Andre Aciman: Pokliči me po svojem imenu

Motiv poletnih romanc je že stoletja močno ukoreninjen v evoluciji ljubezenskih literarnih pripovedi, saj sta estetika in idiličnost poletnih dni v skorajda partnerskem odnosu z globino čustev, ki jih ponavadi rodijo tovrstne kratkotrajne, vendar pogosto izredno sladke epizode človekovega življenja. Pokliči me po svojem imenu, verjetno najbolj znan roman egiptovskega pisca Andrea Acimana (1951), vsaj na prvi pogled sledi “pravilom” poletnih romanc, saj je zgodba postavljena na idilično italijansko podeželje v vročih poletnih mesecih in sledi seksualnemu prebujanju 17 – letnega Elia, katerega družina pod svojo streho začasno sprejme samozavestnega in očarljivega univerzitetnega profesorja Oliverja, do katerega začne fant nemudoma čutiti globoko naklonjenost. Roman, napisan v prvi osebi, sledi Eliju na čustvenem potovanju, kjer sprva zanika seksualno privlačnost do Oliverja, vendar se dvojica kmalu zaplete v vroče razmerje, simbolično zaznamovano s sočnimi marelicami, pikrimi dialogi ter pogosto bežnimi dotiki kože, ki so bolj erotični in žgečkljivi kot najbolj divja posteljna telovadba. A ker imamo opravka s poletno romanco, kmalu tako Eliju kot Oliverju postane jasno, da ta ne bo trajala dolgo in da se bosta morala kmalu soočiti z bolečimi posledicami nenadnega slovesa.

Pokliči me po svojem imenu je prijetno žgečkljiva, vendar čudovito spisana pripoved, ki mojstrsko prepleta romaneskne elemente s poetično občutljivostjo in ganljivim impresionizmom. Acimanu uspe iztisniti bogate lirične sokove mirnega italijanskega podeželja ter jih premeteno vkomponirati v razburkano čustveno popotovanje glavnega junaka, ki se sčasoma zlije z naravo in tako dvojica postane vsebinsko neločljiva. Bralec pred seboj tako nima zgolj površinsko spisane poletne romance, temveč iskren, očarljiv, vendar hkrati boleče realističen opis viharnosti in konfliktnosti čustev, ki jih občuti glavni junak ob njegovem negotovem spustu v prepovedano razmerje s starejšim moškim. In kar je sprva omejeno na izključno močno telesno privlačnost (lahko bi rekli, da roman postreže z daleč najbolj poetičnimi opisi spolnih odnosov in bežnih dotikov, kjer tudi pogled na golo kožo sproži eksplozijo nekontroliranih nagonov in emocij), se postopoma razvije v nekaj globjega, Aciman pa se ne tej točki sooči tudi z motivom posameznikovega soočanja z lastno drugačnostjo. Trenutki krivde, tesnobe, obžalovanja, hrepenenja in osebne svobode se perfektno zlivajo z razburkanim čustvenim oceanom, kateremu je bralec priča v pričujoči knjigi. Na bolj preprost način bi lahko rekli, da je Pokliči me po svojem imenu homoseksualnost ne dojema kot eksotiko, ampak kot preprost, vendar lep naravni proces.

Iskrena in ganljiva ljubezenska literarna mojstrovina.

Rating: 5 out of 5.

Cormac McCarthy: Child of God

Prozna dela ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja, še posebej iz zgodnejšega obdobja, ne bi mogla biti močneje zaznamovana s kontrasti, ki pri gledalcu zbujajo tako očaranje kot gnus. Njegov tretji roman Child of God (1973) je zgovoren primer takšnega literarnega dela, ki prepleta poetičnost in brutalnost ter skorajda surrealno vzdušje in grob, odvraten realizem. Relativno kratko delo (slabih 200 strani) se odvija v umazanem, zakotnem in od Boga pozabljenem predelu zvezne države Tennessee na začetku 60. let; glavni junak (če mu lahko tako lahko sploh rečemo) je 27 – letni Lester Ballard, družbeni izobčenec, nasilnež in psihopat, katerega odlika je ta, da spretno strelja s puško. Ko na začetku romana izgubi streho nad glavo, postane klatež, ki med drugim prebiva v gorski jami, s tem pa postopoma izgubi razsodnost in se zateka k izvajanju bodisi kriminalnih (kraja, pretepi, pogosti spor s policijo zaradi njegovega čudaškega obnašanja) ali pa moralno sprevrženih dejanj (nekrofilija, uboj otroka). In bolj ko gre zgodba proti koncu, bolj se izgublja Ballardov že tako šibak občutek za humanost in empatijo, bralec pa ima občutek, da nima pred seboj več človeka, ampak podivjano žival, nevredno obstoja.

Če ni že jasno, Child of God predstavlja zelo naporno branje in je hkrati eden od McCarthyjevih najbolj kontraverznih romanov. Kot je od pisatelja moč pričakovati, ta bralca pritegne z nenavadnim stilom pisanja (minimalno postavljanje ločil, menjava prvoosebne in tretjeosebne perspektive, grobo realistični opisi dogajanja, kjer ni moč najti nobenega odtenka emocij) ter svetom, ki je degradiran, zaostal in tako umazan, da bo bralec po prebrani zadnji strani potreboval kopel. In ravno v tej umazanosti se tudi skriva mojstrska moč pričujočega romana; McCarthy s svojim značilnim poetičnim jezikom, ki je tokrat usmerjen v opisovanje večno hladne in do človeka neizprosne narave ter osupljivo natančnim opisom dogajanja bralca nemudoma potegne vase in ne izpusti vse do zadnje strani. Roman ne pozna cenzure in se hkrati ne pretvarja, da se za gnusnim nasiljem skriva kaj več; nasilje je tokrat zgolj nasilje in McCarthy nima tendence, da bi po tarantinovsko stiliziral dogajanje, ki tega niti ni vredno. Child of God je umazan roman, ki pa je hkrati napisan tako prepričljivo, vzdušno in na trenutke obarvano z morbidno lepoto, da ga je nemogoče odložiti. Kar pa je še najbolj presenetljivo; četudi je bralcu glavni junak odvraten, je hkrati dovolj zanimiv in nepredvidljiv, da ga spremlja vse do konca in z upanjem, da bo vendarle dobil zasluženo kazen za svoja dejanja. Child of God je mala literarna mojstrovina, ki resda ni primerna za vsakogar, toda če na strani pustimo okrutnost dogajanja, dobimo pred seboj čudovito spisan roman, ki ga bralec na tak ali drugačen način zlepa ne bo pozabil.

Rating: 5 out of 5.

Dušan Mitana: Pasji dnevi

Moški stopi na tramvaj in se neuspešno drenja med gručo potnikov. Vsi so pritisnjeni drug ob drugega, zrak je zadušljiv od naraščajoče vročine in potovanje od ene postaje do druge se vleče v neskončnost. Moški se med drenjanjem pritisne ob žensko, kateri ne vidi obraza in nenadoma začuti vzburjenje, ki se iz minute v minuto veča, dokler ji z roko ne seže pod obleko in dvojica nato sredi tramvaja opravi spolni odnos, nakar ženska na naslednji postaji izstopi, ne da bi ji moški sploh videl obraza. Kratka zgodba Na tramvaju priljubljenega slovaškega pisca Dušana Mitane (1946 – 2019) je reprezentativen primer njegove svojevrstne, uporniške, blago vulgarne in misteriozne poetike, s katerimi zaznamuje večino svoje kratke proze. Mitana je namreč v obdobju trdne in do svobodne uma neusmiljene železne zavese na Slovaškem predstavljal pravi literarni revolt, katerega cilj je bilo streči konvencionalne strukture in pripovedne prijeme kratke proze ter to prepustiti eksperimentiranju, nepredvidljivosti in pogosto zadušljivem vzdušju, ki je simboliziralo problematičen eksistencialni položaj modernega človeka. Njegovi zbirki kratke proze Pasji dnevi (1970) in Nočna poročila (1976), ki sta ob izidu dvignili ogromno prahu, sta v odličnem slovenskem prevodu Diane Pungeršič dosegljivi tudi slovenskem bralstvu v skupni zbirki Pasji dnevi.

Posebnost Mitane je v tem, da navzven ne zavrača literarni konvencij in skoraj vsako zgodbo v zbirkah začne z občutkom, da bo razgalila male dogodke znotraj dolgočasnega vsakdanjika povprečnih ljudi, ujetih med monotonim tempom zoprnih služb, še bolj zoprnih partnerjev ter negotovo prihodnostjo. Toda kmalu se razkrije, da Mitana s svojim pisanjem zavije v smeri, ob katerih ni povsem jasno, kam bodo vodile in ravno zato je bralec toliko bolj čustveno vpleten v njegove pripovedi, ki se pogosto zaključijo brez zadovoljivega epiloga ali pa na način, ki zbuja več zmedenosti kot zadovoljstva. Pa vendar to niti ni tako moteče, saj je Mitanin svet privlačno enigmatičen, a hkrati lahko poistovetljiv, saj je vedno – navkljub mnogim nadrealističnim elementom – še vedno svet, v katerega so ujeti tako glavni junaki kot bralci. Stanje absurda, nesmisla, obupa in tragikomične vseenosti Mitana izvrstno upodobi skozi številne prigode večinoma prvoosebnega pripovedovalca, z neprekinjenim in divjim pripovednim tokom ter brutalno iskrenostjo pa avtor hkrati poskrbi, da se zasidra v bralčev spomin.

Eno od temeljnih del slovaške kratke proze.

Rating: 4 out of 5.