Straight Up (2020)

Straight Up' Review: James Sweeney's Gay Brainiac Screwball Comedy ...

Todd in Rory sta popoln par; zanimate se za iste stvari, oba imata izredno ekscentrični osebnosti in bolj kot seks ju zanimajo večurni pogovori o priljubljenih filmih, politiki in kočljivih družbenih problematika. Pa vendar obstaja težava; Todd je v resnici nevrotik z obsesivno kompulzivno motnjo, fobijami in – kar je še posebej nerodno za njun odnos – gej. Gej, ki se boji priznati, da je gej. Navkljub temu Todd in Rory stopita v razmerje, ki je izrazito platonsko (Todd se med drugim na smrt boji telesnih tekočin), kar posledično vodi v številne konflikte. Tega precej nenavadnega (mnogi bi celo rekli neverjetnega) zapleta se loteva romantična komedija Straight Up, ki ima vse elemente, da bi postal pocukrana politično korektna moralka, toda režiser, scenarist in glavni igralec James Sweeney (v vlogi Todda) namesto tega ustvari očarljivo, zabavno, satirično in intimno refleksijo milenijske generacije in njenih pogledov na partnerstvo, seks in izražanje čustev. Inteligentno spisan scenarij, dobro zastavljene šale (z izjemo nekaterih prisiljenih popkulturnih referenc), s prikupnim cinizmom začinjeni dialogi ter pristna kemija med Sweeneyjem in Katie Findlay prispevajo k velikemu užitku gledalca, ki se navkljub bizarnemu zapletu hitro vživi v dogajanje in tega z zanimanjem spremlja do konca. Toda Straight Up ni zgolj namenjena smehu; globoko v sebi je namreč zgodba o enem od najstarejših človekovih strahov; strahu pred osamljenostjo. Todd in Rory s svojim eksperimentom platonskega razmerja ves čas bežita pred spoznanjem, da sta skupaj zgolj zato, ker se bojita, da bi drug drugega izgubila kot pa da bi se privlačila. Straight Up je romantični film za tiste, ki tovrstnega žanra ne gledate pogosto zaradi prepričanja, da je pogosto osladen in naiven. Tokrat tega ni na spregled; gre za film, ki ostaja trdno zasidran v resničnosti in gledalca povpraša o tem, če po nekom hrepenimo zgolj zato, ker se bojimo, da bi brez njega ali nje ostali sami na svetu.

Ocena -5

Banana Split (2020)

Banana Split (2018) - IMDb

Pred ogledom mladinske romantične komedije Banana Split nisem imel izredno visokih pričakovanj, saj so mnogi kritiki film primerjali z lanskoletno uspešnico Booksmart, ki me s svojim nenehnim politiziranjem, ponesrečenim vulgarnim humorjem in neživljenjskimi liki niti malo ni navdušila. Na srečo je Banana Split v vseh pogledih neprimerno boljši film; bolj zabaven, realen, všečen in sofisticiran tudi takrat, ko dogajanje začini s kančkom vulgarosti. V njem spremljamo srednješolko April (Hannah Marks, ki je tudi soscenaristka filma), ki preživlja zadnje počitnice pred odhodom na fakulteto in se zaplete v precej nenavadno situacijo; začne prijateljevati s Claro, punco svojega bivšega fanta Nicka, do katerega še vedno goji čustva, četudi si tega noče priznati. Okvirni zaplet komedije je precej klišejski in že neštetokrat viden, saj gledalca popelje skozi različne faze najstniškega odraščanja; od zaljubljenosti, melanholičnosti, ljubosumja pa vse do odkrivanja samega sebe, kar je v prehodu iz srednje šole na višjo izredno velik izziv. Film je tako predvidljiv in rahlo formulaičen, vendar ga pokonci držijo odlične igralske predstave, simpatični osrednji liki, zabavni in odrezavi dialogi ter ustrezno ohranjanje ravnotežja med vulgarnostjo in čustvenostjo. V tej zgodbi ni dobrih ali slabih likov, vsi so zgolj liki s svojimi prednostmi in slabostmi, kar jih dela privlačne, zato gledalca ne bo preveč motilo, če bo med ogledom večkrat imel občutek deja-vuja. Banana Split je film, ki se ne trudi spreminjati sveta, ampak skozi preprosto zgodbo o zapletenih odnosih pokaže, kako lahko drobna dejanja poskrbijo za čustveno rast posameznika.

Ocena 4

After Midnight (2019)

Rezultat iskanja slik za after midnight 2019

After Midnight je film, ki se sicer ponaša z oznako skrivnostna grozljivka, vendar pa zna biti ta precej zavajajoča. Četudi izdelek vsebuje elemente tako misterija kot srhljivega, je v prvi vrsti intimna romantična drama o medosebnih odnosih in ovirah, ki lahko ta pošteno ogrozijo. V filmu spremljamo mentalni kolaps Hanka, ki ga dolgoletna punca Abby na lepem zapusti, zato ostane sam v napol razpadajoči hiši sredi gozda, po katerem pa ponoči lomasti skrivnostna pošast. Precej klišejski zaplet je samo ena od mnogih nians, ki jih film ponuja, saj je prisotnost nadnaravnega potisnjena v ozadje, glavnina filma pa je namenjena zrelemu in boleče realističnemu prikazu težav v odnosu med mladima zaljubljencema, med katerima se po več letih skupnega življenja prikradejo naveličanost, strah pred odraslostjo ter nepripravljenost na sklepanje kompromisov. Temu primerno je tempo filma izredno počasen, z mnogo statičnimi kadri, kjer smo priča dolgim dialogom med osrednjima likoma, vse skupaj pa je začinjeno z moderno pop country glasbo in lahkotnim humorjem. In če film uspešno deluje kot zrela romantična drama, bi znal nekoliko ujeziti oboževalce grozljivk, saj filmu na tem področju manjka napetosti, osredotočenost na ljubezenski aspekt zgodbe pa bi znal marsikoga uspavati in dolgočasiti, čeprav je več kot očitno, da je “pošast” v filmu zgolj simbol notranje stiske glavnega junaka. Zaključni prizor je sicer nepričakovan in solidno izpeljan (četudi bi se film lahko izognil neprepričljivemu videzu pošasti), toda After Midnight zna biti enako fascinanten kot odbijajoč izdelek. Vse pa je odvisno od vašega okusa.

Ocena +3

Little Women (2019)

Little Women (2019 film).jpegGreto Gerwig obožujejo tako kritiki kot občinstvo. To niti ni tako presenetljivo, saj so njeni filmi namenjeni ugajanju in vse prej kot problematični. Gerwigova sicer odpira mnoga pereča vprašanja o položaju žensk v patriarhalni družbi in njihovih želja po osebni svobodi, vendar to počne na precej sentimentalne, všečen in rahlo naiven način z ogromno poudarka na toplem humorju in prikupni ekscentričnosti likov. Že s svojim režijskim prvencem Ladybird izpred dveh let je režiserka pokazala, da jo bolj kot realnost zanima, kako bi svoje junaka spravila v ravno dovolj neprijetne situacije, da se v gledalcu prebudi intenzivna poplava čustev, ne da bi ta ob tem bil šokiran, pretresen ali pa užaloščen. Takšen pristop je sicer v današnji družbi, polni cinizma in pomanjkanja empatije, več kot dobrodošel, toda navkljub temu mora film ohraniti določeno globino in vsebinsko moč. Pri slednjem pa se Gerwigowi vedno zatakne, kar je še posebej izrazito v njenem novem filmu, razkošni zgodovinski komični drami Little Women, ki v ospredje postavlja mlado pisateljico Jo (Saoirse Ronan), sicer žensko svobodnega in neukrotljivega duha, ki obuja spomine na odraščanje s svojimi sestrami za časa ameriške državljanske vojne. Film tako zgradi močan kontrast med svobodomiselnostjo mlade ženske in konzervativno družbo, ki od nje zahteva, da se čimprej omoži in postane mati številnim otrokom.

Rezultat iskanja slik za LITTLE WOMEN 2019

V primerjavi s prvencem je Little Women bistveno bolj ambiciozen film; Gerwigova se namreč poslužuje tvegane pripovedne tehnike preskakovanja med različnimi časovnimi obdobji, kar ji povečini zelo dobro uspeva. Preskoki niso moteči, še posebej zaradi tega, ker film prizore iz preteklosti zaznamuje z nostalgičnimi toplimi barvami, medtem ko je sedanjost obarvana s hladom in melanholijo. Film se prav tako lahko pohvali z razkošno kostumografijo, dodelano vizualno podobo, ki spominja na starošolske hollywoodske epe tipa Gone With The Wind ter nekaterimi izvrstnimi igralskimi predstavami, še posebej s strani Florence Pugh in presenetljivo simpatične Emme Watson. Škoda le, da so dobre plati filma pogosto zasenčene zaradi režiserkinega pretiranega zatekanja k osladnosti, staromodnemu sentimentalizmu in vsebinski nepretresljivosti. Tisti, ki pričakujete avtentičen prikaz življenja za časa enega najhujših konfliktov v ameriški zgodovini, boste močno razočarani, saj je državljanska vojna zgolj kulisa, ki je sama sebi v namen, zato tudi ni povsem jasno, zakaj je zgodba sploh postavljena v to obdobje. Osrednje štiri junakinje zaradi vojne niso preveč prizadete in se večino časa posvečajo ljubezenskim nerodnostim, ljubosumnim konfliktom in sledenju svojim sanjam, roko na srce pa vsi ti dogodki niti približno niso tako zanimivi, da bi film rešili pred močno razvlečenostjo in dolgočasjem. Ne pomaga niti to, da je Gerwigova v svoji ziheraškosti zaposlena s tem, da gledalcu na vsake toliko časa preko dialogov dobesedno zrecitira, kaj je želela s filmom povedati (Jo tako vsaj trikrat ponovi, da je ženska svobodnega duha in da jo misel na zakon duši), ker režiserka očitno meni, da ustvarja kompleksno uganko tipa Twin Peaks, ne pa osladno zgodovinsko limonado. Little Women je film, ki se mu v plus štejejo dobre igralske prestave in tehnična izpiljenost, na ravni vsebine pa je boleče neizstopajoč in celo plitek.

Ocena 3

Two Lovers (2008)

Rezultat iskanja slik za two lovers 2008

Eden od glavnih razlogov, da mnogo ljudi čuti predsodke do žanra romantičnih filmov, je ta, da omenjeni izdelki pogosto obravnavajo medčloveške odnose na precej naiven in sentimentalen način. To vsekakor ne velja za film Two Lovers, ki bi ga lahko brez dvoma označili za romantični film za “odrasle”. Za film, ki tematike kot so ljubezen, čustvena bližina in zapletenost odnosov analizira na zrel in odgovoren način, pri tem pa tudi ves čas ohranja stik s kruto resničnostjo, ki pocukranosti reže krila. Glavni junak filma, ki ga je režiral James Foley, je zapriseženi samec Leonard, ki s težavo preboleva odhod svoje zaročenke in resno razmišlja o samomoru, vsaj dokler ne sreča Sandre, hčerke poslovnih partnerjev njegovih staršev in Michelle, ki je precej bolj svobodomiselnega duha, čeprav zaljubljena v poročenega moškega. Osrednji konflikt filma je Leonardova razklanost med dvema ženskama in njegova odločitev o tem, kateri bi obljubil večno zvestobo, hkrati pa ohranili varno finančno stabilnost in lagodno življenje. Foleyjeva romantična drama se dotika morebiti klišejskega zapleta, vendar je končni rezultat vse prej kot to; Two Lovers ni samo odlično odigran film, v katerem blesti trio Joaquin Phoenix, Gwyneth Paltrow in Vinessa Shaw, ampak tudi prizemljen in neolepšan prikaz nas samih oz. naših zapletenih odnosov, ki vodijo v odrešitev ali pogubo. Foley na več mestih preizkusi gledalčevo potrpežljivost z nekaterimi spornimi odločitvami, ki pa niso nevmesne, ampak zgodbi dodajo še več nivojev kompleksnosti ter poudarijo dejstvo, da ljubezen nikoli ni in ne bo nekaj preprostega. Kot že rečeno; romantični film za odrasle.

Ocena +4