Studio City ali ne biti

Nacionalka je v razsulu. Janša si jo je v slabih treh mesecih popolnoma podredil; menjave novinarjev, ukinjanje oddaj, ki bi bile morebiti preveč kritične do velikega vodje in njegove SDS sekte, kadrovske čistke, pritiski na novinarje, hujskanje k grožnjam in napadom na novinarsko svobodo in še kaj bi se našlo. Zadnji žebelj v krsto pa predstavlja “preobrazba” priljubljene tedenske oddaje Studio City, ki je bila v predvolilnem času za tri tedne izbrisana, sedaj pa se vrača na ekrane brez voditelja Marcela Štefančiča jr.-ja, kateremu niso podaljšali pogodbe. Seveda je jasno, v katerem grmu tiči zajec; Štefančič je oster in glasen nasprotnik Janševe oblasti in zato je bil po hitrem postopku izbrisan, da ne bi polnil hodnike nacionalke s preveč “svobodomiselnim” razmišljanjem.

Pa vendar nas klavrno stanje nacionalke ne bi smelo preveč presenečati. To, čemur smo priča sedaj, se je napovedovalo že več kot desetletje in v tem času je bilo postorjenega zelo malo, da bi se Janši preprečilo sistematično uničevanje vseh njemu nenaklonjenih medijev v državi. Janša, kot ga poznamo danes, se ni rodil včeraj. Tak je že od nekdaj in vsakič, ko se bo znova povzpel na oblast, bo še slabši. Ampak to očitno še ni kapnilo na pamet političnim strankam, ki mu nasprotujejo in civilni družbi, ki se še vedno oklepa podpisovanja neuporabnih spletnih anket, teatralnih nastopov na protestih in pisanja kvazijeznih pisem, s katerimi si Janša nonšalantno obriše rit. Zaradi mene lahko Rudi Rizman in Nika Kovač napišeta sto in eno protestno pismo, z livestreami vpijeta, da je treba nacionalko zaščititi in pozivata ljudi k podpisovanju peticij, ki itak ne dosežejo ničesar… Janši se – po domače povedano – jebe za vsa ta javkanja.

In ne bi rad zvenel škodoželjno, ampak nacionalka se je znašla v jami, ki si jo je sama skopala. Janša že vrsto let vodi vojno proti nacionalki s številnimi lažmi, podtikanji, manipulativnimi podatki, grožnjami s čistkami ter njemu značilnim ciničnim norčevanjem. Med drugim je bil Janša tisti, ki se je vrsto let hvalil, da ne plačuje RTV naročnine, nacionalka pa ga je navkljub temu redno vabila v informativne oddaje in na intervjuje in se pretvarjala, da problema ni. Drugi primer sta “novinarja” Jože Možina in Igor Pirkovič, sicer zvesta služabnika SDS sekte, ki vsakodnevno kršita novinarski kodeks, med ljudmi zavestno širita lažne novice in prirejene podatke, hkrati pa nacionalko javno obtožujeta, da je leglo t.i. tranzicijske levice. Tudi njiju ni doletela nobena kazen. Navkljub ostremu protestu javnosti je nacionalka s svojim molkom in nezmožnostjo ukrepanja pridno branila tako Možino in Pirkoviča, zaposleni pa so prav tako – verjetno v strahu pred izgubo službo – povečini molčali in dopustili, da sta kvazinovinarja nemoteno spreminjala informativni program v politično propagando. Morebiti je bila še najbolj kritična masa prisotna ravno v oddaji Studio City, vendar ta je bila premalo, da bi se zaščitila integriteta medijske hiše.

Da bo Janša uničil nacionalko, se je napovedovalo že dve leti in v tem času nam je bilo s strani, opozicijskih politikov in civilne družbe zagotovljeno, da ne bodo dopustili, da bi do tega prišlo. Kaj se je zgodilo na koncu? Janša si je v slabem mesecu dni podredil nacionalko in to brez večjega napora. In četudi je najlažje s prstom kazati na Janšo, bi ga jaz usmeril ravno proti omenjenim opozicijskim politikom, hipijevskim aktivistom in samovšečnim akademikom, ki se pred kamerami radi hvalijo, da so borci proti fašizmu, vendar pa ta v Sloveniji iz dneva v dan postaja močnejši in neobvladljiv.

Mogoče je prišel čas, da se spremeni strategija soočanja z omejenimi problemi. Mogoče je prišel čas, da si priznamo, da podpisovanje spletnih peticij in kolesarjenje okoli parlamenta s pišuko v ustih nima haska. Mogoče je prišel čas, da spoznamo, da nas naši vrli opozicijski politiki in opevani aktivisti ne bodo rešili, ker se preveč bojijo za svoje riti in privilegije. Ves čas vpijemo, da bi radi spremembe, po drugi strani pa se že deset let vrtimo v začaranem krogu blefiranja, pomanjkanja alternative in kronične odsotnosti samorefleksije. Če pa se komu ta način, ki smo ga ubrali dosedaj, zdi produktiven in da prinaša dobre rezultate, pa tudi prav.

RTV – Represija Tragedija Vakuum

Do volitev odštevamo še slabe tri tedne, ozračje pa je – milo rečeno – podobno kaotičnemu vzdušju, ki vlada v šovih Jerryja Springerja. A če smo pri Springerju bili priča zgolj zaigranim, pa vendar zabavnim konfliktom med retardiranimi primitivci, nam ob slovenskem predvolilnem “springerskem” šovu ne gre na smeh. To pa zato, ker v igri ni dostojanstvo zabitega posameznika, ki se odloči javno sramotiti za borih 15 minut slave, ampak usoda celotnega naroda. Letošnje volitve bodo vsekakor prelomne, vendar pa je težko napovedati, kaj bodo prinesle. Nekateri so zagledano v famozni 24. april kot trčene najstnice v cvetu najbolj trapaste zaljubljenosti in so prepričani, da bo po 24. aprilu zavladala normalnost. Ta možnost sicer obstaja, vendar je vse odvisno od formacije bodoče koalicije in njene vztrajnosti, da se zoperstavi tiraniji SDS režima in ga pošlje na smetišče politične zgodovine.

Tokrat pa ne bo govora o predvolilnem cirkusu, ampak o tragediji, ki spremlja ta cirkus; postopen razpad nacionalne televizije RTV, ki je v rekordno hitrem času (slabe pol leta) postal tovarna nesramne politične propagande skrajne desnice (beri; SDS in njenega večnega predsednika Janše). RTV na srečo še ni pristal na nivoju polpismene, retardirane, primitivne, žaljive in nazadnjaške Nove24, je pa na dobri poti, da to do konca leta postane. No, če smo pošteni, je nacionalka že lep čas v svojih vrstah imela trojanske konjičke, ki so pod krinko “preiskovalnega novinarstva” izvajali politično propagadno za SDS in Janšo; Jože Možina in Igor Pirkovič sta dobra primera slaboumnih političnih plačancev, ki se skrivajo pod krinko “preiskovalnega novinarstva”. Oba nesramežljivo priznavata, da sta oboževalca Janše in stranke SDS (Pirkovič je celo avtor SDS himne), hkrati pa ostalim kolegom novinarjem očitata, da so prodani tranzicijski levici, ki obvladuje nacionalko, kar je naravnost absurdna situacija. Še več; zdi se bizarno, da naj bi domnevna leva mafija v celoti obvladala nacionalko, ob tem pa spregledala Možino in Pirkoviča, ki sta preveč tumpasta, da bi lahko sofisticirano skrila svojo navezanost na skrajno desnico. Če bi na nacionalki res vladal ta “levi teror”, potem na njej Možina & Pirkovič sploh ne bi bila zaposlena. Sploh pa… če se Jožetu in Igorju nacionalna gabi, zakaj od nje sploh jemljeta plačo? Se jima ne zdi sporno jemati denar od leve mafije?

Ugled nacionalke je tako že lep čas pod vprašajem, novo vodstvo, ki je sicer obljubljalo dvig gledanosti programa in kvalitete vsebin, pa aktivno pomaga Janši ne zgolj preoblikovati nacionalko v tovarno SDS propagande, ampak njen ugled v javnosti docela uničiti. Predvolilna soočenja, ki so močno prirejena volji SDS glavarja in njegovih satelitov, se ponašajo z rekordno nizko gledanostjo, prestrašeni voditelji v eter spuščajo histerična vpitja nerazgledanih primitivcev tipa Jelinčič in Hojs, ukinjajo se oddaje, ki bi morebiti bile kritične do aktualne oblasti itd.

Pri vsej tragediji pa me najbolj preseneča sila pasivna in patetično fatalistična opozicija, ki z izjemo občasnega jokanja preko družabnih omrežij ter papagajskega javkanja, da je treba ohraniti neodvisno novinarstvo, ni storila ničesar v smeri preprečevanja politične destrukcije nacionalke. Dve leti se je vedelo, da bo Janša postopoma vdrl na hodnike nacionalke in jo začel podrejati svojim političnim apetitom in v tem času opozicija dlje od petelinjenja na parlamentarnih sejah ni prišla. Mar so opozicijski poslanci misili, da se bo Janša ob njihovih besedah zamislil nad svojimi dejanji ali pa se od strahu podelal v hlače? Težko verjamem, da je opozicija tako neumna, zato se mi zdi, da problem tiči nekje drugje. Mogoče pa opozicija nima motivacije zaustaviti SDS glavarja, ker ga potrebuje kot “grešnega kozla”, na katerega se lahko ves čas zgovarja, da bi s tem opravičila lastno nesposobnost in nefunkcionalnost.

Kakšna je torej prihodnost nacionalke? Nejasna… tako kot prihodnost celotne Slovenije.

Zgodovina strahu in nasilja

Covid-19 and domestic violence against women | IAI Istituto Affari  Internazionali

Nasilje nad ženskami je družbeni problem, o katerem se hkrati govori veliko in malo. Lažje bi zapisali; veliko se o njem govori, a še vedno premalo. Povrhu tega pa je še odnos družbe do te problematike vse prej kot vzoren, saj se pogosto zgodi, da ob razkritju nasilja širša javnost nehote prevali krivdo na žrtev nasilja, češ da si je ta sama kriva za nastalo situacijo. Včasih to počnemo nenamerno (“Če te je pretepal, bi ga morala zapustiti!”), pogosto pa tudi namerno z zaničevanjem in celo pumpanjem prepričanja, da bi morala ženska vedeti, kje ji je v mestu v hiši in da je v odnosu z moškim njemu avtomatsko podrejena (“Ga je že provocirala in izziva, pa mu je počil film in jo udaril!”). In v naslednjem zapisu bi se osredotočil na ravno ta najpogosteje uporabljena argumenta, s katerimi širša javnost očrni žrtev nasilja.

Zakaj ženska ne zapusti nasilnega partnerja? Razlogov za to je ogromno, a eden najpogostejših je strah. Strah je zelo kompleksno čustvo, katerega izvor je včasih težko pojasniti, kar med drugim pomeni, da človek v stanju strahu počne stvari / sklepa odločitve, ki jih v normalnih okoliščinah razumsko ne bi znal pojasniti. Nekateri npr. obožujejo polete z letalom, spet drugi pa se jih na smrt bojijo. Nekateri si okoli vratu brez težav nadanejo kačo, drugim pa se zgolj ob misli na to dvigne srčni utrip. Poanta je ta, da strah prihaja v različnih oblikah in da nanj prav tako odreagiramo na svoje načine. Tako nekatere ženske svoje nasilne partnerje nemudoma zapustijo, spet druge pa vztrajajo v takšnem uničevalnem odnosu tudi več let. Zakaj? Kot že rečeno; strah. Če je ženska vsakodnevno podvržena grožnjam (“Če boš šla, bom ubil tebe in tvojo družino!”) se hočeš nočeš ta strah vseli vate in te paralizira. Vzame ti vso moč, ki jo potrebuješ, da bi nasilnega partnerja zapustila (če si z nekom v odnosu že par let ali pa imaš z njim otroke, je odhod še toliko težji). Bojiš se posledic, ki se morebiti ne bodo niti uresničile, strah v nas zbuja neracionalne predstave. In močnejši kot je strah, bolj se oddaljujemo od realnosti. Mnogo moških je zelo spretnih v manipulacijah in igranju, zato brez težav prepričajo žensko, da so jo zmožni ubiti. To ne pomeni, da je ženska neumna, le da zaradi strahu ni zmožna storiti ničesar. Kot rečeno; strah te fizično in psihično uiči.

Sedaj pa se lotimo še drugega argumenta o tem, da je ženska pravično fasala batine, ker je provocirala svojega partnerja. Takšno razmišljanje ni zgolj stereotipno (ženske kot čustveno nestabilna bitja stalno provocirajo svoje partnerje, ki so hladnokrvni in razumni) ampak sprevrženo, saj v razmerju postavlja žensko v podrejen položaj; moški je torej lovec, ki prinaša denar k hiši, ženska pa naj ostane doma za štedilnikom in skrbi, da bo hiša čista, hkrati pa ponižno služi svojemu partnerju. In če te ponižnosti ne izkazuje, je moralna dolžnost moškega, da jo klofne. Res je žalostno, da je v 21. stoletju to starokopitno in nevarno prepričanje še vedno tako močno razširjeno. In tudi če ženska kdaj sprovocira moškega, se naj moški na to odzove kot odrasla in odgovorna oseba, ne pa kot 12 – letni otrok, ki misli, da bo vsako stvar na tem svetu rešil z nasiljem.

Kako torej pristopiti do žrtev nasilja? Obstajajo različni načini, vendar pa je v prvi vrsti pomembno to, da se žrtvi dopusti, da o nasilju spregovori. Da pove svojo plat zgodbe in morebiti tok razmišljanja, saj s tem omogoča bolj razumljiv vpogled v nastalo situacijo. Predvsem pa; dokler ne poznamo celotne zgodbe, je žrtev nasilja treba obravnavati kot žrtev in ne nanjo kazati s prstom, ji očitati, da si je za klofute kriva sama in ji moralizirati o tem, kaj vse bi morala narediti. In to je tudi eden od razlogov, zakaj veliko žensk molči o nasilju s strani partnerja. Ker se potihem zavedajo, da se bo krivda slej ko prej zvalila nanje in da v očeh družbe ne bodo zaščitene, ampak kvečjemu nasprotno; ožigosane in zasmehovane.

In naslednjič, ko bo do vas pristopila žrtev nasilja in jo boste želeli vprašati: “Zakaj nisi storila tega ali onega?”, za trenutek obmolknite in se zavedajte tega, da je treba takšni osebi prisluhniti, ne pa jo nemudoma obsojati in kritizirati, saj s tem niste nič boljši od rablja, pred katerim želi zbežati.