Spider-Man: Far From Home (2019)

Spider-Man: Homecoming je bil v poplavi generičnih in pozabljivih Marvelovih superherojskih filmov presenetljivo zabaven in očarljiv izdelek, ki ni zgolj uspel ohraniti ravnotežje med vzemirljivo akcijo in prisrčnim humorjem, ampak hkrati postreči z nepričakovano karizmatičnim zlikovcem in prepričljivo obuditvijo duha najstniških komedij iz 80. let. Tom Holland je meni osebno v vlogi Spider-Mana sprva deloval nekoliko nadležno in neprepričljivo, a v svojem prvem filmu je pustil zelo zadovoljiv vtis, kar  je odprlo mnogo potenciala za uspešna nadaljevanja dogodoviščin našega priljubljenega pajkovca. In to je sedaj ugledalo luč sveta: Far From Home se odvija v času po prelomnih dogodkih iz Avengers: Endgame, ko svet preboleva posledice Thanosovih dejanj. A tokrat se zgoda ne odvija na ameriški celini, ampak po celotnem evropskem kontinentu: Peter Parker se namreč s svojimi sošolci odpravi na izlet od Benetk, Prage pa vse do Londona, hkrati pa naveže prijateljski stik s skrivnostnim zaveznikom Mysteriom ter se postavi po robi prav posebni nevarnosti, ki briše meje med resničnostjo in iluzijo. 

Spider-Man Far From Home Box Office

Far From Home je zamišljen kot najstniška romanca, vstavljena v superherojski akcijski film, kar je zanj hkrati blagoslov kot žal tudi prekletstvo. Kot prvo je treba pohvaliti Hollanda, ki je kot igralec že močno napredoval in v pričujočem izdelku pokaže širok domet različnih čustev in razpoložen, prav tako pa je romanca med Petrom Parkerjem in njegovo simpatijo Mary Jane nepričakovano prepričljiva, še posebej zaradi dobre kemije med Hollandom in samozavestno Zendayo. Svetlo točko filma predstavlja tudi Jake Gyllenhall v vlogi Mysteria, saj gre za enega od najboljših igralcev na svetu, ki s svojo karizmo in energijo pusti vtis v še tako slabem filmu. Far From Home seveda ni slab film; kot najstniška romanca je očarljiv in zabaven, vendar pa so njegove šibkosti najbolj izrazite, ko vstopi v žanr superherojskega filma. Nasploh bi pričujoči izdelek označil za poneumljeno različico Spider-Mana, kjer se naslovni junak spremeni v štorastega bebca, ki s svojimi pogosto nesmiselnimi odločitvami ter nerodnostjo naredi več škode kot koristi. Film eksotičnih lokacij evropskih mest prav tako ne izkoristi, zato se na več mestih postavi vprašanje, zakaj je zgodba sploh postavljena v Evropa, če pa bi se lahko odvijala kjerkoli. In kar je najbolj presenetjivo; film ne izstopa niti po vizualni plati, še manj pa po precej mlačnih akcijskih prizorih. Spider-Man: Far From Home ima nekaj trenutkov vzemirljivosti in očarljivosti, toda kot superherojski film je eno od slabših poglavij v Marvelovi franšizi. 

Ocena -3

Advertisements

Men in Black: International (2019)

Rezultat iskanja slik za men in black international

Za začetek kratka obrzaložitev, kako je prišlo do nastanka pričujočega filma; Hollywood v svojem kroničnem pomanjkanju originalnih idej in toliko bolj fanatični želji po hitrem zaslužku si je sposodil dva igralca iz trenutno najbolj popularne franšize (govora je o Marvelovih superherojskih filmih) in ju na silo zalučal v neko drugo obstoječo franšizo v upanju, da bo njuna prezenca dovolj za množičen obisk kinodvoran. To je recept, s katerim so skuhali četrti del franšize Men In Black, serije ZF komedij, ki je pred več kot 20. leti postala velika uspešnica, še posebej po zaslugi odštekanega humorja, domiselnih praktičnih efektov in izvrstne kemije med Willom Smithom in Tommyjem Lee Jonesom. In nič od tega ne boste našli v najnovejšem poglavju Men In Black: International, kjer Smitha in Lee Jonesa nadomestita Tessa Thompson in Chris Hemsworth, zvezdi superherojskega Thora. Film se v celoti zanaša na njuno karizmo, okoli njiju pa zmeče ogromno eksplozij, posebnih učinkov, CGI zmešnjave in humorja, ki bolj kot ne strelja v prazno. Še večja težava pa je to, da sta njuna lika izredno dolgočasna in osebnostno prazna, še posebej Hemsworth znova igra vlogo lepotca z kratko pametjo in dobrim srcem, medtem ko je Thompsonova prototip hollywoodske “popolne” ženske, ki je tako močno inteligentna in sposobna da že izpade sterilno in neprepričljivo. Zgodba filma je dolgočasna, pretirano zapletena, pozabljiva in povrhu tega pa ne napreduje tako kot bi morala; na več mestih se zdi, da film preskoči nekaj ključnih prizorov in zato deluje zbegano in nedokončano. Men In Black: International ne moremo označiti za film, ampak bolj kot za napol spečen produkt obupanih hollywoodskih kravatarjev, ki jim je najbolj relevanten zaslužek, medtem ko se na to, da sproducirajo dolgočasen in prazen izdelek, sploh ne ozirajo.

Ocena 2

 

I Am Mother (2019)

Rezultat iskanja slik za I AM MOTHER 2019

Knjige nikoli ne sodi po platnicah in če bi ZF triler I Am Mother sodili po okvirni zgodbi, bi si obetali še en žanrski dolgčas; po globalni katastrofi, zaradi katere izumre človeštvo, se v skrivnostnem podzemnem bunkerju začne rojevati novo življenje. Robot po imenu Mati ustvari človeški zarodek v podobi Hčerke (Clara Rugaard), ki je podvržen povsem “človeški” vzgoji, v najstniških letih pa je njena zvestoba do Mati postavljena na močno preizkušnjo, ko se v bunker zateče ranjena ženska (Hilary Swank), ki trdi, da so roboti, podobni Materi, odgovorni za izbris človeštva. Celoten film tako mine v Hčerkinem negotovem iskanju resnice; je Mati res njena zaveznica ali pa predstavlja resnično nevarnost? I Am Mother je še en dokaz, da za odličen film ne potrebuješ nič več kot izvrstne igralce, dobro zastavljene like in prepričljivo izrisane odnose med njimi, hkrati pa brez nepotrebnega moraliziranja gledalcu zastaviš kompleksna moralna vprašanja o odnosih med človekom in strojem, žrtvovanju in celo razumevanja nacističnega koncepta “višje oz. napredne rase”, ki ima pravico do izbrisa vseh nje nevrednih posameznikov. A tisto, kar pričujoči film poganja, so zapletene čustvene vezi med glavnimi junakinjami, ki se postopoma spremenijo v visoko napetost, saj tako one kot tudi gledalec niso povsem prepričani, kdo laže in kdo govori resnico. I Am Mother je provokativen in zastrašujoč potret prihodnosti, ki zlepa ne uide iz spomina.

Ocena 5

Godzilla: King of the Monsters (2019)

Rezultat iskanja slik za godzilla king of the monsters

Eden od osrednjih očitkov spektakla Godzilla iz leta 2014 je bil ta, da je v njem bilo premalo naslovne junakinje in z njo povezane akcije, kot se za film o pošastih tudi spodobi. In četudi je hvalevredno, da je omenjeni film želel biti nekonvencionalen in kršiti žanrska pravila, je bil končni rezultat precej medlo, razvlečeno in dolgočasno “ameriško” poglavje v zgodovini legendarne pošasti. Kritike so očitno kravatarjem iz Hollywooda očitno prišle do živega in v nadaljevanju filma z naslovom Godzilla: King of the Monsters gledalce podarili vse tisto, kar so prej pogrešali; Godzillo, ki se tokrat spopade s kar celim ansamblom gigantskih pošasti, vzetih iz mnogih svetovnih mitologij. Pričujoči izdelek je za razliko od predhodnika bolj konvencionalno, akcijsko orientiran in posledično tudi formulaičen, toda film pred popolnim kolapsom rešujejo spektakularni akcijski prizori in prepričljiv videz pošasti, pa še Godzilla končno dobi dovolj minutaže, da se lahko pokaže v vsej svoji mogočnosti in moči. Škoda le, da film zunaj tega ne ponudi ničesar zanimivega; liki so izredno prozorni in enodimenzionalni, njihove usode, ki sicer vključujejo izgubo otroka in žrtvovanje, so nezanimive, zgodbapa pogreva že stokrat viden konflikt o tem, če lahko ljudje in pošasti živijo v sožitju (Jurassic Park je to premlel do te mere, da je postal avtoparodija). Godzilla: King of the Monsters je sicer neškodljivo razvedrilo za oboževalce filmov o pošasti, vendar ga boste pozabili že ob odhodu iz kinodvorane.

Ocena -3