Drevored: Na Zahod

Album tedna: Drevored, Na zahodDomača skupina Drevored iz Novega Mesta je na glasbeni sceni prisotna že od konca 70. let, vendar je šele leta 2010 izdala svoj prvenec z naslovom Dekade. Sedem let kasneje je sledil še drugi album Na zahod, ki je vsebinsko vezan na še kako aktualno temo preseljevanja mladih čez mejo v boljši, lepši svet (četudi se pogosto izkaže, da je v tujini stanje nič boljše oz. še slabše). Toda velja opozoriti, da album ni toliko družbenokritičen kot refleksiven, saj spregovori o intimnih občutkih samote, tesnobe, strahu in samospoznavanju, s katerim se spopada vsak popotnik v njem neznani svet. Na zahod je na nek način konceptualna plošča, ki sledi določeni zgodbi večje skupine posameznikov (npr. v pesmi Nasvidenje v naslednji vojni je govora o vojakih, ki se v tujini prebijajo iz bitke v bitko brez jasnega cilja), ki se na tak ali drugačen način znajdejo v tujini in pripravljeni na bitko za vsakdanji kruh. Sicer pogosto turobno in melanholično naravo besedil skuša “omehčati” ušesom prijazna akustična pop rock glasba z močnim vokalom. Na Zahod je plošček, ob katerem si boste spočili ušesa, ne pa tudi uma, saj vas bo vsaj za nekaj trenutkov v mislih ponesel med posameznike, ki tam zunaj iščejo svoj prostor pod soncem.

Ocena 4

Pearl Jam: Gigaton

Pearl Jam napovedali nov album 'Gigaton' - Rocker.siČe ste ali niste oboževalec pionirjev ameriškega alternativnega rocka Pearl Jam, jim je treba priznati sposobnost, da so po vseh teh letih uspeli ostati glasbeno relavantni in se hkrati izognili padcu v časovno luknjo, kjer sicer ležijo mnogi njihovi grunge rojaki. Vztrajati skoraj 30 let na glasbeni sceni in ves čas ohranjati zadovoljiv nivo priljubljenosti je vsekako dosežek, vreden pohval. Skupina je sicer svoj zadnji album Lighting Bolt izdala leta 2013, zato so bila pričakovanja ob izidu novega, enajstega studijskega ploščka Gigaton, razumljivo visoka. In že prva pesem Quick Escape, ki zadiši po zvoku klasičnega alternativnega rocka iz 90. let, hkrati pa z besedilom ostro kritizira politiko aktualnega ameriškega predsednika (“Crossed the border to Morocco, Kashmir than Marrakech, The lengths we had to go to then, To find a place Trump hadn’t fucked up yet!”), je dokaz, da Pearl Jam po vseh teh letih še niso izgubili ostrine in da lahko spišejo poglobljeno uporniško pesem, ki ne izpade pozersko in pretenciozno kot pri večini sodobnih rockerjev. V takšnem antikomformističen duhu mine preostanek plošče, ki na vsebinski ravni deluje kot refleksija današnjih kriznih časov, hkrati pa tudi kot opomin glede tega, kakšna negotova in temačna prihodnost nas čaka, če bomo še naprej tako ignorantski in ideološko razklani. Navkljub občutkom jeze in razočaranja pa plošča ni zaznamovana z ostrim kitarskim zvokom; z izjemo dveh, treh komadov (Never Destination, Who Ever Said) je preostali material precej bolj umirjen, melanholičen in akustičen. Na srečo ta pristop ni preveč nadležen oz. posiljeno melodramatičen, še bolj pa je dobrodošlo poslušati prepoznavno globoki vokal Eddieja Veddra, ki po vseh teh letih še vedno zveni močno in samozavestno. Gigaton kot celota ne prinaša revolucije zvoka ali bistvenih premikov v evoluciji skupine, vendar pa ima ta že tako dovolj močan status, da se ji ni treba več dokazovati.

Ocena +4

Diskografija: Creed

Major Update On New Creed Album, Will Band Reunite ...

Po razpadu skupine Nirvana in tragičnem samomoru njenega frontmana Kurta Cobaina je gibanje alternativnega rocka, imenovanega grunge, začelo počasi zamirati. A na pogorišču jeznega, producijsko nespoliranega in pogosto turobnega rocka je začelo nastajati novo (pod)gibanje, imenovano post-grunge. V osnovi je šlo za skupine, ki so po eni strani skušale imitirati uporniško držo Nirvane, po drugi pa so bili zavoljo večjega poudarka na melodičnosti komercionalno bolj dostopni in spravljivi. Eden od tovrstnih bendov so bili tudi Creed, ki so nastali leta 1995 in predstavljali velike zvezde alter-rock scene konec 90. let in v začetku novega tisočletja. Izdali so štiri studijske albume, trenutno pa je njihova prihodnost zaradi zaposlenosti članov z drugimi projekti bolj ali manj zavita v močno meglo.

  • My Own Prision (1997)

Creed My Own Prison.jpgSvoj ploščati prvenec so Creed izdali pri neodvisni založbi Blue Collar Records v času, ko so njihovi karieri začela rasti krila. My Own Prison je od vseh albumov, ki so jih Creed izdali, še najmanj producijsko spoliran in zato toliko bolj temačen in obarvan z ostrimi kitarskimi zvoki, čeprav še vedno z ogromno poudarka na melodičnosti. Zaradi tega večina pesmi hitro pade v uho, tudi zavoljo skorajda apokaliptičnega vokala Scotta Strapa, ki pa bo glasbene puriste iritiral zaradi očitne podobnosti z Eddiejem Vedderjem iz Pearl Jam, čeprav je bil Strap za razliko od “vsakdanjega” Vedderja precej bolj vzvišen in pozerski. Slednje na pričujočem albumu še ni tako moteče, še posebej zaradi besedil, ki se dotikajo mnogih plati krute resničnosti (naslovna pesem recimo spregovori o trpljenju ujetih za rešetkami in sprejemanju odgovornosti za lastna nečedna dejanja, pesem In America pa odkrito spregovori o krivicah, storjenih v imenu namišljene zahodnjaške demokracije) in še ne utrujajo toliko s poduhovljenostjo in pretencioznimi artističnimi vložki. Edina večja pomanjkljivost ploščka je njegova dolžina, saj se še posebej druga polovica pošteno vleče in tudi ponavlja. Ne glede na to, kaj so Creed kasneje postali in kako bi z grenkobo vsi radi pozabili obdobje pust-grunga, je My Own Prison pravzaprav eden boljših produktov te dobe, še posebej zato, ker na njem Creed zvenijo iskreno in naravno. Kar pa za preostanek njihove kariere ne bi mogli trditi.

  • Human Clay (1999)

Human Clay Cover.jpg

Human Clay, drugi in komercialno najuspešnejši album skupine, popolnoma ovrže družbeno angažiranost prvenca in v ospredje postavi tisto, zaradi česar so Creed začeli mnogi enako oboževati kot tudi sovražiti; producijsko spoliran hard rock s klišejskimi osebnimi besedili o zlomljenih srčecih, razočaranju, sovraštvu itd. Zvok na trenutke postreže z bolj energičnim hard rockom (What If), vendar pa je povečini zadušen pod težo stadionskih “dajmo-vsi-skupaj” power balad tipa With Arms Wide Open in Higher. Na nek način bi lahko rekli, da je Human Clay primer pridnega učenca, ki se napifla vsa poglavja iz učbenika o grunge glasbi in skuša navdušiti svojega profesorja oz. občinstvo. Kljub temu pa ni mogoče reči, da je pričujoča plošča nevredna poslušanja; pravzaprav gre za čisto luštkano zadevo za poslušanje, ki ne premika gora od izvirnosti, vendar bo bolj nezahtevnega poslušalca zaposlila za eno uro kvalitetnega poslušanja. Album je do današnjih dni prodal več kot 20 milijonov izvodov, kar ni presenetljivo, saj je bil izdelan za uspeh. Luštkano, čeprav brez presežka.

  • Weathered (2001)

Weathered Cover.jpgPo burni kadrovski menjavi (basist Brian Marshall je leta 2000 skupino zapustil zaradi vse večjih nesoglasij z ostalimi člani, še posebej s Strapom) so Creed nadaljevali svojo kariero kot trio, kjer je kitarist Marc Tremonti prevzel tudi vlogo basista. Ploščo si bomo verjetno najbolj zapomnili po zlajani “poduhovljeni” uspešnici My Sacrifice s pocukranim videospotom, ki so ga prav neprestano vrteli po MTV – ju. Toda proti pričakovanjem je Weathered bistveno bolj udaren, hardrockerski in neposreden album od svojega spoliranega predhodnika. Da ne bo pomote; Creed so še vedno izredno melodični in prijetni za ušesa, toda vseeno se ne bojijo udariti z močnim hard rockom kot npr. v pesmih Bullets, Signs in Freedom Fighter. Žal pa je druga polovica plošče toliko bolj nasičena s posiljenimi stadionskimi baladami, ki ne bi mogle biti bolj formualične (če sem iskren, mi My Sacrifice in One Last Breath zvenita skoraj identično) in narejene zgolj zato, da lahko Strap neguje svojo pretenciozno pozo duhovnega vodje. Weathered je tako album, ki se začne vzpobudno, nekje na polovici pa mutira v tečni MTV-jevski post-grunge, ki je že v času nastanka plošče zvenel zastarelo. Povprečno

  • Full Circle (2009)

Full Circle (Album Art) - Creed.jpgPo številnih nesoglasjih, Strapovih egocentričnih izpadih in drugih nevšečnosti so Creed leta 2004 razpadli, člani pa so se posvečali drugim projektom. A kdo bi si mislil? Leta 2009 se je originalna četverica pobotala in vrnila v studio, da bi posnela svoj četrti album, ironično naslovljen Full Circle, ki je služil kot labodji spev skupine in zaključenost kroga njene kariere. Ploščo bi lahko označili za miks starega in novega oz. obdobja pred in po velikanskem uspehu konec 90. let. Pesmi kot so Overcome, Bread of Shame, Fear in Suddenly so klasični (četudi še vedno zelo melodični) hard rock, katerega Creed najbolj obvladajo, še bolj presenetljivo pa je, da je Strapov nekdaj nadležen vokal tokrat prvič presenetljivo všečen, močan in se ne zateka k pretiranemu zavijanju. Čuti se, da je Strap nekoliko odrasel in da poskuša najti sebi lasten izraz v petju, ne pa zgolj imitirati svoje vzornike, kar je zelo pohvalno. Škoda le, da Full Circle še vedno servira preveč zlajanih power balad, ki so namenjene zgolj jamranju. Vseeno pa gre za verjetno najboljši album benda po My Own Prison. Škoda le, da se je prihodnost skupine na tej točki ustavila (beri; Strap se je znova skregal z vsemi preostalimi člani) in ni ponudila nekega zadovoljivega evolucijskega razvoja v zvoku.

5 Bands like Creed: Post-Grunge Controversialists • itcher Magazine

 

Diskografija: Slipknot

Slipknot | Artist | www.grammy.com

Slipknot je skupina, ki je ni potrebno posebej predstavljati; nastala leta 1995 je pridobila na popularnosti ob prelomu tisočletja z odštekanimi in energičnimi živimi nastopi, strašljivo podobo zamaskiranih psihopatov iz najhujših nočnih mor ter bolj agresivnim zvokom tedaj izredno popularnega nu-metala. Tistim, ki so bili Limp Bizkit in Korn premehki, niso pa še bili pripravljeni na starošolske bende tipa Slayer in zgodnjo Metallico, so svoje zatočišče našli ravno v norcih iz Iowe. In ker so Slipknot še vedno eden najbolj popularnih metal bendov na svetu, se zdi smiselno, da pregledamo njihovo diskografijo in preverimo, kako se je zasedba skozi leta spreminjala.

  • Slipknot (1999)

Rezultat iskanja slik za slipknot slipknotSpomnim se trenutka, ko sem v 2. letniku srednje šole v eni od najstniških revij uzrl fotografijo devetih tipov v rdečih pajacih in s strašljivimi maskami na obrazih in nemudoma dobil občutek, da gre za zelo “evil” zadevo. Govora je o skupini Slipknot oz. “norcih iz Iowe”, ki so leta 1999 ob izidu prvenca bili po sili razmer potisnjeni v areno tedaj izredno popularnega nu metala, čeprav je bila njihova glasba bistveno bolj mračna, agresivna in surova od recimo kakšnih Limp Bizkit ali Korn. Če smo iskreni, je skupina povsem upravičila svoj zloglasni status s strašljivim imidžem in kaotičnimi koncerti, na katerih ni manjkalo ekscesov (masturbiranje na odru, bizarne akrobacije, ki so se večkrat končale s polomljenimi kostmi, vdihavanja drobovja mrtvih vran, bruhanje po občinstvu). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so Slipknot znali prepričati z glasbo in to je najbolj razvidno na že omenjenem prvencu, ki bi ga lahko opisal kot pravo adrenalinsko bombo. Poslušalci smo deležni dobre ure jeznega, surovega in hkrati še vedno melodičnega metala, ki se tematsko dotika mnogih strahov in frustracij postmilenijske družbe, vendar pri tem ne zapade v žalost in malodušje, ampak glasbo predstavi kot prav poseben pljunek v obraz vsemu, kar duši človeka na poti osebnega razvoja. Vokalist Corey Taylor zna s svojim glasom enako kvalitetno peti kot tudi kruliti, skozi sikajoče kitare pa je moč uživati v akrobatskem “švasanju” Joeyja Jordisona, ki še danes velja za enega najboljših bobnarjev v metalu. Z vidika vsebine je resda težko govoriti o presežkih (nekatera besedila so narejena precej na prvo žogo), toda bistvo pričujočega albuma se skriva v njegovi prav posebni energiji, ki jo deveterec izžareva in če si želite srednje poti med alternativnim in mainstream metalom, potem bodo zgodnejši Slipknot vsekakor zelo primerna izbira.

  • Iowa (2001)

Slipknot - IowaTole ploščo sem prvič dobil v roke tam v 2. ali 3. letniku srednje šole in tedaj se še nisem zavedal, v kakšno izkušnjo se sploh podajam. O Slipknot nisem vedel praktično nič, do tedaj sem na MTV videl samo en njihov videospot za pesem Left Behind, to pa je bilo tudi vse. Ob pogledu na deveterico zamaskiranih psihopatov sem pomislil, da gre za kakšne ponesrečene klone Marilyn Mansona in podobnih teatralnih zasedb, a sem se zmotil. Iowa predstavlja drugo poglavje v zgodovini skupine, obenem pa je plošča naznanjala prihod skupine v glasbeni mainstream, saj je ta postala znana širšemu občinstvu, za nekaj časa pa je celo obnorela publiko, kateri je nu metal začel najedatik, za kakšen čistokrvni metal pa še ni bila pripravljena. Slipknot so obstali nekje vmes; Iowa je njihov najbolj produkcijsko prečiščen album, kateremu pa na bi mogli prav nič očitati. Skupina ne preseneča in že z uvodnim komadom People = Shit nakazuje smernico albuma, ki postreže z agresivnimi metalskimi kitaramik, bobnarskimi akrobacijami ter raznobarvnim vokalom, ki dokaže, da je ta lahko agresiven in obenem melodičen. Vendar osrednji temi plošče sta vsekakor jeza in razočaranje nad pokvarjenim svetom, ki sta prepričljivo izražena v skoraj vsakem komadu. Žal pa se v tem tudi skriva šibkost plošče; če sta osnovni čustvi jeze in razočaranja v kombinaciji z agresivno kitarsko godbo še na začetku zanimivi, pa proti koncu izdelka vse skupaj izpade malce dolgočasno in predvidljivo. Ko že trinajstič poslušaš besedila o tem, kako ti grejo ljudje na jetra, se pač ne moreš znebiti občutka nepotrebnega ponavljanja. Vendar na srečo epska naslovna pesem in množica razgrajaških hitov poskrbijo, da plošča ne potone v morje sivega povprečja in navduši vsakega oboževalca pričujoče skupine. Iowa ni popolno delo, je pa vsekakor vredno pozornosti.

  • Vol 3: The Sublimal Verses (2004)

Vol. 3: The Subliminal Verses by Slipknot (2004) Audio CD by ...

Vsaka skupina se po obdobju velikanskih uspehov sooči z neprijetnim vprašanjem: “Kako naprej?” Slipknot so po dveh agresivnih, jeznih in neposrednih ploščah verjetno ugotovili, da ne bodo dolgo morali vzdrževati tega imidža, saj bi lahko dokaj hitro padli v vode avtoparodije. To je tudi botrovalo nastanku tretjega albuma Vol 3: The Sublimal Verses, ki je za razliko od prehodnikov manj jezen in udaren, zato pa toliko bolj kompleksen in eksperimentalen. Četudi je v pesmih kot so The Blister Exists, Duality in Three Nil še moč čutiti “klasične” Slipknot z razgrajaškimi ritmi, jeznimi vokali ter uničujočimi bobni, je plošča kot celota bolj “umirjena” (z bolj akustičnimi in baladnimi komadi tipa Vermillion in Circle),sama vulgarnost in obscenost pa sta močno potisnjena v ozadje. Po domače povedano; Vol 3: The Sublimal Verses je izdelek, s katerim želijo norci iz Iowe sporočiti, da so odrasli. Pa jim to dejansko uspe? Zgolj delno. Četudi je pričujoči album namenjen nekemu naravnemu razvoju glasbe zasedbe, ta nekako obtiči nekje med preteklostjo in prihodnostjo. Kot da bi Slipknot želeli storiti evolucijski korak naprej, vendar se hkrati bojijo, da bi izgubili preveč oboževalcev, zato jim je še vedno servirajo starošolsko razbijanje v namene dokazovanja, da norci še vedno zmorejo… no, noreti. Žal pa je plošča kot celota zelo neizstopajoča, generična, ponavljajoča in mestom dolgočasna, saj se nekako zdi, da skupina tako na vsebinski kot zvočni ravni že po prvi polovici pove in pokaže vse, kar ima za povedati in pokazati. Preostanek albuma pa je zgolj pogrevanje stare župe.

  • All Hope Is Gone (2008)
Rezultat iskanja slik za slipknot all hope is goneAll Hope Is Gone je četrti album zasedbe in zadnji z basistom Paulom Grayom, ko je ta dve leti kasneje nenadoma preminul. Po dveh energičnih ploščah (Slipknot in Iowa) je sledila tretja Vol 3: The Subliminal Verses, s katero je skupina želela dokazati, da zna ustvarjati tudi kaj bolj kompleksnega in progresivnega, vendar pa je bil rezultat dokaj mlačen in dolgočasen izdelek. Pričujoči album bi lahko onačili kot nekakšno vrnitev h koreninam oz. slogu, ki Slipknot še najbolj ustreza; energična in hkrati ušesom prijazna metal godba z neposrednimi besedili o jezi, hinavščini, obsedenosti in stanjem glasbene industrije ter prepoznavno večplastnim vokalom Coreyja Taylorja. Glasbo tako ni mogoče neposredno povezati z zvokom prvih dveh albumov, saj imajo komadi tokrat bistveno več poudarka na melodičnosti, grajenju temačne atmosfere in bolj kompleksnih strukturah, ki pa na srečo niso tako dolgočasne kot pri predhodniku. Hitrost, jeza in agresija so izginili, kar je po svoje pričakovano, še posebej s presenetljivo prepričljivo balado Snuff. Če potegnemo črto; All Hope Is Gone kaže več življenja in energije kot predhodnik, postreže z nekaj zanimivi slogovnimi presenečenji, hkrati pa nakaže pot skupine za naprej, ki pa – vsaj meni osebno – ni pretirano zanimiva. In glede na to, kako bleda in dolgočasna je izpadla naslednja plošča, so bili moji strahovi upravičeni.

  • V: The Gray Chapter (2014)

Rezultat iskanja slik za SLIPKNOT CHAPTERZa skupino Slipknot so vsekakor težki časi; najprej jih je doletela smrt basista Graya, nakar pa je zaradi še danes ne popolnoma jasnih razlogov fante zapustil bobnar in metalska ikona Joey Jordison. Če smo pošteni, je občudovanja vredno, da skupina po dveh težkih udarcih ni vrgla puške v koruzo in še vedno miga, ne glede na to, kako uspešna je pri tem. The Gray Chapter, naslov petega albuma omenjene zasedbe, je tako več kot primeren, saj fantje iz Iowe nedvomno obračajo novo poglavje v svoji karieri. Priznati moram, da sta me prva singla The Negative One in The Devil and I pošteno razočarala in nakazala, da je nekdaj sila energično skupino začela razjedati utrujenost in celo naveličanost nad lastnim obstojem. Vendar nikoli ni pošteno soditi plošče na podlagi dveh komadov, zato sem z mešanimi pričakovanji prisluhnil novemu izdelku. Po pričakovanjih so nove pesmi napolnjene z občutki jeze in razočaranja, je pa moč čutiti, da se fantje ne želijo prepustiti objokovanju, zato žgejo na polno in se poskušajo približati zvoku albuma Iowe z mešanimi rezultati. The Gray Chapter ni tako slab album, kot sem pričakoval, da bo, vendar obenem ne moremo govoriti o nekih presežkih. Ploščo pestijo nekoliko monoton zvok, rahlo naveličan vokal Coreyja Taylorja in dokaj klišejska (beri; slaba) besedila, ki zvenijo, kot da bi jih napisal kak jezni 14 – letni pubertetnik, ne pa možakar, ki se spogleduje s številko 40. Je pa tudi res, da skupina nikoli ni slovela po baš kvalitetnih besedilih, tako da oboževalcev norcev iz Iowe to ne pretirano motilo. Če potegnemo črto; The Gray Chapter je glede na zunanje okoliščine prebavljiv izdelek, je pa res, da pri poslušalcih kakšnega vidnejšega vtisa ne bo pustil.

  • We Are Not Your Kind (2019)

Rezultat iskanja slik za slipknot we are not your kindČetudi so Slipknot eden redkih bendov, ki tudi po več kot 20 letih obstoja še vedno ohranja popularnost in trdno bazo fanov so se tekom let rahlo izpeli. Prejšnji album, skrajno dolgočasni in monoton .5: The Gray Chapter je bil zgovoren dokaz, da skupina boleha za pravim pomanjkanjem idej in da navkljub želji, da želi glasbeno odrasti, ne najde prave poti, da bi to dosegla. Po nekaj letih kreativnega odmora so se Slipknot vrnili z novim ploščkom We Are Not Your Kind, ki je razliko od melahnolično razpoloženega prehodnika (še posebej zaradi prebolevanja smrti basista Paula Grayja) bistveno bolj energičen in udaren; pesmi so napolnjene s prepoznavno jeznimi vokali Coreyja Taylorja, kitaro so znova strupene, razpoloženje pa obarvano z jezo in razočaranjem nad svetom, v katerem živimo. Na trenutku se skupina zaloti pri bolj melanholičnem razmišljanju v sicer odlični baladi A Liar’s Funeral, toda kot celota je We Are Not Your Kind mišljen kot simbolično kazanje sredinca grdemu svetu, ki nas obkroža. S tem načeloma ni nič narobe, toda Slipknot so pri izražanju jeze še vedno na ravni prvega in drugega albuma in zato izpadejo rahlo najstniško, še posebej z ne preveč domiselnimi besedili, še bolj pa moti to, da bend ne ve točno, če bi božal ali grizel. Zato se na več mestih (npr. komadi Nero Forte ali Spiders) v sicer jezno ozračje prikradejo boybandovski vokali, kar je bizarno, še posebej, ker je vokalist Taylor že od nekdaj (včasih neupravičeno) kritičen do pop glasbe. We Are Not Your Kind navkljub nekaterim napakam in neodločnemu pristopu daje občutek življenja in je napolnjen z dovolj prepričljivo energijo, da bodo oboževalci skupine zadovoljni.

Slipknot in njihovih več obrazov

Ozzy Osbourne: Ordinary Man

Rezultat iskanja slik za ozzy osbourne ordinary manNe bi pretiraval, če rečem, da je bil novi solo album legendarnega Ozzyja Osbourna eden od najbolj pričakovanih glasbenih izdelkov letošnjega leta. Še posebej zato, ker je od zadnjega tovrstnega albuma minilo že celo desetletje, v tem času pa se je Ozzy poleg z glasbo ukvarjal tudi z vse pogostejšimi zdravstvenimi težavami in boju z različnimi odvisnostmi, to pa je že dodatno pokrepilo vse glasneje špekulacije o njegovi upokojitvi. A to niti ni tako pomembno ob poslušanju ploščka Ordinary Man, ki v poslušanje ponudi 11 novih komadov z gosti kot sta Elton John in Post Malone. Preden nadaljujem, naj samo opozorim na eno malenkosti; Ozzy zame osebno nikoli ni bil kaj prida kompetenten glasbenik; njegov tuleč vokal me je vedno odvračal od poslušanja Black Sabbath, kot tekstopisec pa je v najboljšem primeru povprečen, še posebej zadnja leta, ko se mi zdi, da ustvarja glasbo zgolj zato, da daje svojim oboževalcem vedeti, da ima tudi kot “metal dedek” dovolj kondicije za snemanje plošč. S tem načeloma ni nič narobe, toda vseeno se zdi, da Ozzy ob vstopu v studio vedno znova pozablja, kaj točno bi s posnetim materialom rad povedal oz. če sploh kaj. In Ordinary Man je naslovu primeren izdelek; običajen, neizstopajoč in boleče rutinski. Velika večina komadov je odpeta in odigrana brez kakršnegakoli energije in entuziazma, glasba je sicer odigrana profesionalno, vendar skoraj vsaka pesem daje občutek “deja-vuja” oz. nečesa, kar smo že stokrat slišali. Besedila pa… nekatera so domiselna (npr. Scary Little Green Men), večinoma pa zgolj reciklaža že stokrat slišanega upokojenskega jamranja o tem, kako si Ozzy navkljub svojemu zvezdniškemu statusu želi biti povsem običajen in umirjen družinski človek. S tem ni kakopak nič narobe, ampak problem je, da Ozzy to lajno prodaja že dve desetletji in da bi lahko bil nekoliko bolj kreativen. Da pa ne bom krivičen; pesmi kot sta Straight To Hell in It’s A Raid predstavljata vrhunca plošče, saj sta za razliko od preostalega zaspanega materiala spodobna adrenalinska šusa, kjer tudi Ozzyjevo vokal ne zveni tako moteče kot sicer. Kot že rečeno; Ordinary Man ni slaba plošča, ni pa tudi posebej dobra. Prepričan sem, da če bi iste komade posnel nek povsem anonimen bend, jih ne bi nihče povohal. Pozabljivo.

Ocena +2