Kako osvojiti Oskarja?

Rezultat iskanja slik za oscars

Oskarji so v zadnjih letih postali parodija samega sebe, zato si bomo privoščili nekaj politične nekorektnosti in se ponorčevali iz t.i. “oscar bait” filmov oz. filmov, ki so ustvarjeni izključno za lovljenje Oskarjev. Da ne bomo predolgi, preidimo k bistvu; sledi 10 sestavin, ki vam bodo pomagale ustvariti film, s katerim boste nominirani ali pa celo dobili Oskarja;

  1. glavni lik naj bo oseba, ki mora premagati težko oviro (bolezen, telesna okvara, boj za preživetje). Bolj ko se lik muči, boljše je.
  2. najbolj zaželjena žanra sta biografija in zgodovinski film.
  3. glavno žensko vlogo naj igra Meryl Streep, moško pa Tom Hanks.
  4. ženski liki morajo biti močni, samozavestni, optimistični in inteligentni, medtem ko moške definira zgolj penis. Zakaj? Ker smo moški seksistične svinje. Pika.
  5. število heteroseksualnih belih likov je potrebno karseda zmanjšati in dati več prostora predstavnikom manjšin (črnci, azijci, latinosi) in marginalnih družbenih skupin (geji, lezbijke, transvestiti). Film naj nenehno poudarja, da so drugačni, ker je to edino, kar gradi njihove osebnosti.
  6. glavno sporočilo filma mora biti: “Hollywood je čudovit kraj.”
  7. negativni lik mora biti belec brez osebnosti, ki je povrhu tega homofob in rasist.
  8. v zgodbo subtilno vstavi kritike na račun vladavine Donalda Trumpa.
  9. glasba v filmu mora zveneti karseda zastarelo.
  10. filmi o občutljivih družbenih problematikah (homofobija, rasizem, samomori, splav) ne smejo biti na noben način povezani z realnostjo. Namesto tega ustvarite svet, ki spominja na liberalno utopijo in kjer se vsak konflikt reši s pomočjo nizanja popkulturnih referenc ali prikupno čudaškega humorja.
  11. film se naj konča z najbolj generičnim inspiracijskim govorom, ki si ga lahko zamislite, ta pa naj bo pospremljen z bučnim aplavzom.
  12. film posvetite Hollywoodu in njegovemu blišču.

Ko boste osvojili vsa ta pravila, vam slava v Hollywoodu ne uide! Na delo!

Advertisements

Maščevanje piflarjev

Rezultat iskanja slik za star wars toxic fandom

Zadnje čase so vse pogostejše debate o zastrupljeni mentaliteti oboževalcev filmov Star Wars in supeherojskih pustolovščin. Rian Johnson, režiser SW filma The Last Jedi, je že od preimere naprej množično obrekovan in nadlegovan preko družabnih omrežij, z njim pa tudi vsi, ki so sodelovali pri filmu. Pogosto se slišijo izjave kot npr. “Ta film mi je uničil življenje!” in “Rian Johnson bi se moral sramovati, da je posnel takšno žalitev kot je TLJ.” Ja, reakcije na film TLJ so zelo burne in spominjajo na situacijo izpred dveh let, ko je Zack Snyder doživljal enako močan val neodobravanja s strani oboževalcev, ki so film Batman V Superman: Dawn Of Justice celo razglasili za filmski “genocid”. Zakaj so v svetu oboževalcev Vojne zvezd in superherojskih filmov prisotni tako burni odzivi?

Rezultat iskanja slik za marvel cosplay

Imam teorijo, ki pa je lahko napačna, tako da ni potrebno zganjati histerije; z dvigom popularnosti filmov o superherojih je izbruhnila določena skupnost ljudi, ki je bila dotedaj potisnjena v ozadje, preslišana in spregledana. Ta skupnost se imenuje; piflarji. Saj veste, o kom govorimo; o družbeno neprilagojenih osebkih, ki so večino mladosti preživeli v svoji sobi ob branju stripov in igranju računalniških igric, medtem ko sta jim stik z zunanjim svetom in socializiranje z ljudmi, zunaj piflarskega kroga, predstavljali hudo oviro. Piflarji so bili pogosto zasmehovani s strani vrstnikov, označeni za čudake, njihova obsedenost s stripi in igricami pa interpretirana kot kronična bolezen, vredna zdravljenja v psihiatrični bolnišnici.

Rezultat iskanja slik za GEEKS

Nenadoma pa se je vse to obrnilo na glavo; superherojski filmi so okoli leta 2008 začeli privabljati vse več množic in v neverjetno kratkem času so postali izredno popularni, s tem pa je tudi branje stripov postalo “družbeno sprejemljivo”. Prej omenjeni piflarji so bili kakopak srečni, da jim ni treba več skrivati svojega navdušenja nad stripi, s pojavi družabnih omrežij kot so You Tube, Facebook in Twitter pa so dobili še več zagona, da so svoj glas ponesli v širni svet. Pred desetimi leti je bilo YT kanalov na temo stripov oz. superherojev zelo malo, danes pa jih je na milijone. Piflarji so prevzeli internet, mnogi izmed njih so celo obogateli, njihove obsesije pa so postale obvezen del popkulture. Še več; piflarji so tako močno pridobili na samozavesti, da se dandanes spuščajo v mnoge politične in družbene debate, o katerih še nekaj let nazaj niso imeli niti najmanjšega pojma. Na tem mestu pa si postavite vprašanje; kako bo človek, ki je večino svojega življenja preživel zabuban v svetu superherojev, svetlobnih mečev in igranju fantazijskih iger, sploh imel občutek, kaj se dogaja v resničnem svetu in kako se soočiti s takšnimi kompleksnimi tematikami kot so recimo homofobija, rasizem in seksizem?

Rezultat iskanja slik za GEEKS

Težava je namreč v tem, da so piflarji navkljub dvigu popularnosti s seboj odnesli mnogo vedenjskih vzorcev iz mladosti, ki bi jih lahko označili za rahlo problematične. Če še enkrat poudarim; gre za posameznike, ki so še nekaj let nazaj težko navezali stik s ljudmi zunaj svojega kroga in se na žaljivke ali provokacije s strani vrstnikov niso znali odzvati drugače kot melodramatično in histerično. Takšno obnašanje je pri njih prisotno še danes, kar je najbolj izrazito na Twitterju; ta je poln zgodb o samooklicanih “ponosnih piflarjih”, ki so sprožili močno debato na temo politike, vendar pa so vsako mnenje, ki ni sovpadalo z njihovim, razglasili za “sovražni govor”, temu pa je tudi sledil “najboljši” obrambni mehanizem vsakega piflarja; blokada. Takšen odziv je pričakovan, saj gre za ljudi, ki se nikoli niso znali soočiti s težavami in na tem področju niso dosegli nobenega napredka.

Rezultat iskanja slik za comicbook nerdsTu pa pridemo do problema, ki smo ga načeli na začetku; da piflarji svoje težavno vedenje prinašajo tudi na področje, ki jim je domače, torej področje superherojskih filmov. Piflarji niso zgolj oboževalci, ampak fanatiki. Superherojski filmi so jim kot religija za dušo in zato ni presenetljivo, da jih večina opisuje film The Avengers kot orgazem. Zato tudi ni presenetljivo, da se enako burno, če ne celo močneje, odzovejo na  superherojske filme, ki jim niso všeč. To niso ljudje, ki bi pogledali zanič film, zamahnili z roko in se posvetili nečemu bolj koristnemu. To so ljudje, ki slab superherojski film razumejo kot osebno žalitev, kot da bi jih nekdo fizično in verbalno osramotil. Še danes se najde ogromno superherojskih fanatikov, ki zbadajo vudu lutke Zacka Snyderja in Riana Johnsona, ker jim njuni filmi nisi pogodu. Piflarji ne razumejo razlike med poklicnim in zasebnim življenjem; zanje je to, da filmar posname slab izdelek, dovolj močan argument, da ga začnejo nadlegovati, žaliti ali pa mu celo groziti s smrtjo.

Zdi se, da s pričujočim člankom malce posplošujem, vendar temu ni tako; tam zunaj je ogromno oboževalcev superherojskih filmov, stripov, fantazijskih knjig itd., ki se znajo obnašati ali pa so prikupno družbno neprilagojeni. Moj članek je večinoma ciljan na tiste piflarje, ki bi radi diktirali realnost, čeprav so strašansko neinformirani in navkljub visokemu IQ-ju zelo ozkogledi ter nezreli. Priznati pa je treba, da njihovo obnašanje vedno znova prinaša neskončen vir zabave…

Deset let Viteza teme

Letos mineva deset let od izida filma The Dark Knight, enega najboljših predstavnikov superherojskega / stripovskega žanra, ki še do današnji dni ostaja nepresežen. Mračna, kompleksna in stilsko dovršena akcijska kriminalka o ideološkem spopadu med temnim vitezom mesta Gotham, Batmanom in ikoničnim zlikovcem, psihopatskim Jokerjem se je zapisala v zgodovino kot film, ki je spremenil pravila igre. Kot film, ki je tedaj še precej podcenjujoč žanr dvignil na višjo raven in postal nekaj, kar je zbudilo zanimanje ne samo občinstva, ampak tudi filmske stroke. TDK je namreč poleg ogromnega denarnega zaslužka zbudilo pozornost članov Filmske akademije, ki je žal tedaj že pokojnemu Heathu Ledgerju za vlogo Jokerja podelila Oskarja za najboljšo stransko moško vlogo. Če bi še leta 2003 nekomu pojasnili, da bo na Oskarjih v eni od najpomembnejših kategorij slavil superherojski / stripovski film, bi se vam ta najverjetneje posmehoval. Toda Nolan je vsem dvomljivcem zaprl usta in ustvaril nekaj, kar tudi po desetih letih drži težo. Zakaj?

Rezultat iskanja slik za dark knight 2008

Odgovor na to vprašanje se skriva v razumevanju položaja omenjenega žanra do leta 2005, ko je Nolan presenetil kritike in občinstvo s prvo Batmanovo avanturo Batman Begins. Supeherojski / stripovski filmi so bili dotedaj zreducirani na brezmožgansko poletno razvedrilo z lahkotnimi temami, nezapletenimi zgodbami z enostavnimi zapleti in razpleti, zabavnimi junaki, šalami in “nedolžnim” risankastim nasiljem. Resda so obstajali filma z nekoliko mračnejšimi podtoni (Batman, Batman Returns, The Crow, Blade), vendar so bili postavljeni v svet, ki je še vedno dajal vtis fantazijskega, morebiti celo pravljičnega. Ang Lee je leta 2003 sicer poskušal film o Marvelovem superheroju Hulku zapakirati v nekakšno simbiozo ZF akcije in art filma, vendar brez vidnejšega uspeha. Razlogov za to je bilo več, verjetno najbolj očiten pa je ta, da je Lee morebiti posnel preveč resen film za zabave željno občinstvo.

Rezultat iskanja slik za dark knight 2008Nolanov pristop do ustvarjanja sveta, v katerem se nahaja Batman, vsaj na prvi pogled ni obetal dobičkonosnega filma; Nolan je namreč nonšalantno prekršil vsa žanrska pravila in ta podredil svojo viziji. Batmana je umestil v realni svet, umazan od korupcije in kriminala, brez značilnega gotskega videza mesta Gotham in likov z nadnaravnimi sposobnostmi. V The Dark Knight je recimo Joker duševno neprišteven sadist in anarhist, ki uživa v uničenju, kar je tudi danes, v času globalnega vzpona različnih skrajnih skupin, aktualno, morebiti še bolj kot pred desetimi leti. Seveda pa je tisto, kar Jokerja dela privlačnega, magnetna Ledgerjeva igra, ki je enako strašljiv kot tudi karizmatičen. Kot neke vrste strah, ki je preveč privlačen, da bi lahko zbežali stran. Poleg tega je Nolan ohranil pravo mero vsega, kar je potrebno za “blockbuster”; akcije je ravno toliko, da film z njo ne postane prenasičen in zgodbe ravno toliko, da film ne postane pretežak. Takšna nemogoča naloga uspe le redkih filmarjem in Nolanu je to dosegel z osupljivo preprostostjo.

Rezultat iskanja slik za dark knight 2008

Uspeh in vpliv filma The Dark Knight velja pripisati temu, da gre za izdelek z močnim avtorskim pečatom. V prvi vrsti gre za Nolanov film, za njegovo interpretacijo lika Batmana, z značilno mračnim stilom in unikatnim načinom pripovedovanja. Takšnega pečeta dandanes v superherojskih filmih ni več moč zaznati; Marvelovi izdelki so resda zelo uspešni in kritiško cenjeni, vendar pa so tekom let postali ekvivalent hitre prehrane, ki je užitna, dokler jo prežvekuješ in prebavljaš, naslednji dan pa že pozabiš.

Filmu The Dark Knight se to ne bo zgodilo. Ostal bo večen.

Bloganje; biti ali ne biti?

17662350_1744497185862783_5928323451495383040_n – kopijaV svetu blogarstva se nahajam približno osem let. Do leta 2010 sem svoje misli o filmih, glasbi, literaturi itd. zadrževal bolj ali manj zase, četudi ne znam pojasniti, zakaj. Mogoče sem mislil, da nimam kaj pametnega za povedati, pa tudi to drži, da pisanje blogov tedaj še ni bila vsakdanja praksa, vsaj ne v tolikšni meri kot dandanes, ko je blogar že praktično vsak. Z bloganjem sem sprva poskušal preko strani Siol s stranjo Brez laži med vrsticami, ki se je osredotočala predvsem na pisanje recenzij knjig, saj je to bilo tedaj področje, na katerem se bil zelo aktiven. Četudi nisem imel ravno visoke branosti strani, mi je uspelo dvigniti nekaj pozornosti in to mi je dalo dovolj vzpodbude, da nadaljujem. Nekaj let kasneje sem odprl še en blog, tokrat z naslovom Hrupobrzec, na katerem sem ocenjeval glasbene albume, okoli leta 2015 pa je sledil še tretji blog oz. ta, ki ga trenutno berete; Razgledano, ki se je vrtel okoli moje največje ljubezni (knjige, oprostite mi!); filma. Na začetku sem objavljal zgolj kratke recenzije filmov, vendar je blog dokaj hitro rastel, dobil novo podobo ter vsebine, že omenjena bloga o knjigah in glasbi pa sem prav tako preselil na to stran zaradi večje preglednosti. In danes sem tu, kjer pač sem; Razgledano je projekt, ki se stalno razvija, njegov namen pa je bralcem ponuditi širok izbor vsebin, saj se mi zdi, da bi fokusiranje na zgolj eno področje dokaj hitro privedlo do osiromašenega materiala.

17662350_1744497185862783_5928323451495383040_nPisanje bloga jemljem precej resno, pa četudi zanj ne dobim nobenega denarja in je kot nekakšen hobi. Zakaj ga jemljem resno? Ker se mi zdi, da tega bloganju danes močno primanjkuje. Dandanes večina piše bloge iz golega dolgčasa ali pa zajebancije, ne da bi ob tem kdaj pomislili na tiste, katerim je blog namenjen; bralcem. Vse preveč je raznih vikend blogerjev, ki živijo v iluziji, da so tako zanimivi in pomembni, da morajo s svetom deliti vsako objavo iz njihovih zasebnih življenj in iz tega delajo spektakel. Če povprečnemu blogeju nekdo spraska avtomobil, bo ta fotografiral nastalo škodo, jo objavil na blogu in zraven pripisal, da je jezen. Temu se reče; tough life. Še boljši primer; nekomu crkne fikus in ta na blogu objavi vprašanje, če mu lahko kdo pove, kakšna pomirjevala naj jemlje, da bo čim manj boleče prebolel izgubo. Najboljši blogi so pa kakopak tisti, ki pišejo dolge litanije na pomembno eksistencialno vprašanje: “Zakaj so pozimi ceste zasnežene?” Takšne in podobne traparije so žal v svetu bloganja postale trend, skorajda nuja, če želiš dvigniti kaj pozornosti.

2Jaz tega ne počnem, pa četudi imam zaradi tega slabo bralnost bloga. Seveda tudi na teh straneh občasno objavim kakšno anekdoto iz resničnega življenja ali pa celo napišem kaj o sebi, vendar menim, da pri tem ohranjam zdravo mejo. Opis neke osebne izkušnje daje bralcu več možnosti, da se s tabo poveže na emocionalni ravni in bolje razume sporočilo posamezne objave. Vendar pa mora tudi pri tem obstajati neka točka, kjer moraš zapreti vrata in pustiti zasebnosti, da svobodno diha, povrhu tega pa se ob vsaki objavi vprašaj; kakšno korist bodo imeli bralci od mojih besed? Ali je to, da mi nekdo spraska avtomobil, res tako nevsakdanji pojav, da moram o njem obvestiti celotno Slovenijo? Ali ni bog za mnoge zgolj sredstvo za mentalno masturbacijo posameznikov, ki so prepričani, da morajo pisati o vsem, četudi v resnici ne vejo ničesar?

Naslednjič, ko pišete blog, ne mislite zgolj nase, ampak na bralce. Vprašajte se; ali v splošnem navalu idiotizma res potrebujemo še en blog, ki prodaja idiotizem?