Jo Nesbo: Ščurki

Rezultat iskanja slik za jo nesbo ščurkiNorveški pisec Jo Nesbo je priljubljenega detektiva Harryja Hola prvič predstavil v vroči kriminalki Netopir, kjer je po Avstraliji lovil razvpitega serijskega morilca z apetitom po nemočnih ženskah. Roman je izvrstno prepletal temačno dogajanje in grafične opise nasilja z eksotičnimi prizori avstralskih mest in divjine, vse skupaj pa je zapakiral v nepozabno bralsko izkušnjo. Ščurki je drugim roman v seriji primerov detektiva Harryja, ki je tokrat poslan v popolnoma drugačno okolje; od smoga, prostitucije, nasilja, korupcije in pedofilije onesnažen Bangkok. Tam mora raziskati okoliščine umora norveškega veleposlanika, vendar pa je hkrati postavljen pod ultimat, da mora policijska preiskava potekati v popolni tajnosti, da ne bi prišlo do mednarodnega škandala, še posebej, ko se izkaže, da je norveški predsednik vlade na mesto veleposlanika postavil nesposobneža s pravimi političnimi povezavami. Če bi Ščurke primerjal z Netopirjem, bi rekel naslednje; če je bil slednji predjed, so Ščurki glavna jed. Z drugimi besedami; vse tisto, kar vam je obračalo želodec v Netopirju, je tokrat potisnjeno do maksimuma. Svet, v katerega vstopa Harry, je dobesedeno ogaben in skoraj popolnoma oropan kakršnegakoli moralnega kompasa. To je svet, kjer se trgovanje z otroci ne sankcionira, ampak zgolj pomete pod preprogo. Svet, v katerem se ozdravljeni alkoholik Harry ne bi smel nahajati. Nesbo uspe znova gledalca zvabiti v enako sprevržen kot fascinanten svet kriminala, seksualnih fetišev in političnih zarot, pri tem pa uspe odgrniti tudi nekatere skrite podrobnosti glavnega junaka (npr. Harryjev odnos s sestro), zaradi katerega nam je ta še bližje kot sicer. Temačna kriminalka, ki jo ne boste zlahka izpustili iz rok.

Ocena +4

Advertisements

Jo Nesbo: Netopir

Rezultat iskanja slik za JO NESBO NETOPIRNetopir je prvi v seriji kriminalnih romanov norveškega pisatelja Joa Nesboja, ki je svetu predstavil lik inteligentnega, trmastega in hkrati problematičnega detektiva Harrya Hola. Ta se v svoji prvi veliki avanturi odpravi v deželo “tam spodaj” oz. Avstralijo, da bi raziskal okoliščine brutalnega umora mlade Norvežanke, ki je bila v domovini televizijska zvezdnica malega kova, tujina pa je bila do nje bistveno manj prizanesljiva. In kot je moč pričakovati pri Nesbojevih romanih, ne ostane vse samo pri eni žrtvi in kmalu je Hole na sledi serijskemu morilcu, ki se že več let uspešno izmika oblastem, hkrati pa potuje po deželi in tako pušča krvave sledi praktično vsepovsod. Okostje romana je resda kriminalka o lovu na morilca, toda napeto dogajanje občasno prekinejo duhoviti dialogi med Harryjem in njegovim partnerjem po imenu Andrew, ki je po rodu aborigin (avstralski domorodec) ter rojstvo poletne romance med Harryjem in natakarico Brigitto.

Netopir je spetno spisan, berljiv in hkrati psihološko poglobljen roman, ki presega žanrske okvirje in ga tako ni moč obravnavati kot še en klasični kriminalni triler o lovu na morilca. Nesbo v okvirno zgodbo namreč vplete tudi zanimive zgodbe iz avstralske folklore, hkrati pa bralca informira o podcenjujočem položaju aboriginske manjšine v Avstraliji. Ti elementi niso sami sebi v namen oz. namenjeni raztegovanju vsebine, temveč se prepričljivo zlivajo z preostalimi deli zgodbe v smiselno celoto. Seveda pa je Netopir v prvi vrsti roman o detektivu Harryju Holu, ki se bralcem prikupi s svojo odločnostjo, šarmom, trmoglavostjo in tudi ujetostjo v brezno notranjih demonov. Hole je daleč stran od portreta idealnega pozitivca, toda po drugi strani ga Nesbo nikoli ne naslika v pretirano nemoralni luči, zato se nam navkljub alkoholizmu, samopomilovanju in grehom iz pretelkosti še vedno močno prikupi. Netopir je kvalitetno prvo poglavje v kriminalni “sagi” inšpektorja Harryja Hola.

Ocena +4

Edna O’Brien: V gozdu

Irska pisateljica Edna O’Brien se je v svoji obširni bibilografiji posvečala predvsem življenjem žensk, v romanu V gozdu (leto 2002) pa slednje še vedno igrajo pomembno  vlogo, vendar pa je osrednja figura moški; Brendan O’Donnel oz. Michen O’Kane. Gre za resničnega morilca, ki je že od malih nog kazal znake vedenjskih težav in nagnjenosti k nasilju, ob vstopu v odraslost pa je njegovo obnašanje postalo še bolj težavno. O’Brienova si v pričujočem romanu za izhodiščni konflikt izbere tragedijo, ki je zaznamovala kraje, v katerih je odraščala; aprila 1994 je O’Kane ugrabil žensko in njenega sina, ju hladnokrvno umoril v gozdu, nato pa še ustrelil duhovnika. Roman natančno popisuje ozadja dogodkov, ki so pripeljali do tragedije in hkrati skuša odgovoriti na vprašanje, kdo v tej zgodbi je pravzaprav krivec; O’Kane ali pa sistem, ki ga je že kot otroka prepustil surovi vzgoji sirotišnic in vzgojnih domov, nič boljše pa se mu ni godilo v zaporih, ki so ga zgolj dodato potisnili čez rob normalnega.

Ob izidu romana je O’Brienova naletela na veliko število negativnih kritik ljudi – še posebej tistih, ki so bili v tragedijo osebno vpleteni – in očitkov, da izrablja resnični zločin v namene samopromocije. Takšne sodbe so povsem neupravičene; V gozdu je roman, ki ne želi zavzeti določenega stališča, ampak na opisane dogodke gledati iz različnih zornih kotov. O’Brienova morilca ne želi prikazati v luči sočutja, hkrati pa skuša prebiti njegovo medijsko podobo hudodelca in odkriti, če je morebiti tudi sam žrtev. Pri slednjem sodba leti predvsem na neučinkovit sistem in arogantno obnašanje ljudi, ki je O’Kanovo divje razgrajanje po podeželju mnogo let mirno prenašalo in se mu podrejalo. O’Brienova v stilu kultnega romana Hladnokrvno skozi serije zaslišanj, monologov, intervjujev ter opisovanj dogodko uspe sestaviti celovito sliko dogajanja, vendar pa hkrati ne posreduje nobenega jasnega odgovora, ki bi lahko vplival na bralčevo čustveno presojo. Ravno zaradi tega je V gozdu izvrsten roman; delo bi se lahko preprosto postavilo na stran žrtev, toda pisateljica preseže to pozicijo in bralca seznani, da resnica ni samo ena, ampak jih je lahko več. In skupek ter resnic privede do tragedije.

Surova literarna mojstrovina.

Ocena 5

Tadej Golob: Leninov park

Rezultat iskanja slik za leninov park tadej golobTadej Golob je s kriminalnim romanom Jezero prinesel nekaj prepotrebne svežine v domači literarni prostor. Četudi je žanrska literatura v Sloveniji prisotna, se jo še vedno drži sloves cenenosti oz. plažnega branja za preganjanje dolgčasa. To kakopak ne drži, je pa tudi res, da pisci žanrske literature pogosto mislijo tudi na bralca oz. kako bo doživljal literarno delo pred seboj. S tem ni nič narobe, je pa tudi ob takšnem način dela vedno imeti v mislih sebe oz. zgodbo, ki jo želiš povedati. Golobovo Jezero tako ni bil nek literaren presežek, navkljub temu pa je šlo za povsem kompetentno spisan krimič, ki se je močno zgledoval po melanholičnem in turobnem duhu skandinavskih kriminalk. V drugem primeru inšpektorja Tarasa Birse, naslovljenim Leninov park, zapuščamo zasneženi Bohinj in se podamo v betonsko džunglo sredi vročega poletja. V parku je odkrito truplo brezdomke, nekaj dni kasneje pa med strelskim napadom na klub na Metelkovi odkrijejo mrtvega moškega in Birsa sčasoma potegne vzporednice med obema zločinoma. To je okvirna zgodba obsežnega romana, katerega branja navkljub skoraj 500 stranem mine zelo hitro in brez večjega napora.

Golob s spremembo okolja in vzdušja domiselno poskrbi, da Leninov park ne izpade kot kopija Jezera. Tokrat nimamo opravka s skandinavsko hladnim krimičem, ampak z vročim urbanim trilerje, ki s seboj prinaša tudi nekaj avtorjevih kritičnih pogledov na aktualno begunsko problematiko ter vzpon ekstremnih desničarskih gibanj ob izdatni podpori politike. Drugi primer inšpektorja Birse je tako precej bolj družbeno usmerjen, čeprav še vedno ostaja na ravni osebnih zamer in zamolčanih grehov iz preteklosti številnih osumljencev. Roman se lahko pohvali s tekočim jezikom, dobrim tempom, simpatičnimi humornimi vložki ter spretnim kombiniranjem politične drame in psihološkega trilerja. Edino, kar v romanu nekoliko zmoti, je glavni lik inšpektorja Tarasa in znova podrejen položaj njegove sodelavke in ljubimke Tine. Slednja sicer vodi preiskavo umora, toda Golob izrabi vsako priložnost, da jo zreducira na položaj lutke v rokah vsevednega mojstra Tarasa. In kar je še slabše; navkljub mnogim nemoralnim odločitvam (pretepanje osumljencev, neupoševanje pravila, varanje svoje partnerke s Tino) jo Taras vedno začudoma dobro odnese. Z drugimi besedami; ženske okoli Tarasa so neverjetno razumevajoče do njegovih grehov in so ga iz ne povsem jasnih razlogov vedno pripravljene prenašati.

Privlačna urbana kriminalka, ki pa pušča veliko prostora za izboljšave.

Ocena -4