Udarec s skrajno levico

Vid-1V zadnjem času smo priča strašljivo bliskovitemu vzponu skrajne desnice ne samo po Evropi, ampak kar po celem svetu. Sovražni govor, hujskanje k nasilju, gostilniška retorika, primitivizem in osebne žaljivke so postale del našega vsakdana in zdi se, da bo z leti šlo samo še na slabše. Zdi se, da tega vala sovraštva, nasilja, pomanjkanje empatije in popolne brezbrižnosti sploh ne uspemo obvladovati več in bojim si pomisliti, kakšno bo stanje sveta čez deset ali dvajset let, če se bo ta trend “uspešno” nadaljeval. Bomo probleme reševali s prelivanjem krvi? Bodo veje oblasti delovale po principu uličnega sojenja? Se bomo ogradili z zidovi in bodečimi žicami? Hodili naokoli s polavtomatskimi puškami, da se bomo počutili varne? Bomo našo civilizacijo spremenili v divjino, kjer preživijo zgolj najmočnejši? Kam točno gremo?

Vala nestrpnosti, sovraštva in nasilja ni mogoče zaustaviti čez noč, toda prvi korak k zajezitvi takšnega odnosa ni zgolj v obsojanju, ampak v razumevanju tega, kar nas je pripeljalo do te točke, ko se zdi, da se vse več ljudi identificira s skrajnimi desničarskimi parolami. Zlo lahko premagaš samo tako, da razumeš, odkod izvira in kaj mu omogoča, da pride tako močno do izraza. Kar sledi, je moje osebno mnenje in kakopak dovoljujem možnost, da se motim. Lahko se strinjamo, da stanje sveta v tem trenutku ni rožnato. Vse več ljudi, predvsem predstavnikov delavskega razreda, je nezadovoljnih s svojo ubožno eksistenco, ki je omejena na 12 – urne delavnike, minimalne plače in poniževanja s strani mnogih (ne vseh!) delodajalcev.

In ko jeza in razočaranje dosežeta svoj vrhunec, ju je treba nekam usmeriti, tu pa nastopi retorika skrajne desnice. Ta je namreč mojster populizma in manipulacije, zato je začela intenzivneje nagovarjati delavsko ljudstvo in ga prepričevati, da je za vse slabe stvari na tem svetu kriv nekdo drug. Nekdo, ki je drugačen od njih. Migrant, begunec, gej, lezbijka, invalid itd. Ljudstvo se ob tem spoznanju kakopak pomiri, saj si reče: “Hej, torej so za moje težave krive drugi. Kul!” Če pogledamo statistične podatke, je med pristaši skrajnih desničarskih gibanj veliko predstavnikov delavskega razreda, ki želijo preproste odgovore na težka vprašanja. In skrajna desnica jim ponuja ravno to. Še več; prepriča jih, da je edina, ki lahko zavaruje delavca pred nevarnostjo tujih sil. Zato ne preseneča, da so skrajni desničarski mediji polni “škandaloznih novic” o nasilju s stranih pribežnikov, LGBT skupnosti in pristašev levega pola. O skrajni desnici si lahko mislimo marsikaj slabega, toda dejstvo, da je neprimerno bolj organizirana in odločna levica.

In tu pridemo do levega pola, ki navkljub progresivnim idejam ter liberalnejši drži nosi enako mero odgovornosti pri pojavu vzpona skrajnega desničarstva. Levica se je namreč v zadnjih letih zaprla v svoj milni mehurček samozadostnosti in napuha ter izgubila stik z realnostjo oz. z navadnim človekom. Levica namreč meni, da se ji zaradi liberalne drže in širjenja pozitivnih sporočil ni potrebno dokazovati, da jo že njej obstoj dela družbeno superiorno in da se bodo ljudje obrnili na levo stran kar sami od sebe. In ker do tega avtomatskega sledenja levici ni prišlo, je ta kakopak zagnala paniko, kar privede do ironičnega preobrata; levica, ki je še nedolgo nazaj zagovarjala strpnost, odprt dialog in razumevanje, je v navalu panike postala vse bolj agresivna, začela izločevati tiste, ki niso sledili njenim normam in vsakršno odstopanje od njenih mnenj označila za “fašizem” in “sovražni govor”. Zaradi nezmožnosti organiziranja, zapletanja v ekstremno politično korektnost in pomanjkanja vizije pa je v levici prišlo do popolne razpuščenosti.

Je pa tako pri skrajni desnici kot levici moč najti eno skupno točko; samopromocija. V obeh taborih prevladujejo ljudje, ki so se sposobni zgolj reklamirati, medtem ko jim za konkretna dejanja zmanjka poguma oz. pametnih idej. Vse pomembne točke njihovih programov (domoljubje, varovanje meja, sprejetje beguncev, priznanje Palestine) so izrabljene v namene samopromocije. Skrajni desničar se bo s flancanjem o domoljubju reklamiral kot Kekec ali Peter Klepec, medtem ko bo levičar s pisanjem hashtagov tipa #spodnjegatezapalestino med ljudmi dajal občutek, kako napreden in požrtvovalen je. In naj se sliši še tako kruto; povprečnemu delavcu dol visi za domoljubje in priznanje Palestine. Ne prvo ali drugo mu ne pomagalo pri prebijanju skozi mesec.

Kakšen bo končni rezultat te kolerične drame? Ne vem. Nisem prerok. Pa tudi če bi bil, si ne upam pomisliti, kako daleč bo še vse moglo iti, preden koga sreča pamet.

Advertisements

Zakaj nosim rdečo zvezdo?

Vid-1Zahvaljujoč razdiralni politiki Janeza Janše, ki mora na vsake toliko časa iz naftalina potegniti neko banalnost in okoli nje ustvariti množično histerijo, je simbol rdeče zvezde dandanes predmet mnogih bučnih razprav. Eni jo vidijo kot simbol enotnosti, upora proti zlu in svobode, drugi kot znamenje totalitarnega režima, nad katerim visi črni madež v obliki povojnih pobojev in preganjanja drugače mislečih. Zame osebno so debate o rdeči zvezdi popolna izguba časa, saj ta do leta 2012, ko se je velikemu vodji posvetilo, da svoje ovče že nekoliko predolgo futra z apokaliptičnimi napovedmi o komunistničnih zarotah, Kučanu in podzemni udbomafiji, zato jim je dal novo kost za glodanje. Rdeča zvezda je tako dobesedno čez noč postala problematična, četudi 20 let njena prisotnost ni motila nikogar.

Lansko leto sem na nekem javnem dogodku nosil majico z rdečo zvezdo. Tam se je nahajala tudi lokalna novinarka časopisa Delo, znana po najnižji obliki opravljanja in osebnega obračunavanja s tistimi, ki so se ji zamerili. Ker očitno še vedno ni prebolela dejstva, da sem ji pred par leti javno zabrusil, da so mi njene čičkarije relavantne toliko kot predlanski žefran, me je znova na veliko opravljala in širila klevete o tem, da sem na dogodku namerno provociral lokalne predstavnike stranke SDS. To seveda ne drži, saj sem na licu mesta z nekaterimi SDS-ovci spregovoril par besed in se ob majico z rdečo zvezdo niso niti malo obregnili. Zgodba pa se tu ne konča; nekaj tednov kasneje sem se pojavil na spletni strani novinarske greznice, imenovane Nova24, ki je v zameno za razkritje moje identitete obljubila nagrado v obliki knjige. Ker je moja majica dvignila nekaj prahu, sem se tudi zameril svojim bivšim delodajalcem, zagretim desničarjem, ki so me ob koncu leta pričakovano odslovili.

V tem času medijskega linča nad mano se zame ni zavzel NIHČE. Z izjemo družine in redkih prijateljev (tudi nekdanjih sodelavcev) sem bil v tem zosu popolnoma sam. Moji “borčevski” kolegi, ki se sicer medijsko širokoustijo o tem, da se bodo z rdečo zvezdo borili do konca in zrli sovražniku v oči, so strahopetno obmolknili in namesto tega glumili hipije na koncertih Nosil bom rdečo zvezdo in ob tem tudi na veliko zaslužili, saj karte niso bile ravno poceni, dvorane pa povsod razprodane. Vsi so vedeli, kaj se mi je zgodilo, vendar mi nihče ni izrazil niti najmanjše podpore. Mogoče zato, ker nisem medijsko pomembna oseba, ki bi jim zagotovila zastonj promocijo, mogoče pa, ker se na smrt bojijo omenjene novinarke. Toliko o njihovem gobcanju o tem, da upajo sovražniku gledati v oči.

Naj za konec povem samo še to; ničesar ne obžalujem. Majice z rdečo zvezdo še vedno ponosno nosim in jih tudi ne mislim prenehati. Moj ded je bil partizan in rdečo zvezdo nosim njemu v spomin. Resda sem bil zaradi tega ob del ugleda in prihodka, vendar to sploh ni pomembno, ker sem hkrati uspel ohraniti pokončno držo in določena načela. Kaj pa moji “borčevski” kolegi? Nič. Eni so jo popihali v parlament vleči visoko poslansko plačo, drugi me nočejo poznati, ker se bojijo, da bi bili ožigosani, tretji pa me na vsake toliko časa ustavijo na cesti in namenijo par vzpodbudnih besed, ki pa itak ne pomenijo nič drugega kot flancanje z namenom, da bi me utišali. Pa me ne bodo.

Rdeča zvezda pa bo ostala. V spomin in opomin.

Aktivizem na malo potrebo

Vid-1Pisalo se je leto 2014. Doma sem preboleval močan prehlad, ko me je v dopoldanskih urah presenetil telefonski klic organizatorja neke velike prireditve – sicer tudi vidnega lokalnega aktivista – s prošnjo, če bi bil pripravljen sodelovati pri izvedbi dogodka. Vse, kar bi po njegovih besedah moral storiti, je to, da bi med samo prireditvijo zamaskiran vkorakal na oder in v rokah držal napis, katerega vsebina mi ni bila zaupana. Zaradi bolezni sem sodelovanje zavrnil, ob koncu pogovora pa me je organizator še prosil, naj nikomur ne govorim o tem. Prošnja se mi je zdela malce čudna, vendar sem kljub temu držal obljubo. Nekaj ur kasneje sem izvedel, da točka, za katero me je organizator želel angažirati, ni bila del kulturnega programa, ampak njegove “gverilske” akcije, v okviru sta dva zamaskiranca prekinila govor enega od predstavnikov tedanje vladne koalicije in se mu rogala s protestniškimi napisi. Ko je akcija med ljudmi sprožila več zgražanja kot odobravanja, je očitno tudi zgoraj omenjeni “aktivist” stisnil rep med noge in v medije poslal sporočilo, da s samo sabotažo prireditve ni imel ničesar.

Takšnih in podobnih zgodb je v današnjem času vzpona pop-aktivizma, kot ga sam rad imenujem, vse več. Da se razumemo; omenjena akcija na prireditvi je bila resda rahlo trapasta in izvedena v stilu risanke A je to!, toda še zdaleč ni bila problematična. Večja težava je to, da se je njen iniciator po hladnem odzivu javnosti od nje takoj distanciral. Če smo bolj surovi; lagal je. Ne samo ljudem, katerim je skušal odpreti oči, ampak je nonšalantno pokazal sredinca tudi tistim, katere je prepričal k izvedbi protestnega cirkusa. In da ponovim; gre za človeka, ki se po medijih reklamira za dobrosrčnega aktivista, ki uživa v medmrežnem pridiganju javnosti o tem, da ne smemo živeti kot ovce, da moramo dvigniti svojo pest in se upreti eliti in organizirati razredno vstajo. Bi s takšnim človekom res šli na ulice in mu krili hrbet? S človekom, ki jo ob prvem alarmu popiha in si opere roke od sranja, ki ga je sam zakuhal? Je to aktivizem? Ali resno mislimo, da bodo takšni posamezniki doprinesli h kakršnimkoli spremembam?

Tovrstnih aktivistov je dandanes vse več. Pravzaprav jih niti nočem označiti za aktiviste, ker to vsekakor niso. So le oportunisti, mehkužci in nesramni pozerji, ki izrabljajo debate o družbenih problematike za futranje ega in krepitev občutka superiornosti nad ostalimi ljudmi. Večinoma se dotikajo tem, na katere nimajo neposrednega vpliva in ne morejo ogroziti njihovih riti. Ni presenetljivo, da je dandanes ogromno slovenskih “aktivistov” paljenih na ščitenje beguncev, priznanje Palestine (ali Katalonije, odvisno od tedna, ki določi, kaj zbudi več pozornosti) in ohranitev redke vrste akrtičnih hrčkov na severnem polu. Gre za tematike, na katere ne morejo vplivati drugače kot s čvekanjem. In medtem ko na lokalni ravni ljudje tonejo v revščino in so vsakodnevno podvrženi krivicam, ki bi jih lahko zaustavili, se naši vrli “aktivisti” raje zagreto ukvarjajo s Palestino. Ne zato, ker bi jim bilo zanjo mar, ampak ker se je lažje angažirati za stvari, za katere ti ni treba storiti praktično ničesar, razen loviti “lajke” po družabnih omrežjih in si futrati ego.

In če sem začel, naj tudi končam z osebno noto; zaradi “napačnih” političnih prepričanj bil vržen iz okolja, kateremu sem namenil pet let svojega življenja. Brez opozoril in pozdrava. Jebi se in adijo. Odšel sem pokončno in brez obžalovanj. Je koga od lokalnih “aktivistov” – ki so sicer bili seznanjeni s situacijo – to brigalo? Ne. In da ne bo pomote; ne počutim se užaljeno. Za njihovo podporo mi dol visi in niti najmanj nisem presenečen, da mi nihče od njih ni stopil v bran. Želim zgolj pokazati, da od “aktivistov” ne pričakujte ničesar, saj boste dobili točno to. Nič. Mogoče nekaj praznih besed in moralno podporo. Želim si, da bi znali te bleferje prepoznati in jim raniti ego. In jim tudi povedati, naj se umaknejo in pustijo tistim aktivistom v pravem pomenu besede, da spreminjajo svet s čim več kot zgolj gobcanjem.

V devetem krogu novinarstva

Vid-1Kot novinar sem bil dejaven med letoma 2012 in 2017, torej slabih pet let. Ne ravno veliko, vendar dovolj, da sem pridobil nekaj sladkih in žal tudi grenkih izkušenj o naravi dela, katerega sem z veseljem opravljal; spoznaval sem nove ljudi, odkrival tematike, o katerih pred tem nisem vedel veliko, se seznanjal tako s tehničnimi platmi poklica, si izboljšal besedni zaklad in razvil sposobnost objektivnega in ideološko neobremenjenega informiranja javnosti. Sam namreč delujem na način, da na neko zgodbo gledam iz več zornih kotov, ne pa da slepo sledim zgolj tistemu, kar se sklada z mojimi prepričanji, ostala dejstva pa prezrem ali pa preoblikujem v sredstvo manipulacije. Novinarstvo je v prvi vrsti podajanje informacij, ki pomagajo gledalcu / bralcu, da si razširi obzorja o določeni problematiki, da morebiti nanjo gleda z drugačne perspektive in se s tem tudi nečesa nauči.

Tekom let se je ogromno ljudi na moja prepričanja odzvalo z očitkom, da imam preveč idealistična in naivna razmišljanja. In kar je najbolj žalostno; popolnoma prav imajo. Kot sem že poudaril; kot novinar sem bil aktiven pet let, kar morebiti ni veliko, vendar sem v tem času spoznal, da je novinarstva v pravem pomenu besede vse manj, je pa zato toliko več raznovrstnega oportunizma, cenenosti, nemorale, diskriminacije, hinavskega metanja polen pod noge in neokusnega zavajanja javnosti. V teh kratkih petih letih sem tega videl več kot preveč. Videl sem novinarje, ki so nesramno lagali, manipulirali s podatki in žalili ljudi na osebni ravni, vendar za to niso bili deležni prav nobenih sankcij. Videl sem novinarje, katerim je instant objava novic pomembnejša od njihove veredostojnosti. Videl sem novinarje, ki so klačeplazili pred političnimi veljaki in pisali po njihovih narekih. Videl sem ogromno, morebiti celo preveč. Tudi sam sem bil podvržen pritiskom s strani “višjih” sil, ki so mi skušali oprati možgane, vendar sem temu pravočasno rekel konec. Šlo je za težko, vendar neizogibno odločitev.

Z nastopom novega leta sem zapustil novinarske kroge. Poln bogatih izkušenj in lepih spominov, vendar hkrati tudi razočaran. Razočaran nad tem, da je novinarski poklic padel tako nizko in da v njem najbolj nastradajo tisti, ki si upajo razmišljati po svoje, medtem ko so ubogljivci in oportunisti bogato nagrajeni in zaščiteni.

Vprašanje pa ostaja: “Kako nizko lahko še pademo?”