Behemoth: I Loved You at Your Darkest

Staroste poljskega black metala Behemoth je res odveč predstavljati, zato preidimo k bistvu; I Loved You at Your Darkest je enajsti studijski album skupine, ki je po vseh možnih škandalih in metanj polen pod noge še vedno ohranila jekleno držo in močne živce, kar se posledično kaže tudi pri njenem glasbenem izražanju. Na najnovejši plošči skupina gradi most med klasičnim “behemoth” zvokom ter vkomponiranjem elementov drugih glasbenih žanrov, kot so punk, hard rock in groove metal. Uvodna skladba Solve nas pozdravi z zloveščim prepevanjem otroškega zborčka, ki v naslednji Wolves Ov Siberia eksplodira v tisto, kar se od Behemoth pričakuje; pompozen in našopirjen, a še vedno oster black metal s prepoznavnimi vokali in besedili, ki se povečini dotikajo kritiziranja religije, hinavščine v cerkvenih krogih in apokaliptičnih napovedi konca civilizacije. Da v besedilih poslušamo latinske hvalnice Satanu in nostradamovske analiza propada vsega svetega, ni presenetljivo, saj od Behemoth drugega niti ne pričakujemo več. Skupina s svojo zloveščo držo resda deluje nekoliko teatralno in na trenutke zbuja nenamernih posmeh, vendar pa se zdi, da se tudi Nergal in druščina ne jemljejo resno, zato jim glumaštvo odpustimo. Moč plošče I Loved You at Your Darkest je v zvočni raznolikosti, kjer je vsak komad zaznamovan z drugačnim tempom in vzdušjem, od punkovske naspidiranosti, preko dark ambientala pa celo vse do progresivnega hard rocka. Tole ni plošča, ki si želi glasbene revolucije ampak želi zgolj opozoriti, da so poljski norci še vedno aktivni. Več pa od Behemoth ne pričakujemo.

Ocena 4

Advertisements

Malthusian: Across Deaths

Čeprav irski black metalci Malthusian obstajajo že več kot šest let, smo morali poslušalci na ploščati prvenec čakati vse do letos. In zdaj je končno med nami; Across Deaths, plošča s petimi avtorskimi komadi, katerih vodilo je značilni irski cinizem v stilu: “Imamo čudovit občutek za pomanjkanje spoštovanja do kogarkoli.” Ta brezkompromisna in izredno zbadljiva drža se lahko posamezniku kakopak vrne nazaj kot bumerang, vendar pa vsi vemo, da so Irci trdovratneži, ki se preprosto ne pustijo ustrahovati. Zato ne preseneča, da je prvi komad na plati, Remnant Fauna, stoprocentni zvočni odbitek, ki se požvižga na konvencionalne glasbene prijeme in ustvarja svet na lasten način; z menjavami ritmov, hromečimi kitarami, kombinacijo sikajočih in kruljavih vokalov ter brutalnih bobnov. V podobni maniri mine tudi preostanek albuma, kjer posamezen komad vsebuje več “mini” komadov, ki se prepričljivo zlivajo v pripovedno nit in navkljub kaosu ustvarjajo celoto, kateri bodo oboževalci ekstremnih oblik metala brez težav sledili. Plošča se proti koncu resda začne nekoliko ponavljati, toda na srečo je ravno prav dolga (oz. kratka), da se to ponavljanje ne čuti preveč. Across Deaths ne bi priporočal priložnostnim poslušalcem metala, ampak predvsem trdoživim oboževalcem žanra, ki obožujejo skupine z drzno in unikatno vizijo.

Ocena -4

Dakhma: Hamkar Atonement

Švicarski black metal duet Dakhma obstaja med nami že lep čas, na svoj obstoj pa je prvič opozoril leta 2016 z mini ploščo, ki je med oboževalce alternativnih oblik metala požela same pohvale. Dve leti kasneje se dvojec vrača na sceno z ambicioznim albumom Hamkar Atonement, ki črpa inspiracijo iz starodavne iranske religije ter filozofije preroka Zaratusthre. V osnovi gre za konceptualno ploščo, ki se začne tam, kjer se večina zgodb o boju med dobrim in zlim konča; s popolnoma prevlado zlih duhov, ki demolirajo ostanke vsega dobrega in svet pahnejo v obdobje popolne pogube, katere edina rešitev je totalna destrukcija. Po domače povedano; Dakhma se igrata s starodavnimi verskimi izročili in pripovedujeta izredno depresivno zgodbo, kjer ni prostora za simbolične luči upanja in odrešitve. Temu primerno je tudi pričujoči album zbirka surovega black metala z elementi orientalskega folka, dopolnjeno z zloveščimi vokali in pogostimi menjavanji zvočnih “razpoloženj”; od divjega in nasilnega pa vse do umirjenega in mračnega. Plošča vsekakor ni za vsak okus, vendar pa duetu Dakhma ni moč očitati ustvarjalne moči, samozavesti in brezkompromisnega sledenja konceptu, ki zna biti enako fascinanten kot tudi zahteven.

Ocena 4

Cosmic Void Ritual: Grotesque Infections of Planetary Divide

Nov teden, novo skrivnostno ime v svetu underground metal scene. Cosmic Void Ritual je ameriška one man death mašina, kateri poveljuje model s skrajno bizarnim imenom Unknown Entity (po naše; neznana sila). In če ste mislili, da je ime tisto, kar je pri CVD najbolj nenavadno, ste se še kako zmotili; mini plošča Grotesque Infections of Planetary Divide je brutalna sestavljanka štirih pesmi, ki so oropane polikanosti, melodike in vsebinske rdeče niti. To kakopak ne pomeni, da je plošča prazna, le zgrajena ni po določenih pravilih glasbenega žanra in kreira lastno umetniško izražanje. Uvodna pesem Intestinal Rituals služi kot vstop v epicenter norosti, katero simboliziranjo hreščeče kitare in kruljavi vokali, kar ustvarja t.i. prvinski death metal z vso surovostjo in nepopustljivostjo, ki spadata zraven. Kar se začne kot hrup, se tako tudi nadaljuje, vendar sčasoma pridobi na strukturi in fokusu, kot da bi se iz globin neprištevnosti začeli prebujati giganti razuma in silili na površje. Spopad racionalnega in iracionalnega je prepričljivo zajet skozi pričujoči album, ki v slabe pol ure uniči vse pred seboj in servira pravo dozo undergrounda. Tole sicer ni plošček, ki bi ga priporočal vsakemu odjemalce metal glasbe, predstavlja pa obvezno robo za tiste bolj vzdržljive zverine z metuljevimi krili. Grize!

Ocena 4