Too Old To Die Young (2019)

Rezultat iskanja slik za TOO OLD TO DIE YOUNG 2019

V svetu sedme umetnosti zlepa ne boste našli bolj svojeglavega in konfliktnega filmarja kot je Nicolas Winding Refn. Njegovi filmi vedno znova razdelijo tako občinstvo kot tudi kritike. Nekateri v njem vidijo genija, spet drugi pa pretencioznega snoba. To mnenje o njem se ne bo spremenilo tudi po ogledu njegovega najbolj ambicioznega dela doslej, 10 – delne oz. 13 – urne nadaljevanke Too Old To Die Young. Ta po estetiki, videzu in vzdušju močno spominja na njegov film Only God Forgives; znova smo vrženi v temačen, nasilen in zgolj z raznobarvnimi neonskimi lučmi obsijan svet pokvarjenih policistov, ki v postem času opravljajo delo poklicnega morilca (Miles Teller), hladnokrvnimi lovci na pedofile (John Hawkes) in vodij narkokartelov z nekontroliranim ojdipovskim kompleksom (Augustu Aguilera). Posamezne epizode, ki v povprečju trajajo slabo uro in pol, so zaznamovane z vsem, kar dela Winding Refna tako unikatnega; od izpiljene vizualne podobe temačnih neo-noir trilerjev, vrhunske glasbene podlage, nenavadnih igralskih predstav, počasnega tempa z ogromnim številom počasi premikajočih se kadrov ter vse prej kot predvidljive zgodbe, obarvane z ekstremno politično nekorektnostjo, okrutnim nasiljem ter bogato galerijo enako odbijajočih kot tudi fascinantnih likov. A vseeno se zdi, da bo ogled nadaljevanke pravi zalogaj tudi za najbolj zagrizene Refnove oboževalce, saj je vsaj polovica epizod čisto po nepotrebnem raztegnjenih in namenjenih zgolj preizkušanju gledalčeve potrpežljivosti, prav tako pa se okvirna zgodba konča že pri osmi epizodi, preostanek pa daje vtis mašila. Resda je svet nadaljevanke fascinanten, toda vse ima neko mejo in Refn se očitno na to požvižga. Kakorkoli že; Too Old To Die Young je ambiciozna in hkrati naporna epska kriminalna drama, ki bo zaradi svoje strukture in unikatnosti nekatere fascinirala, spet druge pa močno odbijala.

Ocena 4

Advertisements

The Shining (1997)

Rezultat iskanja slik za the shining 1997

Kot je že nasploh znano, pisec Stephen King ni bil nikoli pretirano navdušen nad filmsko adaptacijo njegovega romana The Shining v režiji legendarnega Stanleyja Kubricka. Pa četudi film velja za klasiko žanra, ki je navdihnila mnoge generacije filmarjev, je Kinga močno zmotila skorajšnja odsotnost glavne problematike romana; boj z alkoholizmom. Kubrick se je v svoji interpretaciji zgodbe o Jacku, zimskemu oskrbniku zakletega hotela Overlook in njegovemu postopnemu padcu v norost posvečal bolj grajenju atmosfere ter nekonvencionalni pripovedni niti, ki je več skrivala kot po povedala. King je skušal to “krivico” popraviti s tridelno nadaljevanko The Shining, ki zvesto sledi knjižni predlogi, kar je hkrati njen blagoslov kot žal tudi prekletstvo. Kar je nadaljevanki treba šteti v prid, je to, da neprimerno bolj razvije lik glavnega junaka in njegov notranji boj z lastnimi demoni. Jack v Kubrickovi različici je že od samega začetka nesimpatičen sociopat, ki deluje, kot da sta mu lastna žena in otrok v napoto, medtem ko je Jack v emocionalni podobi Stevena Webra precej bolj simpatičen, poistovetljiv in s tem tudi tragičen lik, na kar je King najverjetneje tudi ves čas ciljal. Težava je zgolj v tem, da nadaljevanka s seboj povleče tudi vse pomanjkljivosti Kingovih romanov; nepotrebna razvlečenost, pretirano razlaganje vsebine, ki izniči vsak občutek skrivnostnosti ter na trenutke kreativni, toda hkrati nerodni poskusi strašenja gledalcev s stvarmi, ki preprosto niso strašljive. In to je tisto, kar nadaljevanko The Shining ves čas potiska v območje pozabljivosti; ni strašljiva. Tudi, ko želi prestrašiti, v gledalca nameče toliko posebnih učinkov in teatralnosti, da ti prizori postanejo nenamerno komični, ne pa prepričljivo strašljivi. Rezultat tega je sicer čustveno močnejša, vendar hkrati razvlečena in niti malo atmosferična grozljivka, ki je sinonim za generičnost.

Ocena 3

Chernobyl (2019)

Povezana slikaPisal se je 26. april 1986, ko je v jedrski elektrarni v Černobilu odjeknila eksplozija reaktorja, ki je bila zapisana kot uvod v eno najhujših katastrof v zgodovini človeštva. Černobilska nesreča je za seboj pustila dolgotrajne posledice na prebivalstvu, saj je eksplozija povzročila hitro širjenje radioaktivnega sevanja, ki so ga najbolj občutili v bližnjem mestu Pripyat. Slednjega so morali zaraid naraščujoče nevarnosti tudi evakuirati in danes velja za najslavnejše “mesto duhov” na svetu. 300.000 ljudi je moralo zapustiti svoje domove, dejanske številke žrtev eksplozije pa še danes niso povsem jasne, še posebej zaradi prizadevanj tedanje sovjetske oblasti, ki je želela na vsak način ohraniti imidž “varne vzhodne države” in zminimalizirati resnične posledice nesreče v Černobilu. Danes, 33 let po tragediji, pa je luč sveta ugledala petdelna HBO-jeva nadaljevanka Chernobyl, ki vsaj na prvi pogled ne ponuja ničesar, kar ne bi obravnavale številne knjige in dokumentarni filmi. Grobo rečeno, bi nadaljevanko lahko opisali kot rekonstrucijo dogodkov od usodne noči, ko je v Černobilu odjeknila eksplozija, prizadevanj sovjetskih znanstvenikov in politikov, da bi obvladali kaos, ki je temu sledil pa vse do odmevnega sodnega procesa, na katerem je bilo razkrito, da bi z boljšimi varnostnimi ukrepi nesrečo lahko preprečili.

Rezultat iskanja slik za chernobyl hbo

Kot že rečeno; o Černobilu je bilo povedanega in napisanega že ogromno, zato se dramatizacija dogodkov zdi rahlo nepotrebna. Kljub temu pa se Chernobyl izkaže za serijo, ki jo dandanes še kako potrebujemo, še posebej, ko vodilni politiki razglašajo globalno segrevanje za izmišljotino in s svojim superiornim nagonom gradijo izredno nečimrn odnos do narave in njenih maščevalnih udarcev. Miniserija ni samo natančna, avtentična, srhljivo vzdušna in napeta rekonstrukcija dejstev, ki se do določene mere poslužuje dramatizacije, ampak “človeška grozljivka”, ki jo po stopnji strahu ne preseže noben demon, serijski morilec ali kakšna nadnaravna entiteta. Chernobyl skozi oči vladnih uslužbencev, znanstvenikov, vojakov, gasilcev, bolničarjev in civilistov prikaže grozo, ki je na trenutke enako zastrašujoča kot tudi nenavadno poetična. Kar pa je še bolj pohvalno; razlaganje na temo jedrske energije zna hitro postati dolgočasno, toda serija se tega loti na domiselno poljubnoznanstveni način ter gledalcu poda dovolj zanimivih dejstev, da lažje razume celotno sliko dogajanja. Škoda le, da nekateri bistva serije niso želeli / hoteli izluščiti in se poslužujejo ideoloških širjenj teorij zarote (eden od naših vidnejših filmskih kritikov je npr. serijo označil za načrtno širjenje strahu pred socializmom, kar je totalni absurd) ter iskanju dvomljivih izgovorov. Človeštvo je očitno obsojeno na ponavljanje napak.

Ocena 5

Deadwood (2004 – 2006)

Rezultat iskanja slik za deadwood hbo series

HBO – jeva nadaljevanka Deadwood je eden od tistih ambicioznih televizijskih projektov, ki so žal mnogo prezgodaj zapustili male ekrane. David Milch se je v obdobju, ko ta žanr ni bil ravno priljubljen, odločil ustvariti pravo western epopejo o življenju prebivalcev majhnega mesta Deadwood (Južna Dakota) v 70. letih 19. stoletja. A tu ni govora o klasični kavbojki, kjer se veliko strelja in malo govori; Milcheva vizija divjega zahoda se odmika od žanrskih klišejev in postreže z daleč najbolj avtentično, surovo in niti malo romantično podobo tega obdobja. Korupcija, brutalno nasilje, dvojne igre, politične razprtije in nenehna hoja na meji med redom in anarhijo predstavljajo vsakdan v naslovnem mestu in življenjih njegovih prebivalcev. Deadwood se dotakne praktično vseh družbenih slojev; od idealističnega, a impulzivnega šerifa Bullocka (Timothy Olyphant), preračunljivega hotelirja E.B. Farnuma (William Sanderson), bogate vdove Alme Garret (Molly Parker) in vse do spletkarskega lastnika salona Ala (življenjska vloga Ian McShana). Nadaljevanka se ne uspe pohvaliti zgolj s prepričljivim potovanjem v preteklost, ampak tudi z mojstrskimi dialogi / monologi, ki se jih ne bi sramoval niti sloviti Shakespeare. Rezultat je ena od najboljših televizijskih serij vseh časov, ki ne bo navdušila zgolj oboževalce vesternov, ampak tudi tiste, ki hrepenite po kompleksni in izvrstno spisani tragediji, postavljeni v blatno naslovno mestece. Deadwood kakopak potegne mnogo vzporednic z današnjimi časi (pohlep ni nikoli nehal zastrupljati človeka), škoda le, da serija ni nikoli prišla do ustreznega zaključka. A tudi glede tega bo letos pravici zadoščeno, saj je serija dobila svoj celovečerni film, ki bo pripravil epilog, kot se spodobi. Bomo videli.

Ocena 5