Filmski ekstremi | RAZGLEDANO

Midsommar je drugi celovečerec Arija Asterja, režiserja mojstrovine Hereditary, ki je pred slabim letom dni pošteno pretresla temelje žanra grozljivk in temu vnesla ogromno svežine, provokacije in art-house eksperimentiranja. Posebnost Asterjevega filmskega izražanja je v tem, da uspe gledalca povleči v pravo filmsko nočno moro, iz katere ni moč pobegniti in kjer se lahko začne dihati šele ob nastopu odjavne špice. In točno to znova ponudi v obliki pričujočega okultnega šokerja, v katerem spremljamo tragično odisejado mlade Dani (izvrstna Florence Pugh), ki s težavo preboleva nenadno smrt svoje družine, zato se s fantom odpravi na Švedsko in obišče nenavadno podeželsko skupnost, ki živi v objemu idilične narave in se pripravlja na praznovanje festivala, ki se sicer odvija vsakih 90 let. Seveda ne mine dolgo, ko Dani ugotovi, da je skupnost v resnici poganski kult, ki se poslužuje bizarnih ritualov in koncept življenja in smrti razume na pogosto moralno sporne načine. Midsommar se na estetski in vizualni ravni odmika od temačnosti predhodnika ter postreže z namerno kičastimi, idličnimi in močno osvetljenimi podobami narave, ki tekom zgodbe začnejo pridobivati psihadelične razsežnosti, Aster pa se obenem elegantno pokloni folk horror klasikam kot je The Wicker Man. A navkljub lepotam narave je dogajanje še vedno brutalno, kaotično in zadnji tretjini znova podobno nočni mori, ki se odvija sredi belega dne. Če k temu dodamo še razkošno kostumografijo, izvirno simboliko, unikatno glasbo in večplastno zgodbo o odpuščanju, prebolevanju in družinskih vrednotah, pridemo do zaključka, da je Midsommar briljantna mešanica art housa, slasherja in folk trilerja. Aster tako skupaj z Robertom Eggersom in Mikom Flaneganom spada med “prekleto” trojico mojstrov filmskih grozljivk.

Nekje na polovici filma Border, drugega celovečerca sicer izgnanega iranskega režiserja Alija Abassija, ki prebiva in ustvarja na Švedskem, se bo gledalec najverjetnje soočil z vprašanjem o tem, če se mu sploh splača vztrajati pri ogledu tako brezkompromisno bizarnega, čudaškega in grotesknega filma. Ta opazka ni mišljena kot kritika, ampak prej kot opozorilo na to, v kaj se gledalec spušča, če se odloči pričujočemu filmu nameniti svojo pozornost. Nenavadna kombinacija fantazijske pravljice, temačnega trilerja in folk grozljivke je namreč zgovoren primer filma, ki že gledalci zbujati karseda nelagodne občutke. To je že očitno pri glavni junakinji, z neandertalskim videzom zaznamovani carinki Tini (presunljiva preobrazba Eve Melander), ki se lahko pohvali z nenavadnim darom vohanja človeških emocij kot sta strah in sram, zato ji na carini uspe večkrat zaseči še tako dobro skrit material kot je npr. otroška pornografija. In slednje Tino požene v preiskavo verige pedofilje v bližnjem mestu, kjer hkrati naveže stik s skrivnostnim neznancem Vorejem, ki je vizualno osupljivo podoben Tini, hkrati pa se s črvi in ima kot moški ženske reproduktivne organe. Med Tino in Vorejem se razvije strastna ljubezen, katero skuša režiser Abassi predstaviti kot kontrat umazanemu, sprevrženemu in brutalnemu svetu “navadnih” ljudi normalnega videza in brez nadnaravnih moči. Na nek način bi lahko rekli, da je Border film, ki raziskuje pravljični motiv “grdega račka” in izpostavi zunanjo grdost kot odraz notranje plemenitosti in načelnosti. Abbasijev film tako šokira, spravi v stanje ogabnosti in nelagodnosti, preko teh občutko pa želi gledalcu približati tople in pozitivne vrednote kot sta ljubezen in samoidentiteta. Filmu povečini te tematike uspe raziskati na zanimiv – četudi bizaren – način in težko je reči, da Abassijev film ni vsaj morbidno mikaven izdelek, vendar ta s seboj prinaša visoko ceno gledalčeve potrpežljivosti in razumevanja za režiserjevo artistično izražanje. Border je film, ki ne sklepa kompromisov, kar je hkrati vredno občudovanja kot kritike, končni rezultat pa je izdelek, ki bo najverjetneje vedno delil občinstvo in s tem ni nič narobe.