The Fog (1980)

Rezultat iskanja slik za the fog 1980

John Carpenter je po velikanskem uspehu še danes ene najboljših grozljivk vseh časov Halloween skušal ubraniti naslov “strašljivega” kralja in si za svoj naslednji projekt izbral nadnaravni triler The Fog. Zgodba filma je dokaj preprosta; majhno obalno mestece na večer 100. letnice ustanovitve zajame gosta megla, znotraj katere se manifestirajo maščevalni duhovi z namenom ubiti vsakogar, ki jim pride naproti. Carpenter se znova izkaže kot mojster vzpostavljanja atmosfere, ki skrivnostni učinek megle izkoristi do maksimuma in pričara nemalo strašljivih prizorov, delujočih po principu manj je več. Če k temu dodamo še značilno hipnotično elektronsko glasbo ter potrpežljivo grajenje napetosti, lahko rečemo, da The Fog predstavlja obvezen ogled za vsakega gorečega oboževalca starošolskih filmskih grozljivk. Ravno zaradi tega, ker je film ves čas izredno napet in zaznamovan z ozračjem, ob katerem bodo gledalci več kot zadovoljno kričali, lahko spregledamo pomankljivosti kot so nezanimivi liki s precej šlampasto razvitimi ozadji (“šlampasto” v smislu, da ozadja sploh nimajo). The Fog ne predstavlja vrhunca Carpenterjeve kariere, je pa navkljub temu odlična atmosferična grozljivka za dviganje srčnega utripa.

Ocena 4

Advertisements

Sleepers (1996)

Povezana slika

Sleepers bi lahko imenovali kot film, posnet po resnični zgodbi, ki uradno ne obstaja. Njegova zgodba je namreč povzeta po avtobiografskem romanu Lorenza Carcaterre, ki ga naj bi napisal na podlagi lastnih izkušenj preživljanja znotraj zidov popravnega doma za mladoletne prestopnike. Film režiserja in scenarista Barryja Levinsona je razdeljen na dva dela; v prvem spremljamo skupino navihanih štirih fantov iz New Yorka, ki nekega poletnega dne ušpičijo vragolijo, zaradi katere so obsojeni na leto dni prestajanja kazni v popravnem domu, kjer so podvrženi ustrahovaju, brutalnemu nasilju in spolnim zlorabam s strani paznikov. Ko fantje odrastejo, skušajo travmatično preteklost pustiti za seboj, vendar se kmalu znajdejo sredi sodnega procesa, ki od njih zahteva, da se znova soočijo s svojimi najglobjimi demoni. Sleepers najbolj zasije v prvi polovici z avtentično rekonstrukcijo dveh plati odraščanja v zloglasnem okolišu Hell’s Kitchen; na eni strani brezskrbna poletja, lumparije in pristni tovariški odnosi med vrstniki, na drugi strani pa nasilje, korupcija in surov boj za preživetje. Film postane še bolj brutalen ob nazornem prikazu sistema v popravnih domovih, ki je še toliko bolj boleč, saj Levinson brez cenzure zareže v nekatere občutljive teme (pedofilija, sadizem, nasilje nad mladimi). Škoda le, da zgodba v drugi polovici, ko spremljamo sodni proces, izgubi dinamiko in z izjemo izjemo provokativnega razpleta film postane nekoliko predvidljiv in nezanimiv, če ga primerjamo s prvim delom. Igralska zasedba svoje delo opravi v skladu s pričakovanji z izjemo Kevina Bacona v vlogi psihopatske paznika, ki ukrade vsak prizor, v katerem se nahaja. Sleepers je neenakomeren film, ki resda ne izkoristi svojega celotnega potenciala, vendar je kljub temu vreden večkratnega ogleda že zaradi zrelega obravnavanja tistih platih življenja, ki jih pogosto spregledamo.

Ocena 4

Jackie Brown (1997)

Rezultat iskanja slik za jackie brown 1997

Quentin Tarantino se je sredi 90. let znašel v položaju, ko je lahko svoj status enega najbolj domiselnih filmarjev svoje generacije dvignil na višji nivo ali pa bi preprosto zbledel kot muha enodnevnica. Ti dve usodi sta ga pričakovali po velikanskem uspehu klasike Pulp Fiction in zato si je vzel kar tri leta časa za svoj naslednji projekt, s funkom, denarjem in prevarami obarvano kriminalko Jackie Brown. Na površju se zdi, da skuša Tarantino ponoviti formulo uspeha svojega predhodnika, saj film znova vključuje obilico dialogov s popkulturnimi referencami, gobezdave in pretirano bistre gangsterje, usodne ženske, ki obračajo moške kot za šalo ter dinamični soundtrack, ki gledalca popelje v svet “črnskih kriminalk” tipa Shaft. V filmu spremljamo zgodbo stevardese v srednjih letih, ki skrivaj tihotapi denar za ošabnega prodajalca orožja, vendar pa jo kmalu premaga želja po zgodnji upokojitvi s pomočjo prevare, ki bi jo lahko stala življenja. Jackie Brown sicer ohranja nekaj “duha” svojih prvih dveh filmov, vendar pa uspe ohraniti lastno identiteto in namesto brutalnega nasilja, ekscesov ter dinamičnega dogajanja nekoliko upočasni tempo in ustvari inteligentno detektivsko mišelovko, začinjeno s privlačno žlehtnobnimi liki, domiselnimi verbalnimi bombicami, katere mojstrsko obvlada zgolj Tarantino ter inovativnih prikazovanjem dogajanja iz različnih zornih kotov, tudi s pomočjo “split-screena”, kar filmu doda še nekaj več stila. Jackie Brown je nekoliko bolj umirjena, vendar nič manj strupena in odrezava Tarantinova mojstrovina.

Ocena 5

Maščevanje piflarjev

Rezultat iskanja slik za star wars toxic fandom

Zadnje čase so vse pogostejše debate o zastrupljeni mentaliteti oboževalcev filmov Star Wars in supeherojskih pustolovščin. Rian Johnson, režiser SW filma The Last Jedi, je že od preimere naprej množično obrekovan in nadlegovan preko družabnih omrežij, z njim pa tudi vsi, ki so sodelovali pri filmu. Pogosto se slišijo izjave kot npr. “Ta film mi je uničil življenje!” in “Rian Johnson bi se moral sramovati, da je posnel takšno žalitev kot je TLJ.” Ja, reakcije na film TLJ so zelo burne in spominjajo na situacijo izpred dveh let, ko je Zack Snyder doživljal enako močan val neodobravanja s strani oboževalcev, ki so film Batman V Superman: Dawn Of Justice celo razglasili za filmski “genocid”. Zakaj so v svetu oboževalcev Vojne zvezd in superherojskih filmov prisotni tako burni odzivi?

Rezultat iskanja slik za marvel cosplay

Imam teorijo, ki pa je lahko napačna, tako da ni potrebno zganjati histerije; z dvigom popularnosti filmov o superherojih je izbruhnila določena skupnost ljudi, ki je bila dotedaj potisnjena v ozadje, preslišana in spregledana. Ta skupnost se imenuje; piflarji. Saj veste, o kom govorimo; o družbeno neprilagojenih osebkih, ki so večino mladosti preživeli v svoji sobi ob branju stripov in igranju računalniških igric, medtem ko sta jim stik z zunanjim svetom in socializiranje z ljudmi, zunaj piflarskega kroga, predstavljali hudo oviro. Piflarji so bili pogosto zasmehovani s strani vrstnikov, označeni za čudake, njihova obsedenost s stripi in igricami pa interpretirana kot kronična bolezen, vredna zdravljenja v psihiatrični bolnišnici.

Rezultat iskanja slik za GEEKS

Nenadoma pa se je vse to obrnilo na glavo; superherojski filmi so okoli leta 2008 začeli privabljati vse več množic in v neverjetno kratkem času so postali izredno popularni, s tem pa je tudi branje stripov postalo “družbeno sprejemljivo”. Prej omenjeni piflarji so bili kakopak srečni, da jim ni treba več skrivati svojega navdušenja nad stripi, s pojavi družabnih omrežij kot so You Tube, Facebook in Twitter pa so dobili še več zagona, da so svoj glas ponesli v širni svet. Pred desetimi leti je bilo YT kanalov na temo stripov oz. superherojev zelo malo, danes pa jih je na milijone. Piflarji so prevzeli internet, mnogi izmed njih so celo obogateli, njihove obsesije pa so postale obvezen del popkulture. Še več; piflarji so tako močno pridobili na samozavesti, da se dandanes spuščajo v mnoge politične in družbene debate, o katerih še nekaj let nazaj niso imeli niti najmanjšega pojma. Na tem mestu pa si postavite vprašanje; kako bo človek, ki je večino svojega življenja preživel zabuban v svetu superherojev, svetlobnih mečev in igranju fantazijskih iger, sploh imel občutek, kaj se dogaja v resničnem svetu in kako se soočiti s takšnimi kompleksnimi tematikami kot so recimo homofobija, rasizem in seksizem?

Rezultat iskanja slik za GEEKS

Težava je namreč v tem, da so piflarji navkljub dvigu popularnosti s seboj odnesli mnogo vedenjskih vzorcev iz mladosti, ki bi jih lahko označili za rahlo problematične. Če še enkrat poudarim; gre za posameznike, ki so še nekaj let nazaj težko navezali stik s ljudmi zunaj svojega kroga in se na žaljivke ali provokacije s strani vrstnikov niso znali odzvati drugače kot melodramatično in histerično. Takšno obnašanje je pri njih prisotno še danes, kar je najbolj izrazito na Twitterju; ta je poln zgodb o samooklicanih “ponosnih piflarjih”, ki so sprožili močno debato na temo politike, vendar pa so vsako mnenje, ki ni sovpadalo z njihovim, razglasili za “sovražni govor”, temu pa je tudi sledil “najboljši” obrambni mehanizem vsakega piflarja; blokada. Takšen odziv je pričakovan, saj gre za ljudi, ki se nikoli niso znali soočiti s težavami in na tem področju niso dosegli nobenega napredka.

Rezultat iskanja slik za comicbook nerdsTu pa pridemo do problema, ki smo ga načeli na začetku; da piflarji svoje težavno vedenje prinašajo tudi na področje, ki jim je domače, torej področje superherojskih filmov. Piflarji niso zgolj oboževalci, ampak fanatiki. Superherojski filmi so jim kot religija za dušo in zato ni presenetljivo, da jih večina opisuje film The Avengers kot orgazem. Zato tudi ni presenetljivo, da se enako burno, če ne celo močneje, odzovejo na  superherojske filme, ki jim niso všeč. To niso ljudje, ki bi pogledali zanič film, zamahnili z roko in se posvetili nečemu bolj koristnemu. To so ljudje, ki slab superherojski film razumejo kot osebno žalitev, kot da bi jih nekdo fizično in verbalno osramotil. Še danes se najde ogromno superherojskih fanatikov, ki zbadajo vudu lutke Zacka Snyderja in Riana Johnsona, ker jim njuni filmi nisi pogodu. Piflarji ne razumejo razlike med poklicnim in zasebnim življenjem; zanje je to, da filmar posname slab izdelek, dovolj močan argument, da ga začnejo nadlegovati, žaliti ali pa mu celo groziti s smrtjo.

Zdi se, da s pričujočim člankom malce posplošujem, vendar temu ni tako; tam zunaj je ogromno oboževalcev superherojskih filmov, stripov, fantazijskih knjig itd., ki se znajo obnašati ali pa so prikupno družbno neprilagojeni. Moj članek je večinoma ciljan na tiste piflarje, ki bi radi diktirali realnost, čeprav so strašansko neinformirani in navkljub visokemu IQ-ju zelo ozkogledi ter nezreli. Priznati pa je treba, da njihovo obnašanje vedno znova prinaša neskončen vir zabave…