Lep dan… za depresijo

Depression: Facts, Statistics, and You

Duševne težave še vedno ostajajo nekakšna tabu tema v naši družbi, vendar si upam trditi, da se stanje na tem področju izboljšuje. Tragične novice o npr. mladem človeku, ki si zaradi težav z duševnim zdravjem vzame življenje, vsaj po mojem mnenju veliko ljudi sprejme z veliko empatije in sočustvovanja. Zelo redko sem bil v živo ali preko spleta deležen reakcij ljudi, ki bi se iz teh stanj odkrito norčevali in ljudi, ki trpijo, šikanirali. A težava je v tem, da ljudje to empatijo do človeka, ki boleha za psihično boleznijo, jemljejo resno šele tedaj, ko je prepozno. Današnja družba je še vedno preveč agresivna, egoistična in brezbrižna, da bi lahko preprečila takšne tragedije (če smo pošteni, jo tudi nikoli docela ne bo), vseeno pa se zdi, da se o sami tematiki vse pogosteje govori. In kar je še najbolj pomembno; da o njej spregovorimo odkrito in brez olepševanja.

Depression: it's a word we use a lot, but what exactly is it?

Depresija in druge psihične motnje so najbolj pasje in zahrbtne bolezni na tem svetu. Tudi zato, ker zanje ni čudežnega recepta. Ker ne moreš zvrtati luknjo v glavo, mračne misli potegniti ven in živeti naprej srečno in zadovoljno. Še več; mnogi se s temačnimi mislimi srečujejo celo življenje, le da jih tekom časa ob ustreznem zdravljenju (s pomočjo zdravnikov, v veliki meri pa kar sam) znajo obvladovati, sprejeti ali jih celo uporabiti v bolj produktivne namene (npr. da svoja občutja spraviš na papir v obliki dnevniškega zapiska, pesmi itd.). Depresija zna biti včasih tako naporna, da je že o njej pisati pravi napor. A ravno to je tisto, kar se pri boju z njo zdi najbolj pomembno; da se ji upremo, da prepoznamo njen obraz in s tem najdemo tudi načino, kako jo nesramno brcnemo v rit. Kako izgleda povprečen dan v družbi depresije? Verjetno je najbolje, če opišem en dan v mojem življenju izpred nekaj let, ko sem se spopadal s psihičnimi težavami

Quantitative Similarity of Depression Tools | Sapien Labs ...

Zjutraj se zbudiš naveličan. Rad bi spal, vendar ne moreš. Nekdo ti na levo uho reče, da se spravi iz postelje, ker je že dan in te čaka delo, na desnem pa ti nekdo drug šepeta, da je popolnoma vseeno, če vstaneš, ker bo itak vse, kar boš čez dan naredil, brez pomena. S težavo se spraviš na noge in zagledaš sonce. Na živce ti gre. Če bi imel v roki kamen, bi ga vrgel proti nebu in sklatil sonce dol, da bi za vedno ugasnilo. Potem začneš hoditi od ene točke do druge in obstajaš. Ne živiš, ampak obstajaš. Tvoje telo je lupina, v njem ni ničesar. Na vsaki točki, kjer se ustaviš, imaš občutek, da počneš eno in isto dolgočasno stvar, ki si jo delal že včeraj in predvčerajšnjim, tvoje življenje pa se ni spremenilo na bolje. Začneš se spraševati, če to, kar počneš, sploh ima kakšen pomen. Zlobni glas ti znova šepeta, da si na svetu samo zato, da si v nadlogo vsem, še posebej pa sebi. Hodiš med ljudmi, njihovi obrazi ti grejo na živce. Vsi se ti zdijo isti. Dolgočasni. Pusti. Če te kdo ogovori, si želiš samo to, da bi utihnil in šel naprej do koga drugega, ki bo pripravljen prenašati njegove litanije. Ti za to nimaš časa. Tečeš in tečeš, ker bi rad prišel nekam, vendar ne veš, kam. Če se ustaviš, te nekdo nadere, da si navadna lenoba, da ne boš s takšnim postopanjem naokoli ničesar dosegel in da so vsi okoli tebe dosegli tako veliko, ti pa si še vedno navadna zguba. Rad bi ignoriral te zlobne misli, vendar ne gre. Nimaš pojma, kaj bi sam s sabo in svojimi življenjem. Edino, kar veš, je to, da te tek utruja in da si proti večeru tako zgaran, naveličan in prazen, da ti drugega kot to, da se vržeš v posteljo in zaspiš, sploh ne preostane. Ko spiš, uspeš vsaj za nekaj ur izklopiti misli in biti nekje drugje. Morebiti v sanjskem svetu, kjer se počutiš sprejetega.

Potem pa se znova zbudiš in ponoviš sranje prejšnjega dne.

To je sicer samo ena od mnogih zgodb na to temo. In trajalo je kar nekaj časa, preden sem uspel ta občutja spraviti iz glave na papir. In šele tedaj, na papirju, sem dobil občutek, da niso tako grozna in da jih lahko premagam. Vse, kar se skriva v naših glavah, je namreč “grozno” oz. vsaj tako se nam takrat zdi. Mislimo, da smo nori. Mislimo, da nam ni pomoči. Mislimo, da nam kaj drugega kot prisilni jopič ne preostane. Mislimo, da bomo pristali na kavču pri zavaljenem starem psihiatru iz avstroogrske šole, ki bo naše težave zdravil z elektrošoki in mlatenjem po hrbtu.

Depression

In da ne bo pomote; niste krivi, če se bojite spraviti svoja občutja ven iz glave. To zahteva veliko poguma in odločnosti, vendar pa boste ob koncu skoraj vedno začutili vsaj malce čustvene katarze in olajšanja, da vse le ni tako grozno, kot se zdi. Da je to, kar čutite, pravzaprav nekaj normalnega. Nekaj, kar v določenem trenutku čuti vsakdo izmed nas. Če vas boli srce, pomeni, da ste še vedno živi in da vam ni vseeno. Če pa res potrebujete malce dviga samozavesti,priporočam ogled šova Jerryja Springerja ali pa prenose sej slovenskega parlamenta. Tedaj boste videli, da niste izgubljen primer in da se lahko prebijete čez svoje težave.

Laži, žaljivke in teater Nove24

Prvi izmed medijev v sklopu Nova24 že oddaja | Žurnal24

Medijsko hišo Nova24 so ustanovili leta 2016 z razlogom, da bi slovenski javnosti ponudila “alternativni medijski glas, ki bo odražal vrednote evropske desnice”. Na prvi pogled se zdi vse lepo in prav; živimo v demokraciji in hočeš nočeš, imajo pravico do izražanja svojega mnenja prav vsi in to ne glede na to, če si na levi ali desni strani političnega pola. Mene sicer moti, da se naš politični prostor vedno znova zreducira zgolj na levo in desno, medtem ko je sredina pogosto interpretirana kot opcija za ljudi, ki se obračajo po vetru. Sam osebno se nagibam bolj na levo, pa četudi imam določena bolj “konzervativna” prepričanja in prijateljujem tudi z ljudmi, ki pripadajo drugi opciji in četudi se z njihovimi pogledi včasih ne strinjam, jih lahko vsaj sprejemam, dokler mi niso vsiljena ali podana na način, ki je namenjen zgolj pumpanju egov.

Ministrstvo za kulturo projekta Nova24TV ni prepoznalo kot dovolj ...Nova24 je torej prevzela vlogo “glasnika desnice”, toda to je bila zgolj fasada za precej bolj umazano ozadje; omenjena medijska hiša je namreč nastala v tesnem sodelovanju s Slovensko demokratsko stranko (SDS) in že ta podatek je dovolj, da smo mnogi podvomili v uradne razloge za njeno rojstvo. Če določen medij nastane v zavezništvu z določeno politično stranko in je od nje tudi financiran, je praktično nemogoče govoriti, da bo ta predstavljal objektivno oz. neodvisno novinarstvo. In Nova24 je dokaj hitro pokazala svoje prave barve; ni šlo za medij, ki bi predstavljal glas desnih volilcev, ampak za odkrito propagandno trobilo stranke SDS. A vse ni ostalo zgolj pri propagandi; Nova24 je v štirih letih obstoja postala sinonim za t.i. “fake news” medij, pa četudi se je perverzno oglaševal za “prvi medij v službi resnice”. Ogromno njenih novic temelji na govoricah in napol skuhanih teorijah zarote, veliko je pa tudi takšnih, ki so popolne izmišljotine ali pa izredno primitivne in žaljive litanije, namenjene diskreditaciji političnih nasprotnikov. Kar pa je še bolj absurdno; Nova24 ne napada samo “levake”, ampak tudi lastne ljudi, torej predstavnike slovenske desnice, ki so se na tak ali drugačen način zamerili Janši in stranki SDS. Ljudmila Novak in nekdanji član SDS Andrej Čuš sta recimo še danes podvržena napadom omenjenega medija, pa bi ju težko označili za “levaka”.

Danes je Nova24 greznica laži, manipulacij, gostilniškega primitivizma in brezsramnega pranja možganov že tako zavedenih in prestrašenih “slovenceljnev”. Priznati moram, da sem se nekaj časa prav prijetno nasmejal vsem norostim in idiotizmom pisunov tega tretjerazrednega pofla, a po določenem času me je smeh minil. To, kar se gre Nova24 danes, ni več smešno, ampak zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče zato, ker omenjena medijska hiša s svojo prisotnostjo sramoti novinarski poklic, hkrati pa slovenski prostor zastruplja s sovražnim govorom, prostaškostjo, aroganco in političnim fanatizmom. Zaskrbljujoče pa tudi zato, ker mnogi bralci Nove24 nimajo težave s tem, da medij javno sramoti ljudi, ki niso “njihovi”, širi sovražni govor in zatira drugačnost.

Da pa ne bom izpadel enostransko, si bom nalil čistega vina; veliko slovenskih medijev je potrebnih konkretne avtorefleksije in boljšega razumevanja sveta, v katerem se nahajajo. Četudi se nagibam bolj v levo, me recimo moti radikalnost in aroganca, v katero je recimo padla revija Mladina v zadnjih letih. Motilo me je, ko je npr. Mladina objavila fotografijo Branka Grimsa in njegove družine, zraven pa pripela sliko družine nacista Goebbelsa. To se mi je zdela izredno neokusna in primitivna poteza, še posebej, ker so bili vanjo po nedolžnem vrženi Grimsovi otroci. Navkljub temu pa je Mladina (vsaj zaenkrat) še prebavljiva, kar pa za Novo24 ne bi mogel reči.

Vabilo k sodelovanju: Pridružite se nam! | Nova24TV

Vem, kaj boste porekli. Če ti ne paše, pač ne beri. Toda tukaj je govora o mnogo večjem problemu; o tem, da je Nova24 zbanalizirala novinarstvo, ga zreducirala na brezsramno propagadno trobilo in zgradila vtis, da lahko vsak polpismen kmetavzar, ki je ponosen na lastno nerazgledanost, primitivnost in ošabnost, postane novinar v službi “resnice”. In bojim se, da bi podobna pravila igre v prihodnosti ubrali tudi ostali slovenski mediji, še posebej, če bi v Sloveniji zavladalo politično enoumje. Tukaj ni več govora o tem, katero politično opcijo forsira Nova24. Tukaj je govora o tem, kako Nova24 sistematično zatira svobodo govora in zavira možnost izmenjave različnih mnenj in konstruktivnih debat. In nenazadnje; tu je govora o tem, kako Nova24 vzpodbuja, da greš lahko za dosego svojih cijev tudi čez “trupla”, če si seveda “naš”.

Koliko časa še?

Tesnoba v času kolere

Rezultat iskanja slik za massive panic

Če bi mi pred slabim mesecem dni rekli, v kakšnem stanju se bo znašla naša mala država Slovenija, vam verjetno ne bi verjel. Sicer je koronavirus resna nevarnost človeštvu že lep čas, ampak zdi se, da ga nismo jemali resno, dokler ni začel trkati na vrata naše države. Še bolj zaskrbljujoče je, da smo soseda države, ki jo je virus najbolj prizadel; govora je namreč o Italiji. Tam že lep čas vlada karantena, ljudje ostajajo zaprti v svojih stanovanjih in čakajo, da se bodo dnevi vrnili v normalo.

Verjetno se marsikdo z mano ne bo strinjal, vendar se mi zdi, da se je naša država (vsaj na začetku) na širjenje virusa odzvala pravočasno in brez odvečne panike. Ukrepi države tako niso popolni in Janševa vlada je že sprejela nekaj vprašljivih (beri; zavajajočih) metod zajezitve širjenja okužbe. A tokrat bom politiko pustil ob strani in izpostavil bistveno bolj pereč problem, zaradi katerega se virus “pridno” širi po Sloveniji; idiotizem civilnega prebivalstva, ki ne zna upoševati niti najbolj osnovnih navodil in z užitkom izziva usodo. Kljub opozorilom, da bi bilo za vse najbolje, če ostanejo doma, vsaj dokler se situacija ne normalizira, se mnogi še vedno v velikem številu sprehajajo po ulicah, zadržujejo na igriščih s svojimi otroci in se preprosto obnašajo, kot da zanje pravila ne obstajajo. Še bolj problematična pa so mnoga slovenska podjetja, ki še niso zaprla svoje proizvodnje in prepustijo delavce okolju, kjer se lahko izredno hitro okužijo. Ta aroganca in posmehljiv odnos do resne situacije je v bistvu bolj zaskrbljujoča kot sam virus. In še enkrat rečem; če bi se ljudje držali pravil, bi bilo število okuženih bistveno manjše.

Sedaj pa bom moral biti nekoliko bolj oseben, saj bi rad izpostavil še eno plat histerije, ki trenutno vlada v Sloveniji; psihični pritisk na posameznike, ki trpijo za psihičnimi težavami. Sam sem po naravi hipohonder in moja pretirana skrb za zdravje me je pred dobrimi 12. leti pahnila v leto in pol obdobje težke depresije. Četudi sem od takrat naprej že močno napredoval, je ta tesnoba oz. skrb za zdravje še vedno prisotna ob meni in včasih je tako pretirana, da lahko ustvari simptome, ki sicer ne obstajajo. Saj se spomnite prizorov iz kakšne komedije, kjer piflar ob napadu panike začne jemati razpršilo za lažje dihanje… četudi je v filmu to prikazano na namerno komičen način,  so takšne reakcije v vsakdanjem življenju bolj pogoste kot se zdi. Tudi pri meni; ob epizodah, ko me zgrabi panika, čutim, da ne morem dihati, čeprav je z mojimi pljuči vse v redu. Ali pa me začne boleti določen del telesa, ki je sicer popolnoma zdrav.

Nekaj takšnega se mi je zgodilo v prvih dveh izbruha virusa v Sloveniji. Ker spadam med rizično skupino (astmatik), sem se kakopak hitro zaprl med štiri stene in zapustil hišo le ob najnujnejših opravkih. V tem času nekakšne “karantene” izkoristim več časa za projekte in branje interneta, še posebej na tematiko koronavirusa, da se poučim o ukrepih, ki bi preprečili širjenje okužbe. Problem pa nastane, ko na internetu, še posebej na družabnih omrežjih, naletim na popolnoma kontradiktorna sporočila; približno 90% le teh je namenjenih širjenju panike, lažnih novic, nepreverjenih govoric in manipulaciji z javnostjo, preostalih 10% pa nosijo neko težo. In lahko si predstavljate, kako se v trenuti situaciji počuti nekdo, ki ga daje tesnoba in hipohondrija. Predstavljajte si, da vsaj 20 – krat na dan nehote prebereš sporočilo o tem, da boš pofilal, da si že okužen, le da tega ne veš, da je prišel sodni dan in da nam ni rešitve. Hočeš ali nočeš lahko hitro podležeš tej paniki, kar se odraža tudi na samem telesu; naenkrat dobiš občutek, da te vse boli, da se dušiš, da imaš v sebi parazita, ki ga nikakor ne moreš spraviti ven in da lahko že čez teden dni pristaneš pod šesto rušo.

Kaj ti v takšnih trenutkih sploh ostane? Moj nasvet; držite se ljudi, ki jim zaupate in jih bolj kot širjenje panike zanima kako se na razumen način soočiti z nastalo situacijo. Ne škodi tudi pogovor s kom iz “stroke”, ne pa z internetimi kamiličarji in amaterji, ki zelo radi igrajo generale po izgubljenih bitkah. To je edino, kar vam bo pomagalo skozi te neprijetne tedne čakanja na normalizacijo situacije.

Nikomur pa ne bom govoril, naj ostane doma. Če si tako butast, da se ne zavedaš resnosti situacije in greš po nepotrebnem izzivat usodo, pa naj bo temu tako. Tukaj vam jaz nimam kaj za pomagati. Zdaj sem v tistih letih, ko iditom ne bom več razlagal, da so idioti. Če si star čez 20 let in ne razumeš pomen besede pandemija, potem ti še – po zasausko – žiu buh ne more pomagati.

Črna maša Janeza Janše

65128938_jansa_fp-xl

V normalno funkcionalni državi bi takšni osebki, kot so Janez Janša, že zdavnaj pristali na smetišču zgodovine. A zavoljo njegove zveste baze vernikov in dejstva, da ga v parlamentu obkrožajo stranke, ki bi jih prizanesljivo lahko opisali kot panične kure brez glave, je Janša še vedno figura, okoli katere se vrti celotna domača politična arena. Zato ne preseneča, da se mu je še tretjič uspelo povzpeti na “ablast”, tokrat s pomočjo kvizlinških političnih trupel SMC in DESUSa, ki sta svojo odločitev za zavezništvo z Janšo argumentirali s pojasnilom, da se jima gre za ohranitev politične stabilnosti države.

Kako točno se bo odražala ta stabilnost, ni jasno. Janša je že večkrat dokazal, da je diktator, ki ne išče sodelavce, ampak podrepnike. Janša je prav tako dokazal, da je nesposoben voditi državo brez ustvarjanja ideoloških sporov, zahrbtnih podtikanj, laži, ponaverb in sklepanja sumljivih poslov, ki segajo že v prvo polovico 90. let. DESUS in SMC me lahko futrata še s toliko argumenti, ampak zame je bolj ali manj jasno, kaj se dogaja; obema strankama je bolj kot načelnost pomemben obstoj. Tako DESUS kot SMC vesta, da bi v primeru predčasnih volitev leteli čez vhodna vrata parlamenta in s tem izgubili vse poslanske privilegije, zato sta oportunistično pokleknili pred Janšo in mu prodali svoji duši. Bolje povedano; prodala sta svoji duši stranki, ki je obe še pred kratkim vlačila po svojih propagandnih trobilih, osebno žalila in poniževala, kjerkoli in kadarkoli se je pač dalo. No, s to potezo sta si SMC in DESUS zagotovili zgolj to, da bosta v bližnji prihodnosti postali politični trupli. Vsaj upamo, da do tega pride.

A bilo bi zmotno trditi, da del odgovornosti za Janšin ponovni vzpon na oblast ne nosijo tudi tisti, ki so sicer izrazito “anti-janševski” in mu stojijo na nasprotnem bregu. Veliko političnih strank v našem prostoru je bilo namreč izvoljenih v parlament izključno zaradi prepričanja “bolje-mi-kot-Janša”. Problem nastane v tem, da stranke zunaj tega niso nikoli ponudile ničesar oprejemljivega in so javnost futrale zgolj s populističnimi puhlicami in praznimi parolami, katerim ogromno ljudi že več kot 20 let ne zaupa več. Ampak bolje oni kot Janša, kajne? Še najbolj pa je razočarala Levica, za katero se vse bolj zdi, da hoče ostati večna opozicija, ker ji ta položaj najbolj odgovarja in ker se boji sprejeti kakršnokoli odgovornost. Da o njenem “malo-tu-malo-tam” paktiranju z Marjanom Šarcem in iskanju izgovorov proti sklepanju kompromisov niti ne govorim.

Zdi se neverjetno, kako Janši na nek način vedno uspe ostati relavanten in politično vpliven.  A to ne zaradi tega, ker bi bil sposoben politik. Njegov edini adut niti ni on sam, ampak okolje, v katerem se nahaja. Slovenska politika s svojo nenačelnostjo, pohlepom, oportunizmom, strahopetnostjo in klanjem za stolčke omogoča Janši, da lahko še naprej cveti. Nenazadnje se Janša v tem okolju dobro znajde, ker je sam isti; bivši partijec, ki je dobesedeno čez noč spremenil svoje idološke barve, ker se mu je bolj splačalo in z “ablastjo” obeseden absolutist, ki ima zgolj to “srečo”, da je politik v politično zaostali državi.

Janša ni prvi v mestu, niti prvi na vasi. Je prvi v štali, imenovani Slovenija.

Kristus vodi, raja blodi

Rezultat iskanja slik za ana soklič

Končal se je slovenski izbor za pesem Evrovizije in sodeč po odzivih javnosti se ponavlja stara zgodba; zmagovalna pesem Ane Soklič je zanič, izpadli bomo v finalu, babnica ne zna peti, nehajmo zapravljati denar za Evrovizijo in dajmo raje pomagat tistim, ki nimajo za kruh (pustimo ob strani verjetnost, da večina tistih, ki pozivajo k humanitarnosti, za pomoči potrebne celo leto ne storijo nič) itd. A letos je poleg že ustajene folkore javnost razburila izjava Sokličeve ob zmagi: “Samo Jezus Kristus je ta, ki nas vodi skozi življenjske poti.” 

Zahvale Bogu oz. v tem primeru Kristusu so sicer pogoste pri zahvalnih govorih in te same po sebi niso nič spornega. Premislite o tem, kolikokrat v življenju ste že slišali govor, v katerem se je nek objokan zvezdnik ob prejetju nagrade ali pomembni zmagi zahvalil družini in Bogu. Še več; zahvale Bogu so tako pogoste, da so že postale kliše, ki je pogosto uporabljen v kakšnih skečih, kjer se norčujejo iz pretirano čustvenih in na robu izbruha slapa solza potisnjenih posameznikov. Skratka; da se nekdo zahvali Bogu za vodenje skozi življenj, ni nič neobičajnega ali spornega. Zakaj je potemtakem Anina izjava razburila slovensko javnost?

Prvi razlog je, da živimo v časih splošne preobčutljivosti in histeričnosti za vsako malenkost. Dandanes je težko speljati kakršenkoli govor, ne da bi ob tem ujezil določen del javnosti, še posebej v tako zaplankanem prostoru, kot je Slovenija. Če si lahko privoščim malce pretiravanja; če v zahvalnem govoru omeniš očeta pred materjo, si zagovornik tiranskega patriarhata, če pa obratno, si mamin sinko. Če v govoru omeniš zavzamenje za pravice LGBT skupnosti, si pervernež. Če v govoru omeniš, da črtiš Janšo, si nedomoljub, izdajalec in rdečkar. Če v govoru omeniš, da ti gre na živce Levica, si fašist, rasist in kapitalist. Skratka; če želite, da vaš govor ne bi prizadel nikogar, je najbolje, če samo rečete “hvala” in karseda hitro spokate iz odra.

Kaj je torej Ana storila narobe? V bistvu nič. Izrazila je svojo naklonjenost veri, ki ji očitno pomaga skozi življenje. Veliko ljudi je takšnih in tudi osebno jih poznam. Zdi se absurno, da se zdaj določen del javnosti obnaša, kot da bi javno zanikala holokavst ali pa pozivala k ukinitvi LGBT skupnosti. Še bolj pa je absurden odziv tistih, ki se sicer javno propagirajo za “progresivne” in “strpne”, v tem primeru pa uporabljajo retoriko, ki je bližja tisti, ki jo uporablja desničarska javnost. Eden od pogostih očitkov glede Anina izjave je namreč ta, da ona na javni televiziji nima kaj za izražati svoja verska prepričanja in da ni nič narobe, če je verna, samo naj to vero zadrži zase.

Kot prvo; človek se lahko v zahvalnem govoru pokloni, komur pač želi, pa če je to Kristus, Alah, Krišna, starši, punca, fant, pes, mačka, krava ali mravljinčar. Poante zahvalnih govorov so v tem, da v njih izražiš tisto, kar tebi pomeni največ. Zakaj bi potemtakem nekdo moral potlačiti svoja verska čustva, če mu / ji ta pomagajo v vsakdanjem življenju? In kot drugo; prepričanje, da nas to, da je nekdo veren, ne moti, samo naj to zadrži zase, močno spominja na neko retoriko iz druge zgodbe. Na tisti del v letu, ko se organizira Parada ponosa in se slovenska javnost zmrduje nad tem, da sicer nima nič proti gejem in lezbijkam, samo naj svojo ljubezen izražajo za štirimi stenami in nam dajo mir.

Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem sinoči prebiral komentarje nekaterih posameznikov, ki se imajo sicer za zelo liberalne in so jih polna usta o posameznikovi pravici do svobode izražanja, kako se zatekajo k retoriki, katero ostro obsojajo. To so namreč isti posamezniki, ki sicer zagovarjajo gradnjo džamij in pravico do izražanja verskih čustev muslimanske skupnosti (s čimer ni seveda nič narobe, ker imajo muslimani tolikšno pravijo do izražanja verskih čustev kot kristjani), njihova toleranca do verske svobode pa se nenadoma konča, ko je govora o katoliški veri.

Sedaj se je vredno vprašati; ali bomo dovoljevali pravico do verskega izražanja ali zgolj tistim, ki odgovarjajo našim nazorom?