Weezer: Weezer (Teal Album)

Rezultat iskanja slik za weezer teal albumWeezer so že od nekdaj delovali kot bend, ki ga ustanovi gruča družbeno neprilagojenih in vizualno stereotipnih piflarjev z željo, da bi skozi svoj melodični hard rock osvajali ženske na koncertih. V vseh teh letih je skupina pustila močan pečat na sceni in navkljub nekaterim bolj vprašljivim odločitvam (recimo snemanje v vili Hugha Hefnerja) ohranila svojo simpatično ekscentrično držo. Letos se predstavljajo z novim albumom priredb, kjer se nahaja 10 modernih preoblek klasičnih pop / rock skladb kot Africa (Toto), Paranoid (Black Sabbath), Take on Me (A-ha) in Billie Jean (Michael Jackson). Vse pesmi na plošči so odigrane korektno, odpete z značilnim nevrotičnim vokalom Riversa Cuoma in kompetetnih prepletanjem garažnega rocka in melodičnega popa, kar Weezer že od nekdaj obvladajo. Težava plošče je zgolj v tem, da so priredbe odigrane nekoliko formulaično in brez večjih presenečenj, zato so razlike v zvoku originala in priredbe praktično neobstoječe. Na nek način bi lahko rekli, da je Weezer (Teal Album) rahlo lenoben in formulaičen album, kjer je tudi izbira skladb izredno ziheraška, kot da se skupini ni ljubilo potruditi kakšne manj znane skladbe ali pa vsaj starim uspešnicam vliti nekaj samosvoje energije. Spodobna zbirka priredb.

Ocena 3

Advertisements

Infernal Curse – …of Death and Nihilism

No photo description available.… of Death and Nihilism je EP argentinskih death / black metal skrivnostnežev Infernal Curse, ki se po sceni potikajo že več kot desetletje in imajo pod streho že dva studijska albuma. Zadnji je izšel leta 2016, kar pomeni, da smo letos deležni novega materiala po skoraj treh letih ustvarjalnega počitka. Resda se na ploščku nahaja samo dva komada, toda oba sta dovolj, da poslušalci tovrstne godbe dobijo vpogled v to, kaj skupina pripravlja v prihodnje. Prvi komad Crush The Synagogue ne zavlačuje s kompleksnimi strukturami in progresivnim zvokom, ampak udari naravnost v bistvo z zverinskim death metalom, katerega spremljajo nerazločni kruljavi vokali, nevihtne kitarske linije ter bobnanje, ki uničuje vse pred seboj. Tudi naslednji komad, ki nosi naslov albuma, ni nič drugačen. Nasploh bi rekli, da je EP primeren za oboževalce bolj ekstremnih oblik death / black metala, oba prisotna komada pa sta napolnjena z divjo energijo in celo melodičnostjo, ki pa nikoli ne zveni pocukrano ali produkcijo preveč očiščeno. Zadovoljiva ekstremna godba.

Ocena 4

S.E.K.H.: Arkhé Tenebre

O španskih S.E.K.H. smo na teh straneh že govorili. Skupina, ki jo težko uvrstimo v katerikoli žanrski predalček, tematsko izhaja iz človekove podzavesti, ki je manifestirana skozi zvoke hrupne metalske godbe. Tukaj ni govora o komadih s klasično strukturo, ampak gre v osnovi za zvočni izlet v neznano, za eksperiment, ki bo pogodu tistim, ki glasbo dojemate zelo na široko. Arkhé Tenebre je EP s štirimi skladbami, ki sledijo izročilu lanskoletnega ploščka; miks temačnega ambientala in brutalnega death metala, ki ga bolj kot cilj zanima potovanje. S.E.K.H. na veliko eksperimentirajo, kršijo žanrska pravila in iščejo svoj unikatni izraz. Glasbena radovednost ni nikoli predstavljala nič slabega in če nič drugega, je pričujoči bend originalen, drzen in pripravljen, da poslušalca preseneti z nenavadnimi, toda hkrati privlačnimi zvoki, ob katerih se glava ne spočije, ampak širi obzorja. Arkhé Tenebre v osnovi ne ponudi ničesar, kar od skupine že nismo slišali, toda po drugi strani pridno razvija temelje, na katerih je kolektiv gradil vsa ta leta in samo upamo lahko, da se bo njegov glas oz. hrup slišal tudi v prihodnje.

Ocena 4

Slipknot: All Hope Is Gone

Rezultat iskanja slik za slipknot all hope is gonePred izidom najnovejšega albuma Slipknot oz. “norcev iz Iowe”, je napočil čas za vpogled v eno od njihovih starejših izdaj, četrti studijski album All Hope Is Gone. Da, gre za zadnji album z basistom Paulom Grayomko je ta dve leti kasneje nenadoma preminul. Po dveh energičnih ploščah (Slipknot in Iowa) je sledila tretja Vol 3: The Subliminal Verses, s katero je skupina želela dokazati, da zna ustvarjati tudi kaj bolj kompleksnega in progresivnega, vendar pa je bil rezultat dokaj mlačen in dolgočasen izdelek. Pričujoči album bi lahko onačili kot nekakšno vrnitev h koreninam oz. slogu, ki Slipknot še najbolj ustreza; energična in hkrati ušesom prijazna metal godba z neposrednimi besedili o jezi, hinavščini, obsedenosti in stanjem glasbene industrije ter prepoznavno večplastnim vokalom Coreyja Taylorja. Glasbo tako ni mogoče neposredno povezati z zvokom prvih dveh albumov, saj imajo komadi tokrat bistveno več poudarka na melodičnosti, grajenju temačne atmosfere in bolj kompleksnih strukturah, ki pa na srečo niso tako dolgočasne kot pri predhodniku. Hitrost, jeza in agresija so izginili, kar je po svoje pričakovano, žal pa se zdi, da se v tem stilu skupina ne znajde, čeprav ji na trenutke celo balada kot je Snuff. Če potegnemo črto; All Hope Is Gone kaže več življenja in energije kot predhodnik, postreže z nekaj zanimivi slogovnimi presenečenji, hkrati pa nakaže pot skupine za naprej, ki pa – vsaj meni osebno – ni pretirano zanimiva. In glede na to, kako bleda in dolgočasna je izpadla naslednja plošča, so bili moji strahovi upravičeni.

Ocena +3