Chuck Palahniuk: Klub golih pesti

Rezultat iskanja slik za chuck palahniuk golih pesti“Prvo pravilo Kluba golih pesti je, da ne govorimo o Klubu golih pesti. Drugo pravilo Kluba golih pesti je, da ne govorimo o Klubu golih pesti.” S tem zloveščim sloganom bi lahko zajeli vzdušje knjižnega prvenca ameriškega pisca Chucka Palahniuka, ki je zaradi svojevrstnega stila in udarnega sporočila o razsežnostih časa, ki šele prihaja, nemudoma dvignil pozornost javnosti in bil deležen kultne filmske adaptacije s strani Davida Fincherja. Za začetek samo nasvet; priporočam vam, da se najprej lotite filma, da se okvirno seznanite z zgodbo, šele na to pa preberite roman, saj njegova specifična narava pri “prvih bralcih” lahko povzroči nemalo zmedenosti. Roman je prvoosebna pripoved neimenovanega glavnega junaka, ki ne bi mogel bolj očitno izražati stiske modernega človeka; je osamljen, čustveno otopel, opravlja delo, ki ga sovraži in trpi za pomanjkanjem spanca. V prostem času obiskuje skupinske terapije za bolnike, ki prebolevajo raka in se pretvarja, da je bolnik, med poslovnim potovanjem pa trči ob skrivnostnega Tylerja Durdena, s katerim ustanovita klub, kjer se moški pretepajo do krvi, ta pa kmalu preraste v teroristično organizacijo, ki želi povzroči kolaps moderne ekonomije.

Klub golih pesti je po svoje preroški roman, ki je dolgo pred popularnostjo interneta napovedal čase, ko bo posameznik ustvarjal popolne “jaze”, da bi s tem ubežal jezi in razočaranju nad lastno bedno eksistenco. Palahniuk se samozavestno spusti v jedro modernega sveta, kjer moške od otroštva vzgajajo ženske, zato pa se v dobi odraslosti spustijo v hobije, kot je pretepanje, da bi doživeli katarzo, ki posledično vodi tako do fizične kot psihične masturbacije. Vsaka podrobnost romana služi izpostavljanju močnega sporočila o stanju družbe, ki se iz gole naveličanosti spogleduje z nasiljem in drugimi oblikami ekstremizma, kar posledično vodi do globalne katastrofe, s katero se ni rešilo praktično ničesar. Spretna uporaba pogovornega jezika, tekoče dogajanje, izvrstna kombinacija črnega humorja, bridke satire, filozofskega eseja in psihološkega realizma v stilu Dostojevskega naredijo iz romana Klub golih pesti nekaj, kar bi moral vsakdo izmed nas vsaj enkrat v življenju vzeti v roke in se pošteno zamisliti nad svetom, v katerega je pahnjen. Četudi se o Klubu golih pesti ne sme govoriti, je več kot priporočljivo, da se o tej knjigi govori na vsakem koraku.

Ocena 5

Advertisements

Jeff Ross: Temna resnica

98bff52474399a41633b00cf9da03ac8Jeff Ross je ameriški pisec mladinskih romanov, ki na kratek in jedrnat način predstavijo najbolj boleča področja odraščanja najstnikov v moderni družbi. In takšna je tudi zgodba o Rileyju, mladem skaterju, ki večino dneva preživi s svojim najboljšima prijateljema, temnopoltim Dashawnom in navdušeno snemalko Natasho. Trojica se nekega dne v želji po avanturi odpravi skejtat pred novozgrajeno stavbo, vendar jih pri izvajanju trikov preseneti prihod policije. Naslednji dan Riley naleti na Dashawna, ki je ves v modricah, zaupa pa mu, da ga je pretepla policija in to samo zato, ker je črn. Kar sledi, je Rileyjevo fanatično iskanje resnice o svetu, ki mu je dotedaj še bil neznan. Si policija res lahko privošči kaj takšnega? Ali je rasizem mnogo večji problem kot se je Rileyju sprva zdelo? Temna resnica je zabaven, vendar proti koncu vse bolj bridek roman o prezgodnjem koncu otroštva in o tem, kako nedolžna in naivna mladost trči ob kruto realnost, kjer je pravica omejena zgolj na črke na papirju. Ross se dotakne problematike rasizma na zrel in odgovoren način ter mladega bralca seznani s tragičnostjo osrednjega zapleta na način, ki mu omogoča veliko svobodnega razmišljanja. Roman bralcem ne polaga besed v usta, ampak zgolj ošvrkne določene ključne točke problematike in nato prepusti razvoju zgodbi, čustvom in spoznanjem glavnega junaka, da opravijo svoje. Temna resnica je poučen in močan roman za mlade po srcu in starosti.

Ocena 5

 

Henry Jaeger: Amok

20181004_132759Henry Jaeger (1927 – 2000) je bil nemški pisatelj z enako razburkanim kot skrivnostnim življenjem, ki se je v mladosti podal na pota uporništva, vendar so ta za njim pustila močan davek in posledice takšnega načina življenja je skušal opisati tudi v svojih številnih romanih. Eden od njih je tudi Amok, napet kriminalni triler o ljudeh iz roba družbe, ki se zaradi nenaklonjenih življenjskih okoliščin in lastnega napuha odločijo za kariero razbojnikov na večnem begu pred zakonom. Takšna sta glavna junaka romana, brata dvojčka Benny in John, ki sta na začetku zgodbe zgolj nepomembneža brez denarja in večjih ambicij v življenju. A vse to se spremeni, ko Bennyja po krivem obtožijo trgovanja z mamili in vržejo v ječo, John pa se odloči oropati prodajalno čevljev, da bi lahko položil varščino za svojega brat. Rop mu dobro uspe in ko se Benny znajde na prostosti, dvojica naenkrat začuti, da bi lahko z nekoliko drznejšim ropom pobasala še več denarja in z njim odprla lastno podjetje. Toda njuna kariera roparjev se po začetnih uspehih kmalu zaplete, saj John zakocka pridobljeni denar v Las Vegasu in se bori za naklonjenost Bennyjeva dekleta Dolly, ki je razklana med dvema moškima, katera enakovredno ljubi in hkrati sovraži.

Amok na vsebinski ravni ne predstavi ničesar novega; bralci smo znova priča zgodbi o posameznikih, ki dopustijo, da jim pohlep in nepremišljenost prideta do živeta in zato tudi plačajo visoko ceno. Jaeger svojim junakom ne popušča in jih opiše karseda podrobno, vendar zaradi tega roman nikoli ne izgubi na dinamiki in ves čas ohranja tesen stik z zgodbo, v kateri bralec nikoli ne vem, kaj lahko pričakuje. Jaeger poleg klasične zgodbe o nespametnih roparjih, ki se z vsakim korakom bližata propadu,  razvije tudi nenavaden ljubezenski trikotni, ki pa bi po današnjih standardih naletel na precej vprašljive poglede, še posebej, ker je Dolly prikazana kot nesposobna in panična ženska, ki je povrhu tega še strašansko naivna in ujeta v lastne iluzije, da se bo ropanje bank na dolgi rok splačalo. Jaeger ljubezensko in kriminalno zgodbo zlije v koherentno celoto z jasno rdečo nitjo in razvaja bralca, četudi se ta ne bo uspel znebiti občutka, da je tovrstno zgodbo že nekje slišal. Obvezno branje za ljubitelje literarnih krimičev.

Ocena 4

Špela Munda: Razpoloženja

20180619_135655Kar se tiče poezije, sem po srcu še vedno tradicionalist. Ne da bi imel kaj proti modernim oblikam pesnjenja (pesem v prozi in različni jezikovni eksperimenti), ampak sam prisegam na pesmi z rimami, klasično strukturo (sonet, balada itd.) in kar je najpomembnejše; rad ima pesmi, ki so napisane z željo, da bi se dotaknile bralca, tudi takšnega, ki poezije običajno (ali pa sploh ne) ne prebira. To bi moral biti pesnikov največji izziv; kako svojo dušo zliti na papir in hkrati navezati stik z bralcem, ki bo začutil tisto, kar nosiš v sebi? Kako upesniti razočaranje, žalost, jezo ali veselje? Če si postavimo drugačno vprašanje; kako upesniti različna razpoloženja, ki jih nosimo s seboj? Mlada trboveljčanka Špela Munda v svojem pesniškem prvencu Razpoloženja ponudi ravno to; širok spekter lastnih razpoloženj, zajetih skozi pesniško besedo. Po domače povedano; gre za zbirko, ki menjava razpoloženja in pesnico razgali na več načinov; od občutljive pesniške duše z željo po osebni svobodi (Odstrto), glasnice iskrene ljubezni (Pobarvaj me), občudovalke narave (Postani svet), melanholične idealistke (Pot generacij), razočarane duše z zlomljenim srcem (Praznina) in kritične upornice (Pozabljeni). Ta raznolikost običajno ustvari zmedo, toda pričujoča zbirka ves čas ohranja rdečo nit in to je željo po tem, da bi pesem lahko spremenila svet na bolje. Zato ni presenetljivo, da Špela na več mestih pesmih zaključi z direktnim vprašanjem bralcu, če se je res pripravljeni spremeniti in koliko poguma ima v sebi, da bi storil takšen korak. Nobena pesem ni napisana sebi v namen, ampak živi, da bi svoje sporočilo ponesla v svet in tega spremenila na bolje z majhnimi, vendar dragocenimi koraki. Zbirka pesmi, primernih za obogatitev duše.

Ocena 4