Lovro Matič in Toto: Sokol in golobica

Takšen strip, kot je Sokol in golobica, je moral nastati. Delno zaradi tega, ker smo tudi v Sloveniji potrebovali kvalitetno politično satiro, ki je v tem primeru zavita v osladno ljubezensko zgodbo, še bolj pa zato, ker glavni junak stripa Janez Janša, sicer predsednik stranke SDS, iz dneva v dan postaja vse bolj podoben kakšnemu liku iz stripa oz. karikaturi. Janša je s svojimi pogostimi izpadi znotraj in zunaj parlamenta krojil vsebino pričujočega dela, svoj piskrček pa so prispevali tudi njegovi goreči verniki, ki okoli njega ustvarjajo pravi mit. Zanje je Janša ideal, brezmadežni slovenski heroj, ki bi z zamahom roke oklofutal Petra Klepca in Martina Krpana. Zanje je Janša požrtvovalni bojevnik, ki skuša obvarovati klene Slovencev pred zlobnimi silami komunistov, udbomafije, trenerkarjev, opankarjev in levih fašistov. Če povem drugače; Sokol in golobica je ironični strip, nad katerim so se najbolj hudovali Janševi podporniki, pa četudi jim na dlani servira lastno predstavo o tem, kdo je Janša. Ta je v stripu prikazan kot junak iz mehiških telenovel; izklesan, pogumen, ljubeč in pošten, ki zvesto ščiti svojo Urško pred zahrbtnimi napadalci. Pravzaprav je njegova edina napaka to, da je preveč dober. Da je naiven. Da je usmiljen do tistih, ki mu nagajajo. Janša se nahaja v svetu, kjer so ločnice med dobim in slabim; zlobneži živijo zgolj zato, da nagajajo našemu junaku, on pa živi za vse nas.

In v skladu z mitom o Janši strip postreže s pričakovanimi karakterizacijami; Borut Pahor se javnosti prodaja kot veliki up levice, čeprav se izkaže, da je zgolj narcisoidni blefer, Dimitrij Rupel je priliznjenec, ki mora prenašati muhe svoje, s klobuki, oblekami in (kakopak!) Janšo obsedene žene, Milan Kučan je pričakovano stric iz ozadja, ki v stilu mafijskega dona nastavlja mine idiličnemu zakonu Janše in Urške itd. Skratka;  Sokol in golobica je tisto, kar je E.L. James počela za sago Somrak; je fan-fiction oboževalca Janše, ki se zgolj s pomočjo pretiravanja uspe dokopati do resnice o tem, kdo Janša sploh je. In kot sem že omenil; Janša je v tem stripu točno takšen, kot ga vidijo njegovi podporniki, zato je še toliko bolj absurdno dejstvo, da nekateri strip obravnavajo kot komunistično propagadno. Zakaj že? V njem Janša vedno zmaga in drugi izgubijo. Še več; delo na glavo postavi heliocentrični sistem in brez sramu razkriva, da se Zemlja ne vrti okoli sonca, ampak okoli Janše.

Vrhunska epska romanca, na katero bi moral biti Janša ponosen.

Ocena 5

Tomaž Lavrič: Rdeči alarm

70. leta prejšnjega stoletja so prinesla veliko sprememb, med drugim tudi v glasbi, ko so progresivni rock in hipijevsko gibanje začeli izpodrivati ostri ritmi preproste kitarske godbe, imenovane punk. Čeprav so z omenjeno zvrstjo eksperimentirali že The Who, pa so pionirji postali Sex Pistols z ikoničnim basisom Sidom Viciousom na čelu, ki še danes pooseblja vse, kar je dobro in slabo v punk glasbi. Omenjena zvrst ni zgrešila tudi naših krajev in pustila močan vtis, saj so Pankrti, Lublanski psi, Niet in kasneje celo 2227 nizali velikanske uspehe in vplivali na cele generacije domačih glasbenih skupin. Rdeči alarm je kultni strip Tomaža Lavriča, ki se dotika tega obdobja, vendar je mnogo več kot zgolj spomin na stare dobre čase; v prvi vrsti predstavlja zgodbo o odraščanju Jureta Krta, ki skuša s svojo punk skupino pustiti vtis pri svojih vrstnikih, vendar ga pri tem ovirajo zabiti prijatelji, ki na simboličen način ponazarjajo mentaliteto slovenskega naroda; Majk je oportunistični blefer, ki skuša vedno pobrati zasluge na račun drugih ljudi, Kviht je idiot, ki pod pretvezo domoljubja izraža svoje nacionalistične nazore, Suzi, nekdanja punkerka, postane na stara leta razočarana gospodinja itd. Rdeči alarm je za Slovenijo izredno pomembno delo, saj skozi zgodbo, ki se sicer odvija v nekem drugem obdobju, nastavlja sliko družbi, ki se ni nikoli v resnici spremenila; uporniki brez razloga se še vedno upirajo brez razloga, medtem ko drugi sledijo lastni koristi in vsa svoja prepričanja prodajo za ugodje in visok družbeni vpliv. Kar pa je še najbolj fascinanto; Jure Krt je na začetku stripa predstavljen kot nezadovoljen najstnik, ki ne uspe prenašati niti lastnih staršev, čez par let, ko pa sam postane mož in oče, pa pravzaprav postane isti in svojo jezo stresa nad sinom, nezadovoljnim najstnikom, ki ne prenese lastnih staršev. Rdeči alarm je tako satira, humorna pripoved o odraščanju, divja glasbena farsa in nekje proti koncu napol upokojenska komedija. In prav na vseh področjih avtorju Lavriču uspe, zato je pričujoče delo obvezno branje.

Ocena 5

John Wagner in Vince Locke: A history of Violence

Rezultat iskanja slik za history of violence comic bookŽe na samem začetku obljubim, da se bom poskušal izogniti nehvaležnim primerjavam med pričujočim strip romanom in istoimenskim filmom, četudi včasih tako ne bo šlo. A history of Violence je pripoved o Tomu McKenni, navidez povsem običajnem lastniku kavarne v majhnem ameriškem mestecu, katero nekega večera napadeta dva psihopatska morilca. Na presenečenje mnogih Tom enega od morilcev likvidira s pištolo, drugega pa težje rani, s tem pa postane heroj mesta in medijska senzacija, ki pritiče znamenitemu citatu Andyja Warhola o tem, da je vsak izmed nas deležen svojih 15 minut slave. Vendar Tom ravna popolnoma drugače; želi si, da bi njegove minute slave čimprej minile oz. da bi se čimprej vrnil k svojemu vsakdanjemu življenju. Toda na tem mestu Toma prehiti preteklost, saj ga začnejo nadlegovati vplivni mafijci iz New Yorka in postopoma je razkrita njegova prava identiteta; Tomu je v resnici ime Joey in ta je pred skoraj 20. leti s svojim tovarišem sodeloval pri atentatu na mafijskega šefa Louija Manzija, zdaj pa si njegovi sodelavci želijo poravnati račune. A history of Violence je minimalistično, vendar lepo ilustriran in hudo napet triler, ki obravnava že večkrat videno temo o nezmožnosti bežanja pred preteklostjo. Dialogi so sočni, nasilje ravno prav brutalno, da ne zaide v sfere neprebavljivega in glavni junak je kljub svoji nasilni preteklosti bolj ali manj lik, s katerim se lahko identificiramo in do njega vzpostavimo sočutje.

Na tem mestu si bom privoščil primerjavo s filmom, saj se ravno preko tega pokažejo šibke točke pričujočega dela. Mene osebno je film bolj prepričal, delno zaradi brezkompromisne režije kultnega Davida Cronenberga, ki je ustvaril provokativen in zelo brutalen izdelek z mnogimi težkimi vprašanji morale in zvestobe do svojih bližnjih. Drugače povedano; Cronenberg je ustvaril kompleksen in brutalen portret predmestne družine, katere temelji se začnejo rušiti pod težo očetovih grehov, prav tako pa v ospredje postavi mnoga težka vprašanja o morali in zvestobi. Zdi se mi, da je takšno ozračje najbolj primerno za zgodbo pred nami, kar pa strip žal ne izkoristi, ampak se nagiba k bolj konvencionalni vsebini, kjer je glavni junak postavljen pred oviro, katero premaga s zaključnim strelskim obračunom, nato pa nanj čaka tipičen hollywoodski konec. Pa vendar me je v stripu najbolj zmotil odnos med Tomom in njegovo ženo, ki ni niti malo raziskan, saj je žena večino dogajanja potisnjena v ozadje. Njene redke reakcije izpadejo nerealistično in nenamerno komično; sam težko verjamem, da bo ženska, ki izve, da ji je njen mož 20 let lagal oz. skrival svojo pravo identiteto, tako neproblematično sprejela to dejstvo in stala možu ob strani brez kakršnegakoli pomisleka. Prav tako me je razočaral skrajno neumen konec, ki se pravzaprav odvije z naslednjimi besedami; “It’s over.” Resno? To je to? Mislim… resno?

A history of violence je kljub nekaterim očitnim napakam spodoben strip, ki zna presenetiti, žal pa je nasičen z nepotrebnim sentimentalizmom, hitrimi rešitvami in nedorečenim koncem.

Ocena 4