Slipknot: All Hope Is Gone

Rezultat iskanja slik za slipknot all hope is gonePred izidom najnovejšega albuma Slipknot oz. “norcev iz Iowe”, je napočil čas za vpogled v eno od njihovih starejših izdaj, četrti studijski album All Hope Is Gone. Da, gre za zadnji album z basistom Paulom Grayomko je ta dve leti kasneje nenadoma preminul. Po dveh energičnih ploščah (Slipknot in Iowa) je sledila tretja Vol 3: The Subliminal Verses, s katero je skupina želela dokazati, da zna ustvarjati tudi kaj bolj kompleksnega in progresivnega, vendar pa je bil rezultat dokaj mlačen in dolgočasen izdelek. Pričujoči album bi lahko onačili kot nekakšno vrnitev h koreninam oz. slogu, ki Slipknot še najbolj ustreza; energična in hkrati ušesom prijazna metal godba z neposrednimi besedili o jezi, hinavščini, obsedenosti in stanjem glasbene industrije ter prepoznavno večplastnim vokalom Coreyja Taylorja. Glasbo tako ni mogoče neposredno povezati z zvokom prvih dveh albumov, saj imajo komadi tokrat bistveno več poudarka na melodičnosti, grajenju temačne atmosfere in bolj kompleksnih strukturah, ki pa na srečo niso tako dolgočasne kot pri predhodniku. Hitrost, jeza in agresija so izginili, kar je po svoje pričakovano, žal pa se zdi, da se v tem stilu skupina ne znajde, čeprav ji na trenutke celo balada kot je Snuff. Če potegnemo črto; All Hope Is Gone kaže več življenja in energije kot predhodnik, postreže z nekaj zanimivi slogovnimi presenečenji, hkrati pa nakaže pot skupine za naprej, ki pa – vsaj meni osebno – ni pretirano zanimiva. In glede na to, kako bleda in dolgočasna je izpadla naslednja plošča, so bili moji strahovi upravičeni.

Ocena +3

Advertisements

RxAxPxE: Death Trance

Skrivnostna zasedba z “barvitim” imenom RxAxPxE ima na svoji uradni Facebook strani med drugim zapisano, da se čuti poklicano opravljati “hudičevo delo”. Kaj točno to pomeni, prepuščam vaši presoji, toda sodeč po albumu Death Trance, ki bi ga lahko preprosto opisali kot “black noise”, se zdi, da bi bili padli angeli še kako ponosni na slišano. Gre za zbirko treh glasbenih kompozicij, ki ne sledijo klasičnim pravilom ustvarjanja, ampak jih skušajo namerno kršiti. Dancing In Ashes Part II (Eradication) je skoraj četrt ure dolga vaja v preizkušanju poslušalčeve potrpežljivosti; noisovsko kričeč zvok različnih inštrumentov, vokal, ki sega od nerazločnega kruljenja do mehanskega piskanja ter popolnoma zdemolirana struktura ustvarijo nenavadno slušno izkušnjo, ki bolj kot klasiče pesmi ustvarja kaotično, zmedeno in kakafonično ozračje. Podobnemu konceptu sledita tudi Golden Hysteria (Beheading) in Holy Fire (Strangulation), ki pomen besedne zveze “black noise” poneseta na popolnoma novo raven. Na tem mestu pa se je potrebno vprašati, komu bi takšen album lahko priporočil; v prvi vrsti gorečim oboževalcem noisa, ki verjamejo, da je hrup lahko tudi glasba (in obratno) ter tistim, ki ste naveličani klasične metalske godbe in želite okusiti kaj ekstremnejšega. In če sem popolnoma iskren; takšnemu albumu kot je Death Trance je res nehvaležno dajati klasične ocene, saj ne gre za klasično glasbeno kreacijo. Kot noise album doseže svoj namen in ustvarja zvočni kaos in uničenje, zato mu kot takem ni moč veliko očitati. Če pa imate radi glasbo, ki temelji na melodiki, strukturi in barvitosti, je tale album popolnoma napačen naslov. Izbira je vaša.

Ocena 4

Rammstein: Untitled

Rezultat iskanja slik za rammstein untitledNemški industrial metalci Rammstein so si za novi, sedmi studijski album, vzeli kar deset let premora. V tem času se je svet kakopak spremenil (na slabše); bili smo priča vzponu populističnih političnih gibanj, nestrpnosti vseh vrst in oblik, vse bolj nesubtilni glorifikaciji nasilja ter množičnemu poneumljanju že tako bebavega naroda. Z drugimi besedami; Rammstein so za novi album imeli več kot dovolj materiala in da fantje niso izgubili na formi, so dokazali že s svojim prvim singlom Deutschland, nekakšno antihimno Nemčiji in njeni zgodovini nasilja, korupcije in pohlepa. Pričujoča pesem s svojo nenavadno simbiozo udarnosti in melodičnosti, elektronsko obarvanim metalom in še vedno prepoznavno močnim vokalom Tilla Lindemanna odpre nov album in s tem izvrstno zajame ozračje, ki zaznamuje preostalih 10 pesmi. Skupina se vsebinsko dotika mnogih aktualnih problematik kot so verski fanatizem (Zeig Dich), nasilna kolonizacija (Ausländer), banalizacija spolnih odnosov (Sex) in vsakdanjik prostitutk (Puppe). Kaj pa glasba? Brez dvoma lahko rečem, da Rammstein še nisem slišal v boljši formi in da je plošča domiselno razdeljena na prvo polovico, zaznamovano z bolj udarnimi in energičnimi komadi, in drugo, ki je nekoliko počasnejša, vendar toliko bolj temačna, še posebej po zaslugi strašljivih klaviatur, melanholičnega zvoka godal in barvitih elektronskih vložkov. In prav vsaka pesem na plošči ohrani melodijo, ki vam bo le s težavo pobegnila iz spomina. Skratka; Rammstein so upravičili svojo desetletje dolgo odsotnost in dokazali, da so z leti postali še močnejši in domiselnejši. In glede na vse bolj klavrno podobo našega norega sveta, se zdi, da jim materiala še lep čas ne bo zmanjkalo.

Ocena 5

Malokarpatan: Cesta podzemnými sálami Kovovlada

maxresdefaultMalokarpatan so slovaški bend, ki pripada krogu zahodnoslovanskega alternativnega metala, ki se ne obremenjuje z žanrskimi oznakami in veliko pozornost namenja eksperimentiranju in kršenju glasbenih norm. Četudi je njihova simbioza ambientala, black metala in alternativnega rocka zna povprečnega poslušalca lahko precej zahtevna, ne bo škodilo, če v roke prime EP Cesta Cesta podzemnými sálami Kovovlada, ki v slabih 11. minutah postreže z dvema ekstremoma, ki definirata omenjeno glasbeno skupino. Ta sicer inspiracijo črpa iz slovaških bajk in legend, kar je razvidno tudi tokrat; plošča pripoveduje zgodbo o svobodomiselnem in razigranem dekletu, ki se poroči s Kovovladom, vladarjem podzemlja. Da njun zakon temelji na kontrastih svetov glavnih junakov, ki sta na eni strani zaznamovana s pravljičnimi motivi in svetlobo, na drugi pa s temo in pogubo, verjetno ni treba poudarjati. V takšnem duhu mine tudi plošča, na kateri se nahajata zgolj dva komada; prvi je zasnovan kot temačni ambiental, ki spominja na oglašanje bitij iz jame, medtem ko drugi eksplodira v starošolski death / black metal, kjer se skupina pokaže v svoji bolj konvencionalni, toda nič manj brutalni luči. Izvrstno obvladovanje žanrov, konkretna metalska godba, zanimiva vsebinska podlaga in prepričljivo temačno ozračje naredijo iz pričujočega EP-ja pravo poslastico za glasbene gurmane. Obvezno poslušanje.

Ocena 5