Greta, zgin domou!

Rezultat iskanja slik za GRETA activist

Včeraj so se širom po Slovenijo odvili protesti mladih v namene opozarjanja na vse slabše okoljske razmere in nečimrni odnos oblasti do reševanja le teh. Serijo uličnih protestov, ki so zajeli celotno Evropo, je sprožila 16 – letna Greta Thunberg, švedska okoljska aktivistka, ki se zavzema za zaustavitev globalnega segrevanja in negativnih klimatskih sprememb. Greta hkrati služi kot trden dokaz tistim, ki mlado generacijo podolgem in počez razglašajo za leno, zdolgočaseno, razvajeno in neperspektivno, katerih je popolnoma vseeno za prihodnost našega planeta. Seveda se na tem mestu poraja veliko vprašanje, kaj se bo z Greto zgodilo v prihodnje; bo zrasla v globalno gibanje, ki bo resnično začelo dosegati spremembe v svetu ali pa bo utonila v pozabo skupaj z ostalimi aktivističnimi modnimi muhami?

Povezana slika

Bojim se, da se glede na pretekle izkušnje zdi druga možnost bolj realna; spomnite se slovenskih študentov in dijakov, ki so pred dobrimi 15. leti na Črni sredi protestirali za svoje pravice, četudi na koncu od vsega skupaj ni bilo (skoraj) nič. Danes se verjetno večina prisotnih na protestih niti ne spomni, da je bila tam. Spomnite se tudi famozne kampanje Kony 2012, ki je leta 2012 sprožila medijski lov za Josephom Konyjem, vodjo uganske gverila, ki v svoje vrste novači tudi otroke in jih napeljuje k nasilju in posiljevanju civilnega prebivalstva. Kony je bil aktualen mesec ali dva, potem pa se je ljudstvo svojo pozornost preusmerilo drugam. Upravičeno se bojim, da bo nekaj takšnega doletelo tudi Greto, ki jo bo slej ko prej nadomestil nek drug aktivist.

Rezultat iskanja slik za GRETA protesti

Navkljub temu pa se moram obregniti ob odziv širše javnosti na včerajšnje proteste. Iste javnosti, ki mladim očita brezbrižnost, razvajenost in splošno lenobo. In glede na to, da so se mladi aktivirali in šli na ulice, bi pričakovali, da jih bo omenjena javnost podprla? Nak. Dobrodošli v Sloveniji, dragi moji. Dobrodošli v deželi shizofrenikov, ki mislijo eno, govorijo drugo in zraven počnejo še nekaj tretjega. Ko so mladi zavzeli ulice, je javnost preko tipkovnic skočila v zrak in začela na vse možne načine diskreditirati proteste; od izgovorov, da so njihova prizadevanja zaman, nizanja političnih zarot, ki je organizirala proteste za pranje možganov mladih, očitkov, da so dogodek mladi izkoristili za špricanje šole pa do objavljanja “lažnih” fotografij odvrženih smeti iz lanskega Martinovanja v Mariboru, češ da gre za posnetke iz včerajšnjega protesta. Namesto, da bi z mladimi stopili skupaj in jih podprli, se kakopak temu z vsemi štirimi upiramo.

Takšen odziv javnosti sicer ni nepričakovan; skoraj vsak protest v Sloveniji doslej je bil pospremljen s ciničnim norčevanjem iz tistih, ki so šli na ulice in diskreditacijo njihovega početja. Pripombe večinoma letijo iz ust prdcev srednjih let, ki so jih polna usta lažnega humanizma in solidarnosti, v resnici pa skrbijo zgolj za svoj vrtiček in potihem upajo, da bo sosedu crknila krava, da mu bodo potem lahko pridigali o tem, kaj je storil narobe.

Rezultat iskanja slik za PROTESTI V SLOVENIJI

Še najbolj všeč pa mi je argument v stilu: “Zakaj pa se borite za svoje pravice, a mislite, da je nam kaj boljše?” Z drugimi besedami; če sem jaz preveč len, nemotiviran in prestrašen, da bi se boril za boljše življenje, nima nihče od vas pravice, da to počne. Kje je logika? Ni je. Gre za klasično slovensko jamrarijo, kjer je treba vsakomur, ki štrli iz povprečja ali pa da je bolj aktiven od ostalih, nemudoma metati polena pod noge in utišati. Če smo mi luzerji, boš luzer tudi ti! Ne drzni se potegniti ven iz dreka, ker nisi nič posebnega. Ker si nula. Ker brez hinavščine in prilizovanja ne boš prišel daleč. Jebeš spremembe, skrbi za svojo rit, prodaj dušo kapitalu in izključi empatijo.

In potem se še čudimo, zakaj so mladi (bojda) leni in razvajeni?

 

Advertisements

Izbrisana (2018)

Rezultat iskanja slik za izbrisana film

Ana, novopočena mamica, kmalu po porodu hčerke ugotovi, da njenega imena ni v nobenem računalniškem sistemu. Da uradno sploh ne obstaja. Da je izbrisana. Režijski prvenec Mihe Mazzinija je kafkovsko zasnovana drama o že večkrat videnem boju posameznika z birokratskim sistemom, kjer je vsakdo brez denarja in vpliva obravnavan kot nepomembna številka. Izbrisana se – kot že razodene naslov – dotika verjetno najbolj temačnega poglavja zgodovine osamosvojitvene Slovenije, ko je bilo dobesedno čez noč več kot 25.000 slovenskih državljanov izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev, vendar pa se Mazzini tematike ne loteva jezno in agresivno kot se npr. rasizma Spike Lee, ampak ubere bolj spravljiv in umirjen ton, ki družbeno kritiko zamenja za melahnolični in čustven prikaz intimne drame o materi, ki se za svoj obstoj bori bolj zaradi tega, da bi bila ponovno združena s svojo hčerkico. Tudi predstavniki birokratskega sistema niso prikazani v nehumani luči, ampak bolj kot ljudje, ki sledijo točkam zakona kot pa lastni vesti. Pričujoči boj z mlini na veter pa kakopak ne bi bil  prepričljiv brez odlične igralske predstave Judite Franković, ki z obrazno mimiko uspe izraziti tisto, kar tisoč besed ne bi uspelo. Frankovića uspe nositi film pokonci tudi v najbolj šibkih trenutkih, ko ta postane nekoliko preveč sentimentalen (v filmu je prisotna tudi za lase privlečena plesna točka, ki enostavno ne funkcionira s preostalim delom zgodbe) in postreže z nekoliko klišejskim simbolizmom, nerodno spisanimi dialogi ter nedorečenim koncem. Izbrisana se žal ne uspe uvrstiti med najboljše predstavnike domačega filma, vendar pa ima kljub temu dovolj močnih plati, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.

Ocena +3

Nahrani me z besedami (2012)

Povezana slika

Nahrani me z besedami, celovečerni prvenec Martina Turka, je triptih zgodb, ki se odvijajo v treh časovnih ciklih (preteklost, sedanjost in prihodnost), povezuje pa jih skorajda trilerski zaplet; Robert (Jure Henigman) je s pisavami obseden čudak, ki se odpravi v Italijo in izgine neznano kam, kar združi njegovega očeta (Boris Cavazza) in odtujenega brata (Sebastian Cavazza) v skupnem iskanju, medtem ko mora bratova žena (Maša Derganc) skrbeti za njegovo dementno mater. Prvi del filma, ki se fokusira na Robertovo iskanje, je daleč najboljši, saj mine v privlačno skrivnostnem vzdušju, pikrimi dialogi med odtujenima očetom in sinom ter potrpežljivim pobiranjem sledi, ki morebiti vodijo do razrešitve vprašanja, kaj se je v resnici zgodilo z Robertom. Toda po zeo vzpodbudnem začetku se film začne izgubljati; zgodba o ženi, ki mora skrbeti za dementno mater bi bila morebiti zanimiva kot samostojni kratki film, vendar pa je v kontekstu na začetu zastavljene zgodbe precej nevmesna in bolj ali manj nezanimiva. Tretji del, kjer spremljamo Roberta v upanju, da bomo gledalci deležni odgovorov na mnoga zastavljena vprašanja, pa se uspe obdržati nad vodo z odlično igro Henigmana in nenavadno atmosfero, žal pa kaj kmalu zatava v območje pretencioznega kvaziartizma, klišejskim zapletom (glavni junak namreč v klošarju prepozna Jezusa) ki postopoma spusti gledalčevo zanimanje za zgodbo na skromen minimum. Nahrani me z besedami je tako spodobno odigran film, ki gledalca zgrabi predvsem na začetku, vendar pa je kaj kmalu jasno, da ne ve točno, v katero smer bi rad krenil.

Ocena 3

Prebujanja (2017)

1

Slovenski film Prebujanja je moderna drama o ljudeh srednjih let, ki razrešujejo svoje neizpolnjene želje, težavne odnose ter kronični strah pred odraščanjem v najbolj intimnih predelih vsakega stanovanja; spalnicah. Šest junakov, ujetih v svoje svetove, se znajdejo v različnih razpoloženjih (jeza, melanholija, žalost, pohota) in skušajo najti pot v prihodnost; uspešnega fotografa Marcela popade ljubosumje, ker je bila razstava njegove žene Ule odprta na Japonskem, Robert zaradi mlajše študentke zapusti svojo družino in se preseli na svoje, vendar pa ga nov način življenja začne iritirati, Jonas in Karmen pa se po dvajsetih letih znova srečata v hotelski sobi in obujata spomine na neobremenjeno, četudi ne docela razjasnjeno mladost. Prebujanja je še en dokaz, da za dober in gledljiv film ne potrebuješ veliko, če imaš na svoji strani močno igralsko zasedbo (še posebej dobro se izkažeta Jurij Zrnec in Katarina Čas v vlogi Marcela in Ule) in zanimive zgodbe, ki se dotikajo večno zapletenih eksistencialnih dilem srednje generacije, spalnice, v katerih se večina dogajanja odvija, pa gledalcu omogočajo, da se še bolj intimno zbliža z glavnimi junaki in njihovimi željami, hrepenenji ter strahovi. Četudi je film nekoliko prekratek in usode osrednjih likov mnogo prehitro zaključi (ne bi se branil še kakšnih deset ali dvajset minut daljši izdelek), je Prebujanja prepričljivo odigrana in vzdušna drama o ljubezni in sovraštvu, skritimi za stenami spalnic.

Ocena 4