Death Karma: The History of Death & Burial Rituals II

Death Karma so (relativno) mlada naveza iz Češke in Slovaške, ki ohranja prav posebno držo znotraj black / death metal scene; skupina se svojemu imenu primerno ukvarja s smrtjo oz. minljivostjo posameznika, vendar v svoje glasbeno izročilo vnaša rituale iz različnih delov sveta, ki so namenjeni počastitvi pokojnika ob vstopu v posmrtno življenje. Tega koncepta so se držali na ploščku The History of Death & Burial Rituals I iz leta 2015 in s svojim nenavadnim, a hkrati unikatnim prepletanjem death / black metala z elementi ljudske glasbe iz različnih kultur pri bolj “ekstremnem” poslušalstvu pustili močan vtis. Zato so bila pričakovanja ob izidu nove plošče The History of Death & Burial Rituals II še kako visoka ali pa vsaj na ravni radovednosti, kaj nam skupina predstavlja tokrat. In z gotovostjo lahko rečem, da je bilo vredno čakati; pričujoča plošča je ekvivalent zvočnega in vsebinskega bogatstva, kjer niti ena minuta ne zveni odvečno, ponavljajoče, monotono in neprepričljivo. Skupina skozi sedem komadov znova tematizira smrt in odnos do nje pri različnih narodih; od Haitija, Tibeta, skandinavskih držav, Nove Zelandije Egipta, Indonezije in z zaključkom na (kakopak) Češkem. Vsak od komadov ima svojo identiteto oz. specifičen stil, ki vpleta elemente obravnavane kulture, vse skupaj pa spremlja ostra in neusmiljena kitarska glasba, ki ne popušča vse do zadnje minute. The History of Death & Burital Rituals II je dokaz, da je na dobre stvari včasih nujno počakati, saj je veselje ob končnem rezultatu še tako večje.

Ocena 5

Advertisements

Nightwish: Endless Forms Most Beatiful

Rezultat iskanja slik za nightwish endless formsFinski Nightwish predstavljajo strah in trepet vseh metal elitistov, ki se bolj kot poslušanju metal glasbe posvečajo brezplodnim debatam o tem, kaj je “pravi” metal. Ker avtor pričujoče recenzije ne spada mednje, skupini ne mislim negirati vpliva, ki ga je pustila na glasbeni sceni in pri občinstvu. Zadnja leta si z dogajanjem v skupini nisem na tekočem, vem pa, da so dosedaj zamenjali že nekaj vokalistk, mnogi pa so še vedno mnenja, da Nightwish brez originalne vokalistke Tarje Turunen niso to, kar so bili. Če je to res ali ne, me osebno ne zanima preveč, saj se ne puščam ujeti v kletko nostalgije in kritizirati sprememb (razen, če gre za spremembe na slabše). Na zadnjem albumu Endless Forms Most Beatiful se skupini prvič kot vokalistka predstavi Floor Jansen, ki se ji šteje v plus, da ne želi posnemati svojih predhodnic in postreže z močnim in melodičnim vokalom, ki sicer zveni nekoliko popovsko, vendar se navkljub temu presenetljivo dobro zliva s tršim zvokom skupine. Plošček je pričakovano obarvan s spoliranim simfoničnim folk metalom in melodičnim rockom, kar ustvarja vzdušje za Nightwish značilnega mističnega sveta, ki ga oboževalci skupine vedno znova radi obiščejo. Kar bend že od nekdaj obvlada, je to, da zna preko besedil, obarvanih s fantazijo in mistiko, razgaliti teme, ki so prisotne v našem vsakdanu (osamljenost, pripadnost, ljubezenski brodolomi) in tega tudi na pričujočem albumu ne manjka. Kot celota bi rekel, da je Endless Forms Most Beatiful več kot zadovoljivo poglavje v evoluciji modernega metala je kot tak vreden poslušanja.

Ocena 4

Bon Jovi: This House Is Not For Sale

Rezultat iskanja slik za bon jovi this house is not for saleBon Jovi je ena od tistih skupin, ki mi je vedno na tak ali drugačen način sledila na vsakem koraku, četudi se ne štejem med njene oboževalce. Simpatičen in prepoznaven vokal Jona Bon Jovija, melodični rock, ki gre neverjetno hitro v ušesea in enostavna, toda ne pretirano posladkana ljubezenska besedila so me vedno znova vlekla nazaj k skupini in priznam, da včasih zelo prija poslušanje takšne godbe. V zadnjih letih skupini resda ne sledim tako pogosto, a tudi mene je zaskrbelo, ko sem zaslišal, da je fante po mnogih letih zapustil ikonični kitarist Richie Sambora, ki je s svojim prepoznavnim igranjem močno prispeval k izboljšanju kvalitete komadov. Rezultat njegove odsotnosti je viden na zadnji – trinajsti po vrsti – plošči This House Is Not For Sale iz leta 2016, ki izpolni nekatere moje strahove in kot celota pušča precej mešana mnenja. Plošča sicer še vedno zveni kot tipično “bonjovijevska”, kar pomeni, da so pesmi razdeljene na spevne stadionske rock himnice in umirjene romantične balade. Jonov vokal je še vedno močan in prepoznaven, besedila pa povečini osredotočena na ljubezenske nezgode in otožno hrepenenje po mladosti in opevanje minljivosti. A kljub temu plošči nekaj manjka, kar je verjetno posledica Samborine odsotnosti; pesmi so sicer korektno odigrane, vendar brez posebnega čara in tiste za Bon Jovi značilne energije. Upal bi si celo reči, da Bon Jovi na novi plošči delujejo nekoliko utrujeno in naveličano, kot da jim je ustvarjanje glasbe samo še rutinsko delo v pisarni ali fabriki. This House Is Not For Sale ni pod nobenim pogojem slaba plošča, a mislim, da bodo tudi najbolj goreči oboževalci skupine ugotovili, da ji nekaj manjka.

Ocena 3

Arkhtinn: 最初の災害

Iskanje podatkov o skupini Arkhtinn je podobno kot iskanje Svetega Grala, zato bomo preskočili klasično predstavitev in se nemudoma lotili ploščka z naslovom 最初の災害, ki naj bi v prostem prevodu pomenil “začetek apokalipse”. Če to drži ali ne, je nemogoče reči, ampak sodeč po uvodnih zvokih bi si upal reči, da smo morebiti bližje resnici kot se sprva zdi. Album je sestavljen iz zgolj dveh komadov, ki plavata mimo nas v slabe tričetrt ure, zvočno pa sta umeščena v območje atmosferičnega black metala. Kot je pri takšnih skupinah v navadi, zvok posvoji vlogo pripovedovalca in že od uvoda, ki zveni kot bombastična uvertura v globalno katastrofo, se plošča spusti po brzicah počasnega, brutalnega in z eksistencializmom obarvanega kitarskega švasanja s prvorazrednim hreščanjem, ki pa ga zvoki iz ozadja vedno znova preglasijo. Plošča s svojo misterioznostjo pušča ogromno stvari primernih za povsem svobodno interpretacijo, vsekakor pa gre za izdelek, ki cilja na poslušalčevo izkušnjo, kot nekakšna anti-meditativna glasba, kjer se svoboda duha doseže na povsem drugačen, radikalen način. Predstavljajte si, da hodite skozi povsem nedefiniran prostor, kjer zakoni fizike in logike ne igrajo nobene vloge oz. prostor, kjer je obstoj vsega odvisen predvsem od vas samih. Vsekakor je plošča 最初の災害 unikat na glasbeni sceni, ki ga ne smemo spregledati, četudi glasba morebiti ne bo dosegla vsako uho. Unikatnost ima tudi svojo ceno.

Ocena +4