Henry Jaeger: Amok

20181004_132759Henry Jaeger (1927 – 2000) je bil nemški pisatelj z enako razburkanim kot skrivnostnim življenjem, ki se je v mladosti podal na pota uporništva, vendar so ta za njim pustila močan davek in posledice takšnega načina življenja je skušal opisati tudi v svojih številnih romanih. Eden od njih je tudi Amok, napet kriminalni triler o ljudeh iz roba družbe, ki se zaradi nenaklonjenih življenjskih okoliščin in lastnega napuha odločijo za kariero razbojnikov na večnem begu pred zakonom. Takšna sta glavna junaka romana, brata dvojčka Benny in John, ki sta na začetku zgodbe zgolj nepomembneža brez denarja in večjih ambicij v življenju. A vse to se spremeni, ko Bennyja po krivem obtožijo trgovanja z mamili in vržejo v ječo, John pa se odloči oropati prodajalno čevljev, da bi lahko položil varščino za svojega brat. Rop mu dobro uspe in ko se Benny znajde na prostosti, dvojica naenkrat začuti, da bi lahko z nekoliko drznejšim ropom pobasala še več denarja in z njim odprla lastno podjetje. Toda njuna kariera roparjev se po začetnih uspehih kmalu zaplete, saj John zakocka pridobljeni denar v Las Vegasu in se bori za naklonjenost Bennyjeva dekleta Dolly, ki je razklana med dvema moškima, katera enakovredno ljubi in hkrati sovraži.

Amok na vsebinski ravni ne predstavi ničesar novega; bralci smo znova priča zgodbi o posameznikih, ki dopustijo, da jim pohlep in nepremišljenost prideta do živeta in zato tudi plačajo visoko ceno. Jaeger svojim junakom ne popušča in jih opiše karseda podrobno, vendar zaradi tega roman nikoli ne izgubi na dinamiki in ves čas ohranja tesen stik z zgodbo, v kateri bralec nikoli ne vem, kaj lahko pričakuje. Jaeger poleg klasične zgodbe o nespametnih roparjih, ki se z vsakim korakom bližata propadu,  razvije tudi nenavaden ljubezenski trikotni, ki pa bi po današnjih standardih naletel na precej vprašljive poglede, še posebej, ker je Dolly prikazana kot nesposobna in panična ženska, ki je povrhu tega še strašansko naivna in ujeta v lastne iluzije, da se bo ropanje bank na dolgi rok splačalo. Jaeger ljubezensko in kriminalno zgodbo zlije v koherentno celoto z jasno rdečo nitjo in razvaja bralca, četudi se ta ne bo uspel znebiti občutka, da je tovrstno zgodbo že nekje slišal. Obvezno branje za ljubitelje literarnih krimičev.

Ocena 4

Advertisements

Špela Munda: Razpoloženja

20180619_135655Kar se tiče poezije, sem po srcu še vedno tradicionalist. Ne da bi imel kaj proti modernim oblikam pesnjenja (pesem v prozi in različni jezikovni eksperimenti), ampak sam prisegam na pesmi z rimami, klasično strukturo (sonet, balada itd.) in kar je najpomembnejše; rad ima pesmi, ki so napisane z željo, da bi se dotaknile bralca, tudi takšnega, ki poezije običajno (ali pa sploh ne) ne prebira. To bi moral biti pesnikov največji izziv; kako svojo dušo zliti na papir in hkrati navezati stik z bralcem, ki bo začutil tisto, kar nosiš v sebi? Kako upesniti razočaranje, žalost, jezo ali veselje? Če si postavimo drugačno vprašanje; kako upesniti različna razpoloženja, ki jih nosimo s seboj? Mlada trboveljčanka Špela Munda v svojem pesniškem prvencu Razpoloženja ponudi ravno to; širok spekter lastnih razpoloženj, zajetih skozi pesniško besedo. Po domače povedano; gre za zbirko, ki menjava razpoloženja in pesnico razgali na več načinov; od občutljive pesniške duše z željo po osebni svobodi (Odstrto), glasnice iskrene ljubezni (Pobarvaj me), občudovalke narave (Postani svet), melanholične idealistke (Pot generacij), razočarane duše z zlomljenim srcem (Praznina) in kritične upornice (Pozabljeni). Ta raznolikost običajno ustvari zmedo, toda pričujoča zbirka ves čas ohranja rdečo nit in to je željo po tem, da bi pesem lahko spremenila svet na bolje. Zato ni presenetljivo, da Špela na več mestih pesmih zaključi z direktnim vprašanjem bralcu, če se je res pripravljeni spremeniti in koliko poguma ima v sebi, da bi storil takšen korak. Nobena pesem ni napisana sebi v namen, ampak živi, da bi svoje sporočilo ponesla v svet in tega spremenila na bolje z majhnimi, vendar dragocenimi koraki. Zbirka pesmi, primernih za obogatitev duše.

Ocena 4

Igor Gošte: Živalske pravljice

Zasavčana Igorja Gošteta zadnja leta izredno fascinira svet živali, zajet skozi pravljice, kar je že dokazal s svojo prejšnjo knjigo Čebelje dogodoviščine, kjer je skozi preprosto zgodbo o vsakdanjiku delovnih čebel izpostavil moralna načela, po katerih bi se ljudje morali ravnati, da bi vzajemno obrnili svet na bolje. V podobni maniri nadaljuje z zbirko pravljic Živalske pravljice, kjer se predstavi z novimi prigodami o čebelah in živalih, ki med drugim iščejo sebi primeren rep in tekmujejo v prav posebnih olimpijskih igrah, kjer je sodelovanje pomembnejše od zmage. Gošte je že od nekdaj znan kot gostoljuben, nepretenciozen avtor, ki želi pri bralcih pustiti globok vtis in literature ne dojema kot nekaj, kar je primerno zgolj za elite in z omejeno zbirko pravljic to znova dokazuje. Živalske pravljice preko zgodb o navihanih živalih, ki se podijo za vsakdanjimi opravili in se pri tem naučijo marsičega koristnega, izpostavi ne zgolj to, kakšne nevarnost pretijo naravi (v eni od zgodb se recimo dotakne škodljivega škropenja, ki čebele omami in celo spremeni njihovo obnašanje v agresijo in zavist), ampak se osredotoči na ljudi, ki bi se morali bolj zgledovati po zvestobo in morali živalskih junakov in se iz njih nečesa naučit. Živalske pravljice je simpatična zbirka pravljic, ki bralca obogati z mnogimi modrostmi.

Ocena 4

Dušan Marolt: Čips in telenovele

Rezultat iskanja slik za ČIPS IN TELENOVELEDušan Marolt je bil dosedaj znan predvsem po svojem pesniškem udejstvovanju, tokrat pa se nam prvič predstavlja v vlogi pisca kratke proze z zbirko Čips in telenovele. Gre za kolaž 15 zgodb, v kateri spremljamo usode povsem običajnih posameznikov v vse prej kot rožnatih situacijah; nekateri se ločujejo, drugi prepirajo, tretji iščejo smisel življenja s sprehodi po mestu in gledanjem vlakov, četrtim je zaradi nakopičenega cinizma vseeno ne zgolj za svet, ampak celo zase itd. Vsak od petnajstih junakov pričujoče zbirke se na samem začetku zgodbe znajde v neprijetnem položaju, katerega mora razrešiti na sebi značilen način. Narave junakov so po eni strani tipično “slovenske” (trmoglavost, fatalizem, razočaranje), vendar pa se zdi, da vsakogar izmed njih nekaj žene naprej, nekakšna skrita motivacija, ki jih iz stanja pasivnosti pomakne naproti aktivnosti. Zato ni moč reči, da se katera od zgodb konča na žalosten način, saj je navkljub težkim življenjskim preizkušnjam vsak junak bogat za neko novo izkušnjo, ki mu bo koristila pri ustvarjanju nove poti v življenju.

Prednost zbirke je predvsem ta, da se bo s tekočim pripovednim tokom in preprostimi zgodbami, potegnjenimi iz našega vsakdana približala tudi tistim, ki sicer ne posegajo pogosto po literaturi ali pa do nje celo čutijo odpor.  Zbirka je nepretenciozna, dostopno napisana in po svoje kratkočasna, vendar hkrati nosi določeno težo, ki se bralca dotakne bolje kot marsikateri predstavnik t.i. “visoke” literature. Čips in telenovele sproži val razmišljanj o tem, kdo sploh smo ljudje in kaj počnemo s svojimi življenji, navkljub temu pa bralcu pušča dovolj domišljije, da si sporočilo posamezne zgodbe razbere sam. Zbirka, ob kateri lahko ugasnete telenovelo in si privoščite nekaj več čipsa.

Ocena 4