Deseterica (ne)Okusnih: Top 10 obupnih pesmi

Rezultat iskanja slik za SONG BLEEDING EARS

Pri glasbi je isto kot pri vseh vejah umetnosti; so stvari, ki jih obožuješ in si brez njih ne predstavljaš vsakdana, so pa tudi takšne stvari, ob katerih te zaboli glava ali pa začneš obžalovati svoj obstoj. O slednjih bomo spregovorili danes z lestvico desetih najbolj obupnih pesmi, ob katerih mi začnejo krvaveti ušesa in boleti glava. Ker bi rad čimprej opravil s tem nehvaležnim delom, se kar lotimo lestvice;

10. Coldplay: In my place

Britanski solzavi rockerji Coldplay so sicer vedno zveneli po patetiki in pocukranosti, toda uspešnica In my place je takšne vrste komad, ki odpelje sentimentalnost v popolnoma nove, neposlušljive dimenzije. Ne samo, da je besedilo takšno, da ob njem še Creep skupine Radiohead izpade kot glasba za treninge v fitnesih, celotno pesem še dodatno poslabša zoprni vokal Chrisa Martina, ki deluje kot da kleči na kolenih sredi nedeljske maše.

9. 50 Cent: In Da Club

Četudi se močno trudim razumeti raznolikosti okusov, včasih zaidem v slepo ulico. Kaj točno je ljudi tako močno privlačilo na žlobudranju z egom nafilanega kvazigangsterja, mi sicer ni jasno, še manj pa to, kako je lahko pričujoči komad postal ena največjih rap uspešnic vseh časov. Nezanimivo glasbeno podlago še nekako spregledam, toda kdo resnično uživa ob poslušanju nerazumljivega momljanja tipa, ki v svojem življenju ni uspel spacati skupaj enega spodobnega besedila?

8. Pero Lovšin & Sokoli: Ne spavaj Mala Moja

Pero Lovšin ni nikoli slovel kot človek s posluhom in za silo spodobnim vokalom, ampak ker je Slovenija z okusom večkrat vsaj 20 let za časom, ne preseneča, da ga pri nas obravnavamo za vrhunskega pevca. In očitno je Perčiju na stara leta zmanjkalo materiala, ob katerih bi naša ušesa fino krvavela in se je začel zatekati k predelavam jugoslovanskih rock’n’roll klasik. Rezultat je temu primerno obupen; strašansko razvlečen komad, kjer Lovšin ne premore niti kančka energije in celotno skropucalo “odpoje” kot da mu je nekdo za vrat privezal tri tone težko skalo.

7. Staind: Suffer

Staind so eden od tistih bendov, ki so ustvarili nekaj zelo dobrih komadov, plavajočih v vodah postgrunga in metala, toda njihovi komadi znajo biti na dolgi rok precej naporni za poslušanje, še posebej tisti z bolj počasnim tempom. Dober primer tega je Suffer iz albuma Break the Cycle, ki je naslovu primerno pravo trpljenje za poslušalca; ne samo, da se pesem vleče kot jara kača, tudi vokal Aarona Lewisa zveni naveličano oz. kot da mu že po prvi kitic zmanjka energije, da bi “trpljenje” pripeljal do konca. No, saj ga, toda za ceno poslušalčevega močnega glavobola.

6. The Young Knives: She’s Attracted To

Potem, ko se je občinstvo počasi naveličalo mijavkanja Coldplay, se je v Veliki Britaniji zgodil “boom” z indie rock glasbo, ki je dišala po garaži, ponošenih hipsterskih oblekah ter besedilih o ribah in krompirčku. A kot se rado zgodi z vsakim trendom, je tudi indie v nekem določenem trenutku padel na dno in tega je predstavljal trio The Young Knives s svojo neposlušljivo, grdo in dolgočasno kitarsko godbo, ki se je obnašala čudaško zavoljo čudaškosti, pri tem pa je pozabila zlepiti skupaj kakšen pogojno poslušljiv komad. She’s Attracted To ima to prednost, da ni pretirano dolg komad, vendar pa ga je kljub temu naporno poslušati, saj zveni ponavljajoče in kot bedna šala, ki se ji ne smeji nihče drug kot člani skupine.

5. Radiohead: No Suprises

Britanski zasedbi Radiohead ne odrekam talenta in inovativnih promocijskih potez, toda kljub temu je njihova glasba (še posebej po debiju Pablo Honey) včasih že kar sadistična vaja v mučenju ušes. Reprezentativen primer tega je hit No Suprises, ki bi ga primerjal s tavanjem amnezičnega romarja, ki ni povsem prepričan, v katero smer bi krenil, zato preprosto blodi naokoli in nikamor ne pride. Celotna pesem zveni kot dolgočasen uvod v neko boljšo pesem.

4. U2: Stuck In A Moment

U2 so verjetno edina skupina na svetu, pri kateri ne prenesem niti enega komada. Večkrat sem že želel ugotoviti, zakaj je temu tako, vendar brez uspeha. Mogoče zaradi Bonovega osladnega vokala, zvočnega cincanja med božanjem in švasanjem kitar, patetičnih besedil in skoraj mesijanske poze članov, ki med prevažanjem v dragih avtomobilih moralizira publiki, naj se ne vozi preveč z avtomobili in onesnažuje okolje. Še bolj pa mi ni jasno, zakaj je od vseh komadov ravno Stuck In A Moment tisti, ki najbolj cefra moje možgane. Preprosto na živce mi gre. Pika.

3. Keane: Somewhere Only Me Know

Z uspehom cmeravih Coldplay se je na Otoku čez noč razpaslo za celo morje skupin, ki so skušale unovčiti svojih 15 minut slave z zaspanim emo pop rockom, kjer se je kvaliteta posameznega komada merila s količino pretečenih vokalistovih solza. In če so bili Coldplay pošteno tečni, niste še slišali Keane, ki so pocukranost, cmeravost in čustveno vzdihovanje s pomočjo osnovnošolskem simbolizma ponesli na novo raven, ko je verjetno tudi kralj robčkov Chris Martin pomislil: “Kaj, hudiča, smo storili, da je prišlo do tega?”

2. Foo Fighters: Best Of You

Nasproti mnenju večine so mi bili Foo Fighters najbolj všečni na začetku kariere, po albumu One By One pa so me začeli vse bolj dolgočasiti. Točko, na kateri sem se odločil, da skupini nemah slediti, je predstavljal komad The Best Of You, ki bi ga raje preimenoval v The Worst Of Foo Fighters. Če si lahko privoščim malce pretiravanje; gre za dobesedno mrtev komad. Komad brez življenja in energije. Dolgočasen, obupno razvlečen, pospremljen z zoprno naveličanim vokalom strica Grohla in občutkom, da smo priča zadnji vaji rock benda v domu upokojencev.

1 . Ozzy Osbourne: Dreamer

Ozzy Osbourne je metal pevec s prepoznavnim vokalom, vendar je ta prepoznaven zaradi tega, ker je tako zanič, da ga le stežka pozabiš. Kakorkoli že; če je njegovo “petje” še sprejemljivo za metal, mi ni jasno, kdo pri zdravi pameti je Ozzmana nagovoril, da bi bil njegov vokal sprejemljiv za balado, kot je Dreamer. Če odstranim Ozzyjev vokal, gre za čisto spodobno melanholično pop rock žalostinko, ki pa jo Princ (kvazi) Teme spremeni v nenamerno komično vajo iz mučenja poslušalčevih ušes. Še več; prisegel bi, da je Dreamer komad, ki je nastal zgolj zato, da bi se delal norca iz Ozzyjevih vokalnih (ne)sposobnosti. Ne znam si namreč predstavljati, da je nekdo poslušal to pesem, ne da bi ob tem počil od smeha.

Advertisements

Deseterica Okusnih: TOP 10 glasbenih skupin

Tako kot film in literatura tudi glasba predstavlja pomembno vlogo v mojem življenju. Četudi se me pogosto drži sloves človeka, ki posluša izključno razbijanje in kričanje (ne vem sicer, zakaj bi to moralo biti nekaj slabega), sem pravzaprav glasbeno zelo široko usmerjen. V moji zakladnici glasbe boste našli vse; od najbolj obskurnih black in gore metal bendov pa vse do Kelly Clarkson. Zatorej si bom privoščil kratko lestvico desetih najboljših glasbenih skupin vseh časov (seveda po mojem okusu). Pa začnimo;

10. The Doors

Rezultat iskanja slik za the doors

The Doors prepričajo z zvokom preprostega klaviaturskega rocka, dopolnjenega z mističnimi besedili, ki so bila v njihovem času izredno napredna, močnim vokalom Jima Morissona ter ravno pravšnjo mero ostrine in melodičnosti.

9. Sex Pistols

Rezultat iskanja slik za sex pistols

Nikoli nisem bil pretiran oboževalec zasanjane hipijevske glasbe, ki mi je polnila ušesa z jokanjem in patetičnimi besedili o miru na svetu. Zato si lahko predstavljate, da so mi Sex Pistols s svojo jebivetrsko držo, jezno kitarsko glasbo in neposrednimi besedili o gnilobah sistem predstavljali pravi zvočni balzam.

8. REM

Rezultat iskanja slik za rem

Posebnost skupine REM je v njeni zvočni raznolikosti in da so tekom kariere mnogokrat eksperimentirali z žanri (od grunga, popa, klasike da folk rocka), hkrati pa obdržati rdečo nit, zahvaljujoč nežnemu vokalu Michaela Stipeta, enako nežnim kot ostrim kitaram ter izredno inteligentnimi besedili, namenjenimi milijon in eni interpretaciji.

7. The White Stripes

Rezultat iskanja slik za the white stripes

Karizmatični duet The White Stripes je veljal za utemeljitelja vnovične renesanse garažnega rocka, ki je poleg konkretnega kitarskega hrupa prepričal z nekonvencionalno držo, prepletanjem sentimentalnih tem in črnega humorja ter zvočno preprostostjo, ki je znova dokazala, da je manj več ali pa celo vse.

6. Queens of the Stone Age

Rezultat iskanja slik za queens of the stone age

Queens of the Stone Age so skupina, ki je modernemu rock’n’rollu povrnila pridevnik “seksi”. Zapeljiv puščavski rock s privlačnimi kitarskimi solažami, bizarnimi besedili in prepričljivo šminkersko pozo je takoj zadel v polno.

5. Nirvana

Rezultat iskanja slik za NIRVANA

Navkljub mnogim polemikam o tem, kakšen vpliv je imelo grunge gibanje na razvoj glasbe, je Nirvana, neprilagojeni trio iz Seattla, ena od tistih skupin, ki je po desetletju šminkerske rock glasbe in disko dolgčasa vrnil zvok alternativnega rocka v mainstream, njen vokalist Kurt Cobain pa je s samosvojo držo in vrhunskimi besedili postal večni glasnik izgubljene generacije X.

4. System Of A Down

Rezultat iskanja slik za system of a down

System Of A Down so za svet metal glasbe tisto, kar so Bad Religion za punk rock; gre za eno redkih skupin, ki je v svojih besedilih včasih že kar preroško naznanila, v kakšno smer se bo premaknila svetovna politika (in z njo družba), s svojo unikatno različico orientalske glasbe, avantgardnega metala in celo screama pa so dobesedno uničili vse pred seboj.

3. Joy Division

Rezultat iskanja slik za JOY DIVISION

Britanski četverec Joy Division velja za najvidnejšega predstavnika novovalovskega post punka, ki je navkljub melanholičnemu vzdušju, počasnemu ritmu ter pogosto fatalistični poetiki Iana Curtisa zvenel bolj ostro in neposredno kot marsikateri razkurjeni punker.

2. Placebo

Rezultat iskanja slik za placebo band

Naslednje vrstice bodo zaznamovane z bolj osebno noto, vendar Placebo je bila skupina, ki mi je pomagala premagati marsikatero oviro v življenju in me držala pokonci tudi takrat, ko sem že skoraj obupal. Čar skupine ni samo v kompetentnem prepletanju ostrega rocka, glama, elektronike in popa, ampak v osupljivo realističnih besedilih, ki so me včasih opisala tako avtentično, da je že izpadlo strašljivo. Poleg tega pa sem skupino vedno občudoval zaradi odkrivanja mnogih tabu tem (homoseksualnost, mamila) in pogosto nekritičnega opisovanja kompleksnih psihičnih stanj modernega človeka.

1. Pixies

Rezultat iskanja slik za pixies

Ko sem pri 20. letih prvič slišal pesmi skupine The Pixies, je skoraj vsa glasba, ki sem jo poslušal v srednji šoli, čez noč postala preteklost. To, kar je ponujal bostonski četverec, ne znam opisati z besedami. Doslej še nisem naletel na tako unikatno, odštekano in samosvojo glasbeno skupino, ki je zvenela enako prepričljivo ob surovem kitarskem rocku kot namerno osladni pop melodijah. Upam si celo reči, da The Pixies zvenijo kot skupina, ki je bila vedno pred svojim časom, morebiti kot skupina iz prihodnosti. Zame osebno se je vse začelo in se bo končalo z njimi. 

Deseterica okusnih: TOP 10 Grozljivk

Grozljivka je na samem vrhu meni najljubših filmskih žanrov. Četudi sem osebnostno eden največjih strahopetcev pod soncem, izredno uživam v tem, da me nekaj prestraši oz. spravi v nelagodje. Gre za koristno sproščanje adrenalina, poleg tega pa uživam, če mi grozljivka daje priložnost, da se utopim v njen svet in ga sprejmem v vsem svojem blišču in bedi. Ravno zato je bilo sestavljanje deseterica najboljših filmskih grozljivk izredno naporno in nehvaležno delo, saj sem bil zaradi omejenosti prostora prisiljen izpustiti nekaj klasik in dati prednost tistim filmov, ki so – po mojem skromnem mnenju – na tak ali drugačen način zaznamovali omenjeni žanr. Prav tako sem izpustil grozljivke iz letošnjega leta, saj sem mi zdi, da morajo še prestati tok časa, preden jih lahko uvrstim na lestvico. Ne ovinkarimo in se lotimo pregleda:

10. The House of the Devil (2009, režija: TI West)

Povezana slika

The House of the Devil je vrhunski filmski eksperiment režiserja TI Westa, ki je poskušal zajeti duh retro grozljivk iz 70. let, ko je bil žanr še naklonjen razvoju likov, grajenju mračne atmosfere in potrpežljivemu ritmu podajanje zgodbe.

9. The Babadook (2014, režija: Jennifer Kent)

Rezultat iskanja slik za the babadook 2014

The Babadook je zdaj že kultna grozljivka, ki v utrujeni žanr prelivanja krvi in cenenih skokov v kamero ponovno prinese občutke pristnega strahu. Strahu, ki obstaja bolj na psihološki kot pa fizični ravni. Strahu, kjer “hudobnežu” ni potrebno veliko, da stre glavne junake in jih pahne v stanje popolne norosti.

8. Psycho (1960, režija: Alfred Hitchcock)

Rezultat iskanja slik za psycho 1960

Gre za malo mojstrovino s presunljivimi igralskimi predstavami (Anthony Perkins je kot Bates fenomenalen), izvrstnim občutkom za suspenz in mračno atmosfero, zgodba pa je ravno dovolj enostavna kot tudi psihološko kompleksna, da uspe razvajati gledalca vse do zaključne špice. Psycho je vrhunska srhljivka, ki po drznosti in inovativnosti prekaša mnoge sodobne klavnice.

7. The Witch (2016, režija: Robert Eggers)

Povezana slika

The Witch je takšne vrste film, ki v gledalcu zbudi nelagodje zgolj z navidez preprostimi kadri mračne narave, za katero vemo, da v sebi skriva grozo oz. tisto, kar ves čas pričakujemo. Nenazadnje pridemo do sklepa, da čarovnica in njena dejanja niso tako pomembna kot predvsem surov prikaz razklanosti družine, ki zaradi zamolčanih skrivnosti in vraževerja dopusti, da razpade od znotraj.

6. A Tale of Two Sisters (2003, režija: Kim Jee-woon)

Rezultat iskanja slik za a tale of two sisters

Psihološka nadnaravna grozljivka o dveh sestrah, ki se soočata z izgubo matere in prihodom skrivnostne mačehe, ni samo izredno strašljiva in čustvena zgodba o skrhanih družinskih odnosih, ampak hkrati postreže z enim najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma.

5. Repulsion (1965, režija: Roman Polanski)

Rezultat iskanja slik za REPULSION

Repulsion je na vsebinski ravni zelo napreden film, saj se spušča v predele človekove razsute psihe, katerih se mnogi filmarji še danes ne upajo dotakniti. Vrhunska igra in minimalistična glasba, praktični učinki ter skrivanje strahu pred gledalčevimi očmi je tisto, kar pričujoči izdelek še danes dela tako prelomnega v svojem žanru. Polanski je s filmom presegel samega sebe in se dokončno uveljavil kot mojster groze.

4. Halloween (1978, režija: John Carpenter)

Rezultat iskanja slik za halloween 1978

Halloween je v prvi vrsti psihološki triler kot pa krvava grozljivka, pod katero oznako so film sprva želeli prodati. Režiser in scenarist John Carpenter se modro distancira od grafičnih prizorov nasilja, rezanja okončin ter krvavih prh in se namesto tega posveča grajenju ene najbolj tesnobnih, morečih in strašljivih atmosfer ujetih na filmski trak. Prizori, v katerih Michael Myers zgolj stoji pri miru in strmi v naključne mimoidoče žrtve, so mojstrsko zmontirani in podkrepljeni z verjetno najbolj privlačno minimalistično glasbeno spremljavo (Carpenterjeva t.i. “theme song” na začetku filma je eden najbolj prepoznavnih “jinglov” filmskih grozljivk), svoje pa še doda režiserjeva premetena odločitev, da morilca večino časa drži v senci in da nikoli v celoti ne pokaže njegovega obraza, saj s tem lik pridobi na strašljivosti in skrivnostnosti, gledalec pa občuti, kot da pred seboj gleda skorajda nadnaravno bitje, katerega ni moč zaustaviti.

3. The Blair Witch Project (1999, režija: Daniel Myrick in Eduardo Sanchez)

Rezultat iskanja slik za the blair witch project

The Blair Witch Project je grozljivka, ki ne pokaže in pojasni skoraj ničesar. Tisto, kar terorizira glavne junake, ostane skrito v njihovi / gledalčevi domišljiji. Gre za igranje karte na temo strahu pred neznanim, o čemer je pripovedoval legendarni pisec H.P. Lovecraft, le da TBWP ta strah ponese na novo raven in s tem tudi ustvari preprost, vendar neverjetno učinkovit koncept; zakaj bi gledalcu prikazali grozo, če pa je bistveno bolj strašljivo to, da mu ne pokažeš ničesar? Ali ni bolj strašljivo to, da se boriš proti nevidnemu, proti neki entiteti, za katero niti ne veš, kako izgleda in kako se ji postaviti po robu?

2. The Shining (1980, režija: Stanley Kubrick)

Rezultat iskanja slik za THE SHINING 1980

The Shining je odlična grozljivka, ki deluje po principu manj je več in zatorej gledalca ne hrani s podrobnostmi, ampak mu pušča povsem svobodno interpretacijo dogodkov. Dober primer tega je razlaga obstoja paranormalnih sil v hotelu; medtem, ko je v knjigi več kot očitno, da gre za duhove, je film nekoliko bolj premeten in ostaja skrivnostnejši. So v hotelu res prisotni duhovi ali pa ti obstajajo zgolj v mislih glavnih junakov? In Kubrick z inovativnimi snemalnimi prijemi (prva uporaba steadicama – snemanje med hojo), vrhunskim igralskim ansamblom ter mojstrskim obvladovanjem tesnobne atmosfere ustvari ne samo odlično grozljivko, ampak preprosto odličen film.

1. The Exorcist (1973, režija: William Friedkin)

Rezultat iskanja slik za THE EXORCIST

The Exorcist je v vsakem pogledu popolna grozljivka oz. šolski primer tega, kako v gledalcu prebuditi strah. Režiser William Friedkin je brihtno ugotovil, da bistvo strahu ni v tem, kar vidimo, ampak ravno nasprotno; če hočeš, da film izpade avtentično oz. da mu gledalec nasede, potem ga naredi takšnega, ob katerem bo moč (nehote) zaslutiti občutek domačnosti. Zato je tudi prva polovica filma nekoliko počasnejša in brez večjih elementov nadnaravnega; sprva tako spremljamo prikupno deklico Regan (odlična Linda Blair), ki nekega dne doživi hudo spremembo v obnašanju; postaja vse bolj agresivna, doživlja epilepsiji podobne napade, žlobudra v nerazumljivem jeziku (beri; latinščini), masturbira z lesenim križem in celo z mislimi premika pohištvo. Film brihtno napeljuje gledalca k možnosti, da je Regan žrtev še neodkrite psihoze, vendar se v drugi polovici vse to spremeni, ko notranje razklani duhovnik ugotovi, da ima opravka s starodavnim demonom, ki se je vselil v telo nesrečne deklice. Od tu naprej groza gledalca prikuje na ekran, saj se strašljivi prizori vrstijo eden za drugim, vse to pa ne bi doseglo svojega učinka, če ne bi bila Blairova v podobi deklice tako hudičevo (dobesedno) prepričljiva, za kar pa se je treba zahvaliti tudi presunljivi maski, ki nazorno prikaže Reganino transformacijo iz prikupnega dekletca v odurnega demona. Ob tem pa film uspe odpreti še mnoga druga vprašanja, posebej tista, ki se dotikajo vprašanja vere in iskanja višjega smisla, vendar je The Exorcist v osnovi še vedno izredno napeta, brutalna in preprosto odlična grozljivka, ki je gledalcem prestavila še danes ponarodeli lik deklice z nadnaravnimi močmi.