I’ll be back (prihodnost Terminatorja brez prihodnosti)

Rezultat iskanja slik za terminator

Po tem vikendu je tudi uradno; Terminator: Dark Fate, najnovejše poglavje v znameniti franšizi, je navkljub vzpodbudnim kritikam finančno pogorel in naj bi utrpel okoli 130 – milijonsko izgubo. Tako v ZDA kot po celem svetu film očitno ni našel poti do gledalcev, sedaj pa se vrstijo vprašanja o tem, zakaj franšiza Terminator že v četrto ni uspela najti formule, ki bi ji zagotovila obstoj v prihodnosti. Spomnimo; po drugem Terminatorju z naslovom Judgement Day so sledila tri nadaljevanja, ki so finančno razočarala, zato so tudi omenjeni filmi ugledali luč sveta z relativno širokim časovnim razmikom (Rise of the machines leta 2003, Salvation leta 2009 in Genisys leta 2015), saj se zdi, da je v tem času Hollywood skušal najti način, da bi Terminator ostal komercialno relavanten. Toda vsak poskus se je končal klavrno. Zakaj? So se ljudje preprosto naveličali franšize ali pa krivda visi na filmarjih, ki niso znali pravilno oprerirati z danim materialom oz. zapuščino Cameronovih prvih dveh poglavij?

Rezultat iskanja slik za the terminator arnold schwarzenegger 1984Verjetno najbolj očiten problem je ta, da je Terminator franšiza, ki ne bi smela nikoli postati franšiza. James Cameron je namreč z drugim delom zgodbo o preprečitvi sodnega dne in vzpona zloveščega programa umetne inteligence Skynet zaključil na presenetljivo emocionalen in navdihujoč način. Še več; v režiserjevi različici filma je na voljo tudi prizor, kjer ostarela Sarah Connor živi skupaj s svojim sinom Johnom v svetli in mirni prihodnosti. Z drugimi besedami; Judgement Day je Terminatorjevo zgodbo pripeljal do točke, ko je ni bilo potrebno nadaljevati. Rise of the Machines je poskušal najti izgovor s poudarkom, da je bitka s stroji neizogibna in da je ne more nič preprečiti. Nečesa podobnega se je lotil tudi najnovejši film Dark Fate, ki je Skynet nadomestil z novo nevarnostjo, imenovano The Legion. A težava takšnih izgovorov je v tem, da ustvarijo vtis, da je bil ves trud, ki so ga Sarah Connor, John Connor in T-800 vložili v preprečitev nuklearne katastrofe, popolna izguba časa. Še več; čustveno žrtovanje terminatorja T-800, ki je bilo ključnega pomena za preprečitev sodnega dne, je s tega vidika interpretirano kot neumna odločitev. Ves čustveni nabolj epiloga v drugem Terminatorju je popolnoma uničen.

Rezultat iskanja slik za terminator franchise

Druga težava franšize Terminator pa je v tem, da po drugem delu ni nikoli točno vedela, v katero smer bi rada krenila; z Rise of the Machines je skušala preprosto replicirati formulo prvih dveh filmov in ker se ta ni ravno prijela, so s Salvation krenili popolnoma drugam in dogajanje postavili na bojišča prihodnje vojne med ljudmi in stroji. Ker tudi ta formula ni delovala, so v Genisys krenili v preteklost in skušali ustvariti čim več povezav s prvim delom, nazaj pa so pripeljali tudi Arnolda Schwarzeneggerja v ikonični vlogi ostarelega terminatorja T-800. In da, uganili ste… tudi ta pristop ni pomagal. Hollywood je tako v svoji obupani želji, da bi našel način za molzenje Terminatorjeve franšize, v novem poglavju Dark Fate rekrutiral poleg Arnolda še Lindo Hamilton, film pa je bil zasnovan kot direktno nadaljevanje vsem ljubega drugega dela Terminatorja. Resda se je na vse, kar je dvojka ustvarila, nonšalantno podelal, ampak to je debata za kaj drugič.

Povezana slikaIz tega potegnemo še tretjo (in zadnjo) težavo omenjene franšize; filmska industrija je te filme ustvarjala po šlampastem principu metanja vseh možnih sestavin v en sam lonec in upala, da bo publiki eden od okusov odgovarjal. Takšen princip ustvarjanja filmov naredi celotno franšizo konfuzno, nekonsistentno in brez ustrezne rdeče niti. Zato se zdi najbolj smiselno to, da krene Terminator v pokoj. Če niti veterana kot sta Hamiltonova in Schwarzenegger nista sposobni franšizi povrniti nekaj stare slave, potem je to več kot očiten znak, da bi ta morala kreniti na kreativni počitek za vsaj nekaj let. Oziroma za toliko časa, dokler se ne bi našel nekdo, ki bi znal obstoječi material spoštljivo in kompetentno premakniti naprej. Čeprav bi bila najbolj pametna rešitev ta, da Terminator krene k večnemu počitku.

Povezana slika

Arnold je v prvem filmu izustil znameniti stavek: “I’ll be back.”, ki so ga nekateri očitno vzeli preveč resno. Na drugi strani pa si gledalci njegove vrnitvi očitno ne želijo. A brez skrbi; po nekaj letih bomo deležni novega Terminatorja, ki bo morebiti spet izgubil tono denarja ali pa po nekem čudežu uspel ustvariti nekaj vredno prvih dveh filmov. Za zdaj pa lahko rečemo zgolj: “Hasta la vista, baby.” 

Klovnom vstop prepovedan

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Ko je težko pričakovani “stripovski” film Joker ugledal luč sveta, je bil sprva deležen zelo pozitivnih kritik, vendar pa je temu kmalu sledil hladen tuš in rodila se je verjetno ena najbolj patetičnih in tragikomičnih medijskih histerij letos. Puritanski čezlužni kritiki, ki so zastrupljeni z osladno politično korektnostjo, pokroviteljstvom in orjaškim egom, so zagnali paniko, da je Joker nevaren film in da bo navdihnil mnoge duševne bolnike po svetu, da bodo v roke prijeli orožje in krenili na strelske pohode. Še več; histerija je šla tako daleč, da je celo ameriška vojska naprošala ljudi, naj bodo previdni na projekcijah filma, saj lahko pride do kakšne tragedije.

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Še vedno namreč živimo v svetu, kjer so ljudje s psihičnimi težavami označeni za spake in čudake. Še vedno živimo v svetu, kjer nas mediji pitajo z prežvečenimi motivacijskimi nasveti, praznimi recepti za boljše počutje in slogani, ki prepričujejo posameznika, da bo svoje psihične težave rešil s tem, da bo naokoli hodil s širokim nasmeškom in za širšo javnost nosil masko zadovoljnega in popolnega človeka. Kot reče Arthur v filmu: “Moja mama mi vedno pravi, da moram biti vesel in na obrazu nositi velik nasmešek.” Zato ni presenetljivo, da Arthur že na samem začetku filma ne ve, če sploh obstaja. Ker je produkt družbe, ki ga ne razume in vedno sili k igranju različnih vlog z izrazito pozitivno naravo. Vsakdo, ki se je v preteklosti soočil s psihičnimi težavami, je trčil ob takšno grenko spoznanje; da smo vsi samo klovni in moramo svoje težave ne zgolj ignorirati, ampak jih popolnoma potlačiti in pozabiti nanje. In to, da so nekateri kritiki spljuvali film, češ da je v osnovi zgodba o “emo zgubi”, priča o tem, kako blizu oz. daleč smo od racionalnih diskusij o mentalnem zdravju.

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Joker je film, namenjen odpiranju razprav o občutljivih temah, ki se jih dotakne. Gre za film, ki ne išče odgovorov na mnoga zastavljenja vprašanja, ker so ti preveč kompleksni, da bi jih lahko strnil v eno samo zgodbo. Gre za film, ki se drzno in samozavestno potopi v gnilo jedro hude duševne bolezni in se oklepa scenarija, ko je mentalno bolna oseba spuščena iz vajeti v ponorel svet. Joker ne vzpodbuja, ampak svari pred nasiljem. Svari pred tem, kaj se bo zgodilo, če bomo še naprej tabuizirali teme kot so psihične težave, prikrita agresija in kronična narcisoidnost. Svari pred tem, kakšen svet nas čaka, če bomo še naprej kot noji zakopali glavo v pesek in se pretvarjali, da je vse super.

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Z drugimi besedami; Joker je film, ki je v zadnjih dveh mesecih sprožil več debat na temo mentalnega zdravja kot številni kvazifilozofi in aktivisti, ki medtem svoj čas zapravljajo z narcisoidnim in zlaganim žalovanjem za požganim amazonskim pragozdom, ki jim prinaša pozornost in všečke na družabnih omrežjih. Sicer pa; kako naj nekdo, ki je psihično bolan, najde uteho v svetu, ki zaradi enega samega filma sproži takšno neumno moralno histerijo? Kot je rekel eden od komentatorjev na spletu: “Včasih je bilo treba človeka vreči v kislino, da je postal Joker. Danes ga vržeš v družbo.” 

Joker – nova muza morilcev?

Rezultat iskanja slik za JOKER 2019

Težko pričakovani stripovski film Joker, ki na svojevrstni način pripoveduje zgodbo o nastanku ikoničnega Batmanovega zlikovca, je tik pred tem, da začne svoj pohod po kinodvoranih, vendar pa je film dosedaj dvignil že ogromno prahu. Po začetnem kritiškem navdušenju na premieri na filmskem festivalu v Benetkah, kjer je tudi osvojil glavno nagrado, je film čez lužo doživel precej bolj mlačne odzive kritikov, ki so izdelek med drugim označili za nesramežljivo propagiranje nasilja s strani duševno motenih ljudi. Te obtožbe so se iz tedna v teden bolj krepile, v tem trenutku pa se zdi, da ne mine dan brez novice o tem, da je film Joker nekoga spravil v stanje zaskrbljenosti. Širijo se celo govorice o tem, da bodo v ZDA stražili kinematografije med predvajanjem filma.

Rezultat iskanja slik za JOKER 2019Se je Američanom znova zmešalo od histerije? Delno. Vendar pa razvpitost Jokerja ni povsem nov pojav; skozi zgodovino filma lahko naštejemo ogromno primerov, ko je bil določen izdelek podvržen obtožbam, da je preveč nasilen in da predstavlja škodljiv vpliv predvsem na mlade. Spomnimo se Kubrickove klasike Clockwork Orange, ki je bila prepovedana v več državah. Ali pa Scorsesejevega epa Casino, ki je bil prav tako tarča moralistov zaradi prikazov ekscesnega nasilja. To, kar se dogaja Jokerju, ni v bistvu nič novega. V svetu glasbe so bile mnoge skupine (Marilyn Manson, Rammstein) obsojene “vpliva” na najstnike, ki so se odpravili na strelske pohode, da o tem, kako je franšiza računalniških iger Grand Theft Auto ob izidu vsakega novega poglavja deležna očitkov, da svoje oboževalce spreminja v nasilne rasiste. A dejstvo je naslednje; filmi, računalniške igre, glasba in vse druge oblike zabave niso škodljive sami po sebi. Vsi smo v mladosti obsedeno igrali nasilne streljačine kot so Doom in Duke Nukem, pa nismo zrasli v serijske morilce. Tisti, ki smo odraščali v 80. in 90. letih, smo gledali mnoge nasilne filme, vendar nihče od nas ni vzel v roke pištole in začel streljati ljudi vsepovprek.

Rezultat iskanja slik za violence in movies

Dojemanje neke nasilne vsebine je v prvi vrsti odvisno od njenega odjemalca, v primeru Jokerja od gledalca. Popolnoma razsoden človek, ki zna ločiti med fikcijo in resničnost, bo film pogledal, bil nad njem navdušen ali pa tudi ne, se zapletal v zanimive debate o temah, ki jih izdelek obravnava… to pa je tudi vse. Ne film, še manj pa občinstvo ne more biti odgovorno za to, da so med nami posamezniki, ki bodo Jokerjevo zgodbo jemali preveč resno. Film The Dark Knight je recimo jasno izpostavil, da Jokerjev koncept kaosa vodi v katastrofo, vendar je kljub temu “navdihnil” Jamesa Eagana Holmesa, da je na premieri The Dark Knight Rises streljal v občinstvo. Kdo je kriv za nastalo situacijo?

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Z eno besedo; družba. Družba, ki se tudi po vseh teh letih ni zmožna soočiti s temačnimi in provokativnimi temami ter ob njihovih omembah najraje zakoplje glavo v pesek in se pretvarja, da je svet okoli nas pravljičen. Družba, ki se na lastne kompleksne probleme odzove s histerijo in cenzuro. Če sodimo po nekaterih burnih odzivih na film Joker, se zdi, da kritiki obravnavajo občinstvo kot množico neprištevnih psihopatov, kateri je treba ponujati zgolj neškodljivo hitropotrošno zabavo, ki ponuja eksapizem ali pa preproste rešitve kompleksnih problemov (tako kot npr. Hollywood meni, da bo film Black Panther pometel z rasizmom v Ameriki). V primeru bolj temačnih filmov, ki se odločijo povedati zgodbo brez osladnega moraliziranja in dolgočasnega družbenega komentarja v stilu “imejmo se radi”, pa se bomo očitno vsi gledalcu spremenili v Tede Bundyje in Charlije Mansone.

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Za konec pa še tole; prava umetnost je bila vedno provokativna in kontraverzna. Prava umetnost je vedno odpirala tabu teme in izzvala ljudi, da so o njih začeli razmišljati. Zlo ne moremo premagati, če o njem ne govorimo. Namesto, da zganjamo histerijo zaradi nasilja v naši družbi, se vprašajmo o razlogih za njegov nastanek. Isto velja za rasizem, ksenofobijo, homofobijo in vse oblike nestrpnosti; dokler ne bomo poskušali razumeti, zakaj se v nekomu vrejo negativna čustva in pogledi na svet, teh ne bomo nikoli uspeli premagati. Nihče se namreč rodi kot rasist in psihopat. Pomembno so tisti dejavniki, ki ga v to spremenijo in o njih je treba spregovoriti.

Pamet v roke, ne pa histerijo.

Grehi Stephena Kinga

Rezultat iskanja slik za stephen king

Ni dvoma, da je Stephen King upravičeno eden od najbolj priljubljenih piscev na svetu, katerega romani in kratke zgodbe so tekom let postale nepogrešljiv del ameriške folklore. Tudi moja malenkost ima na domači polici veliko njegovih romanov, ki jih je užitek brati, saj uspešno lovijo ravnotežje med komercialno in bolj zahtevno literaturo, ogromno njegovih likov pa je dandanes zapisanih z zlatimi črkami v zgodovino strahu in groze. Toda nihče ni popoln in tudi kralj groze ima svoje napake, ki so včasih zelo nadležne, včasih pa jih lahko obravnavamo kot minorni kiks. Kar sledi, je kratek seznam tistega, kar je v Kingovih knjigah najbolj moteče, ponavljajoče ali preprosto odveč. Seveda naj ob tem poudarim, da gre izključno za moje osebno mnenje in da namen seznam ni v tem, da bi diskreditiral Kinga kot pisca, saj ga tudi sam močno cenim. Pa začnimo:

  • Ena od pogostih pritožb večine njegovih romanov je ta, da so ti predolgi in to še kako drži. King ima tendenco, da še tako preproste zgodbe zakomplicira in raztegne in posledica tega je, da te izgubijo na suspenzu. Dober primer tega je roman Cujo, kjer okvirna zgodba o bernardincu, ki boleha za steklino, zaseda zgolj tretjino celotne knjige, ostalo pa je mašilo in posledica naslednje napake.
  • King rad razlaga. Zelo rad razlaga. Lahko bi celo rekli, da je obseden s tem, da bralcu obrazloži dogajanje do zadnje podrobnosti in da vsak del zgodbe analizira do onemoglosti. V romanu The Shining so npr. cela poglavlja namenjena temu, kako deluje boljer v hotelu Overlook, da o obsežnih in večinoma odvečnih opisih posameznega dela hotela niti ne govorim. Ali ko v romanu Cujo na 20 in več straneh posveča pozornost čvekam o svetu marketinga. Posledica tega je, da Kingove zgodbe izgubijo na mistiki, ki bi jo morala vsebovati vsaka grozljivka. Ravno zaradi tega je Kubrickova adaptacija Kingove uspešnice The Shining bistveno boljša kot knjiga; ker ne zapravlja časa z malenkostmi in nemudoma preide k bistvu, hkrati pa z bolj dvoumno intepretacijo dogodkov v hotelu Overlook uspe ohraniti dobršno mero skrivnostnosti, ki še danes privlači gledalce.
  • King v romanih pogosto uporablja like alkoholiziranih pisateljev (pri tem verjetno črpa iz lastnih izkušenj), verskih obsedencev, otrok z nadnaravnimi močmi ter enodimenzionalnih kolerikov. Načeloma ni nič narobe, če te privlačijo liki z določenimi karakteristikami, je pa težavno, če so si ti podobni kot jajce jajcu in so obremenjeni s podobnimi težavami. Namesto, da bi King napisal 20 zgodb, kjer se glavni junak spopada z alkoholizmom, bi lahko napisal dve ali tri in se potem lotil katerega drugega področja.
  • Kingovi romani so polni strašljivih momentov, ob katerih bralcu zaledeni kri. Žal pa je še toliko več takšnih, ki sprožijo prej posmeh kot strah. Z drugimi besedami; King v svojih knjigah zelo rad pretirava z različnimi vrstami ekscesov s šibkimi motivi za njihov obsoj (npr. otroška orgija v It) ali pa skuša iz nečesa, kar ni strašno, ustvariti… no, nekaj, kar ni strašno. Ne vem točno, komu se zdijo strašne gasilske cevi z zobmi v The Shining, obsedeni kip Paula Bunyana It ali pa nezemeljski insekti, ki povzročajo drisko v The DreamcathcerKinga sicer lahko občudujemo, ker želi biti kreativen, vendar pa to samo po sebi ne prinese dobrih rezultatov.
  • Poleg razvlečenosti so Kingovi romani deležni kritik tudi zaradi neprepričljivih in butastih koncev, kar pa gre bolj za stvar okusa. Nasploh se zdi, da King nikoli ne ve, kako bi zaključil zgodbo in se tako zateka k bodisi ekscesom, generični spopadom med dobrim in zlim ali pa sentimentalnosti.

Kljub vsem napakam je King še vedno eden mojih najljubših pisateljev, s katerim sem vedno znova v nenavadnem razmerju. Včasih ga obožujem, včasih pa mi gre strašno na živce. Težko je z njim, še težje pa brez njega.

Why So Serious, DC?

Rezultat iskanja slik za joker 2019

Sodeč po prvih odzivih na težko pričakovani film Todda Phillipsa o najbolj ikoničnem stripovskem zlikovcu Jokerju, se zdi, da je znamka DC po mnogih majavih uspehih ter nerodnih menjavah tona posameznih filmov (še posebej v zadnjih letih) uspela zadeti v polno in morebiti tudi odkrila svojo formulo uspeha. Če smo popolnoma objektivni, se je DC znamka po izteku Nolanove trilogije o Batmanu znašla v težavah oz. je pri občinstvu in kritikih naletela na precej mešane in neodločne odzive. Medtem, ko je konkurenčni studio Marvel po ansambelskem filmu The Avengers uspel izoblikovati svojo recept za uspeh in na svojo stran pridobival vse več oboževalcev, je DC nehote postal drugoligaš oz. ekipa, ki je morala na vsak način prehiteti nasprotnika.

Rezultat iskanja slik za man of steelZačetek ni bil obetaven; mračna reimaginacija ikoničnega Supermana v filmu Man of Steel (2013) je pustila več gledalcev zmedenih kot navdušenih, še posebej zaradi drastičnega odmika od vsem poznane podobe optimističnega, dobrosrčnega in moralno neoporočenega nosilca upanja. “Novi” Superman je bil konflikten, bistveno bolj nasilen, s svojimi dejanji pa je večkrat storil več škode kot koristi (npr. ko je v zaključnem spopadu uničil skoraj polovico mesta in za seboj pustil ogromno žrtev civilistov). Ta duhovna preobrazba je sicer bila smiselna, še posebej, ker je sedem let pred tem Bryan Singer posnel svojo različico Supermana, ki je bil bistveno bolj zvest duhu originala iz leta 1978, vendar pa je bil mlačno sprejet in finančno zgolj povprečno uspešen. Povrhu tega pa je DC v Nolanovi mračnjaški in resnobni trilogiji o Batmanu odkrila kuro z zlatimi jajci in jo skušala čimbolj izkoristiti. Man of Steel sicer ni bil finančna polomija, vendar pa hkrati ni postal megalomanski hit, katerega je DC želel ustvariti.

Rezultat iskanja slik za suicide squad

Temu je sledilo skoraj tri leta trajajoče obdobje popolnega zatišja, ki pa ga je premeteno izkoristil Marvel s skoraj industrijskim nizanjem superherojskih filmov (po trije na leto) in do leta 2016, ko se je DC pripravljal na kontraudarec s filmom Batman V Superman: Dawn of Justice, je konkurenca že močno ogradila svoje obrambne zidove. Z drugimi besedami; DC je imel pred seboj težkega nasprotnika. Žal je BvS bil kritiško raztrgan, občinstvo pa je bilo znova razdeljeno in povečini zmedeno, nekateri pa so v DC – jevem prizadevanju, da bi lansiralo Marvelu podobno superherojsko vesolje, videli neuspešno imitiranje konkurence. Ena od vidnejših kritik filma BvS je bil preveč temačen ton, zato je DC skušal popraviti vtis z naslednjim filmom Suicide Squad, ki je bil sprva zamišljen kot mračnjaški triler z elementi črne komedije, vendar je studio v zadnjem trenutku ukazal temeljito prenovo materiala v nekaj bolj zabavnega in vedrejšega. Rezultat tega je bil sicer komercialno uspešen, toda v očeh mnogih vsebinsko ubožen, nekonsistenten in nemarno spacan izdelek, ki niti približno ni zadovoljil visokih pričakovanj.

Rezultat iskanja slik za AQUAMAN

Podobna zgodba se je ponovila s finančno polomijo Justice League, ki jo je režiser Zack Snyder tik pred koncem snemanja zapustil zaradi družinske tragedije, njegovo delo pa je dokončal Joss Whedon, ki je bil – milo rečeno – katastrofalna zamenjava za Snyderja, še posebej zato, ker gre za dva režiserja, ki delata na popolnoma samosvoje načine, ki ne morejo skupaj tvoriti nekaj kohernetnega. Rezultat tega je bila filmska zmešnjava, ki so ji kritiki sicer pripeli boljše ocene, medtem ko je občinstvo film (najverjetneje zaradi medlih ocen) ignoriralo in pripeljalo do izredno nizkega zaslužka. Filmi o posameznih herojih kot so Wonder Woman, Aquaman in Shazam so bili tako kritiško kot finančno bolj uspešni in na tem mestu se velja vprašati, zakaj. Odgovor na to vprašanje se skriva v opažanju, da so DC – jevi najbolj uspešni filmi tisti, ki delujejo zunaj povezanega superherojskega vesolja in so zastavljeni kot povsem samostojne zgodbe. Podobna usoda (če ne še boljša) čakat tudi film Joker, ki ga celo razglašajo za resnega oskarjevskega kandidata.

Rezultat iskanja slik za justice league

Razlogov, zakaj je DC v zadnjih nekaj letih imel toliko težav z iskanjem uspeha pri kritikih in občinstvih, je veliko, zato bom naštel zgolj najbolj očitne. Prvi je ta, da je studio WB za DC projekte najemal režiserje kot sta Zack Snyder in David Ayer in jim stalno dihal za ovratnik, s tem pa tudi onemogočal kreativno svobodo. Četudi se v krogih oboževalcev superherojskih filmov Snyderja vedno označuje za glavnega krivca, da je DC pristal med drugoligaši, v resnici temu ni tako. Snyder je želel predstaviti svojo vizijo ikoničnih DC herojev, studio pa mu je neprestano rezal filme (tako BvS kot Justice League sta bili žrtvi tega ravnanja), še krajšo pa je potegnil Ayer, kateremu so film Suicide Squad popolnoma spremenili in dobesedno razmesarili na koščke. In če studio najame režiserje, katerim ne zaupa oz. jim ne stoji ob strani, tudi če v prvo ne prinesejo milijarde dolarjev v blagajne, je mesebojno sodelovanje obsojeno na propad.

Rezultat iskanja slik za joker 2019Uspeh prihajajočega filma Joker pa bo morebiti narekoval novo formulo uspeha za DC; da bi se ta posvečal snemanju povsem samostojnih filmov iz omenjenega stripovskega imperija, v katere bi vložili manj denarja (Joker je recimo stal 55 milijonov dolarjev) in več pozornosti namenili vsebini in likom, poleg tega pa se ne bi smel sramovati svoje temačnosti, če seveda ta sovpada z duhom posameznega filma (Shazam bi moral vedno ostati bolj lahkoten). DC se niti ne zaveda, da lahko v naslednjih letih s pametnimi potezami preseže konkurenčni Marvel, kateremu režim imperija Disney narekuje lahkotno vsebino in varno sledenje zahtevam občinstva. S tem sicer ni nič narobe, toda DC lahko v tem primeru prinese mnogo svežine v žanr superherojskih filmov; namesto grandioznih spektaklov, ki so vsebinsko vpeti v ducat preteklih filmov in jim zato povprečni gledalec le s težavo sledi, lahko DC posname ducat samostojnih filmov, ki lahko postanejo bolj temačni in umazani, saj jih cenzorske oznake ne omejujejo.

Rezultat iskanja slik za JOKER 2019 DANCING

The Joker je film, s katerim DC tvega mnogo več, kot se zdi na prvi pogled; v času, ko kinodvoranam dominirajo lahkotni, z eksplozijami in posebnimi učinki nabildane fast-food superherojske akcije, se od nekje pojavi “majhen” film, ki se zanaša izključno na zgodbe in njene like, vse skupaj pa je obarvano z izredno temačni in depresivnim tonom, pri tem pa lahko postane tudi velikanska finančna uspešnica. Naslednji meseci bodo za prihodnost stripovskih / superherojskih filmov še kako odločilni; če Joker ne bo našel pot do občinstva (kritiki mu bodo najverjetneje naklonjeni), bo DC znova pristal v drugi ligi, z njim pa tudi upanje, da bomo v prihodnosti deležni več temačnih stripovskih filmov.