Greta, zgin domou!

Rezultat iskanja slik za GRETA activist

Včeraj so se širom po Slovenijo odvili protesti mladih v namene opozarjanja na vse slabše okoljske razmere in nečimrni odnos oblasti do reševanja le teh. Serijo uličnih protestov, ki so zajeli celotno Evropo, je sprožila 16 – letna Greta Thunberg, švedska okoljska aktivistka, ki se zavzema za zaustavitev globalnega segrevanja in negativnih klimatskih sprememb. Greta hkrati služi kot trden dokaz tistim, ki mlado generacijo podolgem in počez razglašajo za leno, zdolgočaseno, razvajeno in neperspektivno, katerih je popolnoma vseeno za prihodnost našega planeta. Seveda se na tem mestu poraja veliko vprašanje, kaj se bo z Greto zgodilo v prihodnje; bo zrasla v globalno gibanje, ki bo resnično začelo dosegati spremembe v svetu ali pa bo utonila v pozabo skupaj z ostalimi aktivističnimi modnimi muhami?

Povezana slika

Bojim se, da se glede na pretekle izkušnje zdi druga možnost bolj realna; spomnite se slovenskih študentov in dijakov, ki so pred dobrimi 15. leti na Črni sredi protestirali za svoje pravice, četudi na koncu od vsega skupaj ni bilo (skoraj) nič. Danes se verjetno večina prisotnih na protestih niti ne spomni, da je bila tam. Spomnite se tudi famozne kampanje Kony 2012, ki je leta 2012 sprožila medijski lov za Josephom Konyjem, vodjo uganske gverila, ki v svoje vrste novači tudi otroke in jih napeljuje k nasilju in posiljevanju civilnega prebivalstva. Kony je bil aktualen mesec ali dva, potem pa se je ljudstvo svojo pozornost preusmerilo drugam. Upravičeno se bojim, da bo nekaj takšnega doletelo tudi Greto, ki jo bo slej ko prej nadomestil nek drug aktivist.

Rezultat iskanja slik za GRETA protesti

Navkljub temu pa se moram obregniti ob odziv širše javnosti na včerajšnje proteste. Iste javnosti, ki mladim očita brezbrižnost, razvajenost in splošno lenobo. In glede na to, da so se mladi aktivirali in šli na ulice, bi pričakovali, da jih bo omenjena javnost podprla? Nak. Dobrodošli v Sloveniji, dragi moji. Dobrodošli v deželi shizofrenikov, ki mislijo eno, govorijo drugo in zraven počnejo še nekaj tretjega. Ko so mladi zavzeli ulice, je javnost preko tipkovnic skočila v zrak in začela na vse možne načine diskreditirati proteste; od izgovorov, da so njihova prizadevanja zaman, nizanja političnih zarot, ki je organizirala proteste za pranje možganov mladih, očitkov, da so dogodek mladi izkoristili za špricanje šole pa do objavljanja “lažnih” fotografij odvrženih smeti iz lanskega Martinovanja v Mariboru, češ da gre za posnetke iz včerajšnjega protesta. Namesto, da bi z mladimi stopili skupaj in jih podprli, se kakopak temu z vsemi štirimi upiramo.

Takšen odziv javnosti sicer ni nepričakovan; skoraj vsak protest v Sloveniji doslej je bil pospremljen s ciničnim norčevanjem iz tistih, ki so šli na ulice in diskreditacijo njihovega početja. Pripombe večinoma letijo iz ust prdcev srednjih let, ki so jih polna usta lažnega humanizma in solidarnosti, v resnici pa skrbijo zgolj za svoj vrtiček in potihem upajo, da bo sosedu crknila krava, da mu bodo potem lahko pridigali o tem, kaj je storil narobe.

Rezultat iskanja slik za PROTESTI V SLOVENIJI

Še najbolj všeč pa mi je argument v stilu: “Zakaj pa se borite za svoje pravice, a mislite, da je nam kaj boljše?” Z drugimi besedami; če sem jaz preveč len, nemotiviran in prestrašen, da bi se boril za boljše življenje, nima nihče od vas pravice, da to počne. Kje je logika? Ni je. Gre za klasično slovensko jamrarijo, kjer je treba vsakomur, ki štrli iz povprečja ali pa da je bolj aktiven od ostalih, nemudoma metati polena pod noge in utišati. Če smo mi luzerji, boš luzer tudi ti! Ne drzni se potegniti ven iz dreka, ker nisi nič posebnega. Ker si nula. Ker brez hinavščine in prilizovanja ne boš prišel daleč. Jebeš spremembe, skrbi za svojo rit, prodaj dušo kapitalu in izključi empatijo.

In potem se še čudimo, zakaj so mladi (bojda) leni in razvajeni?

 

Advertisements

Pustite “naše” pri miru

Rezultat iskanja slik za BORIS KOBAL

Po razkritju, da si je Boris Kobal zaradi “psihičnih težav” dobesedno izposodil delo nekoga drugega in ga prodal za svojega, ob tem fasal velik honorar in tako gledališču, ki je predstavo uprizarjalo kot tudi ljudem, ki so za njen ogled odšteli karto lagal v obraz, se je zgodilo nekaj… nenavadnega. V Sloveniji je v navadi, da se ob razkritjah goljufij, kraj ali še česa hujšega, zažene vse vik in krik, dežurni moralisti se zabarikadirajo v objem družabnih omrežij in izvajajo sodbe v imenu ljudstva (oz. vsaj tako oni mislijo), mnogi pa tudi škandale izkoristijo za politično masturbacijo v stilu “naši pa tega ne bi nikoli naredili.” A v primeru Kobala se je – kot že rečeno – zgodilo nekaj čudnega; dežurni moralisti, ki so sicer v prvih vrstah, ko je treba na sramotilni steber postaviti še tako majhen spodrsljaj njihovih političnih nasprotnikov, so se nenadoma spremenili v pacifiste. Nenadoma je splet poln pozivov, da je treba Kobala pustiti na miru, da je revež že dovolj trpel in da naj se nehamo obešati na njegovo napako.

Rezultat iskanja slik za BORIS KOBALAhm… Kobal je revež? Kakšen le? Revež, ki je na razpis za najboljše AVTORSKO delo prijavil plagiat in zanj pobastal več kot 10 tisoč evrov denarne nagrade? Revež, ki je zavestno lagal in umazal dostojanstvo ter trud vseh, ki so pri omenjeni predstavi sodelovalo? Revež, ki se je občintvu smejal v obraz, ko je to plačalo karto za ogled njegovega plagiata? In lepo vas prosim.. ne mi nabijat z izgovori o depresiji. Da smo si poplnoma na jasnem; depresija oz. kakršnakoli oblika psihične težave pahne človeka k sklepanju neracionalnih odločitev, vendar pa je pri Kobalu stvar bistveno bolj zapletena. Depresija je stanje, ko si naveličan življenja, ko se ti zdi, da vsaka stvar, ki jo narediš, ni vredna pol kile gnilih jabolk, ko se tudi sam sebi zdiš odveč in bi najraje kar izginil. Sigurno pa ni depresija stanje, ko nekomu ukradeš avtorsko delo, ga prevedeš, prijaviš na razpis, pobereš zanj zajetno vsoto denarja in lažeš ljudem v obraz, češ da obožujejo tvoje avtorsko delo. Kar se pa Kobalove finančne stiske tiče; ali je edini, ki se sooča s finančnimi težavami v Sloveniji? Prepričan sem, da je pri nas, kar se financ tiče, na tisoče ljudi in družin v bistveno slabšem stanju kot pa Kobal, vendar jim to ne dovoljuje, da bi šli recimo oropat banko ali pa nekoga zavestno ogoljufati.

Rezultat iskanja slik za KOBAL BORIS

In da ne bo pomote; nisem zagovornik tega, da se Kobala postavi na sramotilni steber in vanj leto dni meče gnile paradižnike. Ustvaril je plagiat, bil ujet na laži in zdaj za to plačuje visoko ceno. Nisem pa tudi zagovornik tega, da bi po dveh tednih, odkar je novica o plagiatu prišla v javnost, vso stvar pometli pod preprogo in se pretvarjali, da je vse v redu. Kobalov primer bi nam moral služiti v večni opomin, kaj se zgodi, če pustiš, da namesto dostojanstva in poštenja spregovorita denar in želja po instant uspehu. Me pa zanima, če bi bili omenjeni moralisti enako usmiljeni in razumevajoči do vsakogar, ki bi zagrešil podobno reč kot Kobal. Ali pa sta pogoj za empatijo zgolj slava in denar?

Profesionalni goljufi espe

Rezultat iskanja slik za boris kobal

Dosedaj že vsi vemo, kaj se je zgodilo, vendar si na hitro osvežimo spomin. Gledališče Celje je leta 2017 razpisalo natečaj za izvirno slovensko dramo. Zmagovalec natečaja je upravičen do kakopak uprizoritve in denarne nagrade nekje med 10 in 20 tisoč evrov. Med vsemi prispelimi deli je tudi Profesionalce espe Borisa Kobala, ki sicer ne zmaga, vendar delo kljub temu nameravajo uprizoriti, Kobal pa bo v žep pobastal 13 tisočakov. Konec dober, vse dobro. Prevrtimo čas naprej in ob začetku letošnjega leta se izkaže, da je predstava Profesionalci espe po vsebini in celo besedilu na las podobna italijanski igri La prova generale. Najhujši sumi se uresničijo; Kobal je omenjeno italijansko delo prepisal in zraven dodal zgolj nekaj lastnih avtorskih vrstic. Panika. Tina Kosi, upraviteljica Slovenskega ljudskega gledališča Celje, “razreši” Kobala in “njegovo” predstavo nemudoma umakne iz sporeda.

Rezultat iskanja slik za boris kobalV tem trenutku se Kobal še vedno ni uradno razjasnil glede celotne situacije, kar pa medijem ne prepričuje, da ne bi javnosti sugerirali lastne interpretacije zgodbe. Desno usmerjeni časopisi in spletni portali so celoten škandal znova izkoristili v politične namene oz. v namene širjenja ideologije, da je Kobal kot levo usmerjeni posameznik še en dokaz, da so vsi levičarji navadni lopovi. Pričakovano. Nekoliko manj pričakovano (ali pa tudi ne) pa je to, da so se gledališčniki in pretežno levo usmerjeni mediji tipa Mladina zavili v popoln molk. Nihče nič ne komentira, obsoja, brani ali karkoli drugega… kot da zanje afera sploh ne bi obstajala. Mogoče se tekom tega tedna to spremeni, ampak glede na to, da isti mediji in posamezniki nemudoma skočijo v zrak ob vsakem spodrsljaju desno usmerjenega pola (upravičeno, da se razumemo), bi pričakoval, da bodo obdržali kritično držo tudi tokrat. Vendar temu ni tako; obmolknili so. Nekateri moji levo usmerjeni kolegi so v času, ko se je celotna drama odvijala, raje preusmerili pozornost na to, da nas v nakupovalnih centrih še vedno strašijo s plastičnimi vrečkami. Zakaj? Ne vem. Odgovor na to vprašanje poznajo sami.

Rezultat iskanja slik za boris kobal

Odziv širše javnosti na afero je nekoliko bolj dvoumen; nekateri Kobalovo goljufijo označujejo za sramoto, spet drugi pa se zatekajo k izgovorim tipa “bo že Kobal vse obrazložil” in “saj tudi drugi v državi kradejo” itd. Kar se tiče obrazložitve; če bi bila Kobalova vest čista, bi se že zdavnaj izjasnil o celotni zadevi, namesto tega pa se je zavil v molk, kar pomeni, da zadeva ni tako nedolžna. Kar se pa izgovarjanja na to, da v Sloveniji mnogi počnejo še dosti hujše stvari, tiče: to ni noben izgovor za to, kar je Kobal naredil. Šlo je za načrtno dejanje kraje avtorskega dela, za katerega je bil Kobal tudi zelo dobro plačan. Kobal je vedel, kaj počne in za to bo moral plačati visoko ceno.

Kobal bo v prihodnjih dneh bojda obrazložil celotno zmešnjavo, vendar se bojim, da je škoda že storjena. Kot pa sem že omenil; preseneča me molk, v katerega se je zavil sicer najbolj kritičen del naše družbe; umetniki, aktivisti in levo usmerjeni mediji. Čemu?

Prazno podpisovanje

Rezultat iskanja slik za online petition

Skoraj vsak teden na spletu naletim na celo vrsto raznih peticij, katerih podpis (menda) zagotavlja spremembo tega ali onega. Spomnim se, da je svoje čase naokoli krožila spletna peticija o ločevanju cerkve in države, katero sem tudi sam podpisal v naivnem upanju, da bo morebiti prišlo do tega, kar smo mnogi podpisniki zahtevali. In kaj se je zgodilo? Nič. Cerkev se še vedno pridno vmešava v državne posle, njen vpliv pa se je v zadnjih letih kvečjemu okrepil, ne pa zmanjšal. Ob tem se mi poraja vprašanje; ali spletne peticije nosijo kakršnokoli težo ali pa gre zgolj za sredstvo, ki pri posamezniku ustvarja lažni vtis, da je storil nekaj koristnega, četudi se zgodi ravno nasprotno?

Rezultat iskanja slik za online petitionDa ne bo pomote; prepričan sem, da obstaja manjše število spletnih peticij, ki so dosegle svoj namen, toda velika večina jih je zgolj metanje fižola ob steno. Če povem nekoliko drugače; spletne peticije pripadajo gibanju, imenovanem slacktivism. Gre za nekakšno vrsto internetnega aktivizma, katerega se poslužujejo ljudje, ki bi radi dosegli družbene spremembe (nekateri iz iskrene želje, večina pa zgolj iz potrebe po futranju ega in samopravičniške drže) po liniji najmanjšega odpora in z najnižjo stopnjo tveganja. To so ljudje, ki so pripravljeni braniti svoja prepričanja zgolj s klofanjem po tipkovnicah, deljenjem povezav do člankov, ki se ujemajo z njihovimi pogledi ter klikanjem miške v iskanju zase primernih odgovorov. To je vse, kar od njih lahko pričakujete. To so ljudje, ki vam ne bodo krili hrbta ali ščitili vaše interese. To so egoistična bitja, ki vidijo zgolj zase in bodo kot prvo poskrbeli za svojo rit. Zato so spletne peticije zanje idealna rešitev; ne samo, da jim ni treba storiti praktično ničesar, tudi podpis s pravim imenom ni potreben, kar pomeni, da si pri tem opravilu praktično neviden.

In ko se boste naslednjič odločili podpisati kakšno spletno peticijo, si pred “velikim” korakom postavite dve vprašanji: “Koliko spletnih peticij sem že podpisal in kolikšen procent le teh je dosegel tisto, kar si je zastavil?”

Jih lahko preštejete na prste ene roke?