Batman: The Animated Series (1992-1995)

Rating: 10 out of 10.

Stripovska / superherojska ikona Batman je od svojega nastanka v 40. letih doživela nešteto preobrazb in interpretacij in mnogi so prepričani, da je filmska trilogija Christopherja Nolana definirala obravnavni lik in ponudila daleč najboljšo vizijo temnega viteza mesta Gotham. Toda ta čast pripada danes legendarni animirani seriji Batman: The Animated Series, ki je s tandemom vrhunskih režiserjev in scenaristov uspela preseči okvirje televizijske zabave za najmlajše, še posebej zato, ker je presenetljivo mračna in kompleksna tudi za starejše gledalce. Treba je upoštevati, da je bila večina risank v začetku 90. let zaznamovanih z živimi barvami, ekscesnim humorjem ter preprostimi zapleti s pogosto površinskimi moralnimi sporočili, česar pa v pričujoči animiranki ne boste našli. Prvo, kar gledalcu pade v oči, je prepoznavno temačna animacija, s katero se serija močno približa tesnobnemu vzdušju starošolskih noir kriminalk; mesto Gotham je s svojo neogotsko podobo večino časa zavit v temne barve noči, k pogosto zadušljivemu in skorajda kafkovskemu vzdušju pa pripomore tudi odlična melodramatična glasba ter visoka mera detektivskega suspenza. A tisto, kar pričujočo serijo dvigne močno nad povprečje, je njena vsebinska kompleksnost in obravnavanje pogosto provokativnih tematik kot so shizofrenija, krvno maščevanje, zloraba, krivda (motiv marsikatere epizode je Batmanov prebolevanje smrti staršev) in seveda nasilje kot sredstvo za dosego cilja. Ravno zaradi tega neobičajnega pristopa se posamezne epizode navdušujoče spogledujejo z žanri, ki so mlajši publiki vsaj na prvi pogled prezahtevni kot npr. psihološka srhljivka, noir detektivka, misterij, socialna drama in gotska grozljivka. A k sprostitvi resnobnega vzdušja pripomore pogosto sofisticiran črni humor, zato serija nikoli ne zapade v vode preveč depresivnega. Velja še omeniti vrhunsko igralsko zasedbo, kjer prednjači prodorni glas Kevina Conroyja kot Batmana ter navihenega Marka Hamilla kot Jokerja in končni rezultat je brez kančka dvoma ena najboljših animiranih serij vseh časov.

Euphoria – 1. sezona (2019)

Rating: 7.5 out of 10.

Nadaljevanke, ki skušajo na karseda iskren, neolepšan in realističen način prikazati stanje generacije Z (oz. zoomerjev), se zadnja leta vrstijo kot gobe po dežju in Euphoria vsekakor spada v to kategorijo. Ameriška priredba sicer istoimenske izraelske nadaljevanke se vrti okoli skupine srednješolcev, ki se v najbolj občutljivih letih odraščanja soočajo s težavami identitete, spolnosti, zlorabe alkohola in drog, izgube nedolžnosti in konfliktnih medsebojnih odnosov. Vezno tkivo nadaljevanke je Rue (Zendaya), ki se po vrnitvi iz klinike za zdravljenje odvisnosti od droga skuša znova vključiti v družbo, vendar je nespametne odločitve, težavne življenjske okoliščine ter pogosto konfliktni odnos z vrstniki pogosto vodijo nazaj na stara pota, kjer večino dneva preživi v stanju zadetosti, opitosti in depresije. Okoli glavne junakinje se zvrstijo zgodbe tudi ostalih protagonistov, ki se zapletajo v brezkrvne spolne odnose, prodajajo svoja telesa starejšim perverznežem, drug drugemu zlorabljajo zaupanja in pod krinko nihilističnega obnašanja skrivajo praznino in nesmiselnost lastnih življenj. Vse opisano daje občutek, da Euphoria sledi isti formuli uspeha kot npr. 13 Reasons Why, pa vendar z nekaj občutnimi razlikami; pričujoča nadaljevanka ne pozna cenzure in se pri obravnavi še tako občutljivih (tabu) problematik samozavestno spusti v njihovo jedro in ne odvrača pogleda stran od sveta, v katerem so ujeti glavni junaki. Nadaljevanka prav tako ne zapade v pridigarstvo oz. je zaznamovana s skorajda naturalističnim pogledom na tematike, kar si – glede na ciljno publiko – ne bi smela privoščiti; Euphoria preprosto pokaže stvari takšne, kot so in tako mnogokrat šokira na ravni kultne klasike Kids iz 90. let, kar pa za gledalca predstavlja dvorezen meč. Preobilica spolnosti, jemanja drog in alkohola (Rue je večino sezone bodisi okajena ali opita), promiskuitetnosti ter razvrata lahko nekaterim gledalcem začne nekoliko najedati, vendar pa se serija uspe odkupiti s poglobljeno galerijo problematičnih, vendar zanimivih likov, inovativnih montažnih prijemov, barvito izbiro glasbe ter seveda odličnimi igralskimi predstavami. Euphoria je problematična, kaotična, hektična, shizofrena in podivjana nadaljevanka o mladih, izgubljenih in zakajenih.

Dolina rož (2021)

Rating: 7.5 out of 10.

Leninov park, televizijska adaptacija drugega v seriji kriminalnih romanov Tadeja Goloba o primerih policijskega inšpektorja Tarasa Birse, je po obetavnemu Jezeru predstavljala manjše razočaranje, za kar je mogoče v prvi vrsti kriviti menjavo režiserjev. Medtem ko je prvo adaptacijo režiral Matevž Luzar in prepričal s sofisticiranostjo in dobrim občutkom za temačno atmosfero in suspenz, je drugo v roke prejel Klemen Dvornik in posnel sicer kompetentno narejen in korektno odigran, vendar boleče rutinski in zaradi omejenosti na zgolj tri dele vsebinsko nedodelan “plažni” krimič. Da bo tretji primer Tarasa Birse z naslovom Dolina rož deležen boljše adaptacije, je že nakazala vrnitev Luzarja na režijski stolček in res; za potrditev, da gledalce čaka nekaj prav posebnega, je potrebnih zgolj nekaj uvodnih minut prve epizode, ki postrežejo z dobrodošlim odmerkom temačnega vzdušja in misterioznosti, katerega smo v prehodniku tako močno pogrešali. Tarasa Birso tokrat spremljamo kot zasebnega detektiva, ki sprejme primer zapeljive arhitektke Klare Zupet (Iva Krajnc Bagola), da bi dokazal domnevno nezvestobo mnogo mlajše soproge njenega ostarelega očeta, pri tem pa se Birsa zaplete v nepojasnjen dvojni umor ter grožnjo z razkritjem ozadja orožarskih afer iz 90. let. Če se je Jezero še preveč spogledovalo s temačno estetiko skandinavskih kriminalk, bi si upali reči, da je Dolina rož čistokrvni noir triler, ki nima nobenih težav, s katerimi se je soočal njegov predhodnik; zaradi manjšega števila likov se dogajanje razvija bistveno bolj tekoče in pregledno, suspenz je na neprimerno višji ravni, prepričljivo ustvarjeno temačno ozračje naredi zgodbo še bolj vzdušno, nadaljevanka pa preseneti z idealnim castingom Krajnčeve Bagole kot strupene usodne ženske ter še posebej izvrstnega Saše Tabakovića v vlogi Birsine zamenjave na policiji, vase zaprtega in arogantnega inšpektorja Ahlina. Nasploh se zdi, da je Dolina rož tista prava slovenska kriminalka, katero smo vsa te leta pričakovali in četudi je še vedno veliko prostora za izboljšave, se zdi, da je Birsa na pravi poti, da postane superzvezda domačih kriminalk.