The Fog (1980)

Rezultat iskanja slik za the fog 1980

John Carpenter je po velikanskem uspehu še danes ene najboljših grozljivk vseh časov Halloween skušal ubraniti naslov “strašljivega” kralja in si za svoj naslednji projekt izbral nadnaravni triler The Fog. Zgodba filma je dokaj preprosta; majhno obalno mestece na večer 100. letnice ustanovitve zajame gosta megla, znotraj katere se manifestirajo maščevalni duhovi z namenom ubiti vsakogar, ki jim pride naproti. Carpenter se znova izkaže kot mojster vzpostavljanja atmosfere, ki skrivnostni učinek megle izkoristi do maksimuma in pričara nemalo strašljivih prizorov, delujočih po principu manj je več. Če k temu dodamo še značilno hipnotično elektronsko glasbo ter potrpežljivo grajenje napetosti, lahko rečemo, da The Fog predstavlja obvezen ogled za vsakega gorečega oboževalca starošolskih filmskih grozljivk. Ravno zaradi tega, ker je film ves čas izredno napet in zaznamovan z ozračjem, ob katerem bodo gledalci več kot zadovoljno kričali, lahko spregledamo pomankljivosti kot so nezanimivi liki s precej šlampasto razvitimi ozadji (“šlampasto” v smislu, da ozadja sploh nimajo). The Fog ne predstavlja vrhunca Carpenterjeve kariere, je pa navkljub temu odlična atmosferična grozljivka za dviganje srčnega utripa.

Ocena 4

Advertisements

Jackie Brown (1997)

Rezultat iskanja slik za jackie brown 1997

Quentin Tarantino se je sredi 90. let znašel v položaju, ko je lahko svoj status enega najbolj domiselnih filmarjev svoje generacije dvignil na višji nivo ali pa bi preprosto zbledel kot muha enodnevnica. Ti dve usodi sta ga pričakovali po velikanskem uspehu klasike Pulp Fiction in zato si je vzel kar tri leta časa za svoj naslednji projekt, s funkom, denarjem in prevarami obarvano kriminalko Jackie Brown. Na površju se zdi, da skuša Tarantino ponoviti formulo uspeha svojega predhodnika, saj film znova vključuje obilico dialogov s popkulturnimi referencami, gobezdave in pretirano bistre gangsterje, usodne ženske, ki obračajo moške kot za šalo ter dinamični soundtrack, ki gledalca popelje v svet “črnskih kriminalk” tipa Shaft. V filmu spremljamo zgodbo stevardese v srednjih letih, ki skrivaj tihotapi denar za ošabnega prodajalca orožja, vendar pa jo kmalu premaga želja po zgodnji upokojitvi s pomočjo prevare, ki bi jo lahko stala življenja. Jackie Brown sicer ohranja nekaj “duha” svojih prvih dveh filmov, vendar pa uspe ohraniti lastno identiteto in namesto brutalnega nasilja, ekscesov ter dinamičnega dogajanja nekoliko upočasni tempo in ustvari inteligentno detektivsko mišelovko, začinjeno s privlačno žlehtnobnimi liki, domiselnimi verbalnimi bombicami, katere mojstrsko obvlada zgolj Tarantino ter inovativnih prikazovanjem dogajanja iz različnih zornih kotov, tudi s pomočjo “split-screena”, kar filmu doda še nekaj več stila. Jackie Brown je nekoliko bolj umirjena, vendar nič manj strupena in odrezava Tarantinova mojstrovina.

Ocena 5

Superman (1978)

Rezultat iskanja slik za superman 1978

Superman velja za enega najpopularnejših superherojev vseh časov, ki pooseblja upanje ter boj za (pretežno ameriške) vrednote. Njegov lik je bil sprva prisoten v stripih DC, šele ob koncu 70. let pa je bil izstreljen med legende tudi na velikem platnu s spektaklom Superman, v katerem je neuničljivega moža iz jekla odigral nesmrtni Christopher Reeve in osvojil srca gledalcev po vsem svetu. Kako tudi ne, saj Supermana odigra z neverjetnim šarmom in karizmo, še bolj presenetljivo pa je to, da je enako prepričljiv v vlogi odrezavega pogumneža kot skromnega, nesamozavestnega in nerodnega fantiča Clarka Kenta, s katerim se lahko poistoveti vsak gledalec. Lahko bi rekli, da se vsa duša filma skriva v Reeveu in njegovi magnetni igri, ki dokaže, da je bil že od nekdaj rojen za Supermana. A za še tako dobrega igralca, kot je Reeve, je potreben tudi enako dober, če ne še boljši, režiser in Richard Donner svojo nalogo opravi z odliko, saj ustvari zabavno, napeto, domiselno in presenetljivo čustveno odisejado o mladeniču, ki mora odkriti lastno identiteto ter se soočiti z izzivi vsakdana, pri tem pa še občasno rešiti svet pred uničenjem. Posebni učinki dandanes resda delujejo nekoliko zastarelo, vendar bistvo filma ni v njih, ampak predvsem v preprosti in hkrati močni zgodbi o pogumu in iskanju lastne identite. Edino, kar film nekoliko pokvari, je dolgočasen zlikovec Lex Luthor (Gene Hackman, ki se ne more odločiti, če bi igral vlogo hudobneža ali klovna) ter na določene trenutke preveč “risankast” humor. Navkljub napakam je Superman očarljiv poklon večnim superherojem, med katere mož iz jekla nedvomno spada.

Ocena 4

Pulp Fiction (1994)

Rezultat iskanja slik za pulp fiction

Quentin Tarantino je povzdignil nemalo obrvi s svojim prvencem Reservoir Dogs, vrhunskim kriminalnim trilerjem, dopolnjenim s popkulturnimi referencami, brutalnim nasiljem in mnogimi danes ponarodelimi dialogi. A vse to je bila zgolj predigra na veliki met z zmagoslavnim maratonom, imenovanem Pulp Fiction. Film je sestavljen iz treh medsebojno ločenih pripovedi o gobezdavemu duetu nasilnih gangsterjeh, robustnem boksarju ter zapeljivi usodni ženski, ki svoje seksualne apetite poteši z jemanjem vseh mogočih prepovedanih substanc. Pulp Fiction je precej nenavaden film, saj gledalcu nikoli ni povsem jasno, kaj bi Tarantino rad povedal oz. dosegel. Odgovor je preprost; popolnoma nič. Naslovu primerno je pričujoči film navaden šund, samoironična karikatura sveta, v katerem živimo, ki se strga z verige in počne praktično vse, kar se mu zljubi. Je nasilen, napet, strašansko zabaven, namerno bebav, grotesken, neokusno ciničen in močno spominja na mokre sanje pubertetnika, ki najde zadovoljstvo v prelivanju krvi in vseh drugih možnih načinih pretiravanja. A po drugi strani Tarantino svoje “neumnosti” zabeli z zdaj že značilnimi dolgimi in strašansko zabavnimi dialogi, inteligentno spisanim scenarijem, naravnost vrhunsko igralsko zasedbo, ki pogosto parodira samo sebe ter divjim tempom, ob katerem je praktično nemogoče izgubiti koncentracijo. Pulp Fiction je film, katerega moč se skriva v tem, da se požvižga na vse konvencionalne prijeme sedme umetnosti, politični korektnosti in lažnemu liberalizmu pokaže sredinca in pri tem zmagoslavno počisti s konkurenco. Eden redkih filmov, ki se jih uvršča med mojstrovine, pa četudi nima ničesar za povedati.

Ocena 5