Marvelovi gnili paradižniki

Rezultat iskanja slik za CAPTAIN MARVEL ROTTEN TOMATOES

Čeprav mi je za najnovejši superherojski cirkus Captain Marvel bolj ali manj vseeno (ne, to ni zaradi tega, ker bi bil seksističen kreten, ampak bolj zato, ker me filmi studia Marvel že lep čas dolgočasijo), po svoje komaj čakam na izid filma oz. na spopad med njegovimi oboževalci in nasprotniki, ki se sicer pošiljajo v vse telesne odprtine že lep čas. Priznam, da zvenim otročje, ampak včasih si privoščim zabavo v obliki spremljanja hord piflarjev, ki se kregajo med sabo zaradi superherojskih filmov. In tu ni govora zgolj o najstnikih, ki onanirajo na Wonder Woman in Black Widow… bolj je govora o “odraslih” moških in njihovih predstav, da je blatenje ali poveličevanje filma zanje neke vrste križarski pohod, od katerega je odvisna usoda celotnega sveta. Nekaj podobnega se dogaja v primeru prihajajočega filma Captain Marvel, ki ga mnogi kritizirajo, spet drugi pa branijo in ta boj za “kr neki” je ta teden dosegel novo stopnjo neumnosti.

Rezultat iskanja slik za CAPTAIN MARVEL ROTTEN TOMATOESSpletna stran Rotten Tomatoes, ki zbira na kup mnenja več kot 300 filmskih kritikov, je danes v medije poslala novico, da je napravila manjšo spremembo pri sistemu glasovanja filmov. Na kratko; ukinjen je bil procent, ki kaže, kolikšen delež gledalec si bo določen film ogledalo. In čemu takšna sprememba? Zaradi filma Captain Marvel, ki je pred spremembo “užival” slabih 30% delež gledalcev, ki si bo izdelek ogledalo. Kot prvo; kakšen je smisel tega procenta? Ali se ljudje resno odločajo, da bodo filmu naklonili pozornost na podlagi tega, če si ga želi dovolj folka pogledati? Kot drugo; ta procent bo izginil, ko film Captain Marvel čez slab teden dni ugleda luč sveta in ga nadomestila dejanska ocena filma gledalcev. Je bilo res treba spreminjati celoten sistem ocenjevanja zgolj zato, ker se nekomu ne ljubi počakati teden dni? Zakaj tako nenadna sprememba pravil? In kot tretje; se še komu zdi čudno, da gre stran RT uvesti takšno spremembo zaradi enega samega filma?

Rezultat iskanja slik za WONDER WOMANMnogi, še posebej liberalno usmerjeni mediji, so mnenja, da je delež nizek zaradi invazije seksističnih in šovinističnih provokatorjev, ki ne prenesejo filma, v katerem nastopa ženska superjunakinja. Po mojem mnenju gre za zelo šibak argument, saj Captain Marvel ni prvi ženski superherojski film, saj je pred slabim dvema letoma luč sveta ugledala DC akcija Wonder Woman, ki pa se začudoma ni soočala z noben od teh težav. Procent zanimanja ni bil nizek, marketing za film je razrajcal tako stroko kot gledalce (z izjemo tistih, ki so bili do filma skeptični zaradi majave kvalitete DC Filmov), spletna stran RT pa ni uvajala nobenih tako drastičnih ukrepov kot letos. Nenazadnje pa; kje so bili tedaj ti seksistični in šovinistični provokatorji, ki prežijo na vsak film z žensko superjunakinjo v glavni vlogi? Zakaj je Wonder Woman naletela na izredno pozitiven odziv javnosti?

Rezultat iskanja slik za CAPTAIN MARVEL ROTTEN TOMATOES

Nisem človek, ki bi kopal po vesolju in iskal teorije zarote. Navkljub temu pa se mi zdi zelo bizarno in sumljivo, da je spletna stran RT spremenila celotno igro glasovanja oz. vrednotenja zgolj zaradi enega filma. In nikar ne recite, da je Captain Marvel prva žrtev namernega provociranja in lepljenja negativnih odzivov, ker to sigurno ne drži. Ali lahko pričakujemo, da bo podobnega odziva s strani RT deležen vsak film z nizkim procentom zanimanja? Nekaj mi pravi; močno dvomim.

Advertisements

LP, Truplo

https://i1.wp.com/infomiks.si/wp-content/uploads/2018/06/truplo-884x442.jpg

Slovenski film je v zadnjih letih močno napredoval, zahvaljujoč predvsem temu, da so filme začeli snemati predstavniki mlajše generacije, ki ni zabetonirana v gole imitacije umetniških stilov svojih profesorjev na AGRFT in pogrevanja filozofskih razmišljanj, ki itak ne zanimajo nikogar drugega kot filmarja samega. Slovenski film ni postal samo gledljiv, ampak družbeno relavanten, saj se dotika mnogih aktualnih problematik in jih prikaže brez odvečne sentimentalnosti in naivnosti. Filmi kot so Izlet, Inferno, Rudar in najnovejši Posledice postreže z zgodbami, ki se odvijajo tu in zdaj ter razgaljajo težave, s katerimi se lahko identificirajo mnogi gledalci.

Rezultat iskanja slik za LP LENANekoliko drugačna zgodba se odvija pri domači neodvisni produkciji filmov ali nanizank. Pa pustimo ob strani skropucala tipa Pr’ Hostar, danes bi se osredotočal na dve avtorski seriji, ki sta ugledali luč sveta na kanalu Voyo; kriminalna črna komedija Truplo in komična romanca LP, Lena. Oba izdelka sem si z zanimanjem pogledal, vendar precej hitro tudi obupal, saj lahko moji možgani prenesejo zgolj določeno mero neumnosti, preden popolnoma ohromijo. Truplo je nadaljevanka, ki se močno trudi posnemati dialoge in ton filmov Quentina Tarantina, vendar problem je v tem, da ustvarjalci menijo, da je tisto, kar dela Tarantina kultnega, to, da liki v njegovih zgodbah neprestano preklinjajo in so ekstremno vulgarni. To kaže na najbolj osnovno nerazumevanje poante njegovih filmov, zato je tudi rezultat temu primeren. Pač, Truplo je serija, ki meni, da je vključevanje kletvic in vulgarnosti nekaj, kar te dela “edgy” oz. modernega.

Rezultat iskanja slik za LP LENA

Še slabši primer pa je LP, Lena, ob kateri še Truplo izgleda kot spodobna serija. LP, Lena namreč skuša kopirati duh nadaljevanke Seks v Mestu, kar pomeni; spremljamo zgode in nezgodbe ženske, ki skuša preko kurbanja najti popolnega moškega. Problem pa je znova pri scenariju, ki je resnično obupen. Slabo igro še nekako toleriram oz. niti ni tako moteča, ampak za nič ne svetu ne morem spregledati katastrofalno spisanih dialogov in luknjaste zgodbe. Serija se sicer zelo trudi, da bi izpadla moderno in “edgy”, kar pomeni, da bo vsaka druga beseda, ki zleti iz ust likov, bodisi pizda ali pa faking. K temu dodajmo še pogovore o popolnem fafanju in idealnih dolžinah penisov in na pladnju boste dobili izdelek, ki meni, da je v koraku s časom, četudi daje vtis nesamozavestnega mulca, ki se oblači po zadnji modi, da bi zbudil pozornost javnosti. Ali pa mulca, ki misli, da je ful kul, če omeni besedo penis ali fafanje. Od tod tudi izvira humor pričujočega izdelka; če rečeš kurac, si smešen. Zakaj? Ne vem, samo beseda kurac pač zveni smešno.

Rezultat iskanja slik za truplo voyoTežava pa je tudi v tem, da živimo v Sloveniji, kjer je kritiziranje vsakodnevna praksa (večkrat zgolj zato, da se kritizira), zato je toliko težje podati konstruktivno kritiko na nek izdelek, saj se nemudoma srečaš z očitki tipa “pa sam naredi boljše, če znaš” in “sama fovšija te je”. Jaz pravim: če ima človek na vesti konstruktivno kritiko, ima vso pravico, da jo tudi izrazi. Zakaj bi pa morali hvaliti nekaj zgolj zato, da bi se izognili občutkom, da znamo samo kritizirati? Iz kritik (konstruktivnih, kakopak) se lahko marsikaj naučimo, kar tudi filmarji sami najbolj vedo. In tudi moja malenkost se ne misli odpovedati kritiki, ker gre nekaterim v nos, da mi nekaj ni všeč. Če sam menim, da je nek izdelek zanič, bom to tudi jasno in glasno povedal. Moje kritike so in vedno bodo konstruktivne.

Povezana slika

In na živce mi gre tisto stalno izgovarjanje na to, da je bila zadeva posneta za malo ali nič denarja in da bi jo že zaradi truda vpletenih morali hvaliti. Zakaj že? Pomanjkanje financ je resda velikokrat opazno predvsem pri tehničnih zadevah in igralcih (za malo denarja si pač ne moreš privoščiti velikih igralskih imen), medtem ko slabih dialogov in luknjastega scenarija ne moreš opravičevati s tem, da med snemanjem nisi imel na voljo denarja. Dobri dialogi in zgodba stanejo popolnoma nič, samo talent moraš imeti zanj. Če pa ga nimaš, ti pa tudi milijonski proračuni ne bodo kaj prida pomagali. Talenta se ne da kupiti, čeprav večkrat dobimo občutek, da živimo v takšnem svetu.

Pozdravljam odločnost domačih ustvarjalcev, da snemajo zgodbe, ki so v koraku s časom in celo provokativne, vendar za uspeh bo potrebno še kaj več kot zgolj kot to. Za začetek bi že bilo dovolj, da bi med snemanjem pomislili na to, da bi si gledalci zaslužili kaj več kot zgolj straniščni humor, karikaturne like in osnovnošolske dialoge. Ampak, saj vem… sama fovšija me je. Da, vsako noč grem spat z obžalovanjem, da se nisem jaz spomnil takšnih mojstrovin kot je LP, Lena in Truplo. Ubogi jaz!

P.S.: ta blog ne pozna cenzure, zatorej si v komentarjih dajte duška.

Kako osvojiti Oskarja?

Rezultat iskanja slik za oscars

Oskarji so v zadnjih letih postali parodija samega sebe, zato si bomo privoščili nekaj politične nekorektnosti in se ponorčevali iz t.i. “oscar bait” filmov oz. filmov, ki so ustvarjeni izključno za lovljenje Oskarjev. Da ne bomo predolgi, preidimo k bistvu; sledi 10 sestavin, ki vam bodo pomagale ustvariti film, s katerim boste nominirani ali pa celo dobili Oskarja;

  1. glavni lik naj bo oseba, ki mora premagati težko oviro (bolezen, telesna okvara, boj za preživetje). Bolj ko se lik muči, boljše je.
  2. najbolj zaželjena žanra sta biografija in zgodovinski film.
  3. glavno žensko vlogo naj igra Meryl Streep, moško pa Tom Hanks.
  4. ženski liki morajo biti močni, samozavestni, optimistični in inteligentni, medtem ko moške definira zgolj penis. Zakaj? Ker smo moški seksistične svinje. Pika.
  5. število heteroseksualnih belih likov je potrebno karseda zmanjšati in dati več prostora predstavnikom manjšin (črnci, azijci, latinosi) in marginalnih družbenih skupin (geji, lezbijke, transvestiti). Film naj nenehno poudarja, da so drugačni, ker je to edino, kar gradi njihove osebnosti.
  6. glavno sporočilo filma mora biti: “Hollywood je čudovit kraj.”
  7. negativni lik mora biti belec brez osebnosti, ki je povrhu tega homofob in rasist.
  8. v zgodbo subtilno vstavi kritike na račun vladavine Donalda Trumpa.
  9. glasba v filmu mora zveneti karseda zastarelo.
  10. filmi o občutljivih družbenih problematikah (homofobija, rasizem, samomori, splav) ne smejo biti na noben način povezani z realnostjo. Namesto tega ustvarite svet, ki spominja na liberalno utopijo in kjer se vsak konflikt reši s pomočjo nizanja popkulturnih referenc ali prikupno čudaškega humorja.
  11. film se naj konča z najbolj generičnim inspiracijskim govorom, ki si ga lahko zamislite, ta pa naj bo pospremljen z bučnim aplavzom.
  12. film posvetite Hollywoodu in njegovemu blišču.

Ko boste osvojili vsa ta pravila, vam slava v Hollywoodu ne uide! Na delo!

Maščevanje piflarjev

Rezultat iskanja slik za star wars toxic fandom

Zadnje čase so vse pogostejše debate o zastrupljeni mentaliteti oboževalcev filmov Star Wars in supeherojskih pustolovščin. Rian Johnson, režiser SW filma The Last Jedi, je že od preimere naprej množično obrekovan in nadlegovan preko družabnih omrežij, z njim pa tudi vsi, ki so sodelovali pri filmu. Pogosto se slišijo izjave kot npr. “Ta film mi je uničil življenje!” in “Rian Johnson bi se moral sramovati, da je posnel takšno žalitev kot je TLJ.” Ja, reakcije na film TLJ so zelo burne in spominjajo na situacijo izpred dveh let, ko je Zack Snyder doživljal enako močan val neodobravanja s strani oboževalcev, ki so film Batman V Superman: Dawn Of Justice celo razglasili za filmski “genocid”. Zakaj so v svetu oboževalcev Vojne zvezd in superherojskih filmov prisotni tako burni odzivi?

Rezultat iskanja slik za marvel cosplay

Imam teorijo, ki pa je lahko napačna, tako da ni potrebno zganjati histerije; z dvigom popularnosti filmov o superherojih je izbruhnila določena skupnost ljudi, ki je bila dotedaj potisnjena v ozadje, preslišana in spregledana. Ta skupnost se imenuje; piflarji. Saj veste, o kom govorimo; o družbeno neprilagojenih osebkih, ki so večino mladosti preživeli v svoji sobi ob branju stripov in igranju računalniških igric, medtem ko sta jim stik z zunanjim svetom in socializiranje z ljudmi, zunaj piflarskega kroga, predstavljali hudo oviro. Piflarji so bili pogosto zasmehovani s strani vrstnikov, označeni za čudake, njihova obsedenost s stripi in igricami pa interpretirana kot kronična bolezen, vredna zdravljenja v psihiatrični bolnišnici.

Rezultat iskanja slik za GEEKS

Nenadoma pa se je vse to obrnilo na glavo; superherojski filmi so okoli leta 2008 začeli privabljati vse več množic in v neverjetno kratkem času so postali izredno popularni, s tem pa je tudi branje stripov postalo “družbeno sprejemljivo”. Prej omenjeni piflarji so bili kakopak srečni, da jim ni treba več skrivati svojega navdušenja nad stripi, s pojavi družabnih omrežij kot so You Tube, Facebook in Twitter pa so dobili še več zagona, da so svoj glas ponesli v širni svet. Pred desetimi leti je bilo YT kanalov na temo stripov oz. superherojev zelo malo, danes pa jih je na milijone. Piflarji so prevzeli internet, mnogi izmed njih so celo obogateli, njihove obsesije pa so postale obvezen del popkulture. Še več; piflarji so tako močno pridobili na samozavesti, da se dandanes spuščajo v mnoge politične in družbene debate, o katerih še nekaj let nazaj niso imeli niti najmanjšega pojma. Na tem mestu pa si postavite vprašanje; kako bo človek, ki je večino svojega življenja preživel zabuban v svetu superherojev, svetlobnih mečev in igranju fantazijskih iger, sploh imel občutek, kaj se dogaja v resničnem svetu in kako se soočiti s takšnimi kompleksnimi tematikami kot so recimo homofobija, rasizem in seksizem?

Rezultat iskanja slik za GEEKS

Težava je namreč v tem, da so piflarji navkljub dvigu popularnosti s seboj odnesli mnogo vedenjskih vzorcev iz mladosti, ki bi jih lahko označili za rahlo problematične. Če še enkrat poudarim; gre za posameznike, ki so še nekaj let nazaj težko navezali stik s ljudmi zunaj svojega kroga in se na žaljivke ali provokacije s strani vrstnikov niso znali odzvati drugače kot melodramatično in histerično. Takšno obnašanje je pri njih prisotno še danes, kar je najbolj izrazito na Twitterju; ta je poln zgodb o samooklicanih “ponosnih piflarjih”, ki so sprožili močno debato na temo politike, vendar pa so vsako mnenje, ki ni sovpadalo z njihovim, razglasili za “sovražni govor”, temu pa je tudi sledil “najboljši” obrambni mehanizem vsakega piflarja; blokada. Takšen odziv je pričakovan, saj gre za ljudi, ki se nikoli niso znali soočiti s težavami in na tem področju niso dosegli nobenega napredka.

Rezultat iskanja slik za comicbook nerdsTu pa pridemo do problema, ki smo ga načeli na začetku; da piflarji svoje težavno vedenje prinašajo tudi na področje, ki jim je domače, torej področje superherojskih filmov. Piflarji niso zgolj oboževalci, ampak fanatiki. Superherojski filmi so jim kot religija za dušo in zato ni presenetljivo, da jih večina opisuje film The Avengers kot orgazem. Zato tudi ni presenetljivo, da se enako burno, če ne celo močneje, odzovejo na  superherojske filme, ki jim niso všeč. To niso ljudje, ki bi pogledali zanič film, zamahnili z roko in se posvetili nečemu bolj koristnemu. To so ljudje, ki slab superherojski film razumejo kot osebno žalitev, kot da bi jih nekdo fizično in verbalno osramotil. Še danes se najde ogromno superherojskih fanatikov, ki zbadajo vudu lutke Zacka Snyderja in Riana Johnsona, ker jim njuni filmi nisi pogodu. Piflarji ne razumejo razlike med poklicnim in zasebnim življenjem; zanje je to, da filmar posname slab izdelek, dovolj močan argument, da ga začnejo nadlegovati, žaliti ali pa mu celo groziti s smrtjo.

Zdi se, da s pričujočim člankom malce posplošujem, vendar temu ni tako; tam zunaj je ogromno oboževalcev superherojskih filmov, stripov, fantazijskih knjig itd., ki se znajo obnašati ali pa so prikupno družbno neprilagojeni. Moj članek je večinoma ciljan na tiste piflarje, ki bi radi diktirali realnost, čeprav so strašansko neinformirani in navkljub visokemu IQ-ju zelo ozkogledi ter nezreli. Priznati pa je treba, da njihovo obnašanje vedno znova prinaša neskončen vir zabave…