Primal Fear: Apocalypse

Rezultat iskanja slik za primal fear apocalypseBom čisto iskren; power metal mi nikoli ni preveč dišal, zato me ob poslušanju albumov iz omenjenega žanra iz ozadja vedno spremljajo določeni predsodki, še posebej, ker vedno potihem pričakuje teatralnost in (nenamerno ali pa tudi ne) komičnost kakšnih Manowar. Zato me tudi sprva ni mikalo poslušanju najnovejšega, dvanajstega studijskega albuma nemških Primal Fear, ker je že sama naslovnica skorajda baročno načičkana, naslovi komadov pa precej nedomiselni. Ampak pustimo neprepričljiv videz, pri glasbi je v prvi vrsti relavantna vsebina. Rekel bom naslednje; Apocalypse sigurno ni plošček, ob katerem bi postal oboževalec Primal Fear, saj ta kot celota zveni nekoliko ponavljajoče in rutinsko, kot da skupina sledi točno določeni strukturi komadov in od te ne izstopa niti za ped. Tudi besedila ne odkrivajo tople vode; po pričakovanjih je veliko pogrevanja o grozotah vojne, nepremišljenu odnosu človeka do lastnega obstoja, ki vodi v propad itd. Kot sem že rekel; mogoče nisem prava oseba za poslušanje takšnih plošč, saj se mi zdi, da se je  power metal že pred desetletji ujel v nekakšno časovno luknjo, kjer albumu iz leta 2018 zvenijo popolnoma isto kot tisti iz 80. ali 90. let. Saj ne rečem; plošča je profesionalna odigrana, zaznamovana z močnim vokalom ter ravno pravšnjo mero melodičnosti kot agresije, prav tako pa sem mnenja, da bodo oboževalci PF navdušeni na slišanim, toda zame osebno je album predolg in ponavljajoč. Časovna luknja, pač.

Ocena 3

Advertisements

Led Zeppelin: IV

Rezultat iskanja slik za LED ZEPPELIN IVLegendarni britanski rockerji Led Zeppelin so bili do leta 1971 že dodobra uveljavljena skupina, ravno zato pa ni nihče pričakoval, da se njihova kariera šele dobro “začenja.” Četrti studijski album IV, kar ni njegov uradni naslov, je namreč postal ne samo komercialno najuspešnejši izdelek skupine, ampak je tudi pomemben glasbeni dokument v zgodovini rock’n’rolla. Led Zeppelin so namreč na albumu opustili strukture klasičnega rocka, s katerim so si ustvarili ime ter ustvarili tako zvočno kot vsebinsko bogato ploščo, ki se dotika tematik iz vsakdanjega življenja kot tudi domišljijskega sveta romanov J.R.R. Tolkiena. To prepletanje bi lahko ustvarilo zmedo, vendar Led Zeppelin uspejo obdržati konsistentnost materiala in trdno rdečo nit. Plošča se sicer v maniri klasičnih rock šusov Black Dog in Rock’n’Roll, vendar najbolj zasije šele tedaj, ko se distancira od značilnega kitarskega zvoka in začne vključevati elemente tedaj še precej odrinjenih žanrov kot je akustični rock in folk (mandolina na The Battle of Evermore, piščali in godala na Stairway to Heaven). Pri vsej presunljivi organiziranosti skupine in trdno zastavljeni strukturi pa je najbolj občudovanja vredno, da je večina materiala nastala povsem spontano in organsko, kar uspe le redkim glasbenim izvajalcem. Ravno zaradi prave mere profesionalnosti, sproščenosti, vsebinske raznolikosti in bogatstva zvoka je IV plošča, ki si upravičeno zasluži svoj spoštovanja vreden status v zgodovini glasbe. Album, ki je spremenil vse.

Nine Inch Nails: Bad Witch

Rezultat iskanja slik za bad witch nine inch nailsLegendarna industrial rock skupina Nine Inch Nails je svoj deveti studijski album sprva želela izdati kot EP, vendar se je njen vodja Trent Reznor odločil, da tega ne bo storil, saj je po njegovem mnenju material na plošči dovolj močan, da se lahko postavi ob bok spoštovanja vredni zapuščini skupine. Tako imamo pred seboj plošček Bad Witch z vsega skupaj šestimi komadi, ki vlečejo skromno dolžino pol ure in znova postrežejo s tem, kar NiN najbolj znajo; elektrificiran in naspidiran industrijski rock z robotskimi Reznorjevi vokali, ki ponekod celo rahlo spominjajo na Davida Bowieja, mračnimi besedili ter atmosfero, ki na albumu igra še posebej pomembno vlogo. Bad Witch daje veliko poudarka na prebujanju poslušalčevih občutkov in to doseže tako s hitrimi (Ahead Of Ourselves) kot tudi počasnejšimi, skorajda hipnotičnimi komadi, ki ustvarjajo hkrati harmonijo kot tudi popolno zvočno kakafonijo, biserji pa se skrivajo v podrobnostih, saj se pod številnimi sloji skriva melodija, tista klasična struktura, ki lepi pesmi skupaj v abstraktno, vendar urejeno celoto. Vpeljava nekaterih za skupino precej netipičnih inštrumentov (saksafon) prinaša prepotrebno svežino in ustvari eno od najbolj užitnih plošč letošnjega leta. Glasbeni gurmani, želim vam dober tek!

Ocena +4

Bullet For My Valentine: Gravity

Rezultat iskanja slik za bullet for my valentine gravityBritanski Bullet For My Valentine niso skupina, od katere bi pričakoval presežkov, saj že od začetkov svoje kariere ne skrivajo navdušenosti nad tem, da v zvok modernega heavy metala vnašajo elemente sentimentalnega stadionskega rocka. S tem ni nič narobe, nenazadnje so nekaj podobnega svoje čase med drugim ustvarjali Linkin Park in ustvarili nekaj nadpovprečno dobrih pesmi, toda BFMV očitno niso takšen kaliber in zato obtičimo s skupino z medlim glasbenim izražanjem in tretjerazredno “pičkohvataško” poetiko. Fantje so sicer nekdaj premogli nekaj ostrine in se poskušali približati zvoku klasičnega metala, vendar teh časov je očitno konec, vsaj če sodimo po najnovejšem šestem studijskem albumu Gravity, ki je izbrisal še zadnje sledi prepričljivosti skupine, ki se je očitno odločila popolnoma zakorakati v mainstream in zbledeti v povprečnosti. Obupno generičen zmehčan hard rock, klišejska besedila na temo “moj-srček-je-zlomljen-zato-želim-umreti” ter ponavljajoči komadi na ironičen način ustvarijo za poslušanje naporen album, saj je zelo naporno zdržati skozi ta tričetrt ure trajajoč dolgčas, ob katerem celo pogrešam čase, ko so BFMV v dežju prepevali hite tipa Tears Don’t Fall. Če nič drugega, so bili vsaj melodični, Gravity pa je tako pozabljiv in zlajan izdelek, da ga boste že sproti pozabljali in nehote padli v globok spanec.

Ocena 2