Filmske cvetlice in pleveli 2019

Resda nas do konca starega leta 2019 ločuje še slab mesec dni, a vseeno ne škodi, če začnemo ljubitelji filma sestavljati svoj seznam najboljšega in najslabšega, kar je sedma umetnost zaplodila v iztekajočem se letu. Na splošno gledano; prva polovica 2019 je bila precej borna in z nekaterimi izjemami brez večjih presežkov, kar pa je že stalnica vseh mojih lovov na dobre filme, ki se očitno pojavijo šele v drugi polovici in ob koncu lahko rečem, da je bila letina več kot zadovoljiva. Stanje v svetu sedme umetnosti pa že vrsto let ni pretirano drugače; kinematografom še vedno vladajo superherojski filmi in vsaka cvetlica / plevel, ki ga sproducira miška Disney, vnedar smo na srečo imeli tudi nekaj pozitivnih presenečenj, ki jih bom omenil v nadaljevanju.

Rezultat iskanja slik za once upon a time in hollywood

Če začnemo pri cvetlicah; ob vprašanju, kateri film si zasluži naziv “film leta”, bi verjetno večina odgovorila z Avengers: Endgame. Morebiti v komercialnem smislu (ta pri meni ne igra večjega pomena), toda sam osebno bi to titulo pripisal filmu Joker, ki ni bil samo velikanska finančna uspešnica, ampak tudi  več kot potrebna sapa svežega vetra v vse bolj sterilen in ponavljajoč žanr stripovskih / superherojskih filmov. Temačni psihološki triler o ikoničnem Batmanovem zlikovcu je navkljub fanatičnemu prizadevanju medijev in dežurnih moralistov uspel pomesti s konkurenco in izgleda, da se mu nasmiha tudi pot do Oskarjev. Isto bi lahko rekli za filmska veteranov Quentina Tarantina in Martina Scorseseja, ki sta vsak s svojim izdelkom (Tarantinova črna komedija Once Upon A Time In Hollywood in Scorsesejev gangsterski ep The Irishman) znova dokazala, da nista za staro šaro in še vedno mojstra svojega posla.

Povezana slikaŽanr grozljivke je bil letos znova živahen, tudi zaradi vrnitve “svete” trojice Jordana Peela, Ari Asterja in Roberta Eggersa. Peele je ob začetku leta presenetil z unikatno družbenokritično strašljivko Us, medtem ko nas je Aster šokiral z Midsommar, svojim izvrstnim poklonom klasiki The Wicker Man, tik ob prihodu zime pa je ljubitelje žanra očaral Eggers s psihološko srhljivko The Lighthouse, ki je pokala od izvirne simbolike, oskarjevskih predstav in vzdušne atmosferičnosti. Med grozljivkami so močan vtis pustile še socialna strašljivka Gwen, western The Wind, čustvena drama Starfish, poklon klasičnim italijanskim grozljivkam In Fabric, odštekana plesna mora Climax in šarmantna avantura The Man Who Killed Hitler and then Big Foot. Na tem mestu omenimo še nekatere bolj “čudaške” filme, ki so pustili močan vtis; ganljiva anti-sovražna komedija Jojo Rabbittesnobni kriminalni triler The Wolf Hourbiografska fantazija The Rocketmanfeministični misterij Ladyworld, južnokorejska mojstrovina Parasite in prebrisana črna komedija The Art of Self Defense

Rezultat iskanja slik za ne bom več luzerkaTako kot vsako leto, pa so čast sedme umetnosti, ki je okupirana s bučnimi spektakli in ponavljajočimi koncepti, reševali filmi neodvisnega produkcije ali pa zgolj filmi, ki so manjši in se zanašajo na močno zgodbo; od sladko – grenkih dram o odraščanju (The Giant Little Ones, Firecrackers, Age Out, Pond Life, If Beale Street Could Talk), zgodb o samospoznavanju in iskanju notranjega miru (The Mustang), iskrenih biografij (Skin, Stan & Ollie, The Boy Who Harnessed The Wind) pa vse do pretresljivih zgodb o ženskah, ki se morajo na vsaka na svoj način soočati z življenjskimi ovirami (Rosie, Mouthpiece, Little Woods, A Vigilante, Styx, Marriage Story). Med kriminalkami sta največ pozornosti dvignili italijanski Dogman in provokativni triler Dragged Across ConcreteOb koncu izbora cvetlic pa ne pozabimo tudi na slovenski film, ki je prav tako postregel s presežki, tokrat v obliki izvrstne komične drame Ne bom več luzerka

Rezultat iskanja slik za beach bum

Po pregledu najboljšega pa nas čaka še pregled smeti, s katerimi nas je okupirala filmska industrija. Znova smo bili priča celi vrsti nedomiselnih zagonov nezanimivih franšiz, (Terminator: Dark Fate, Charlie’s Angels, Hellboy, Men in Black; International), ki pa so vse po vrsti finančno propadle in vsaj za nekaj let zaprle svoja vrata. Prav tako smo bili deležni nekaterih patetičnih grozljivk, ki so nas prej uspavale kot strašile (The Silence, The Dead Don’t Die, Jacob’s Ladder, The Haunting of Sharon Tate, Happy Death Day 2U, Doom: Annihilation). Nekdanji oskarjevec Matthey McConaghuey je letos svoj igralski talent kar dvakrat zamenjal za brezciljno tavanje v kriminalki Serenity in komediji The Beach BumIn ko je že govora o komedijah; tudi letos so nas ob jok (pa ne zaradi smeha) spravljale slaboumne čezlužniške smešnice kot npr. Good Boys, Unicorn Store, Long Shot in The HustleOb koncu še ne pozabimo na dolgočasni in strašansko lenobni remake klasike The Lion Kingzmedeno kriminalno spacanko The Kitchenamatersko družbenokritično dramo Cuck, generični ZF triler Gemini Man in Emmerichovo patriotsko vojno patetiko Midway

Rezultat iskanja slik za joker joaquin phoenix

Pa veliko dobrih filmov vam želim v prihajajočem letu 2020!

Friends (1994 – 2004)

Povezana slika

Ko sta David Crane in Marta Kauffman leta 1994 svetu predstavila humoresko Friends, verjetno ni nihče pričakoval, da bo ta tekom predvajanja postala globalni popkulturni fenomen. Že sam koncept serije ni bil posebej izviren; v njenem ospredju je skupina šestih dobrih prijateljev, ki živijo v istem bloku in preživljajo prosti čas ob pitju kave v bližnji kavarni, hkrati pa se zapletajo v številne zabavne dogodivščine. Priznati je treba, da je sama zasnova vse prej kot nekaj, kar ne bi videli že prej v skoraj vsakem sitcomu, toda velika prednost serije Friends je ravno v karizmatičnosti in prikupnosti glavnih likov; od nevrotičnega Rossa, čudaške Phoebe, čistunske Monice, spogledljivega Joeyja, ciničnega Chandlerja pa vse do melodramatične Rachel. Vsak od junakov je značajsko poseben in zavoljo njihove prepričljive kemije in odličnega igralskega ansambla (Jennifer Aniston, Courtney Cox, David Schwimmer, Matthew Perry, Matt LeBlanc in Lisa Kudrow) je vsaka epizoda nabita z močno energijo, izvrstnim komičnim timingom ter domislicami, ki presegajo monotono dostavljanje popkulturnih referenc in pretirane vulgarnosti. Četudi serija na vsebinski ravni ni pretirano globoka, je ravno ta njen sproščen in nepretenciozen pristop tisto, kar jo še danes dela tako popularno, da jo odkrivajo celo mlajše generacije. Friends ni dolgočasen fosil iz 90. let oz. produkt nekega pozabljenega časa, saj z univerzalnimi temami vedno znova navdušuje gledalce po vsem svetu. Kvalitetna televizijska zabava, ki si zasluži svoj uspeh.

Ocena +4

The Osbournes (2002 – 2005)

Rezultat iskanja slik za THE OSBOURNES SHOW TV

Čeprav je nemogoče zanikati, da je Ozzy Osbourne z legendarnimi Black Sabbath in solo kariero odigral pomembno vlogo v zgodovini heavy metala, se vseeno ne moremo znebiti občutka, da je temačni stric zadnjih 30 let iz ikone mutiral v karikaturo. Bolj kot glasba sta ga začela zanimati slava in denar, eden od najbolj obupanih poskusov, kako unovčiti (in hkrati tudi pokopati) svoj močan vpliv pa je predstavljal resničnostni šov The Osbournes, ki je pred dobrimi 17. leti obnorel občinstvu na tedaj še glasbeni postaji MTV. Namen šova naj bi bil prikaz ekscentričnega načina življenja članov družine Osbourne, med katere spadajo še dominantna žena Sharon, razvajena hči Kelly in sin Jack, ki tekom sezon postaja vse bolj podoben svojemu očetu (še posebej po slabih razvadah). Ne rečem, da šov ni postregel z zanimivo idejo, vendar je njegova izvedba prinesla popolnoma drugačne rezultate kot bi sprva pričakovali. The Osbournes se namreč odvija kot dolgočasna gledališka igra, katere igralci brezciljno tavajo po odru, medtem ko skuša publika ugotoviti, kaj točno je njen smisel. Po svoje je zabavno videti Ozzyja, ki recimo napol zadet / pijan hodi po svoji hiši in pobira pasje iztrebke, po drugi strani pa se lahko upravičeno vprašamo, če je to res tretma, ki si ga takšen zvezdnik njegovega kova res zasluži. Še večja težava pa je ta, da preostali člani družine niso pretirano zanimivi oz. včasih že mejijo na ekstremno nadležne (še posebej hčerka Kelly, ki razen tega, da se lahko šlepa na svojega očeta, nima posebnih talentov). Po svoje bi v šovu The Osbournes lahko videli nenamerni portret tega, kakšne posledice prinese razprodaja lastnega imidža za slavo in denar, vendar tudi takšen pristop na dolge proge ne bo prinesel zadovoljitve.

Ocena 2

I’ll be back (prihodnost Terminatorja brez prihodnosti)

Rezultat iskanja slik za terminator

Po tem vikendu je tudi uradno; Terminator: Dark Fate, najnovejše poglavje v znameniti franšizi, je navkljub vzpodbudnim kritikam finančno pogorel in naj bi utrpel okoli 130 – milijonsko izgubo. Tako v ZDA kot po celem svetu film očitno ni našel poti do gledalcev, sedaj pa se vrstijo vprašanja o tem, zakaj franšiza Terminator že v četrto ni uspela najti formule, ki bi ji zagotovila obstoj v prihodnosti. Spomnimo; po drugem Terminatorju z naslovom Judgement Day so sledila tri nadaljevanja, ki so finančno razočarala, zato so tudi omenjeni filmi ugledali luč sveta z relativno širokim časovnim razmikom (Rise of the machines leta 2003, Salvation leta 2009 in Genisys leta 2015), saj se zdi, da je v tem času Hollywood skušal najti način, da bi Terminator ostal komercialno relavanten. Toda vsak poskus se je končal klavrno. Zakaj? So se ljudje preprosto naveličali franšize ali pa krivda visi na filmarjih, ki niso znali pravilno oprerirati z danim materialom oz. zapuščino Cameronovih prvih dveh poglavij?

Rezultat iskanja slik za the terminator arnold schwarzenegger 1984Verjetno najbolj očiten problem je ta, da je Terminator franšiza, ki ne bi smela nikoli postati franšiza. James Cameron je namreč z drugim delom zgodbo o preprečitvi sodnega dne in vzpona zloveščega programa umetne inteligence Skynet zaključil na presenetljivo emocionalen in navdihujoč način. Še več; v režiserjevi različici filma je na voljo tudi prizor, kjer ostarela Sarah Connor živi skupaj s svojim sinom Johnom v svetli in mirni prihodnosti. Z drugimi besedami; Judgement Day je Terminatorjevo zgodbo pripeljal do točke, ko je ni bilo potrebno nadaljevati. Rise of the Machines je poskušal najti izgovor s poudarkom, da je bitka s stroji neizogibna in da je ne more nič preprečiti. Nečesa podobnega se je lotil tudi najnovejši film Dark Fate, ki je Skynet nadomestil z novo nevarnostjo, imenovano The Legion. A težava takšnih izgovorov je v tem, da ustvarijo vtis, da je bil ves trud, ki so ga Sarah Connor, John Connor in T-800 vložili v preprečitev nuklearne katastrofe, popolna izguba časa. Še več; čustveno žrtovanje terminatorja T-800, ki je bilo ključnega pomena za preprečitev sodnega dne, je s tega vidika interpretirano kot neumna odločitev. Ves čustveni nabolj epiloga v drugem Terminatorju je popolnoma uničen.

Rezultat iskanja slik za terminator franchise

Druga težava franšize Terminator pa je v tem, da po drugem delu ni nikoli točno vedela, v katero smer bi rada krenila; z Rise of the Machines je skušala preprosto replicirati formulo prvih dveh filmov in ker se ta ni ravno prijela, so s Salvation krenili popolnoma drugam in dogajanje postavili na bojišča prihodnje vojne med ljudmi in stroji. Ker tudi ta formula ni delovala, so v Genisys krenili v preteklost in skušali ustvariti čim več povezav s prvim delom, nazaj pa so pripeljali tudi Arnolda Schwarzeneggerja v ikonični vlogi ostarelega terminatorja T-800. In da, uganili ste… tudi ta pristop ni pomagal. Hollywood je tako v svoji obupani želji, da bi našel način za molzenje Terminatorjeve franšize, v novem poglavju Dark Fate rekrutiral poleg Arnolda še Lindo Hamilton, film pa je bil zasnovan kot direktno nadaljevanje vsem ljubega drugega dela Terminatorja. Resda se je na vse, kar je dvojka ustvarila, nonšalantno podelal, ampak to je debata za kaj drugič.

Povezana slikaIz tega potegnemo še tretjo (in zadnjo) težavo omenjene franšize; filmska industrija je te filme ustvarjala po šlampastem principu metanja vseh možnih sestavin v en sam lonec in upala, da bo publiki eden od okusov odgovarjal. Takšen princip ustvarjanja filmov naredi celotno franšizo konfuzno, nekonsistentno in brez ustrezne rdeče niti. Zato se zdi najbolj smiselno to, da krene Terminator v pokoj. Če niti veterana kot sta Hamiltonova in Schwarzenegger nista sposobni franšizi povrniti nekaj stare slave, potem je to več kot očiten znak, da bi ta morala kreniti na kreativni počitek za vsaj nekaj let. Oziroma za toliko časa, dokler se ne bi našel nekdo, ki bi znal obstoječi material spoštljivo in kompetentno premakniti naprej. Čeprav bi bila najbolj pametna rešitev ta, da Terminator krene k večnemu počitku.

Povezana slika

Arnold je v prvem filmu izustil znameniti stavek: “I’ll be back.”, ki so ga nekateri očitno vzeli preveč resno. Na drugi strani pa si gledalci njegove vrnitvi očitno ne želijo. A brez skrbi; po nekaj letih bomo deležni novega Terminatorja, ki bo morebiti spet izgubil tono denarja ali pa po nekem čudežu uspel ustvariti nekaj vredno prvih dveh filmov. Za zdaj pa lahko rečemo zgolj: “Hasta la vista, baby.”