter spoznanje, da je praznina sveta zgolj odslikava neke drugega praznine, ki biva v nas samih. William H. Macy je v glavni vlogi fantastičen in idealna izbira za razočaranega moškega srednjih let, preostali igralski ansambel, kjer dominirata Julia Stiles in Joe Mantegna, pa prav tako ni od muh. Nasploh uspe Memet ustvariti še eno malo mojstrovino, ki izvrstno odslikava duh časa in gledalca razvaja z inteligentnim scenarijem ter ostrino, ki je enako humorna kot tudi pretresljiva. Tako kot naša življenja.

Ocena 5