Svetlana Makarovič: Vladavina muh

Nihče ne bo pretiraval z ugotovijo, da sta bili zadnji dve leti v Sloveniji še posebej razburkani; ne toliko zaradi zdravstvene krize, zaznamovane z epidemijo koronavirusa, ampak v prvi vrsti zaradi arogantne, cinične in represivne drže vladne koalicije z Janezom Janšo na čelu, ki je dokazano kršila zakone, kršila protikoronske ukrepe (ki jih je sama predpisala), izvajala tako psihično kot fizično nasilje nad lastnim prebivalstvom, zadušila kritično svobodo izražanja, napovedala vojno vsem njej nenaklonjenim medijem ter kulturo dialoga v domačem političnem prostoru zreducirala na raven gostilniškega opravljanja. Na pogorišču te žalostne dediščine zdaj že odhajajoče vlade pa se je rodil upor civilne družbe, v okviru katere so se angažirali tudi številni umetniki, med drugim tudi legendarna pesnica Svetlana Makarovič, ki je na petkovih kolesarskih protestih postopoma rojevala pesmi, izdane v njeni novi zbirki z naslovom Vladavina muh.

V pričujoči zbirki imamo opravka s t.i. “ulično” poezijo, ki se svoje osrednje tarče (strahovlade Janše in njegovih kolaborantskih podrepnikov) loteva časom primerno; grobo, udarno, cinično in brez odvečne politične korektnosti. Makarovičeva v svojih pesmi okrca tako koprivske podvige Alenke Jeraj, se roga nesposobnosti ljubiteljskega zgodovinarja in SDS plačanca Jožeta Možine, ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa označi za perverzneža, ki policijski pendrek simbolično uporabi kot dildo, grobo potegnjen v anus posiljene slovenske javnosti, Zdravka Počivalška označi za neinteligentnega bika, ki se valja v lastnih iztrebkih preračunljivosti in izdaje naroda, Boruta Pahorja naslika kot nesposobnega in prestrašenega narcisomana in še bi lahko naštevali. Marakovičeva ne ostane dolžna nikomur in brutalno obračunava z zatohlo mentaliteto t.i. “slovenceljnov”, ki so ponosni na svojo nerazgledanost, primitivno obnašanje ter hlinjeno domoljubje, ki je zgolj fasada za odkriti nacionalizem in sovraštvo do drugačnosti. Zbirki primerno so pesmi oropane globje metaforike in poetičnega simbolizma, saj iz njih bruhata jeza in upor, Makarovičeva pa znova dokaže, da ji je v današnji dobi pretirane politične korektnosti in pokroviteljske drže do nestrpnosti prav malo mal za finese in se ne boji javnosti nakloniti močan udarec v čelo.

Navkljub dobrodošli kritični drži pesnice in njenemu pogosto hudomušnemu izražanju pa se vseeno zdi, da Vladavina muh ni zbirka, vredna slovesa ene največjih slovenskih pesnic vseh časov. Makarovičeva je namreč mojstrica rim, iz katerih sijeta njena burna domišljija in eleganten odnos do lepote jezika, ki pa tokrat žal ne prideta do izraza. Makarovičeva namreč ubere strategijo, kjer napada skrajno desnico s strupom, ki so ga Janša in njegova tovarišija sami iznašli; z vulgarno simboliko, cinizmom ter pogosto prostaškim izražanjem. Takšen pristop je sicer razumljiv, vendar pa bi vseeno od Makarovičeve pričakovali bistveno več domiselnosti in izvirnosti; njene rime so tokrat dokaj predvidljive, straniščni simbolizem ni toliko odraz avtoričene jeze kot njene kreativne lenobe, nasploh pa se zdi, da večina pesmi deluje kot zbirka osnutkov nečesa, kar bi avtor moral vsaj trikrat preoblikovati, preden bi iz tega ustvaril pesem v pravemu pomenu besede. S tem pridemo tudi do sklepa, da se Vladavina muh ne ponaša z visoko (oz. če sploh kakšno) umetniško vrednostjo in da sta njeni namerna vulgarnost ter površinkost bolj sama sebi v namen kot pa da bi želeli vplivati na bralčevo zavedanje sveta okoli sebe. In tudi te napake ne bi bile tako problematične, če ne bi bilo govora o eni najboljših slovenskih pesnic, ki je sicer vedno znala biti ostra, jezikava, vendar obenem še vedno sofisticirana in prebrisana, tokra pa žal pogosto zveni kot besna najstnica, ki piše besedila za najbolj pozerski punk bend na svetu.

Vladavina muh je zanimiv, četudi rahlo neposrečen pesniški eksperiment.

Rating: 3 out of 5.

Tadej Golob: Virus

Virus, četrta v seriji kriminalnih knjig o primerih policijskega inšpektorja Tarasa Birse izpod peresa Tadeja Goloba, se začne z – v šali rečeno – tipičnim slovenskim umorom; policija v vinski kleti odročne zidanice odkrije truplo moškega, plavajočega v cvičku. Primer kakopak prevzame Birsa s svojo staro ekipo (tej se še pridruži hladnokrvni Ahlin, ki je v prejšnjem romanu Dolina rož nadomestil Birso na funkciji policijskega inšpektorja) in kmalu se začne potovanje po celotni Sloveniji, kjer se začne vrstiti še več bizarnih umorov, vse pa naj bi zagrešil isti storilec, kar pomeni, da je na delu serijski morilec. Poleg tega pa se nad osrednje like zgrne tudi pandemija koronavirusa ter z njo povezani ukrepi, ki med drugim vključujejo tudi deset dni trajajoče karantene in omejeno gibanje znotraj občin. Za še bolj napeto dogajanje poskrbi spoznanje, da so umori morebiti povezani z nekaterimi najvišjimi predstavniki oblasti, ki pritiskajo na vodstvo policije, kar privede do otežene preiskave in Birsine pričakovane odločitve, da bo ravnal na lastno pest.

Virus je na površju resda še ena kriminalka o lovu na morilca, ki je tokrat povrhu vsega še serijski in brez jasnega motiva za umore, vendar pa Golob četrti Birsin primer močno zaznamuje z neusmiljeno ostrim komentarjem o stanju duha slovenske družbe za časa izbruha pandemije. Četudi je roman napisan v tretji osebi, je moč čutiti Golobovo nezadovoljstvo nad pogosto represivnimi in nesmiselnimi protikoronskimi ukrepi, hkrati pa se nič kaj subtilno obregne ob agresivno politično delovanje novega vodstva policije, ki med drugim Birsi zaukaže, da mora dokazati, da za umori (ena od žrtev je namreč duhovnik) stojijo predstavniki t.i. “radikalne levice” oz. komunisti. Kot že rečeno; Golob z vidika družbene kritike ne deluje elegantno, ampak ogromno dogodkov v romanu neposredno poveže z delovanjem aktualne vlade in njenih sumljivih poslov ter drugih nečednih afer. Nekaterim bralcem bo takšen pristop šel močno v nos in nekateri bodo celo mnenja, da je Golob zlorabil lastne junake za širjenje politične agende, pa vendar je takšno sklepanje nekoliko drastično. Virus je preprosto roman, ki ne želi biti zgolj hitro berljiv krimič, ampak nekakšen dokument časa, v katerem smo Slovenci obtičali in iz tega vidika je Golobu vsekakor uspelo na prepričljiv način naslikati kaotičnost, paranojo in sistemske zlorabe v času pandemije.

Ena od osrednjih težav Golobovega romana je njegova razvlečenost. Če so se prejšnje knjige uspele ves čas ohranjati suspenz na visokem nivoju in sledile rdeči niti osrednjega zapleta (lova na zločince), Virus deluje nekoliko bolj razmetano in nasičeno z nepomembnimi podrobnostmi. Golob na več mestih utruja bralca z dolgoveznimi opisi Birsinih tur s kolesom in tekanja, suhoparnim nizanjem podatkov o zgodovini psihiatrične bolnišnice, kjer se odvija del zgodbe, razglabljanji o prenovi Ostrčeve družinske hiše itd. Vsi ti podatki, ki na okvirno zgodbo niti najmanj ne vplivajo, so morebitni namenjeni temu, da se bralec pobliže spozna z ozadjem nekaterih likov, toda navkljub prizadevanjem večina likov v romanu ostaja zreduciranih na zgolj eno značajsko lastnost. Ko zgodba vendarle pridobi na tempu, postane pričakovana mešanica suspenza in akcije, ki jo od Goloba pričakujemo, toda do tja se je treba prebiti skozi čreva nepomembnih podrobnosti. Zaradi tega tudi končni preobrat, ki je sicer solidno izpeljan, deluje nerazvito, saj Golob temu delu zgodbe dotedaj ni namenil prav nobene pozornosti.

Virus ni slab roman. Je spretno spisana kriminalka z nekaterimi prepričljivo ostrimi družbenimi komentarji, z vpeljavo epidemije koronevirusa pa je tudi izredno aktualen. Se pa Golobu pozna, da ga mučijo podobne težave kot Stephena Kinga; oba imata namreč tendenco k razvlečenosti ter kopičenju nepomembnih podatkov, zaradi katerih njune zapete zgodbe postopoma izgubijo na suspenzu.

Rating: 3 out of 5.

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Televizijski voditelj, skladatelj, komik in pisatelj Jure Godler je v “koronskem” letu 2020 poskrbel za rojstvo svojega literarnega prvenca, simpatične akcijske kriminalke Casino Banale, ki je domačemu občinstvu predstavil nenavaden par obveščevalnih agentov Spencerja S. Spencerja in Filipa Novaka v boju zoper mreže domačega tajkunstva in balkanskega organiziranega kriminala. Roman se je izkazal za lahkotno in zabavno branje, ki se je na domiseln in samosvoj način poigrava s klišeji standardnih vohunskih akcij tipa James Bond in Jason Bourne, zgodba pa je bila začinjena z Godlerjevim značilnim črnim humorjem, ki je lovil ravnotežje med “chaplinovsko” burlesko ter družbenokritično satiro. In komaj leto dni po prvencu je Godler že spisal njegovo nadaljevanje Vohun, ki me je okužil, ki je zastavljeno visokopotezno, ambiciozno in na meji globalnega akcijskega spektakla, ki tokrat presega domače meje in se odvija praktično po vsej Evropi, glavne junake pa spremlja bistveno hujša nevarnost kot v prvem romanu.

Roman se odvija leto dni po dogodkih iz prvega dela. Osramočeni Filip Novak je zapustil agentske vrste in se sedaj preživlja kot taksist, medtem ko se je Spencer S. Spencer vrnil nazaj v rodno Anglijo, nakar se je za njim izgubila vsaka sled. Ko v atentatu umorijo njunega sodelavca Čuka, ta za seboj pusti kodirano sporočilo, katerega uspe Novak razvozlati, pot pa ga zanese v sosednjo Avstrijo, kjer znova naleti na Spencerja, ki se kot skrivni agent britanske MI6 inflitrira v vrste vplivnega kriminalca Magnusa Wolffa. Dvojica kmalu odkrije, da je Wolff preprodajalec z orožjem in da je hkrati neposredno vpleten v serijo terorističnih napadov. In še preden lahko Novak in Spencer izdelata načrt, se že znajdeta na begu pred kriminalci, dvojnimi agenti in najetimi morilci, pot pa ju zanese od Slovenije, Velike Britanije, Avstrije, Benetk pa vse do idiličnega italijanskega otoka Capri, kjer sta prisiljena sodelovati z nekdanjo sovražnico.

Kot že rečeno, se roman Vohun, ki me je okužil še bolj približa literarni zapuščini Iana Fleminga in njegovega znamenitega agenta Jamesa Bonda, saj se zgodba odvija na mnogih barvitih lokacijah, dogajanje pa je (vsaj v primerjavi s prvim delom) še bolj nabito z absurdno akcijo, komičnimi preobrati, teatralnostjo likov ter presenetljivo dramatičnostjo in emocionalnostjo. Četudi se zdi, da lahko več vodi do preveč, v primeru Godlerjevega romana do tega ne pride, saj pisec ohranja fokus na osrednjih likih in tako ne ustvarja vsebinske zmede, pomaga pa tudi dejstvo, da sta Spencer & Novak tako simpatična junaka, da se ju bralec nikoli ne naveliča. Četudi zganjata eno neumnost za drugo in kamorkoli prideta, povzročita kaos in razdejanje, ju kot bralci ne moremo (preveč) obstojati, saj ju Godler ne potretira kot totalna debila, ampak zgolj kot osebi z mnogimi prednostmi in (še več) napakami, kar ju dela bolj človeška. Zaradi obilice akcije je branje hitro in tekoče, komičnih situacij je tokrat nekoliko manj kot v predhodniku, Godlerjevo pisanje pa ohranja enak nivo sofisticiranosti kot obešnjakosti.

Vohun, ki me je okužil je simpatična nadgradnja vohunskih avantur dueta Spencer & Novak, ki počasi postajata nepogrešljiv del domače zabavne literature.

Rating: 4 out of 5.