Deseterica (ne)Okusnih: Top 10 obupnih pesmi

Rezultat iskanja slik za SONG BLEEDING EARS

Pri glasbi je isto kot pri vseh vejah umetnosti; so stvari, ki jih obožuješ in si brez njih ne predstavljaš vsakdana, so pa tudi takšne stvari, ob katerih te zaboli glava ali pa začneš obžalovati svoj obstoj. O slednjih bomo spregovorili danes z lestvico desetih najbolj obupnih pesmi, ob katerih mi začnejo krvaveti ušesa in boleti glava. Ker bi rad čimprej opravil s tem nehvaležnim delom, se kar lotimo lestvice;

10. Coldplay: In my place

Britanski solzavi rockerji Coldplay so sicer vedno zveneli po patetiki in pocukranosti, toda uspešnica In my place je takšne vrste komad, ki odpelje sentimentalnost v popolnoma nove, neposlušljive dimenzije. Ne samo, da je besedilo takšno, da ob njem še Creep skupine Radiohead izpade kot glasba za treninge v fitnesih, celotno pesem še dodatno poslabša zoprni vokal Chrisa Martina, ki deluje kot da kleči na kolenih sredi nedeljske maše.

9. 50 Cent: In Da Club

Četudi se močno trudim razumeti raznolikosti okusov, včasih zaidem v slepo ulico. Kaj točno je ljudi tako močno privlačilo na žlobudranju z egom nafilanega kvazigangsterja, mi sicer ni jasno, še manj pa to, kako je lahko pričujoči komad postal ena največjih rap uspešnic vseh časov. Nezanimivo glasbeno podlago še nekako spregledam, toda kdo resnično uživa ob poslušanju nerazumljivega momljanja tipa, ki v svojem življenju ni uspel spacati skupaj enega spodobnega besedila?

8. Pero Lovšin & Sokoli: Ne spavaj Mala Moja

Pero Lovšin ni nikoli slovel kot človek s posluhom in za silo spodobnim vokalom, ampak ker je Slovenija z okusom večkrat vsaj 20 let za časom, ne preseneča, da ga pri nas obravnavamo za vrhunskega pevca. In očitno je Perčiju na stara leta zmanjkalo materiala, ob katerih bi naša ušesa fino krvavela in se je začel zatekati k predelavam jugoslovanskih rock’n’roll klasik. Rezultat je temu primerno obupen; strašansko razvlečen komad, kjer Lovšin ne premore niti kančka energije in celotno skropucalo “odpoje” kot da mu je nekdo za vrat privezal tri tone težko skalo.

7. Staind: Suffer

Staind so eden od tistih bendov, ki so ustvarili nekaj zelo dobrih komadov, plavajočih v vodah postgrunga in metala, toda njihovi komadi znajo biti na dolgi rok precej naporni za poslušanje, še posebej tisti z bolj počasnim tempom. Dober primer tega je Suffer iz albuma Break the Cycle, ki je naslovu primerno pravo trpljenje za poslušalca; ne samo, da se pesem vleče kot jara kača, tudi vokal Aarona Lewisa zveni naveličano oz. kot da mu že po prvi kitic zmanjka energije, da bi “trpljenje” pripeljal do konca. No, saj ga, toda za ceno poslušalčevega močnega glavobola.

6. The Young Knives: She’s Attracted To

Potem, ko se je občinstvo počasi naveličalo mijavkanja Coldplay, se je v Veliki Britaniji zgodil “boom” z indie rock glasbo, ki je dišala po garaži, ponošenih hipsterskih oblekah ter besedilih o ribah in krompirčku. A kot se rado zgodi z vsakim trendom, je tudi indie v nekem določenem trenutku padel na dno in tega je predstavljal trio The Young Knives s svojo neposlušljivo, grdo in dolgočasno kitarsko godbo, ki se je obnašala čudaško zavoljo čudaškosti, pri tem pa je pozabila zlepiti skupaj kakšen pogojno poslušljiv komad. She’s Attracted To ima to prednost, da ni pretirano dolg komad, vendar pa ga je kljub temu naporno poslušati, saj zveni ponavljajoče in kot bedna šala, ki se ji ne smeji nihče drug kot člani skupine.

5. Radiohead: No Suprises

Britanski zasedbi Radiohead ne odrekam talenta in inovativnih promocijskih potez, toda kljub temu je njihova glasba (še posebej po debiju Pablo Honey) včasih že kar sadistična vaja v mučenju ušes. Reprezentativen primer tega je hit No Suprises, ki bi ga primerjal s tavanjem amnezičnega romarja, ki ni povsem prepričan, v katero smer bi krenil, zato preprosto blodi naokoli in nikamor ne pride. Celotna pesem zveni kot dolgočasen uvod v neko boljšo pesem.

4. U2: Stuck In A Moment

U2 so verjetno edina skupina na svetu, pri kateri ne prenesem niti enega komada. Večkrat sem že želel ugotoviti, zakaj je temu tako, vendar brez uspeha. Mogoče zaradi Bonovega osladnega vokala, zvočnega cincanja med božanjem in švasanjem kitar, patetičnih besedil in skoraj mesijanske poze članov, ki med prevažanjem v dragih avtomobilih moralizira publiki, naj se ne vozi preveč z avtomobili in onesnažuje okolje. Še bolj pa mi ni jasno, zakaj je od vseh komadov ravno Stuck In A Moment tisti, ki najbolj cefra moje možgane. Preprosto na živce mi gre. Pika.

3. Keane: Somewhere Only Me Know

Z uspehom cmeravih Coldplay se je na Otoku čez noč razpaslo za celo morje skupin, ki so skušale unovčiti svojih 15 minut slave z zaspanim emo pop rockom, kjer se je kvaliteta posameznega komada merila s količino pretečenih vokalistovih solza. In če so bili Coldplay pošteno tečni, niste še slišali Keane, ki so pocukranost, cmeravost in čustveno vzdihovanje s pomočjo osnovnošolskem simbolizma ponesli na novo raven, ko je verjetno tudi kralj robčkov Chris Martin pomislil: “Kaj, hudiča, smo storili, da je prišlo do tega?”

2. Foo Fighters: Best Of You

Nasproti mnenju večine so mi bili Foo Fighters najbolj všečni na začetku kariere, po albumu One By One pa so me začeli vse bolj dolgočasiti. Točko, na kateri sem se odločil, da skupini nemah slediti, je predstavljal komad The Best Of You, ki bi ga raje preimenoval v The Worst Of Foo Fighters. Če si lahko privoščim malce pretiravanje; gre za dobesedno mrtev komad. Komad brez življenja in energije. Dolgočasen, obupno razvlečen, pospremljen z zoprno naveličanim vokalom strica Grohla in občutkom, da smo priča zadnji vaji rock benda v domu upokojencev.

1 . Ozzy Osbourne: Dreamer

Ozzy Osbourne je metal pevec s prepoznavnim vokalom, vendar je ta prepoznaven zaradi tega, ker je tako zanič, da ga le stežka pozabiš. Kakorkoli že; če je njegovo “petje” še sprejemljivo za metal, mi ni jasno, kdo pri zdravi pameti je Ozzmana nagovoril, da bi bil njegov vokal sprejemljiv za balado, kot je Dreamer. Če odstranim Ozzyjev vokal, gre za čisto spodobno melanholično pop rock žalostinko, ki pa jo Princ (kvazi) Teme spremeni v nenamerno komično vajo iz mučenja poslušalčevih ušes. Še več; prisegel bi, da je Dreamer komad, ki je nastal zgolj zato, da bi se delal norca iz Ozzyjevih vokalnih (ne)sposobnosti. Ne znam si namreč predstavljati, da je nekdo poslušal to pesem, ne da bi ob tem počil od smeha.

Advertisements

Dances With Wolves (1990)

Povezana slika

Kevin Costner je v začetku 90. let minulega stoletja veljal ne zgolj za veliko filmsko zvezdo, ampak za enega najbolj privlačnih moških na svetu. Očitno pa Costnerju ta zvezdniška slava ni predstavljala ideala in se je želel dokazati kot talentiran filmski umetnik. Zato ne preseneča, da je njegov celovečerni prvenec eden najbolj ambicioznih in epskih filmov vseh časov, lirični western Dances With Wolves. V njem spremljamo navdihujočo zgodbo poveljnika Dumbarja, ki v času ameriške državljanske vojne povede svoje tovariše v zmago na bojišču, zato nadrejeni ugodijo njegovi želji, da bi ga premestili v osamljeno vojaško postojanko na zahodni meji. Kmalu po njegovem prihodu naveže zavezništvo z lokalnim indijanskim plemenom in kmalu za seboj pusti preteklost ter postane enakopravni član plemena. Dance With Wolves je na vseh ravni lep film; je napolnjen s sapo jemajočimi prizori neokrnjene narave divjega zahoda, spoštljivimi pokloni indijanski kulturi, preprostim simbolizmom, odličnimi igralskimi predstavami in Costnerjevo determinacijo, da gledalci pripoveduje s čustvi nabito zgodbo o pozabljenih koščkih ne samo zunanjega sveta, ampak naše notranjosti. Nekateri bodo ob pogledu na “romantični” divji zahod resda zavijali z očmi in težko je reči, da se Costner ne odreka sentimentalizmu, vendar nihče ne more očitati Costnerju, da nima vizije in ambicij, ki mu nenazadnje pomagajo usvariti dobesedno velik film. In četudi včasih rečemo, da je manj več, lahko v primeru Dance With Wolves rečemo, da večje pomeni boljše.

Ocena +4

Deseterica Okusnih: TOP 10 glasbenih skupin

Tako kot film in literatura tudi glasba predstavlja pomembno vlogo v mojem življenju. Četudi se me pogosto drži sloves človeka, ki posluša izključno razbijanje in kričanje (ne vem sicer, zakaj bi to moralo biti nekaj slabega), sem pravzaprav glasbeno zelo široko usmerjen. V moji zakladnici glasbe boste našli vse; od najbolj obskurnih black in gore metal bendov pa vse do Kelly Clarkson. Zatorej si bom privoščil kratko lestvico desetih najboljših glasbenih skupin vseh časov (seveda po mojem okusu). Pa začnimo;

10. The Doors

Rezultat iskanja slik za the doors

The Doors prepričajo z zvokom preprostega klaviaturskega rocka, dopolnjenega z mističnimi besedili, ki so bila v njihovem času izredno napredna, močnim vokalom Jima Morissona ter ravno pravšnjo mero ostrine in melodičnosti.

9. Sex Pistols

Rezultat iskanja slik za sex pistols

Nikoli nisem bil pretiran oboževalec zasanjane hipijevske glasbe, ki mi je polnila ušesa z jokanjem in patetičnimi besedili o miru na svetu. Zato si lahko predstavljate, da so mi Sex Pistols s svojo jebivetrsko držo, jezno kitarsko glasbo in neposrednimi besedili o gnilobah sistem predstavljali pravi zvočni balzam.

8. REM

Rezultat iskanja slik za rem

Posebnost skupine REM je v njeni zvočni raznolikosti in da so tekom kariere mnogokrat eksperimentirali z žanri (od grunga, popa, klasike da folk rocka), hkrati pa obdržati rdečo nit, zahvaljujoč nežnemu vokalu Michaela Stipeta, enako nežnim kot ostrim kitaram ter izredno inteligentnimi besedili, namenjenimi milijon in eni interpretaciji.

7. The White Stripes

Rezultat iskanja slik za the white stripes

Karizmatični duet The White Stripes je veljal za utemeljitelja vnovične renesanse garažnega rocka, ki je poleg konkretnega kitarskega hrupa prepričal z nekonvencionalno držo, prepletanjem sentimentalnih tem in črnega humorja ter zvočno preprostostjo, ki je znova dokazala, da je manj več ali pa celo vse.

6. Queens of the Stone Age

Rezultat iskanja slik za queens of the stone age

Queens of the Stone Age so skupina, ki je modernemu rock’n’rollu povrnila pridevnik “seksi”. Zapeljiv puščavski rock s privlačnimi kitarskimi solažami, bizarnimi besedili in prepričljivo šminkersko pozo je takoj zadel v polno.

5. Nirvana

Rezultat iskanja slik za NIRVANA

Navkljub mnogim polemikam o tem, kakšen vpliv je imelo grunge gibanje na razvoj glasbe, je Nirvana, neprilagojeni trio iz Seattla, ena od tistih skupin, ki je po desetletju šminkerske rock glasbe in disko dolgčasa vrnil zvok alternativnega rocka v mainstream, njen vokalist Kurt Cobain pa je s samosvojo držo in vrhunskimi besedili postal večni glasnik izgubljene generacije X.

4. System Of A Down

Rezultat iskanja slik za system of a down

System Of A Down so za svet metal glasbe tisto, kar so Bad Religion za punk rock; gre za eno redkih skupin, ki je v svojih besedilih včasih že kar preroško naznanila, v kakšno smer se bo premaknila svetovna politika (in z njo družba), s svojo unikatno različico orientalske glasbe, avantgardnega metala in celo screama pa so dobesedno uničili vse pred seboj.

3. Joy Division

Rezultat iskanja slik za JOY DIVISION

Britanski četverec Joy Division velja za najvidnejšega predstavnika novovalovskega post punka, ki je navkljub melanholičnemu vzdušju, počasnemu ritmu ter pogosto fatalistični poetiki Iana Curtisa zvenel bolj ostro in neposredno kot marsikateri razkurjeni punker.

2. Placebo

Rezultat iskanja slik za placebo band

Naslednje vrstice bodo zaznamovane z bolj osebno noto, vendar Placebo je bila skupina, ki mi je pomagala premagati marsikatero oviro v življenju in me držala pokonci tudi takrat, ko sem že skoraj obupal. Čar skupine ni samo v kompetentnem prepletanju ostrega rocka, glama, elektronike in popa, ampak v osupljivo realističnih besedilih, ki so me včasih opisala tako avtentično, da je že izpadlo strašljivo. Poleg tega pa sem skupino vedno občudoval zaradi odkrivanja mnogih tabu tem (homoseksualnost, mamila) in pogosto nekritičnega opisovanja kompleksnih psihičnih stanj modernega človeka.

1. Pixies

Rezultat iskanja slik za pixies

Ko sem pri 20. letih prvič slišal pesmi skupine The Pixies, je skoraj vsa glasba, ki sem jo poslušal v srednji šoli, čez noč postala preteklost. To, kar je ponujal bostonski četverec, ne znam opisati z besedami. Doslej še nisem naletel na tako unikatno, odštekano in samosvojo glasbeno skupino, ki je zvenela enako prepričljivo ob surovem kitarskem rocku kot namerno osladni pop melodijah. Upam si celo reči, da The Pixies zvenijo kot skupina, ki je bila vedno pred svojim časom, morebiti kot skupina iz prihodnosti. Zame osebno se je vse začelo in se bo končalo z njimi. 

Romeo + Juliet (1996)

Rezultat iskanja slik za romeo and juliet 1996

Četudi dela Williama Shakespearja veljajo za literarne klasike, jih je bilo že od nekdaj težko pretvoriti v gledljivo filmsko adaptacijo, še posebej zaradi specifičnosti jezika in metaforičnosti, ki bi se sodobnemu gledalcu zdela preveč teatralna in za lase privlečena. Zanimivega eksperimenta se je lotil avstralski režiser Baz Luhrmann in vsem znano ljubezensko tragedijo iz Verone, ki v ospredje postavlja dve sprti družini in njuna mlada ljubimca Romea in Julijo, postavil v moderno okolje nove Verone, zaznamovano s hip hop glasbo, neonskimi lučmi, pištolami in modnimi oblekami, pri tem pa je ohranil izvorno Shakespearjevo besedilo. Romeo + Juliet je film, ki že v uvodnih minutah s predstavitvijo likov, zapakirano kot filmski napovednik, nakaže, da premore ogromno stila in ta občutek gledalca nikoli ne zapusti. Luhrmannova vizija Romea in Julije je vizualno atraktivna, občasno načičkana in kičasta, zvočno zaznamovana z bučno moderno pop glasbo in pospremljena s čudovito fotografijo. Strinjamo se, da film premore ogromno stila, toda bistvena je tudi vsebin in tudi tu Romeo + Juliet ne razočara, saj postreže s prepričljivo kemijo med glavnima igralcema Leonardom DiCapriom in Claire Danes, ki izvrstno upodobita tragični par za novo generacijo ter z ravno pravšnjo mero romance, akcije in humorja. Igra je na trenutke nekoliko teatralna, toda na srečo ima Luhrmann na svoji strani kompetentne igralce, ki svoje delo opravijo brez težav. Specifični stil sicer ne bo prepričal vsakega gledalca, toda Romeo + Juliet predstavlja močan most med klasičnim in modernim medijem literature in filma.

Ocena 4