Skupaj (2018)

Rezultat iskanja slik za skupaj 2018

Skupaj je po Zapelji me drugi celovečerni film Marka Santića, ki se loteva za današnje čase precej aktualne teme težavnega odraščanja mladih v nekonvencionalnih družinah. Film, v katerem svojo zadnjo filmsko vlogo odigral pokojni Jernej Šugman, pripoveduje zgodbo o homoseksualnem paru Mateju in Luki, s katerim živi tudi njegova najstniška hči Mia. Ko Matej na dopustu umre, ostane Luka sam z Mio, hkrati pa se mora soočiti z njenimi starimi starši, ki menijo, da je okolje, v katerem dekle odrašča, zanjo vse prej kot primerno. Proti pričakovanjem se film ne poglablja toliko v ostro kritiko slovenske družbe in njenega nepravičnega soočanja z drugačnostjo, ampak v ospredje postavi intimno dramo o odraslem človeku, ki je ob najbolj zahtevnih življenjskih preizkušnjah prisiljen sprejeti odgovornost ter hkrati spoznati samega sebe. Nekatere bo odsotnost konkretnejšega družbenega komentarja morebiti zmotila, vendar pa to ne pomeni, da je film sentimentalen in cenen; svoje tematike se loteva odgovorno in spravno, kar pomeni, da gledalca gani in hkrati pouči o tem, kako predsodki razdvajajo družbo in da je treba pošteno prevetriti pomen “tradicionalnih” vrednot. Pohvale vredno je tudi to, da je lik homoseksualca končno prikazan in obravnavan na prizemljen način in se ne zateka h karikaturnosti ter pretiranosti, kot je v tematsko podobnih filmih žal pogosto. Odlična igralska zasedba, kjer se še posebej izkaže Primož Bezjak, poskrbi, da ganljiva zgodba ne uide iz gledalčevega spomina, spravni epilog, ki hkrati ponudi veliko upanja, pa je morebiti nekaj, kar dandanes močno potrebujemo.

Ocena +4

Advertisements

Parasite (2019)

Rezultat iskanja slik za parasite 2019

Režiser Bong Joon-ho ima v rodni Južni Koreji enako pomemben status filmarja kot npr. Quentin Tarantino v ZDA in brata Dardenne v Franciji. Po domače povedano; Joon-ho je ime, katerega sloves pušča pri ljubiteljih sedme umetnosti močno spoštovanje, saj je za seboj pustil takšne klasike kot so Memories of Murder, Mother in The Host. Njegovi filmi so bili vedno zaznamovani z bizarnim črnim humorjem in hitrim menjavanjem vzdušja pripovedi, kjer je meja med tragedijo in komedijo praktično nevidna. Ti elementi so prisotni tudi v njegovem najnovejšem filmu, satiričnem trilerju Parasite, ki je med drugim tudi prejel zlato palmo na letošnjem Cannskem filmskem festivalu. Priznanje je več kot zasluženo, saj je Parasite ena najboljših filmskih satir zadnjih let, o kateri lahko čezlužniki samo sanjajo. Zgodba filma se vrti okoli revne družine, ki se s pomočjo laži ter različnih zvijač zaposli pri družini iz višjega družbenega razreda in se hitro privadi na vlogo skritega “parazita”, vendar ne brez usodnih posledic. Joon-ho znova navduši kot samosvoj filmski umetnik, ki izvrstno lovi ravnotežje med komercialnim žanrom ter izvirno poetičnostjo, katera se prikrade v skoraj vsak kader in daje zgodbi še dodatno težo. Z razkrivanjem zapletenih odnosov med glavnimi junaki se Joon-ho na duhovit način loteva izredno občutljive problematike tega, kako višji družbeni sloji vidijo nižje in obratno; “visoki” pri “nižjih” med drugim občutijo nenavaden telesni vonj, medtem ko “nižji” predvidevajo, da lahko zaradi mnogih privilegijev položaj “višjih” zlorabljajo v svoje sebične namene. K temu dodajmo še odlično igro, odbit in prefinjen humor ter verjetno enega najbolj tragikomičnih klimaksov v filmski zgodovini in rezultat tega je Parasite, še ena mojstrovina južnokorejskega vizionarja Joon-hooja.

Ocena 5

Kajmak in Marmelada (2003)

1.jpg

Vince Vogue Anžlovar in Andrej Košak sta bila ena izmed prvih slovenskih režiserjev v samostojni državi, ki sta uspela s svojimi filmi privabiti množice gledalcev, med drugim tudi tiste, ki so se domačega filma povečini izogibali (delno upravičeno). Tretji, ki je za seboj pustil omenjena dva in se nekaj časa kitil s titulo “najbolj gledanega slovenskega filma v samostojni državi”, je bil Branko Đurić – Đuro s komično dramo Kajmak in Marmelada. Đuro je bil do leta 2003, ko je film izšel, že znana osebnost na domači zabavni sceni, saj je v 90. letih obnorel občinstvo s serijo Teater Paradižnik, njegov celovečerni prvenec pa se je dotaknil src z enako zabavno kot bridko ljubezensko zgodbo o brezdelnežu Božu (Đuro) in njegovem potrpežljivem dekletu Špeli (Tanja Ribič), preko katere se ponorčuje iz stereotipov, ki jih imajo južnjaki o Slovencih in seveda obratno. Prednost pričujočega filma je kakopak v tem, da je izredno gledljiv, dinamičen, poln toplega humorja, ki nikoli ne zapade v pretiravanje ali (močno) vulgarnost, poleg tega pa Đuro pusti zgodbi dihati in se je ne brani obarvati z bolj dramatičnimi trenutki. Škoda le, da film postreže s povprečnimi igralskimi kreacijami (Đuro igra samega sebe in tako v vlogo ne vloži veliko napora, Ribičeva pa večino časa deluje kot da bi bila strašansko nervozna), enodimenzionalnimi liki ter nekaterimi povsem nevmesnimi prizori (scena, kjer Ribičeva pokaže svoje oprsje, je tako nenamerno komična, da izpade patetično). Navkljub napakam je Kajmak in Marmelada spodobna zabava, ki za razliko od vulgarščin tipa Pr’ Hostar zna nasmejati gledalca in pri tem ceniti njegovo inteligenco.

Ocena -4

Dead Poets Society (1987)

Povezana slika

Posneti film, katerega osrednja tema je čarobnost pesniške besede, je zahtevno opravilo, še posebej, ker se mnogi – tudi po zaslugi šolskega sistema – izogibajo poezije, saj je v njihovih očeh sredstvo za dolgčas in mentalno masturbacijo samovšečnega poeta. Te problematike – in še marsičega drugega – se dotakne ganljiva drama Dead Poets Society, ki pripoveduje zgodbo o skupini dijakov na konzervativni šoli in njihovem prijateljstvu s profesorjem Keatingom (pokojni Robin Williams v eni svojih najboljših filmskih vlog), ki je v nasprotju s pravili šole močan zagovornik nekonvencionalnih metod učenja. Njegova strast do širjenja izobrazbe kot sredstva za izražanje samega sebe uspe vsega naveličani mladini odpreti vrata v čarobni svet poezije, najbolj čistega in iskrenega načina za dosego osebno svobode. Dead Poets Society je večplastni film, ki uspe ošvrkniti tako zapetost in ozkoglednost izobraževalnega sistema kot tudi gledalcem na enako zabaven kot bridek način predstaviti, zakaj poezija še danes mnogim ljudem tako veliko pomeni. Avstralski režiser Peter Weir s preprosto zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in razočaranju uspe v gledalcu prebuditi čustva in ga opomniti, da na tem svetu nikoli ni bilo trenutka, ko posameznik ne bi mogel najti vsaj enega razloga za življenje. Upam si reči, da gre za enega najbolj ganljivih filmov, ki vrhunsko obvladuje tako komedijo kot dramo, seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na odlično igralsko zasedbo, kjer je poleg Williamsa moč uzreti tudi rosno mladega Ethana Hawka in Seana Leonarda. Če kje obstaja film, ki perfektno zajame moto carpe diem, potem je to Dead Poets Society. Moderna klasika.

Ocena 5