Grehi Stephena Kinga

Rezultat iskanja slik za stephen king

Ni dvoma, da je Stephen King upravičeno eden od najbolj priljubljenih piscev na svetu, katerega romani in kratke zgodbe so tekom let postale nepogrešljiv del ameriške folklore. Tudi moja malenkost ima na domači polici veliko njegovih romanov, ki jih je užitek brati, saj uspešno lovijo ravnotežje med komercialno in bolj zahtevno literaturo, ogromno njegovih likov pa je dandanes zapisanih z zlatimi črkami v zgodovino strahu in groze. Toda nihče ni popoln in tudi kralj groze ima svoje napake, ki so včasih zelo nadležne, včasih pa jih lahko obravnavamo kot minorni kiks. Kar sledi, je kratek seznam tistega, kar je v Kingovih knjigah najbolj moteče, ponavljajoče ali preprosto odveč. Seveda naj ob tem poudarim, da gre izključno za moje osebno mnenje in da namen seznam ni v tem, da bi diskreditiral Kinga kot pisca, saj ga tudi sam močno cenim. Pa začnimo:

  • Ena od pogostih pritožb večine njegovih romanov je ta, da so ti predolgi in to še kako drži. King ima tendenco, da še tako preproste zgodbe zakomplicira in raztegne in posledica tega je, da te izgubijo na suspenzu. Dober primer tega je roman Cujo, kjer okvirna zgodba o bernardincu, ki boleha za steklino, zaseda zgolj tretjino celotne knjige, ostalo pa je mašilo in posledica naslednje napake.
  • King rad razlaga. Zelo rad razlaga. Lahko bi celo rekli, da je obseden s tem, da bralcu obrazloži dogajanje do zadnje podrobnosti in da vsak del zgodbe analizira do onemoglosti. V romanu The Shining so npr. cela poglavlja namenjena temu, kako deluje boljer v hotelu Overlook, da o obsežnih in večinoma odvečnih opisih posameznega dela hotela niti ne govorim. Ali ko v romanu Cujo na 20 in več straneh posveča pozornost čvekam o svetu marketinga. Posledica tega je, da Kingove zgodbe izgubijo na mistiki, ki bi jo morala vsebovati vsaka grozljivka. Ravno zaradi tega je Kubrickova adaptacija Kingove uspešnice The Shining bistveno boljša kot knjiga; ker ne zapravlja časa z malenkostmi in nemudoma preide k bistvu, hkrati pa z bolj dvoumno intepretacijo dogodkov v hotelu Overlook uspe ohraniti dobršno mero skrivnostnosti, ki še danes privlači gledalce.
  • King v romanih pogosto uporablja like alkoholiziranih pisateljev (pri tem verjetno črpa iz lastnih izkušenj), verskih obsedencev, otrok z nadnaravnimi močmi ter enodimenzionalnih kolerikov. Načeloma ni nič narobe, če te privlačijo liki z določenimi karakteristikami, je pa težavno, če so si ti podobni kot jajce jajcu in so obremenjeni s podobnimi težavami. Namesto, da bi King napisal 20 zgodb, kjer se glavni junak spopada z alkoholizmom, bi lahko napisal dve ali tri in se potem lotil katerega drugega področja.
  • Kingovi romani so polni strašljivih momentov, ob katerih bralcu zaledeni kri. Žal pa je še toliko več takšnih, ki sprožijo prej posmeh kot strah. Z drugimi besedami; King v svojih knjigah zelo rad pretirava z različnimi vrstami ekscesov s šibkimi motivi za njihov obsoj (npr. otroška orgija v It) ali pa skuša iz nečesa, kar ni strašno, ustvariti… no, nekaj, kar ni strašno. Ne vem točno, komu se zdijo strašne gasilske cevi z zobmi v The Shining, obsedeni kip Paula Bunyana It ali pa nezemeljski insekti, ki povzročajo drisko v The DreamcathcerKinga sicer lahko občudujemo, ker želi biti kreativen, vendar pa to samo po sebi ne prinese dobrih rezultatov.
  • Poleg razvlečenosti so Kingovi romani deležni kritik tudi zaradi neprepričljivih in butastih koncev, kar pa gre bolj za stvar okusa. Nasploh se zdi, da King nikoli ne ve, kako bi zaključil zgodbo in se tako zateka k bodisi ekscesom, generični spopadom med dobrim in zlim ali pa sentimentalnosti.

Kljub vsem napakam je King še vedno eden mojih najljubših pisateljev, s katerim sem vedno znova v nenavadnem razmerju. Včasih ga obožujem, včasih pa mi gre strašno na živce. Težko je z njim, še težje pa brez njega.

Advertisements

Why So Serious, DC?

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Sodeč po prvih odzivih na težko pričakovani film Todda Phillipsa o najbolj ikoničnem stripovskem zlikovcu Jokerju, se zdi, da je znamka DC po mnogih majavih uspehih ter nerodnih menjavah tona posameznih filmov (še posebej v zadnjih letih) uspela zadeti v polno in morebiti tudi odkrila svojo formulo uspeha. Če smo popolnoma objektivni, se je DC znamka po izteku Nolanove trilogije o Batmanu znašla v težavah oz. je pri občinstvu in kritikih naletela na precej mešane in neodločne odzive. Medtem, ko je konkurenčni studio Marvel po ansambelskem filmu The Avengers uspel izoblikovati svojo recept za uspeh in na svojo stran pridobival vse več oboževalcev, je DC nehote postal drugoligaš oz. ekipa, ki je morala na vsak način prehiteti nasprotnika.

Rezultat iskanja slik za man of steelZačetek ni bil obetaven; mračna reimaginacija ikoničnega Supermana v filmu Man of Steel (2013) je pustila več gledalcev zmedenih kot navdušenih, še posebej zaradi drastičnega odmika od vsem poznane podobe optimističnega, dobrosrčnega in moralno neoporočenega nosilca upanja. “Novi” Superman je bil konflikten, bistveno bolj nasilen, s svojimi dejanji pa je večkrat storil več škode kot koristi (npr. ko je v zaključnem spopadu uničil skoraj polovico mesta in za seboj pustil ogromno žrtev civilistov). Ta duhovna preobrazba je sicer bila smiselna, še posebej, ker je sedem let pred tem Bryan Singer posnel svojo različico Supermana, ki je bil bistveno bolj zvest duhu originala iz leta 1978, vendar pa je bil mlačno sprejet in finančno zgolj povprečno uspešen. Povrhu tega pa je DC v Nolanovi mračnjaški in resnobni trilogiji o Batmanu odkrila kuro z zlatimi jajci in jo skušala čimbolj izkoristiti. Man of Steel sicer ni bil finančna polomija, vendar pa hkrati ni postal megalomanski hit, katerega je DC želel ustvariti.

Rezultat iskanja slik za suicide squad

Temu je sledilo skoraj tri leta trajajoče obdobje popolnega zatišja, ki pa ga je premeteno izkoristil Marvel s skoraj industrijskim nizanjem superherojskih filmov (po trije na leto) in do leta 2016, ko se je DC pripravljal na kontraudarec s filmom Batman V Superman: Dawn of Justice, je konkurenca že močno ogradila svoje obrambne zidove. Z drugimi besedami; DC je imel pred seboj težkega nasprotnika. Žal je BvS bil kritiško raztrgan, občinstvo pa je bilo znova razdeljeno in povečini zmedeno, nekateri pa so v DC – jevem prizadevanju, da bi lansiralo Marvelu podobno superherojsko vesolje, videli neuspešno imitiranje konkurence. Ena od vidnejših kritik filma BvS je bil preveč temačen ton, zato je DC skušal popraviti vtis z naslednjim filmom Suicide Squad, ki je bil sprva zamišljen kot mračnjaški triler z elementi črne komedije, vendar je studio v zadnjem trenutku ukazal temeljito prenovo materiala v nekaj bolj zabavnega in vedrejšega. Rezultat tega je bil sicer komercialno uspešen, toda v očeh mnogih vsebinsko ubožen, nekonsistenten in nemarno spacan izdelek, ki niti približno ni zadovoljil visokih pričakovanj.

Rezultat iskanja slik za AQUAMAN

Podobna zgodba se je ponovila s finančno polomijo Justice League, ki jo je režiser Zack Snyder tik pred koncem snemanja zapustil zaradi družinske tragedije, njegovo delo pa je dokončal Joss Whedon, ki je bil – milo rečeno – katastrofalna zamenjava za Snyderja, še posebej zato, ker gre za dva režiserja, ki delata na popolnoma samosvoje načine, ki ne morejo skupaj tvoriti nekaj kohernetnega. Rezultat tega je bila filmska zmešnjava, ki so ji kritiki sicer pripeli boljše ocene, medtem ko je občinstvo film (najverjetneje zaradi medlih ocen) ignoriralo in pripeljalo do izredno nizkega zaslužka. Filmi o posameznih herojih kot so Wonder Woman, Aquaman in Shazam so bili tako kritiško kot finančno bolj uspešni in na tem mestu se velja vprašati, zakaj. Odgovor na to vprašanje se skriva v opažanju, da so DC – jevi najbolj uspešni filmi tisti, ki delujejo zunaj povezanega superherojskega vesolja in so zastavljeni kot povsem samostojne zgodbe. Podobna usoda (če ne še boljša) čakat tudi film Joker, ki ga celo razglašajo za resnega oskarjevskega kandidata.

Rezultat iskanja slik za justice league

Razlogov, zakaj je DC v zadnjih nekaj letih imel toliko težav z iskanjem uspeha pri kritikih in občinstvih, je veliko, zato bom naštel zgolj najbolj očitne. Prvi je ta, da je studio WB za DC projekte najemal režiserje kot sta Zack Snyder in David Ayer in jim stalno dihal za ovratnik, s tem pa tudi onemogočal kreativno svobodo. Četudi se v krogih oboževalcev superherojskih filmov Snyderja vedno označuje za glavnega krivca, da je DC pristal med drugoligaši, v resnici temu ni tako. Snyder je želel predstaviti svojo vizijo ikoničnih DC herojev, studio pa mu je neprestano rezal filme (tako BvS kot Justice League sta bili žrtvi tega ravnanja), še krajšo pa je potegnil Ayer, kateremu so film Suicide Squad popolnoma spremenili in dobesedno razmesarili na koščke. In če studio najame režiserje, katerim ne zaupa oz. jim ne stoji ob strani, tudi če v prvo ne prinesejo milijarde dolarjev v blagajne, je mesebojno sodelovanje obsojeno na propad.

Rezultat iskanja slik za joker 2019Uspeh prihajajočega filma Joker pa bo morebiti narekoval novo formulo uspeha za DC; da bi se ta posvečal snemanju povsem samostojnih filmov iz omenjenega stripovskega imperija, v katere bi vložili manj denarja (Joker je recimo stal 55 milijonov dolarjev) in več pozornosti namenili vsebini in likom, poleg tega pa se ne bi smel sramovati svoje temačnosti, če seveda ta sovpada z duhom posameznega filma (Shazam bi moral vedno ostati bolj lahkoten). DC se niti ne zaveda, da lahko v naslednjih letih s pametnimi potezami preseže konkurenčni Marvel, kateremu režim imperija Disney narekuje lahkotno vsebino in varno sledenje zahtevam občinstva. S tem sicer ni nič narobe, toda DC lahko v tem primeru prinese mnogo svežine v žanr superherojskih filmov; namesto grandioznih spektaklov, ki so vsebinsko vpeti v ducat preteklih filmov in jim zato povprečni gledalec le s težavo sledi, lahko DC posname ducat samostojnih filmov, ki lahko postanejo bolj temačni in umazani, saj jih cenzorske oznake ne omejujejo.

Rezultat iskanja slik za JOKER 2019 DANCING

The Joker je film, s katerim DC tvega mnogo več, kot se zdi na prvi pogled; v času, ko kinodvoranam dominirajo lahkotni, z eksplozijami in posebnimi učinki nabildane fast-food superherojske akcije, se od nekje pojavi “majhen” film, ki se zanaša izključno na zgodbe in njene like, vse skupaj pa je obarvano z izredno temačni in depresivnim tonom, pri tem pa lahko postane tudi velikanska finančna uspešnica. Naslednji meseci bodo za prihodnost stripovskih / superherojskih filmov še kako odločilni; če Joker ne bo našel pot do občinstva (kritiki mu bodo najverjetneje naklonjeni), bo DC znova pristal v drugi ligi, z njim pa tudi upanje, da bomo v prihodnosti deležni več temačnih stripovskih filmov.

Marvelovi gnili paradižniki

Rezultat iskanja slik za CAPTAIN MARVEL ROTTEN TOMATOES

Čeprav mi je za najnovejši superherojski cirkus Captain Marvel bolj ali manj vseeno (ne, to ni zaradi tega, ker bi bil seksističen kreten, ampak bolj zato, ker me filmi studia Marvel že lep čas dolgočasijo), po svoje komaj čakam na izid filma oz. na spopad med njegovimi oboževalci in nasprotniki, ki se sicer pošiljajo v vse telesne odprtine že lep čas. Priznam, da zvenim otročje, ampak včasih si privoščim zabavo v obliki spremljanja hord piflarjev, ki se kregajo med sabo zaradi superherojskih filmov. In tu ni govora zgolj o najstnikih, ki onanirajo na Wonder Woman in Black Widow… bolj je govora o “odraslih” moških in njihovih predstav, da je blatenje ali poveličevanje filma zanje neke vrste križarski pohod, od katerega je odvisna usoda celotnega sveta. Nekaj podobnega se dogaja v primeru prihajajočega filma Captain Marvel, ki ga mnogi kritizirajo, spet drugi pa branijo in ta boj za “kr neki” je ta teden dosegel novo stopnjo neumnosti.

Rezultat iskanja slik za CAPTAIN MARVEL ROTTEN TOMATOESSpletna stran Rotten Tomatoes, ki zbira na kup mnenja več kot 300 filmskih kritikov, je danes v medije poslala novico, da je napravila manjšo spremembo pri sistemu glasovanja filmov. Na kratko; ukinjen je bil procent, ki kaže, kolikšen delež gledalec si bo določen film ogledalo. In čemu takšna sprememba? Zaradi filma Captain Marvel, ki je pred spremembo “užival” slabih 30% delež gledalcev, ki si bo izdelek ogledalo. Kot prvo; kakšen je smisel tega procenta? Ali se ljudje resno odločajo, da bodo filmu naklonili pozornost na podlagi tega, če si ga želi dovolj folka pogledati? Kot drugo; ta procent bo izginil, ko film Captain Marvel čez slab teden dni ugleda luč sveta in ga nadomestila dejanska ocena filma gledalcev. Je bilo res treba spreminjati celoten sistem ocenjevanja zgolj zato, ker se nekomu ne ljubi počakati teden dni? Zakaj tako nenadna sprememba pravil? In kot tretje; se še komu zdi čudno, da gre stran RT uvesti takšno spremembo zaradi enega samega filma?

Rezultat iskanja slik za WONDER WOMANMnogi, še posebej liberalno usmerjeni mediji, so mnenja, da je delež nizek zaradi invazije seksističnih in šovinističnih provokatorjev, ki ne prenesejo filma, v katerem nastopa ženska superjunakinja. Po mojem mnenju gre za zelo šibak argument, saj Captain Marvel ni prvi ženski superherojski film, saj je pred slabim dvema letoma luč sveta ugledala DC akcija Wonder Woman, ki pa se začudoma ni soočala z noben od teh težav. Procent zanimanja ni bil nizek, marketing za film je razrajcal tako stroko kot gledalce (z izjemo tistih, ki so bili do filma skeptični zaradi majave kvalitete DC Filmov), spletna stran RT pa ni uvajala nobenih tako drastičnih ukrepov kot letos. Nenazadnje pa; kje so bili tedaj ti seksistični in šovinistični provokatorji, ki prežijo na vsak film z žensko superjunakinjo v glavni vlogi? Zakaj je Wonder Woman naletela na izredno pozitiven odziv javnosti?

Rezultat iskanja slik za CAPTAIN MARVEL ROTTEN TOMATOES

Nisem človek, ki bi kopal po vesolju in iskal teorije zarote. Navkljub temu pa se mi zdi zelo bizarno in sumljivo, da je spletna stran RT spremenila celotno igro glasovanja oz. vrednotenja zgolj zaradi enega filma. In nikar ne recite, da je Captain Marvel prva žrtev namernega provociranja in lepljenja negativnih odzivov, ker to sigurno ne drži. Ali lahko pričakujemo, da bo podobnega odziva s strani RT deležen vsak film z nizkim procentom zanimanja? Nekaj mi pravi; močno dvomim.

LP, Truplo

https://i1.wp.com/infomiks.si/wp-content/uploads/2018/06/truplo-884x442.jpg

Slovenski film je v zadnjih letih močno napredoval, zahvaljujoč predvsem temu, da so filme začeli snemati predstavniki mlajše generacije, ki ni zabetonirana v gole imitacije umetniških stilov svojih profesorjev na AGRFT in pogrevanja filozofskih razmišljanj, ki itak ne zanimajo nikogar drugega kot filmarja samega. Slovenski film ni postal samo gledljiv, ampak družbeno relavanten, saj se dotika mnogih aktualnih problematik in jih prikaže brez odvečne sentimentalnosti in naivnosti. Filmi kot so Izlet, Inferno, Rudar in najnovejši Posledice postreže z zgodbami, ki se odvijajo tu in zdaj ter razgaljajo težave, s katerimi se lahko identificirajo mnogi gledalci.

Rezultat iskanja slik za LP LENANekoliko drugačna zgodba se odvija pri domači neodvisni produkciji filmov ali nanizank. Pa pustimo ob strani skropucala tipa Pr’ Hostar, danes bi se osredotočal na dve avtorski seriji, ki sta ugledali luč sveta na kanalu Voyo; kriminalna črna komedija Truplo in komična romanca LP, Lena. Oba izdelka sem si z zanimanjem pogledal, vendar precej hitro tudi obupal, saj lahko moji možgani prenesejo zgolj določeno mero neumnosti, preden popolnoma ohromijo. Truplo je nadaljevanka, ki se močno trudi posnemati dialoge in ton filmov Quentina Tarantina, vendar problem je v tem, da ustvarjalci menijo, da je tisto, kar dela Tarantina kultnega, to, da liki v njegovih zgodbah neprestano preklinjajo in so ekstremno vulgarni. To kaže na najbolj osnovno nerazumevanje poante njegovih filmov, zato je tudi rezultat temu primeren. Pač, Truplo je serija, ki meni, da je vključevanje kletvic in vulgarnosti nekaj, kar te dela “edgy” oz. modernega.

Rezultat iskanja slik za LP LENA

Še slabši primer pa je LP, Lena, ob kateri še Truplo izgleda kot spodobna serija. LP, Lena namreč skuša kopirati duh nadaljevanke Seks v Mestu, kar pomeni; spremljamo zgode in nezgodbe ženske, ki skuša preko kurbanja najti popolnega moškega. Problem pa je znova pri scenariju, ki je resnično obupen. Slabo igro še nekako toleriram oz. niti ni tako moteča, ampak za nič ne svetu ne morem spregledati katastrofalno spisanih dialogov in luknjaste zgodbe. Serija se sicer zelo trudi, da bi izpadla moderno in “edgy”, kar pomeni, da bo vsaka druga beseda, ki zleti iz ust likov, bodisi pizda ali pa faking. K temu dodajmo še pogovore o popolnem fafanju in idealnih dolžinah penisov in na pladnju boste dobili izdelek, ki meni, da je v koraku s časom, četudi daje vtis nesamozavestnega mulca, ki se oblači po zadnji modi, da bi zbudil pozornost javnosti. Ali pa mulca, ki misli, da je ful kul, če omeni besedo penis ali fafanje. Od tod tudi izvira humor pričujočega izdelka; če rečeš kurac, si smešen. Zakaj? Ne vem, samo beseda kurac pač zveni smešno.

Rezultat iskanja slik za truplo voyoTežava pa je tudi v tem, da živimo v Sloveniji, kjer je kritiziranje vsakodnevna praksa (večkrat zgolj zato, da se kritizira), zato je toliko težje podati konstruktivno kritiko na nek izdelek, saj se nemudoma srečaš z očitki tipa “pa sam naredi boljše, če znaš” in “sama fovšija te je”. Jaz pravim: če ima človek na vesti konstruktivno kritiko, ima vso pravico, da jo tudi izrazi. Zakaj bi pa morali hvaliti nekaj zgolj zato, da bi se izognili občutkom, da znamo samo kritizirati? Iz kritik (konstruktivnih, kakopak) se lahko marsikaj naučimo, kar tudi filmarji sami najbolj vedo. In tudi moja malenkost se ne misli odpovedati kritiki, ker gre nekaterim v nos, da mi nekaj ni všeč. Če sam menim, da je nek izdelek zanič, bom to tudi jasno in glasno povedal. Moje kritike so in vedno bodo konstruktivne.

Povezana slika

In na živce mi gre tisto stalno izgovarjanje na to, da je bila zadeva posneta za malo ali nič denarja in da bi jo že zaradi truda vpletenih morali hvaliti. Zakaj že? Pomanjkanje financ je resda velikokrat opazno predvsem pri tehničnih zadevah in igralcih (za malo denarja si pač ne moreš privoščiti velikih igralskih imen), medtem ko slabih dialogov in luknjastega scenarija ne moreš opravičevati s tem, da med snemanjem nisi imel na voljo denarja. Dobri dialogi in zgodba stanejo popolnoma nič, samo talent moraš imeti zanj. Če pa ga nimaš, ti pa tudi milijonski proračuni ne bodo kaj prida pomagali. Talenta se ne da kupiti, čeprav večkrat dobimo občutek, da živimo v takšnem svetu.

Pozdravljam odločnost domačih ustvarjalcev, da snemajo zgodbe, ki so v koraku s časom in celo provokativne, vendar za uspeh bo potrebno še kaj več kot zgolj kot to. Za začetek bi že bilo dovolj, da bi med snemanjem pomislili na to, da bi si gledalci zaslužili kaj več kot zgolj straniščni humor, karikaturne like in osnovnošolske dialoge. Ampak, saj vem… sama fovšija me je. Da, vsako noč grem spat z obžalovanjem, da se nisem jaz spomnil takšnih mojstrovin kot je LP, Lena in Truplo. Ubogi jaz!

P.S.: ta blog ne pozna cenzure, zatorej si v komentarjih dajte duška.