Černý Kov: Spoločenství

Češki kolektiv Černý Kov ni skupina v tradicionalnem pomenu besede, ampak družba glasbenikov, ki je med letoma 2006 in 2018 potovala in ustvarjala glasbo, katero imate zdaj priložnost slišati na ploščku Spoločenství. 12 – letni trud, kreativnost ter energija so vloženi v ta projekt, posvečen pokojnemu Vladu Blasphemerju, sicer legendi češke black metal scene, ki je avgusta 2015 zaradi težav po operaciji za vedno zapustil našo raven eksistence in postal nesmrten. Plošček pred vami, na katerem se nahaja sedem pesmi, močno diši po vonju drugega vala skandinavskega black metala, kjer zvok igra vlogo nekakšnega arhitekta ozračja temačnosti, brezupa in smrti. Razglašene in ostre kitare, kričeči vokali in zlovešči zvoki iz ozadja ustvarijo prav posebno atmosfero in poslušalcu postrežejo z najboljšim, kar lahko češka black metal scena ponudi. Tu ni prostora za čistost, kompromise in božanje; Spoločenství je umazana in udarna plošča, ki navkljub omejenosti in minimalizmu vsak komad obarva s posebnim ozračjem, tako da izdelek kot celota nikoli ne zveni ponavljajoče in monotno. Velja pa opozoriti, da tole ni primerno za tiste, ki se z black metalom šele spoznavate; recimo temu, da je pričujoči album višja stopnja, ki jo poslušalec doseže šele po določenem času. Kandidatka za ploščo leta.

Ocena 5

Advertisements

Miscarriage: Imminent Horror

Miscarriage je še eden od mnogih misterioznih glasbenih nastopov znotraj underground metal scene. O skupini ni veliko znanega, razen tega, da se požvižga na glasbeno tradicijo in da gre v svojem ustvarjanju zelo daleč, za mnoge verjetno tudi predaleč. Imminent Horror je slabo uro dolga nočna mora, ki v poslušalcu zbuja občutke groze, nelagodja, zmede, tesnobe in gnusa. S tem ne ciljam toliko na vsebino kot na zvok, ki je kakafoničen, zmeden, hrupen, kaotičen, raztrgan, zverinski, brutalen, skrajno abstrakten, izrazito eksperimentalen in neusmiljen do poslušalčevih ušes. Pravzaprav bi z oznako, da je Imminent Horror glasbeni album, temu delali krivico, saj gre v bistvu za zvočno manifestacijo kaosa, ki cilja na grajanje neprijetne atmosfere, primitivnih zvokov, razglašenega kruljenja in namernega cefranja inštrumentov. Na tem mestu se pojavi vprašanje; kaj, točno, je poanta pričujočega albuma? Je ustvarjanje kaosa brez repa in glave po novem način glasbenega izražanja? Potrebno se je zavedati, da lahko kaos in hrupno glasbo ustvarja vsak, toda le redki uspejo to destruktivnost prikazati na iskren in prepričljiv način. Miscarriage nedvomno spadajo med omenjene izvajalce; Imminent Horror niti pod razno ne bo pihal na dušo večini poslušalcev, vendar to ni nujno nekaj slabega. Nekateri v glasbi iščejo eskapizem in sprostitev, drugi pa se želijo poglobiti v najbolj temačne predele svoje duše in se z njimi soočiti. In če jim pri tem pomaga takšna glasba, to ni niti malo problematično. Sicer pa vtis ob poslušanju ploščka najbolje zajame naslednja recenzija:

Absolutely disgusting. Early contender for nastiest album of the year. Only comparison is listening to reek of putrefaction and symphonies of sickness on quarter speed while tripping balls and pulling your guts out. I hate it, 9/10.

Ocena 4

Kaleikr: Heart of Lead

Kaleirk, islandska eksperimentalna simbioza black, death in progresivnega metala je privekala na svet okoli leta 2016 in si za osnovno poslanstvo zadala necenzurirano in iskreno glasbeno manifestiranje najbolj temačnih človekovih čustev v melanholično liričnost. Kaj v praksi to pomeni, je jasno že pri prvem epskem komadu Beheld At Sunrise, ki iz otožnega ambientalnega uvoda izbruhne v masovno nevihto težkih kitar in “črnometalskih” bobnov, ki pa uspejo ohraniti določeno mero melodičnosti ter spevnosti. Tej strukturi sledi večina komadov na plošču, ki prepričljivo drži ravnotežje med “umirjenim” temačnim ozračjem, zajetim s pomočjo otožno zvenečih kitar in privlačnimi solažami ter srhljivim zvočnim razbijanjem, ki perfektno zajame občutke brezizhodnosti in obupa. Prisotnost melodičnosti plošče ne naredijo preveč mehkužne in konformistične, predvsem zaradi iskrenosti godbe in njene trdne vere v to, kar počne. Težko bi rekli, da Kaleirk odkrivajo kaj bistveno novega, vendar pa se niti ne trudi gibati v tej smeri; s tem ni oropana pomanjkanja ambicioznosti, ampak s svojo neobremenjenostjo izpade bolj pristno in osvežujoče. Iskrena zvočna meanholija.

Ocena 4

Vespasian: Sadists of the Cloth

Vespasian je skupina, o kateri znova – kar je na teh straneh postala že ustaljena praksa – nimam kaj za povedati. Prihaja iz ZDA, sama zase pravi, da igra progresivni “raw” black metal, njeni člani pa naj bi bili uveljavljeni mački na ameriški black death metal sceni. To je zaenkrat vse, kar je o skupini znanega, zato pa je toliko bolj zgovorno in udarno njeno glasbeno izražanje. Sadists of the Cloth je slabih 20 minut trajajoč debitantski (demo) album, na katerem se nahaja pet pesmi, odigrani v stilu surovega black metala, dopolnjenega s “skandinavsko zvenečimi” kitarskimi riffi, spackano produkcijo ter komaj slišnimi vokali, katere pogosto preglasi hrup. Plošča za močne živce, če zaokrožimo zelo na kratko. Sadists of the Cloth je album, ki ni primeren za vsaka ušesa, toda za razvoj underground black metal scene je zelo dragocena zbirka pesmi, ki se resda močno spogledujejo z zvokom kaosa, a navkljub temu ohranjajo rdečo nit, koherentno strukturo in občasno tudi upočasnijo tempo ter razbijanje nadomestijo z grajenjem vrhunske mračne atmosfere. Raznolikost ploščku tako omogoča, da ne zveni monotono in dolgočasno, hkrati pa ohranja konsistentnost materiala. Okusna brutalnost.

Ocena 5