Dead Poets Society (1987)

Povezana slika

Posneti film, katerega osrednja tema je čarobnost pesniške besede, je zahtevno opravilo, še posebej, ker se mnogi – tudi po zaslugi šolskega sistema – izogibajo poezije, saj je v njihovih očeh sredstvo za dolgčas in mentalno masturbacijo samovšečnega poeta. Te problematike – in še marsičega drugega – se dotakne ganljiva drama Dead Poets Society, ki pripoveduje zgodbo o skupini dijakov na konzervativni šoli in njihovem prijateljstvu s profesorjem Keatingom (pokojni Robin Williams v eni svojih najboljših filmskih vlog), ki je v nasprotju s pravili šole močan zagovornik nekonvencionalnih metod učenja. Njegova strast do širjenja izobrazbe kot sredstva za izražanje samega sebe uspe vsega naveličani mladini odpreti vrata v čarobni svet poezije, najbolj čistega in iskrenega načina za dosego osebno svobode. Dead Poets Society je večplastni film, ki uspe ošvrkniti tako zapetost in ozkoglednost izobraževalnega sistema kot tudi gledalcem na enako zabaven kot bridek način predstaviti, zakaj poezija še danes mnogim ljudem tako veliko pomeni. Avstralski režiser Peter Weir s preprosto zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in razočaranju uspe v gledalcu prebuditi čustva in ga opomniti, da na tem svetu nikoli ni bilo trenutka, ko posameznik ne bi mogel najti vsaj enega razloga za življenje. Upam si reči, da gre za enega najbolj ganljivih filmov, ki vrhunsko obvladuje tako komedijo kot dramo, seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na odlično igralsko zasedbo, kjer je poleg Williamsa moč uzreti tudi rosno mladega Ethana Hawka in Seana Leonarda. Če kje obstaja film, ki perfektno zajame moto carpe diem, potem je to Dead Poets Society. Moderna klasika.

Ocena 5

Advertisements

The Great Dictator (1940)

Rezultat iskanja slik za the great dictator

Dobrodošli v Tomanii, izmišljeni nemški totalitarni državi, kateri s trdo roko vlada arogantni, gospodovalni in hkrati nesposobni tiran Adenoid Hynkel. Njegovi ostri govori, polni nacionalističnih opazk in širjenja sovraštva do židovske skupnosti, so vsakodnevni opij za ljudstvo, ki slepo sledi svojemu voditelju. Zveni znano? The Great Dictator, film režiserja, igralca in zvezdnika nemih filmov Charlija Chaplina, je še posebej danes strašjlivo aktualna politična satira, kjer je nasmeh na gledalčevem obrazu prej kisel kot pa radosten. Chaplin v filmu resda briljantno imitira Adolfa Hitlerja in njegove goreče nastope, ampak iz današnjega vidika je The Great Dictator lahko intepretiran kot splošna kritika totalitarnih režimov, političnega enoumja in ideološkega pranja možganov bogaboječe javnosti. Ob vsem tem pa Chaplin še uspe najti čas za kritiko tedaj hitro vzpenjajočega in vse bolj neusmiljenega kapitalizma, kar je še posebej razvidno v ikoničnem čustvenem epilogu o tem, kako so zabrisane meje med človekom in strojem. Seveda pa je The Great Dictator v prvi vrsti izredno zabavna komedija zmešnjav, ki posvoji elemente tako nemega kot tudi govoročega filma, Chaplin pa se v svoji govoreči vlogi odlično znajde in strašljivo natančno posvoji vzorce obnašanja velikega diktatorja, ki pristane nekje med egomanijakom in kolerikom, kar niti ni tako daleč od resničnega Hitlerjevega pristopa do reševanja političnih težav. Ena najboljših komedij vseh časov, ki razbija žanrske okvirje in pod fasado smeha ponudi bridki vpogled v prihodnost, kjer so nove diktature nadomestile stare, populizem je še vedno politični program mnogih strank, sovraštvu do drugačnosti pa ni videti konca.

Ocena 5

A Bronx Tale (1993)

Rezultat iskanja slik za bronx tale 1993

A Bronx Tale je film, pomemben iz dveh razlogov; gre za režijski prvenec igralca Roberta De Nira in izredno osebni projekt prav tako igralca Chaza Palminterija, ki je spisal scenarij na podlagi lastne istoimenske gledališke igre. To je namreč spisal kot avtobiografijo in preko zgodbe o odraščanju mladega Colagora Anella v nasilnem Bronxu sredi 60. let, razgalil samega sebe. De Niro in Palminteri sta se projekta lotila smrtno resno in najverjetneje je to botrovalo k nastanku ne ravno popolne, vendar še vedno izredno gledljive, avtentične in nesentimentalne mešanice urbane kriminalke in družinske drame o očetu, vozniku avtobusa (De Niro), ki ga skrbi, da se je njegov sin Colagoro spoprijateljil z lokalnim vplivnim mafijcem Sonnyjem (Palminteri). De Niro suvereno pilotira zgodbo o odraščanju ter se hkrati uspe – sicer na zelo osnovni ravni – dotakniti nekaterih (tudi še danes) vročih tematik kot je porast rasizma v italijanskih četrtih in posledično tudi izbruh medrasnih napetosti. Glavni aduti filma so vzdušno ozračje enako idiličnih kot tudi temačnih 60. let, odlična igralska zasedba in živahno dogajanje, film pa nekoliko držijo nekateri vprašljivi De Nirovi režijski prijemi (večkrat tresoča kamera deluje prej moteče kot vzdušno) ter splošni občutek, da je sicer zelo dobro spisana zgodba nekaj, kar smo videli in slišali že neštetokrat. Noben presežek, toda več kot zadovoljiv režijski prvenec igralskega velikana.

Ocena 4

Dead Man (1995)

Rezultat iskanja slik za THE DEAD MAN 1995

“Moje ime je William Blake. Ali poznate mojo poezijo?” vpraša računovodja iz Clevelanda, ko prispe v zakotno, umazano in primitivno mesto Machine (Stroj), da bi se zaposlil v lokalni tovarni železa. A ob njegovem prihodu nanj čakata blato, mrki pogled, nenadni odpust iz službe, flirtanje z nekdanjo prostitutko in umor njenega bivšega, ki ga smrtno ranjenega požene na beg pred zakonom, vmes pa še sklene prijateljstvo z “vergilskim” vodičem, indijancem Nihčejem. Dead Man, provokativna, nasilna, temačna in bizarno zabavna mojstrovina Jima Jarmuscha, velja za filmarjevo najbolj unikatno delo, ki znotraj žanra klasičnega westerna vnaša elemente psihadeličnosti, surrealizma ter “montypythonovske” črne komedije. Celoten film se vrti okoli smrti oz. posameznikova pohoda skozi prostrano divjino “vic” in po reki do kraljestva smrti oz. večnega lovišča, v zadnjih trenutkih življenja pa še spoznava lepote poezije in narave, ki druga brez druge ne moreta obstajati. Jarmuschova vizija divjega zahoda je vse prej kot idilična, ravno nasprotno; preprosta, toda čudovita črno bela fotografija in bližnji posnetki narave, obdane z blatom, pepelom in tovarnišim smogom poskrbijo za enega najbolj unikatnih in odštekanih portretov tega že pošteno predelanega dela ameriške zgodovine. Zato tudi velja opozoriti, da je Dead Man nekakšna elegična parodija klasičnih westernov, kjer so vsi klišeji na glavo. Srčiko filma kakopak predstavlja elegantna igra Johnnyja Deppa, ki mu družbo delajo zapohani Iggy Pop, modri Gary Farmer in hladnokrvni Robert Mitchum v svoji zadnji filmski vlogi. Nepozabna klasika “čudaškega” westerna.

Ocena 5