Slipknot: We Are Not Your Kind

Rezultat iskanja slik za slipknot we are not your kindČetudi so “norci iz Iowe” Slipknot eden redkih bendov, ki tudi po več kot 20 letih obstoja še vedno ohranja popularnost in trdno bazo fanov, so se moji malenkosti že rahlo izpeli. Res je, da so se nam v srednji šoli zdeli strašno kul s svojimi zloveščimi maskami, odpuljenimi nastopi v živo ter surovo različico sicer ušesom prijaznega metala, toda vmes smo odrasli in prerasli ta “I-don’t-give-a-fuck” imidž, Slipknot pa so ga ohranili in zdi se, da jih ravno to zavira pri naravnem razvoju. Prejšnji album, skrajno dolgočasni in monoton .5: The Gray Chapter je bil zgovoren dokaz, da skupina boleha za pravim pomanjkanjem idej in da navkljub želji, da želi glasbeno odrasti, ne najde prave poti, da bi to dosegla. Po nekaj letih kreativnega odmora so se Slipknot vrnili z novim ploščkom We Are Not Your Kind, ki je razliko od melahnolično razpoloženega prehodnika (še posebej zaradi prebolevanja smrti basista Paula Grayja) bistveno bolj energičen in udaren; pesmi so napolnjene s prepoznavno jeznimi vokali Coreyja Taylorja, kitaro so znova strupene, razpoloženje pa obarvano z jezo in razočaranjem nad svetom, v katerem živimo. Na trenutku se skupina zaloti pri bolj melanholičnem razmišljanju v sicer odlični baladi A Liar’s Funeral, toda kot celota je We Are Not Your Kind mišljen kot simbolično kazanje sredinca grdemu svetu, ki nas obkroža. S tem načeloma ni nič narobe, toda Slipknot so pri izražanju jeze še vedno na ravni prvega in drugega albuma in zato izpadejo rahlo najstniško, še posebej z ne preveč domiselnimi besedili, še bolj pa moti to, da bend ne ve točno, če bi božal ali grizel. Zato se na več mestih (npr. komadi Nero Forte ali Spiders) v sicer jezno ozračje prikradejo boybandovski vokali, kar je bizarno, še posebej, ker je vokalist Taylor že od nekdaj (včasih neupravičeno) kritičen do pop glasbe. We Are Not Your Kind navkljub nekaterim napakam in neodločnemu pristopu daje občutek življenja in je napolnjen z dovolj prepričljivo energijo, da bodo oboževalci skupine zadovoljni.

Ocena 3

Advertisements

Hellvetron: Trident of Tartarean Gateways

Ameriški Hellvetron so sceni prisotni skoraj 15 let, a so v tem času izdali samo en studijski album, ki pa je letos dobil svojega dolgo pričakovanega naslednika. Trident of Tartarean Gateways je konceptualna plošča, za katero se skriva cela mitologija božanstev, ki bi na tem mestu zavzela preveč prostora, vendar bi njeno rdečo nit najlažje opisali takole; devet pesmi na plošči predstavlja dele rituala, s katerim se obudi starodavne bogove kaosa in uničenja. Že ta bežen opis daje vedeti, da pred seboj nimamo običajne plošče. Pravzaprav gre za prav posebno izkušnjo, ki jo bo težko razumel nekdo, ki ni aktivno vključen v umetniško izražanje zasedbe oz. v krog alternativnega black metala, ki temelji na misticizmu, skrivnostnosti in ritualnosti. Zvok plošče je umazan, surov in niti malo mehkužen black metal, ki zveni kot zajemanje čustev iz brezna, kjer se rojevajo enako fascinantni kot tudi strašljivi novi svetovi. Čarovništvo, skrivnostni rituali, tema, nasilje in “slaba vera” predstavljajo osrednje točke pričujočega albuma, ki se premika v ritmu počasnega, pošastnega in zloveščega black metala, podkrepljenega s krulečimi vokali, cerkvenimi orglami, epskimi strukturami posameznih pesmi in unikatnim pristopom do glasbenega ustvarjanja, ki pa zna biti za marsikoga prevelik zalogaj, še posebej če želite album poslušati v enem kosu. Sliši se nenavadno, ampak Trident of Tartarean Gateways je plošča, ki kaže svoje šibkosti ob (pre)dolgem poslušanju, saj se veliko komadov zvočno ponavlja, vokal ostaja isti in tudi koncept glasbenega rituala proti koncu izpade že nekoliko utrujajoče. Vse pa je odvisno od poslušalca in njegovega okusa.

Ocena 4

Voidsphere: To Exist / To Breathe

Praznina se vrača! Misteriozni kolektiv Voidsphere, ki svojo umetniško izražanje posveča opevanju praznine, je doslej navdušil z dvema konceptualnima ploščkoma, letos pa je na vrsto prišel še tretji. To Exist / To Breathe je album, znova sestavljen iz dveh komadov v skupni dolžini slabih tričetrt ure. In plošča se začne udarno; To Exist nas nemudoma povleče v ocean ambientalnega black metala, kjer ne manjka kričanja, težkega bobnanja in jeznih kitar, ki ustvarjajo idealno ravnovesje med surovim in melodičnim. Skozi različne zvoke je moč prisluhniti občutkom neskončnega obupa, izgubljenosti v prostoru in času ter besa, katerega odmev slišimo iz globočin praznine. Repeticija zvoka tudi poskrbi, da vsak del albuma pride bolje do izraza, ne da bi se ob tem poslušalec preveč dolgočasil. To Breathe je po strukturi in zvoku podoben predhodniku in je mišljen kot njegovo naravno nadaljevanje. Komaj slišni vokali se znova izgubljajo v zvočni praznini, tempo komada pa se pogosto menjava od bolj dinamičnega / jeznega do upočasnjenega / melanholičnega. Tisti, ki ste uživali ob prejšnjih izdelkih pričujočega bena, boste tudi tokrat našli veliko razlogov za poslušanje, čeprav je celotno ploščo težko prebaviti v enem samem kosu, še posebej zaradi ponavljajočega se zvoka, ki je tokrat v službi grajenja temačne, skorajda “kafkovske” atmosfere. Voidsphere tudi v tretje ne razočarajo, čeprav bi jim za naslednjo ploščo priporočal nekoliko več raznolikost, da bi zapadli v pretirano ponavljanje vzorcev. Okusno.

Ocena +4

Pharmakeia: Pharmakeia

O skupini Pharmakeia ni veliko znanega, razen tega, da (menda) njeni člani prihajajo iz Francije in Amerike. Ta skrivnostnost je kakopak del njenega imidža, preko katerega želijo dati prednost zgolj glasbenemu izražanju in ničemur drugemu. Takšnega pristopa jim kakopak ne moremo zameriti, pravzaprav ga pozdravljamo. Pharmakeia preigrava zverinski (bestial) black metal, ki ne pozna milosti do poslušalčevih ušes. Že uvodni komad na prvencu, ki nosi ime skupine, postreže z jeklenimi bobni, ki uničujejo vse pred seboj, agresivnimi kitarami, ki se oglašajo kot podivjane tovarniške mašine ter vokali, ki se izgubljajo v tem oceanu temačnosti, kaosa in zvočnega nasilja. Poslušalec bi ob tem pričakoval popolno zmedo od glasbe, vendar temu že zdaleč ni tako; vsaka pesem je sestavljena iz več struktur, ki menjavajo tempo in razpoloženja, vendar v okviru posameznega komada vedno delujejo naravno in kot dele neke večje zgodbe. Pharmakeia je v okviru žanra ekstremnih oblik metala izredno vzpodbuden prvenec kolektiva, ki neusmiljeno trga vse, kar ste doslej slišali v pomehkuženih različicah black metala. Če pa bo plošček prišel na raven klasike, pa bo seveda pokazal čas.

Ocena -5