The Skin I Live In (2011)

The Skin I Live In - movie: watch streaming online

Španski filmski mojster Pedro Almodovar že od nekdaj izraža globoko zanimanje za človeško telo, največkrat v korelaciji z erotiko in spolnostjo. Na nek sprevržen način se tega loteva tudi v psihološkem šokerju The Skin I Live In, ki pripoveduje zgodbo o uspešnem plastičnem kirurgu (Almodovarjev stalni sodelavec, znova šarmantni in odlični Antonio Banderas) s travmatično preteklostjo; odkar je njegova žena zgorela v požaru, se namreč katarzično trudi najti formulo za “popolno nadomestno kožo”, ki bi lahko pomagala žrtvam bolezni in poškodb kože. Ko mu naposled to tudi uspe, opusti svojo etično držo in začne izvajati tvegan eksperiment na mladi ženski s prav tako skrivnostjo preteklostjo, tekom njenega bivanja v kirurgovi velikanski vili pa se začnejo luščiti šokantne podrobnosti iz življenja obeh.  The Skin I Live In je provokativen film o večni problematiki človekovega obsedenega čaščenja videza in zunanje “lepote”, s katerim želi zakriti svojo notranjo bolečino in čustveno izpraznjenost. Zato ne preseneča, da je film poln unikatnih kontrastov med barvitim materialnim razkošjem, v katerem živi glavni junak ter njegovo prazno notranjostjo, kjer je koža zgolj lupina brez žarka človečnosti. Film je prav tako zelo naporen film, saj Almodovar zgodbo razvija počasi in potrpežljivo, njeni posamezni delčki pa se začnejo sestavljati v celoto šele v zadnji tretjini. Do tam pa film preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo in četudi gledalcu ne bo docela jasno, v katero smer zgodba potuje, bo očaran nad njeno misterioznostjo ter postopnimi šoki, ki nikoli niso sami sebi v namen ali pa zgolj v namene cenene eksplotacije. The Skin I Live In je film brez kompromisov, ki preko intimne zgodbe gledalca vzpodbudi k širšemu razmisleku o tem, odkod izhaja prava lepota.

Ocena 5

The Platform (2020)

Brez naslova

Španski The Platform je orwellovsko zasnovan distopični triler, ki gledala popelje v notranjost zloveščega zapora, sestavljenega iz mnogih nadstropij (na začetku se predvideva, da jih je okoli 100, nakar se številka grozljivo poveča), v katerih prebivata po dva arestanta. Vsak dan se v vsakem nadstropju ustavi dvigalo z velikansko mizo, polno raznovrstne hrane in arestanti imajo na voljo nekaj minut, da se nahranijo, nato pa dvigalo krene naprej vse do dna, kjer pa nesrečneže pričaka zgolj prazna miza z razbito steklovino. Preprosteje povedano; tisti, ki so pri vrhu, imajo neprimeno več možnosti, da se dobro najejo kot tisti, ki so čisto na dnu. Se vam to zdi znano? The Platform s svojim konceptom na brutalen in mestoma celo satiričen način razgalja razredne razlike, kjer so privilegirani deležni razkošja in mirnega spanca, medtem ko se revni (oz. tisti na dnu) prisiljeni žreti ostanke elite in se v boju za preživetje pobiti med seboj in zatekati h kanibalizmu. Režiser Galder Gatzelu-Urrutia izriše prepričljivo galerijo likov, ki kljub omejeni minutaži (večina nastopajočih se v filmu pojavi zgolj za nekaj minut) uspejo ostati zapomljivi, njihove usode pa relavantne, saj je zgodba okoli njih omejena zgolj na boj za preživetje, zunaj tega pa so njihove identitete praktično neobstoječe. Vrhunski supsenz, odlične igralske predstave in brezkompromisen prikaz posledic, ki jih za seboj pusti neusmiljen družbeni boj odtehtajo zgolj eno šibkost filma in ta je, da smo tovrstni koncept videli že neštetokrat in težko bi rekli, da The Platform na tem področju odkriva kaj bistveno novega oz. prelomnega. Vseeno pa je pričujoči šoker dovolj čustveno intenziven, napet in brutalen, da bo gledalca prisilil k razmisleku o tem, kako tanka meja je med civiliziranim obnašanjem in divjo naravo.

Ocena +4

Variola Vera (1982)

Brez naslova.jpg

V času splošne panike, ki vlada zaradi epidemije koronavirusa, so filmi na temo okužb in posledic (predvsem psihičnih), ki jih te pustijo na ljudeh, znova strašljivo aktualni in skoraja preroški. Eden od teh je tudi kultna jugoslovanska srhljivka Variola Vera, ki sicer temelji na resničnih dogodkih iz leta 1972, ko je celotno Jugoslavijo pretresel izbruh bolezni črnih koz, zaradi katerega je bila oblast prisiljena izvesti karanteno nad osrednjo bolnišnico v Beogradu, ki je bila tudi epicenter okužbe. Režiser in scenarist Goran Marković sicer sledi okvirnim dejstvom glede resnične epidemije, vendar si hkrati privošči veliko umetniške svobode, zaradi katerega film ni dokumentarističen, ampak prepleten z elementi psihološkega trilerja in skorajda “zombijevske” grozljivke. Film na srečo nikoli ne zapade v pretiravanje in postreže z dokaj verjetnim scenarijem, ki med drugim služi tudi kot neolepšan prikaz vsega, kar se prebudi v človeku pod težkimi pogoji; od strahu, panike, egoizma, nasilja in hkrati tudi požrtovalnosti in humanosti. S srhljivo glasbo Zorana Smijanovića, bogatim igralskim ansamblom samih veteranov (od Rade Šerbedžije, Aleksandra Berčka, Rade Markovića do Bogdana Diklića, katerega lik v zdravnico zaljubljenega bebčka je sicer nekoliko nepotreben), vrhunskim suspenzom ter morečo atmosfero, ki še posebej dandanes deluje zlovešče kot še nikoli prej, uspe film zgrabiti gledalca v svoje roke in ga popeljali skozi pravo grozo, ki je toliko bolj strašljiva, ker je zelo blizu resnice. Variola Vera je upravičeno klasika jugoslovanskega filma, ki opominja, kako krhki in nemočni smo lahko ljudje.

Ocena -5

Luz (2018)

Rezultat iskanja slik za luz 2018

Luz je – milo rečeno – nenavaden film. Mešanica nadnaravnega trilerja in psihološke srhljivke po besedah režiserja Tilmana Singerja služi kot poklon grozljivkam iz 80. let, bo pri gledalcu vsekakor pustila močan vtis… vprašanje je le; kakšnega? Zgodba, ki se pred nami odvrti v pičlih 70. minutah, je navidez preprosta; mlada taksista Luz doživi prometno nesrečo in se zglasi na policijsko postaji, klinični psiholog Rossini pa skuša s pomočjo hipnoze ugotovi, kar se je dekletu v resnici zgodilo. Kar sledi je “lynchevski” izlet v strašljivi svet podzavesti, kjer se razgali marsikatera umazana skrivnost iz preteklosti glavne junakinje, hkrati pa je vanjo vržen vsakdo, ki ga premaga morbidna radovednost in želi enigmi priti do dna. Kot že rečeno; Luz je edinstven film, ki ga zlepa ne pozabiš. Že z vidika dejstva, da gre za Singerjevo diplomsko delo, je občudujoče, da je filmar že v prvo uspel skreirati nekaj, kar se lahko mirne volje kosa z dragimi evropskimi produkcijami, hkrati pa dokazuje, da lahko z minimalnimi sredstvi tlakuješ pot nečemu, kar lahko opišemo kot “nepozabno filmsko izkušnjo”. Temačna atmosfera, enigmatičnost zgodbe, izvrstni občutek za suspenz ter odlične igralske predstave so dovolj dober razlog, da grozljivki Luz namenite svojo pozornost. In nikar naj vas ne bo sram, če v prvo ne boste česa razumeli; to je čar “prave” umetnosti.

Ocena 5

System Crasher (2019)

Rezultat iskanja slik za system crasher 2019Duševne bolezni so že same po sebi zahrbtne, saj se jih ni moč znebiti s preprostim receptom ali pritiskom na gumb, povrhu tega pa lahko usodno vplivajo na posameznika, da njegovo obnašanje postane družbeno nesprejemljivo in celo nevarno. Še bolj tragično pa je, ko se mora s tovrstno boleznijo spopadati otrok, saj ta v fazi odraščanja šele spoznava samega sebe in mu veliko stvari, povezanih z njim, še ni povsem jasnih. Ne pomaga niti dejstvo, da družba psihične težave še vedno dojema kot tabu temo, o katerih se sme govoriti zgolj za štirimi stenami, nekateri pa so celo mnenja, da se te zna “ozdraviti” s fizičnim delom in ostrimi vzgojnimi prijemi. In ko je težaven otrok vržen v kolesje kaotičnega sistema, ki je oropan empatije, vzornih odnosov ter obseden z birokratskim obravnavanjem posameznika, ni moč pričakovati dobrih rezultatov. Žrtev tega sistema je tudi glavna junakinja filma System Breaker , komaj 9 – letna Benni, ki je zaradi svojih pogostih napadov agresije, močenja postelje in nasploh družbeno neprilagojenega obnašanja odrinjena stran od številnih skrbnikov, socialnih delavcev in celo njenih lastnih staršev. Film v dobrih dveh urah tako predstavi Bennijino iskanje ljubezni in sprejetosti, vendar pa se zdi, da z vsakim njenim korakom sistem nima posluha zanjo.

Rezultat iskanja slik za system crasher 2019

System Breaker je neprijeten, vendar nujen film. Nujen v tem smislu, da brez zadržkov spregovori o izredno občutljivi problematiki psihičnega kolapsa deklice, ki je ne gleda na njena nepremišljena dejanja in grdo obnašanje še vedno žrtev. Žrtev travme, zaradi katere še vedno moči posteljo in ne pusti, da se kdo dotika njenega obraza. Žrtev vse prej kot urejenih družinskih razmer. Žrtev sistema, ki jo namesto s toplimi besedami hrani s pomirjevali. Nasploh pa je Benni žrtev tistih, ki si jo neusmiljeno podajajo, selijo iz ene vzgojne ustanove in druge, tisti redki socialni delavci, s katerimi celo vzpostavi globoko prijateljski odnos, pa imajo zaradi pravilnikov in drugih birokratskih zadev zvezane roke pri trajnem nudenju pomoči deklici. Režiserka in scenaristka Nora Fingscheidt z izredno natančno in poglobljenostjo oriše vsakdan problematične deklice, pri tem pa se trmasto oklepa strogega socialnega realizma, pristnih življenjskih dialogov in se hkrati distancira od hollywoodske sentimentalnosti. Vse te adute pa skrbno poganja odlična igra mlade Helene Zengel, ki s svojo prezenco izvrstno zajame težavno stanje glavne junakinje, ki hoče biti odrasla, četudi je globoko v sebi še vedno nemočen in ljubezni željan otrok. Iskren, boleče realističen in predvsem poučen film, še posebej za tiste, ki še vedno menijo, da so vzgojne klofute edino primerno sredstvo za discipliniranje otroka.

Ocena 5