Irena Svetek: Beli volk

Pisateljica in scenaristka Irena Svetek je lani osvežila domačo literarno sceno z romanom Rdeča kapica, prvo v seriji psiholoških kriminalk o tožilcu in nekdanjemu kroničnemu hazarderju Mio Aureliju, ki je preiskoval brutalni umor 13 – letnice deklice v parku na Kodeljevem. Svetkova se je v romanu izkazala ne zgolj kot mojstrica natančnega izrisovanja psiholoških portretov likov in ohranjanja suspenza, ampak se je izvrstno odrezala tudi pri lovljenju ravnotežja med komercialnim (recimo temu; lahkotnim) žanrskim pisanjem ter poglobljenostjo in kompleksnostjo, ki pritiče mnogim literarnim velikanom. Svetkova je s tem postala kraljica domače literarne kriminalke, ki brez težav preseže tudi mnoge moške predstavnike žanra kot sta Avgust Demšar in Tadej Golob. In da njen uspeh ni bil zgolj muha enodnevnica, dokazuje tudi nadaljevanje omenjenega romana z naslovom Beli volk, kjer se znova kopičijo trupla, disfunkcionalne družinske vezi, temačne skrivnosti in šokantni preobrati, ki neposredno prizadanejo celo Aurelija in usodno zaznamujejo njegovo poklicno pot tožilca s trdno moralno držo in profesonalnim pristopom do razreševanja še tako brutalnih in odvratnih zločinov.

Beli volk se ne začne z umorom, ampak življenjsko spremembo glavnega junaka; Aureli se namreč pobota s svojo bivšo ženo Violo in dvojica se skupaj odloči obnoviti staro družinsko hišo v Beli krajini, vendar časa za romantiko in celjenje starih ran ni na pretek. V zloglasnem Kočevskem rogu odkrijejo golo truplo mlade ženske s prerezanim vratom, njen obraz pa krasi maska v obliko volčje glave. Osumljenci se dobesedno postavijo v vrsto; njen zadrogirani mož Jurij, bolestno ljubosumni sodelavec Miško, psihotična mama Mokoš, hladnokrvni in engimatični oči Perun, hkrati pa se v zgodbo zapletejo tudi osebe, s katerimi je Mio tudi osebno povezan. Beli volk v naslovu je slengovski izraz za posebno vrsto heroina, ki predstavlja enega od osrednjih motivov romana, vendar je ta prisoten bolj kot senca iz ozadja, ki preži na glavne junake in skrivaj potiska zgodbo proti šokantnemu koncu, veliko poudarka pa je tudi na slovanski mitologiji, ki jo pisateljica preoblikuje in postavi v moderne čase. Svetkova tudi v drugo dokaže, da je izvrstna pripovedovalka, ki uspešno nadgradi temelje, zastavljene v prejšnjem romanu in hkrati daje vedeti, da je na vrhuncu svoje ustvarjalne moči, saj je Beli volk še bolj napeto, brutalno in srhljivo branje, ki gledalca nemudoma zasvoji in ne spusti iz svojih platnic vse do zadnje strani. Odlično izrisani liki in njihove strašansko zanimive usode, potrpežljiv, vendar za bralca hvaležen tempo ter preobrati, ki niso niti malo za lase privlečeni, so glavni aduti romana, ki Rdečo kapico ne zgolj doseže, ampak preseže.

Beli volk je nedvomno eden najboljših domačih kriminalnih romanov zadnjih let.

Rating: 5 out of 5.

Svetlana Makarovič: Vladavina muh

Nihče ne bo pretiraval z ugotovijo, da sta bili zadnji dve leti v Sloveniji še posebej razburkani; ne toliko zaradi zdravstvene krize, zaznamovane z epidemijo koronavirusa, ampak v prvi vrsti zaradi arogantne, cinične in represivne drže vladne koalicije z Janezom Janšo na čelu, ki je dokazano kršila zakone, kršila protikoronske ukrepe (ki jih je sama predpisala), izvajala tako psihično kot fizično nasilje nad lastnim prebivalstvom, zadušila kritično svobodo izražanja, napovedala vojno vsem njej nenaklonjenim medijem ter kulturo dialoga v domačem političnem prostoru zreducirala na raven gostilniškega opravljanja. Na pogorišču te žalostne dediščine zdaj že odhajajoče vlade pa se je rodil upor civilne družbe, v okviru katere so se angažirali tudi številni umetniki, med drugim tudi legendarna pesnica Svetlana Makarovič, ki je na petkovih kolesarskih protestih postopoma rojevala pesmi, izdane v njeni novi zbirki z naslovom Vladavina muh.

V pričujoči zbirki imamo opravka s t.i. “ulično” poezijo, ki se svoje osrednje tarče (strahovlade Janše in njegovih kolaborantskih podrepnikov) loteva časom primerno; grobo, udarno, cinično in brez odvečne politične korektnosti. Makarovičeva v svojih pesmi okrca tako koprivske podvige Alenke Jeraj, se roga nesposobnosti ljubiteljskega zgodovinarja in SDS plačanca Jožeta Možine, ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa označi za perverzneža, ki policijski pendrek simbolično uporabi kot dildo, grobo potegnjen v anus posiljene slovenske javnosti, Zdravka Počivalška označi za neinteligentnega bika, ki se valja v lastnih iztrebkih preračunljivosti in izdaje naroda, Boruta Pahorja naslika kot nesposobnega in prestrašenega narcisomana in še bi lahko naštevali. Marakovičeva ne ostane dolžna nikomur in brutalno obračunava z zatohlo mentaliteto t.i. “slovenceljnov”, ki so ponosni na svojo nerazgledanost, primitivno obnašanje ter hlinjeno domoljubje, ki je zgolj fasada za odkriti nacionalizem in sovraštvo do drugačnosti. Zbirki primerno so pesmi oropane globje metaforike in poetičnega simbolizma, saj iz njih bruhata jeza in upor, Makarovičeva pa znova dokaže, da ji je v današnji dobi pretirane politične korektnosti in pokroviteljske drže do nestrpnosti prav malo mal za finese in se ne boji javnosti nakloniti močan udarec v čelo.

Navkljub dobrodošli kritični drži pesnice in njenemu pogosto hudomušnemu izražanju pa se vseeno zdi, da Vladavina muh ni zbirka, vredna slovesa ene največjih slovenskih pesnic vseh časov. Makarovičeva je namreč mojstrica rim, iz katerih sijeta njena burna domišljija in eleganten odnos do lepote jezika, ki pa tokrat žal ne prideta do izraza. Makarovičeva namreč ubere strategijo, kjer napada skrajno desnico s strupom, ki so ga Janša in njegova tovarišija sami iznašli; z vulgarno simboliko, cinizmom ter pogosto prostaškim izražanjem. Takšen pristop je sicer razumljiv, vendar pa bi vseeno od Makarovičeve pričakovali bistveno več domiselnosti in izvirnosti; njene rime so tokrat dokaj predvidljive, straniščni simbolizem ni toliko odraz avtoričene jeze kot njene kreativne lenobe, nasploh pa se zdi, da večina pesmi deluje kot zbirka osnutkov nečesa, kar bi avtor moral vsaj trikrat preoblikovati, preden bi iz tega ustvaril pesem v pravemu pomenu besede. S tem pridemo tudi do sklepa, da se Vladavina muh ne ponaša z visoko (oz. če sploh kakšno) umetniško vrednostjo in da sta njeni namerna vulgarnost ter površinkost bolj sama sebi v namen kot pa da bi želeli vplivati na bralčevo zavedanje sveta okoli sebe. In tudi te napake ne bi bile tako problematične, če ne bi bilo govora o eni najboljših slovenskih pesnic, ki je sicer vedno znala biti ostra, jezikava, vendar obenem še vedno sofisticirana in prebrisana, tokra pa žal pogosto zveni kot besna najstnica, ki piše besedila za najbolj pozerski punk bend na svetu.

Vladavina muh je zanimiv, četudi rahlo neposrečen pesniški eksperiment.

Rating: 3 out of 5.