Captain Marvel (2019)

Rezultat iskanja slik za captain marvel 201921. poglavje v superherojsko vesolje studia Marvel je prav posebno, saj gre za prvi film z žensko junakinjo po imenu Carol Danvers oz. bolj znano kot Captain Marvel. Filmi, v katerih nastopajo ženske superjunakinje, so vedno deležni večje pozornosti, še posebej zaradi doslej borne zastopanosti žensk v omenjenih žanrskih izdelk. Leta 2017 je led prebila Wonder Woman in doživela velikanski uspeh, zato niti ni tako presenetljivo, da je Marvel pohitel s predstavitvijo svoje junakinje, ki naj bi odigrala pomembno vlogo v prihajajočih spektaklih superherojske franšize. Moja malenkost je sicer že rahlo naveličana Marvelovih filmov, zato k vsakemu novemu izdelku pristopim z bolj nizkimi pričakovanji, toda napovedniki za pričujoči film so me pustili še bolj hladnega kot sicer, še posebej zaradi nekarizmatičnosti in lesene prezence sicer zaslužene oskarjevke Brie Larson. Slednja je z nekoliko nerodnimi izjavami o slabi reprezentacijami manjšim v filmski kritiki ter kritiziranjem seksističnih provokatorjev, ki so (menda) film želeli sabotirati še pred uradnim izidom, dvignila nemalo prahu, še bolj vprašljive pa je bila nenadne odločitev spletne strani Rotten Tomatoes, o katerih pa sem se sicer že razpisal. A vse to je kakopak treba potisniti ob stran in film oceniti brez motečih zunanjih dejavnikov. In kako se Marvelova superjunakinja odreže?

Rezultat iskanja slik za captain marvel 2019

Na film je potrebno gledati iz dveh perspektiv; če ga interpretiramo kot superherojski film, je povsem spodobno razvedrilo za pregajanje dolgčasa z nekaterimi impresivnimi tehničnimi presežki (recimo pomlajevanje Samuela L. Jacksona), zabavnimi šalami in kratkočasnim dogajanjem. A film se po drugi strani močno trudi doseči nivo Wonder Woman in prodati idejo, da je Captain Marvel nekakšna nova feministična ikona, ki ne pozna strahu, ima neverjetne moči in jo noben poraz ne zaustavi pri dosegu cilja. Vse lepo in prav, toda težava nastane, ko film več časa nameni pokroviteljskemu hvaljenju moči naslovne junakinje kot pa da bi njenemu liku dal kakršnokoli osebnost. Gre za klasični kompleks sodobnega Hollywooda, ki meni, da je močan ženski lik zgolj ta, ki je popolnoma oropan čustev in deluje kot stroj za pretepanje. Larsonova se sicer trudi, da bi od svojega lika potegnila čim več, toda šibak scenarij, ki se večino časa zateka k pretiranemu razlaganju vsebine, ji ne ponudi veliko prostora za razvoj. Nasploh je Captain Marvel precej bled in neizstopajoč izdelek, ki ne izkoristi svojega potenciala; akcija in posebni učinki niso nič posebnega, najbolj pa razočara to, da se film odvija v 90. letih, a pri tem ne uspe prebuditi pristnega vzdušja tistih časov (dejansko bi se lahko dogajal tudi dandanes). Captain Marvel bo za oboževalce superherojskih filmov verjetno dovolj zabaven izdelek, toda glede na to, kako visoko studio Marvel cilja z usodo naslovne junakinje v prihodnjih filmih, se zdi, Carol (še) ni dovolj močna in karizmatična, da bi pustila trajnejši vtis pri gledalch.

Ocena 3

Advertisements

Mortal Engines (2018)

Rezultat iskanja slik za mortal engines 2018

Četudi je pričujoči projekt, sicer filmsko adaptacijo fantazijskega romana Philipa Reeva, bojda budno spremljal veliki Peter Jackson in s seboj povlekel ekipo, ki mu je pomagala ustvariti trilogijo Lord of The Rings in ambiciozni remake King Konga, to očitno ni bilo dovolj, da bi se Mortal Engines izognil oznaki največje finančne polomije leta 2018 (film je v blagajnah spraskal slabih 82 milijonov dolarjev, medtem ko je njegov proračun segel čez mejo 100 milijonov). Film je postavljen v postapokaliptično resničnost, kjer so po globalni katastrofali mesta postala nekakšna bojna vozila, pritrjena na velikanska kolesa, glavna junakinja pa je zamaskirana bojevnica Hester, ki skuša maščevati smrt svoje matere, za katero je odgovoren vplivni zgodovinar Thaddeus. Verjetno vam je po grobem opisu nedomiselnega in že stokrat videnega zapleta bolj ali manj jasno, zakaj je Mortal Engiens doživel tako skromen finančni izplen; gre namreč za film brez duše. Za film, ki skuša zmešati skupaj Star Wars, Lord of the Rings, Mad Max in Matrix v okusno juho, vendar pri tem bolj ali manj pogrne. Izdelek sicer odlikujeta vznemirljiva akcija in privlačna vizualna podoba, toda še vedno gre za lepo embalažo z bledo vsebino. Zgodba je generična in predvidljiva, igralske predstave povprečne in klišeji se lenobno vrstijo eden za drugim, na več mestih pa se zdi, da se film niti ne trudi več ohranjati gledalčevo pozornost. Kot da bi vsi vpleteni nekje na polovici zgodbe odnehali z vsem skupaj in se rutinsko pripeljali do konca poti. Četudi v filmu ni ničesar, kar bi označil za popolno katastrofo, se ta ne more otresti kreativne puščobe in zdolgočasenosti.

Ocena +2

Alita: Battle Angel (2019)

Rezultat iskanja slik za ALITA: BATTLE ANGEL

Alita: Battle Angel je dolgo nastajajoči film, posnet po mangi Gunnm iz leta 1990, mnogi pa so ga oglaševali kot veliko vrnitev Jamesa Camerona, četudi je bil zgolj scenarist, medtem ko je režijo prevzel nič manj izkušeni Robert Rodriguez. Film, prvotno načrtovan že leta 2003, spremlja kiborginjo po imenu Alita, ki se zbudi v novem telesu in skuša preko flashbackov sestaviti svojo preteklost, hkrati pa najti prostor pod soncem v sedanjosti oz. postvojnem svetu leta 2563. Alita: Battle Angel je nedvomno ambiciozen izdelek, ki kaže močne želje po tem, da bi iz zastavljene zgodbe ustvaril franšizo v stilu Lord Of The Rings ali prihajajočega Avatarja; veličastne podobe futurističnega sveta, navdihujoči dialogi, ki skušajo gledalca prepričati, da je zgodba pred njim strašansko pomembna, spektakularni akcijski prizori in bombastični soundtrack se močno trudijo pustiti sled na velikih platnih, vendar pa je problem pričujočega filma, da se bolj kot vsebini posveča že omenjenim ambicijam oz. nameram, da bi izdelek predstavljal prvo poglavje v dolgo trajajoči franšizi filmov. Grajenje sveta ti ne koristi prav nič, če znotraj le tega ne razviješ zgodbe in likov, ki bi bili zanimivi. In Alita: Battle Angel boleha pri obeh (najpomembnejših) elemetnih vsakega filma; zgodba ni pretirano zanimiva oz. ne ponuja veliko prostora za dihanje, temveč teče do ciljne črte in želi vase pogoltniti čim več informacij, ki ustvarjajo popolno zmedo. Še slabše jo odnesejo liki, ki so grozljivo enodimenzionalni in potrata izvrstne igralske zasedbe (Mahershala Ali, Christoph Waltz, Jennifer Connelly), za katero se vidi, da postreže z minimalno vloženega truda. Alita: Battle Angel ni katastrofa od filma, je pa vsekakor primer izdelka, kjer ambicije prevladajo nad vsebino.

Ocena -3

Glass (2019)

Rezultat iskanja slik za GLASS 2019 POSTERRežiser M. Night Shyamalan se je po več kot desetletju tavanja v kreativni krizi leta 2016 vrnil v velikem slogu z inteligentim psihološkim trilerjem Split, ki je hkrati poskrbel za veliko presenečenje, saj se je izkazalo, da se odvija v isti resničnosti kot realistična drama o superherojih Unbreakable. Bilo je kakopak pričakovano, da se bo Shyamalan s svojim naslednjim projektom vrnil h koreninam in postregel s filmom Glass, sklepnim poglavjem v svoji superherojski trilogiji. Varnostnik in superheroj v zanikanju David (Bruce Willis), visoko inteligentni Elijah (Samuel L. Jackson), ki boleha za redkim simptomom krhki kosti ter shizofrenični psihopat z več kot 20. različnimi osebnostmi (James McAvoy) se po dveh desetletjih znajdejo v notranjosti psihiatrične bolnišnice, kjer jih skušajo prepričati, da so njihove nadnaravne zmogljivosti znak težke psihoze. In če je Unbreakable služil kot drama o odkrivanju svoje resnične identitete, je Glass nekaj popolnoma nasprotnega; kako prepoznati svojo drugačnost in jo zanemariti / uničiti za namene bolj brezskrbnega življenja.

Rezultat iskanja slik za glass 2019

Shyamalan je znova izredno ambiciozen s ciljem, da bi gledalce šokiral in čustveno zaznamoval enako kot pred 20. leti, vendar pa se ravno ta njegova zagrizenost začne sčasoma spreminjati v pretencizono mentalno masturbacijo, katere se dotični režiser v svoji karieri ni nikoli pretirano sramoval. Z drugimi besedami; Glass je film, ki misli, da je bolj pameten kot v resnici in skuša gledalcu neprestanoma dajati občutek, da se pred njim odvija nekaj strašno pomembnega in prelomnega ne zgolj za junake zgodbe, ampak tudi zanj osebno. Problem pa je v tem, da film ne ponudi veliko argumentiranih razlogov, da bi nam moralo za prikazano zgodbo in njene like biti mar. Za dolgočasje poskrbi že na trenutke prav boleče počasen tempo, pretenciozni dialogi, nesmiselna zgodba (nikoli ni docela jasno, zakaj hočejo glavni junaki nekaj doseči, četudi film daje vtis, da gre za nekaj usodnega za njihovo življenje) ter zaspana igra Jacksona in Willisa, ki v filmu delujeta popolnoma naveličana vsega. Svetlo izjemo predstavlja fenomenalni McAvoy, ki znova prikaže širok igralski spekter z imitiranjem več osebnosti. Prav tako filmu ne morem odreči trenutkov, ko postreže s prepričljivo temačno atmosfero in zanimivimi idejami, še posebej na področju realističnega pristopa do fenomena superherojev in kako lahko ta pusti pri človeku negativne posledice, vendar pa je med temi trenutki upanja preveč tavanja v temi. Medlo sklepno poglavje realistične superherojske franšize, ki redko pokaže znake kreativnosti.

Ocena +2