Oskarji 2022: Zmagovalci in vtisi

Za nami so še eni Oskarji, ki so minili v znamenju različnih “kontraverznosti”, ki pa se tokrat niso toliko osredotočale na zdaj že tradicionalno pridiganje o pomanjkanju raznolikosti, ampak na dokaj patetična prizadevanja organizatorjev, da bi prireditvi dvignili gledanost. Lani so namreč Oskarji zabeležili rekordno nizko gledanost, zato so se letos sprejemale mnoge nespametne odločitve, s katerimi so se organizatorji zgolj ustrelili v koleno; od uvedbe kategorije “najbolj popularni film”, ki je potekala preko glasovanja na Twitterju pa vse do idiotskega sklepa, da v živo ne bi prenašali podelitve nekaterih pomembnih kategorij in s tem skrajšali prenos prireditve. Pa vendar se ob koncu podelitve prah ni dvigoval zaradi omenjenih poskusov dviga popularnosti Oskarjev, ampak klofuta, ki jo je Will Smith naklonil komiku Chrisu Rocku, ko je ta na odru zbijal šale na račun njegove žene Jade Pinkett Smith. Obstaja dve možnosti; da je bil incident zrežiran iz obupane želje, da bi širša javnost vsaj za nekaj dni govorila o Oskarjih ali pa je Smitha norčevanje iz njegove žene res ziritiralo do te mere, da je s Rockom fizično obračunal. V obeh primerih pa je omenjeni incident znova razgalil dvoličnost hollywoodske smetane, ki izkoristi vsako priložnost za pridige o strpnosti in nenasilju, medtem ko si privošči takšne primitivne izpade.

A pojdimo k bolj pomembnim stvarem. Velika zmagovalka letošnjih Oskarjev oz. prejemnica kipca za najboljši film je komična drama CODA, ki jo je tudi moja malenkost uvrstila med najboljše filme lanskega leta. Prikupen, topel in duhovit film, ki na nesentimentalen in nevsiljiv način prikaže težaven vsakdanjik gluhih ljudi, je vsekakor vreden pohval, hkrati pa je zmaga dokaz, da Oskarji ne cenijo zgolj pretenciozne art-drame, kot se pogosto rado govori. Film jeprejel tudi Oskarja za najboljšo stransko moško vlogo (Troy Kotsur) ter najboljši izvirni scenarij in v obeh primerih se zdi zmaga več kot zaslužena. Za najboljšo režijo je po pričakovanjih kipec prejela Jane Campion s svojim neo-westernom The Power of the Dog, ki je sicer na stavnicah za mnoge nagrade kotiral zelo visoko, na koncu pa se je moral zadovoljiti “zgolj” z enim oskarjem. V kategoriji glavnih vlog sta prav tako zasluženo slavila Will Smith za nastop v sicer rahlo generični biografiji King Richard ter Jessica Chastain v prav tako biografijo The Eyes of Tammy Faye. Oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo je prejela Ariana DeBose za njen karizmatični nastop v razkošnem muzikalu West Side Story, kar je tudi odločitev, s katero nimam večjih problemov.

Moj osebni favorit, čudovita napol biografska komična drama Belfast, se je sicer morala zadovoljiti z zgolj enim kipcem, vendar je bil ta toliko bolj pomemben; za najboljši izvirni scenarij. Nekoliko proti pričakovanjem (ali pa tudi ne) je v kategoriji za najboljši tujejezični film slavila japonska mojstrovina Drive My Car, čeprav sem bil skoraj prepričan, da bo akademija podlegla rahlo staromodnemu šarmu romantične komedije The Worst Person in the World. Med presenetljive dobitnike lahko uvrstimo še ZF epos Dune, ki je slavil v sicer tehničnih kategorijah, pa vendar je s šestimi zmagami za sabo pustil vse ostale nominirance. Da je prav vsaka nagrada, ki jo je film prejel, tudi zaslužena, pa ni treba poudarjati. Ob koncu pa je treba še omeniti blamažo, ki si so ji privoščili Oskarji z idiotsko odločitvijo nagrajevanja filma po okusu občinstva, saj je v tej kategoriji slavila bleda zombi grozljivka Army of the Dead režiserja in scenarista Zacka Snyderja. Če potrebujete kakšen konkreten dokaz, zakaj so tovrstne kategorije oslarija, potem preberite zgornji stavek še enkrat.

Kaj več o letošnjih Oskarjih nimam za povedati, ker prireditve nisem spremljal v živo (ponoči namreč rad spim), je pa nekoliko škoda, da bo vse dobre filme zasenčil (po mojem mnenju zaigran) škandal “klofuta” med Smithom in Rockom, ampak glede na to, da je trenutno zelo vroča tema, se Oskarjem verjetno vsaj malce nasmiha, da so tudi na tako bebave načine ostali relavantni.

Kdo je najboljši Spider-Man?

Live action Spider-Man movies from best to worst? - Gen. Discussion - Comic  Vine

Spider-Man je poleg Batmana in Supermana eden najbolj ikoničnih superherojskih likov vseh časov in to, da so ga v razmaku skoraj dveh desetletij odigrali kar trije igralci (če odštejemo animirane filme), ki so se vsak na svoj način soočili z upodobitvijo pajkovskega akrobata. A kdo med izbranci (Tobey Maguire, Andrew Garfield in Tom Holland) je najbolje utelesil znamenitega Petra Parkerja in njegov alter-ego, Spider-Mana? To bomo ugotovili v naslednjem kratkem izboru, ki bo predstavil vse tri igralske kreacije od najslabše pa do najboljše. Ob izboru je treba poudariti, da je izbira narejena na podlagi igralskih predstav in pristopa, ki so ga posamezni igralci uporabili pri utelešenju ikoničnega lika, ne pa na podlagi dejanske kvalitete filmov.

  • Tom Holland
New movie 'Spider-Man: No Way Home' from Marvel and Sony is feel-good fun

Mladi britanec Tom Holland ni slab igralec, za kar se je potrebno zahvaliti filmom kot sta Cherry in The Devil All The Time, ki sta mu omogočila razkazovanje njegovih igralskih sposobnosti. Pa vendar je kot Spider-Man vedno obtičal nekje med mevžastim in zoprnim, kar je sicer posledica smeri, katero je ubral studio Marvel. Odločitev, da bo Spider-Man srednješolec in v fazi odraščanja, se zdi sicer zanimiva, še posebej, ker se v tem obdobju življenja mnogi mladi ljudje soočajo s težo besed kot sta odgovornost in ponos, žal pa se zdi, da je Marvel Spider-Manovo mladost uporabil kot slab izgovor, da lahko ta venomer sklepa neracionalne in neumne odločitve, zaradi katerih med drugim nastradajo mnogi nedolžni ljudje. A tudi če za trenutek odmislimo to, da je pričujoči Spider-Man večkrat preveč bebav, ga je nasploh težko jemati resno, še posebej zaradi Hollandovega deškega obraza, eratičnega obnašanja in občutka, da se mu večina stvari posreči zato, ker ima srečo, ne pa pamet ali dejanske sposobnosti. Kot že rečeno; Holland ni tisti, ki je kriv za tako patetično različico Spider-Mana, ampak studio Marvel, ki je žal nagnjen k temu, da je širok katalog svojih ikoničnih superherojev konkretno pobebavil.

  • Tobey Maguire
Spider-Man 4 Trends On Twitter As Tobey Maguire Fans Demand A Solo Film For  Him: "2000's Kids Deserve This"

Tobey Maguire je iskreno povedano popoln Spider-Man za obdobje med letoma 2000 in 2008, ko so se superherojski filmi še nekako iskali in lovili ravnotežje med resnostjo, pocukarnostjo in glumaštvom. Pri omenjeni igralski kreaciji najbolj zbudi pozornost spoznanje o močnem kontrastu med Petrom Parkerjem in njegovim pajkastim “alter-egom”; medtem ko Tobey odigra Petra Parkerja kot zadržanega in rahlo nevrotičnega piflarja (ki začudoma ne deluje preveč stereotipno kot bi sprva pričakovali), je njegov Spider-Man bistveno bolj odločen, hladnokrven in akrobatski. Z drugimi besedami; Maguire odlično funkcionira v obeh vlogah in ga dejansko kupimo tako kot običajnega najstnika z ljubezenskimi težavami kot srboritega superheroja, ki rešuje mesto New York pred uničenjem. Morebiti bi lahko rekli, da je Maguire na trenutke preveč teatralen, ampak to je produkt ere superherojskih filmov, ko so ti še iskali svojo identiteto in prostor pod soncem. kar s seboj nosi določen šarm.

  • Andrew Garfield
Andrew Garfield RETURNING as Spiderman CONFIRMED by Sony in TASM 3 -  Dominique Clare

Franšiza filmov o Spider-Manu je imela to velikansko smolo, da smo najboljšo igralsko kreacijo ikoničnega superheroja prejeli v njegovih najslabših filmih The Amazing Spider-Man 1 & 2. Da ne bomo krivični; filma nista nujno najslabši stvari, ki sta se rodili pod soncem, a vsekakor sta bila pozabljiva, napolnjena s slabimi idejami ter nasploh dajala občutek, da nimata prav nobenega razloga za obstoj. Kar je res škoda, saj je Andrew Garfield daleč najboljši Peter Parker in Spider-Man, ki smo ga bili moč uzreti na velikih platnih. Eden od Garfieldovih adutov je bil predvsem ta, da je Spider-Mana odigral precej manj teatralno in bolj resno, čeprav ob tem ni žrtvoval njegovih osebnostnih značilnosti kot so pokanje enovrstičnic in zbadljivih pripomb. Ob pogledu na Garfieldovega Spider-Mana je gledalec dobil občutek, da gre za superheroja, ki je hitro poistovetljiv, hkrati pa karizmatičen in odločen, da zlikovcem nažene nekaj straha v kosti. Še bolj pa navdušuje dejstvo, da Garfield svojega Petra Parkerja predstavi v izredno prizemljeni in umirjeni obliki, kar bi znalo izpasti dolgočasno, toda Parker iz omenjenih filmov je preveč očarljiv in življenjski, da bi se v njegovi družbi ne bi počutili odvečno. Ravno zato bi si Garfield zaslužil boljše filme in še eno priložnost, da dokaže, da je najboljši Spider-Man na velikih platnih.