Sleepers (1996)

Povezana slika

Sleepers bi lahko imenovali kot film, posnet po resnični zgodbi, ki uradno ne obstaja. Njegova zgodba je namreč povzeta po avtobiografskem romanu Lorenza Carcaterre, ki ga naj bi napisal na podlagi lastnih izkušenj preživljanja znotraj zidov popravnega doma za mladoletne prestopnike. Film režiserja in scenarista Barryja Levinsona je razdeljen na dva dela; v prvem spremljamo skupino navihanih štirih fantov iz New Yorka, ki nekega poletnega dne ušpičijo vragolijo, zaradi katere so obsojeni na leto dni prestajanja kazni v popravnem domu, kjer so podvrženi ustrahovaju, brutalnemu nasilju in spolnim zlorabam s strani paznikov. Ko fantje odrastejo, skušajo travmatično preteklost pustiti za seboj, vendar se kmalu znajdejo sredi sodnega procesa, ki od njih zahteva, da se znova soočijo s svojimi najglobjimi demoni. Sleepers najbolj zasije v prvi polovici z avtentično rekonstrukcijo dveh plati odraščanja v zloglasnem okolišu Hell’s Kitchen; na eni strani brezskrbna poletja, lumparije in pristni tovariški odnosi med vrstniki, na drugi strani pa nasilje, korupcija in surov boj za preživetje. Film postane še bolj brutalen ob nazornem prikazu sistema v popravnih domovih, ki je še toliko bolj boleč, saj Levinson brez cenzure zareže v nekatere občutljive teme (pedofilija, sadizem, nasilje nad mladimi). Škoda le, da zgodba v drugi polovici, ko spremljamo sodni proces, izgubi dinamiko in z izjemo izjemo provokativnega razpleta film postane nekoliko predvidljiv in nezanimiv, če ga primerjamo s prvim delom. Igralska zasedba svoje delo opravi v skladu s pričakovanji z izjemo Kevina Bacona v vlogi psihopatske paznika, ki ukrade vsak prizor, v katerem se nahaja. Sleepers je neenakomeren film, ki resda ne izkoristi svojega celotnega potenciala, vendar je kljub temu vreden večkratnega ogleda že zaradi zrelega obravnavanja tistih platih življenja, ki jih pogosto spregledamo.

Ocena 4

Advertisements

True Lies (1994)

Arnold Schwarzenegger and Tom Arnold in True Lies (1994)

James Cameron je morebiti res poln samega sebe, vendar mu hkrati ne moremo očitati, da ni sposoben filmar. Nenazadnje gre za človeka, ki nam je postregel z akcijskima mojstrovinama Terminator in Aliens, kar pomeni, da se mu ni treba več dokazovati za položaj mojstra na svojem področju. Z akcijsko komedijo True Lies pa se je Cameron popolnoma spustil z vajeti in postregel z dve uri in pol divjo, strašno zabavno, odštekano in simpatično trapasto popcorn norišnico. Neverjetna zgodba o Harryju Taskerju (še nikoli prej tako odličen Arnold Schwarzenegger), ki vodi dvojno življenje vladnega agenta v boju proti terorizmu in zdolgočasenega prodajalca računalniko, je nabita z absurdnimi akcijskimi prizori, ki bi pod roko kateregakoli drugega režiserja izpadli bebavo, vendar pa Camerom s samozavestno režijo in prefinjenim občutkom za ironijo uspe pretiravanja obrniti v svoj prid in jih zaparkirati v pustolovščino, ki navkljub divjemu tempu uspe najti dovolj časa za razvoj likov ter ravno prav “globoko” vsebino, da vse skupaj ne izpade preveč ceneno in pozabljivo. True Lies je film, ki ga ne smete jemati resno, ker se tudi sam ne. In zato je tudi eden boljših predstavnikov klasičnega akcijskega filma iz 90. let.

Ocena 4

Death Wish (1974)

Rezultat iskanja slik za DEATH WISH 1974

Death Wish je eden od bolj razvpitih filmov 70. let, ki ni zgolj na novo prebudil kariero Charlesa Bronsona kot akcijske ikone, ampak hkrati dvignil ogromno prahu zaradi sila občutljive tematike jemanja zakona v svoje roke kot načina doseganja pravice. Tega se namreč loti glavni junak filma, kateremu nasilni vlomilci posilijo hčerko in umorijo ženo, nato pa se ta odloči, da bo na lastno pest našel odgovorne in jim sodil po lastnih krvavih pravilih. Kot že rečeno, je bil film ob izidu deležen nemalega števila negativnih kritikih, ki so se spotikale ob odkrito poveličevanje junakovih nasilnih dejanj, s tem pa naj bi gledalca vzpodbujale k pogostejši uporabi nasilja za dosego ciljev. Če to drži ali ne, prepuščam gledalcu, a hkrati je to tudi edini zanimiv del tega nasploh nevznemirljivega in celo za 70. leta šlampasto posnetega filma, ki ima resda zanimivo vsebinsko zasnovo, vendar te zavolj neprepričljive izvedbe ne uspe dobro prenesti na velika platna. Bronson je v glavni vlogi tako lesen in dolgočasen, da ga nikoli ne moremo obravnavati kot jeznega in zagrenjenega vdovca, ki bi rad “popravil” krivice, ampak kot hrusta, ki rad strelja ljudi iz čistega dolgčasa. Tudi sama zgodba je izredno površinska in brez prave globine, kot da je njen edini fokus zanimanja ta, da začne Bronson čimprej streljati vse živo. Kritike o ceneni eksplotaciji filma so vsaj po mojem mnenju na mestu, pa ne toliko zaradi tega, ker se odpove kakršnemukoli komentarju (to je pravzaprav koristno), ampak ker tako slabo posnema “kruto” realnost, da vse skupaj izpade ceneno in nezanimivo. Film, ki se je postaral že po prvem dejanju.

Ocena 2

Street Fighter (1994)

Povezana slika

Podobno kot Mortal Kombat se tudi akcijski triler Street Fighter srečuje z veliko težavo; kako posneti film po popularni računalniški igri, ki temelji na brezglavem pretepanju in… popolnoma ničemer drugem? Pravzaprav si je potrebno zastaviti boljše vprašanje; zakaj bi kdorkoli sploh gledal film, posnet po računalniški igri Street Fighter? In če vam še zdaj ni jasno, zakaj je to neumna ideja, si poglejte pričujoči izdelek, ki zgolj potrdi, da bi nekatere ideje za realizacije filmov morale romati naravnost v koš za smeti. Film sicer zvesto sledi “globini” omenjenih iger, saj vsebine praktično ni, liki so enodimenzionalni, humor boleče otročji, akcijski prizori pa tako leseni in neprepričljivi, da jih je bistveno bolj razburljivo gledati preko igralnega avtomata. Navkljub temu pa moram priznati, da sta me glavna igralca Jean Claude Van Damme in Raul Julia (v svoji zadnji filmski vlogi) kot polkovnik Guile in zlovešči general Bison izredno zabavala in če že morate najti kakšen razlog za ogled filma, je njuna karizma in pretirano igranje, kar izzove salve smeha. Street Fighter je v vseh pogledih slab film, toda glavna igralca in njuno tekmovanje v tem, kdo bo izpadel bolj plastično, je dovolj, da izdelek vsaj za silo zabava.

Ocena 2