The Usual Suspects (1995)

Brez naslova

Kdo je Keyser Soze? To vprašanje se je zasidralo v popkulturo 90. let in postalo sinonim za filmsko uganko, katere namen ni iskanje odgovorov, ampak gledalca zvijačno oddaljiti od njih. Vse to in še več počne Bryan Singer (trenutno v nemilosti javnosti zaradi hudih obtožb o spolnem nadlegovanju in zlorabah mladih fantov) v misteriozni neo-noir kriminalki The Usual Suspects. Film predstavi zamotano zgodbo o petih kriminalcih, ki se po neuspešnem zaslišanju na policiji odločijo sodelovati pri drznem roparskem podvigu, splet okoliščin pa jih pripelje do urbanega mita, razvpitega kriminalca Keyserja Sozeja, ki od peterice zahteva, da zanj opravi tvegano nalogo s preprodajo mamil. Film je navidezno zastavljen kot kriminalka, v katerem se z vsakim namigom prebijamo do razpleta, toda gledalec (vsaj prvič) se niti ne zaveda, da ga Singer ves čas vleče za nos in uporablja razne domiselne trike (od spretne uporabe kamere, nezanesljive pripovedne niti pa vse do niti malo motečih časovnih preskokov med preteklostjo in sedanjostjo), da bi ohranjal iluzijo resničnosti oz. da bi gledalec razmišljal tako kot nekateri junaki filma, ki so tako zapičeni v eno interpretacijo dogodkov, da najbolj ključnih sledi ne opazijo. Odlična igralska zasedba, kjer dominirajo predvsem umirjeni Gabriel Bryne, podivjani Stephen Baldwin in spletkarski Kevin Spacey naredijo film še bolj gledljiv, Singerjevo mojstrsko ohranjanje živahnega tempa in napetosti pa gledalca razvajajo vse do zadnje minute. Edina težava filma je zgolj v tem, da po zakjučnem razkritju uganka ni več tako mikavna kot prvič, toda kljub temu izdelek ponudi ogromno razlogov za večkratni ogled.

Ocena -5

Advertisements

Blood Simple (1984)

1

Filmski prvenec bratov Coen spada v žanr filma noir iz dveh praktičnih razlogov; zaradi omejenega proračuna, ki sta ga brata imela na voljo in njune želje, da bi posnela – recimo temu – “ljubezensko pismo” žanru, ki ga obožujeta. Blood Simple sicer ni klasični film noir, saj se ne odvija v urbani džungli, obdani z meglo, dežjem in smogom, ampak gledalca popelje v soparni in nič mračni Teksas, kjer je že v uvodni naraciji pojasnjeno, da gre za tisti del dežele, kjer se mora vsak posameznik znajti sam. Sredi tega vročega okolja se znajdejo bogataš Marty, ki najame sluzavega zasebnega detektiva (žlehtnobno zabaven M. Emmet Walsh), da bi našel dokaze o ženini nezvestobi. Ko so sumi potrjeni, Marty naroči detektivu, naj umori ženo in njenega ljubimca, toda preprosto opravilo se kmalu zaplete in pot do cilja postaja vse bolj umazana in krvava. Blood Simple resda posvoji klišejski zaplet o ljubosumnih možeh, ki se skušajo maščevati svojim nezvestim ženam, toda znotraj tega brata Coen poskrbita, da nobena minuta filma ne izpade kot pogrevanje stare “župe” in predvidljivo kopičenje že neštetokrat videnih vzorcev. Za takšen rezultat se je potrebno zahvaliti vrhunskemu tempu, nekonvencionalnemu pripovednemu toku, odličnim igralskim predstavam (poleg Walsha se v vlogi netipične usodne ženske odlično znajde Frances MacDormand) ter enemu od najbolj napetih, mojstrsko izvedenih in surovih klimaksov v zgodovini filma. Seveda se filmu pozna nekaj začetniških napak (liki bi recimo lahko bili bolje razdelani), toda Blood Simple je več kot vzpodbuden začetek kariere legendarnih bratov Coen.

Ocena +4

Angel Heart (1987)

Angel Heart je še eden od tistih filmov, ki so bili ob izidu deležni precej odklonilnega odziva tako stroke kot javnosti, danes pa se jih uvršča med najboljše predstavnike žanra.  Film režiserja Alana Parkerja je sprva zastavljen kot noir kriminalka o zasebnem detektivu (Mickey Rourke, ko ga še niso pokopali zvezdniško obnašanje, vse možne odvisnosti in razvrat), ki po naročilu skrivnostnega Louisa Cyphra (Robert De Niro) preiskuje izginotje jazz glasbenika, kmalu pa se lov za pogrešanim spremeni v nekaj bistveno bolj surrealnega, morečega in strašljivega. Film si spretno izposoja “klišeje” posameznih žanrov (že omenjeni film noir, psihološki triler in okultna grozljivka) in jih zaparkira v presenetljivo koherentno celoto, kjer gledalec nikoli ne dobi občutka, da je kakšen del zgodbe odveč ali pa nevmesen. Za izvrsten rezultat je zaslužen tudi zvezniški ansambel, kjer poleg Rourka (ta je s svojim zanemarjenim šarmom idealen za lik uporniškega detektiva) in De Nira svojih petnajst minut slave doseže tudi tedaj vroča Lisa Bonet, ki sicer zbuja pozornost bolj zaradi škandalozne golote kot pa zavidljivih igralskih sposobnosti. Bilo bi krivično, če bi pozabil omeniti izvirno simboliko, nekonvencionalno pripovedno nit in prepričljivo atmosfero, ki z lahkoto zmeša prefinjenost klasičnega filma noir in moderne krvave grozljivke v nepozabno filmsko izkušnjo. Moderna klasika.

Ocena 5

Goodfellas (1990)

Rezultat iskanja slik za goodfellas 1990

Do začetka 90. let minulega stoletja se je Martin Scorsese že dodobra uveljavil kot eden najbolj kreativnih in provokativnih filmskih umov v Hollywoodu, vendar pa ni nihče slutil, da so vsi njegovi filmi do tega trenutka služili kot generalka k projektu, ki ga je za vedno naredil legendarnega. Goodfellas je resnična življenjska zgodba mafijca Henryja Hilla, ki je že od malih nog sanjal o dnevu, ko bo postal gangster, se do svojega 20. leta povzpel na najvišja mesta v mafijski družini, nato pa ga je splet nesrečnih okoliščin in nenadne usmrtitve njegovih tovarišev prisilile, da je postal ovaduh in del programa za zaščito prič. Goodfellas se na podoben način kot epopeja Godfather ukvarja s svetom organiziranega kriminala in njegovih pripadnikov, vendar pri tem ne izriše jasne meje med dobrim in zlim, zato se distancira od odkritega demoniziranja kriminalcev in raje svoj čas nameni neolepšanemu, nasilnemu in temačnemu prikazu vzpona in padca človeka, ki je izkusil vse prednosti kot tudi slabosti kariere, katero je izbral. Filmu na čelu poveljuje “sveta igralska trojica”, kjer se poleg hladnokrvnega morilca Roberta De Nira in hiperaktivnega psihopata Joa Pescija samozavestno izpostavi vrhunski Ray Liotta, ki odigra življenjsko vlogo svoje kariere. Vrhunska montaža, inovativna uporaba kamere, odlični soundtrack uspešnic iz 50., 60. in 70. let ter dinamično dogajanje, kateremu v skoraj dveh urah in pol nikoli ne zmanjka sape, naredijo iz Goodfellas tiste vrste film, po katerem bi Scorsese lahko zaključil svojo režijsko kariero. Čeprav bi moja malenkost po okusu na prvo mesto postavila Raging Bull in Bringing Out The Dead, je Goodfellas upravičeno ena največjih filmskih klasik 20. stoletja.

Ocena 5