Friends (1994 – 2004)

Povezana slika

Ko sta David Crane in Marta Kauffman leta 1994 svetu predstavila humoresko Friends, verjetno ni nihče pričakoval, da bo ta tekom predvajanja postala globalni popkulturni fenomen. Že sam koncept serije ni bil posebej izviren; v njenem ospredju je skupina šestih dobrih prijateljev, ki živijo v istem bloku in preživljajo prosti čas ob pitju kave v bližnji kavarni, hkrati pa se zapletajo v številne zabavne dogodivščine. Priznati je treba, da je sama zasnova vse prej kot nekaj, kar ne bi videli že prej v skoraj vsakem sitcomu, toda velika prednost serije Friends je ravno v karizmatičnosti in prikupnosti glavnih likov; od nevrotičnega Rossa, čudaške Phoebe, čistunske Monice, spogledljivega Joeyja, ciničnega Chandlerja pa vse do melodramatične Rachel. Vsak od junakov je značajsko poseben in zavoljo njihove prepričljive kemije in odličnega igralskega ansambla (Jennifer Aniston, Courtney Cox, David Schwimmer, Matthew Perry, Matt LeBlanc in Lisa Kudrow) je vsaka epizoda nabita z močno energijo, izvrstnim komičnim timingom ter domislicami, ki presegajo monotono dostavljanje popkulturnih referenc in pretirane vulgarnosti. Četudi serija na vsebinski ravni ni pretirano globoka, je ravno ta njen sproščen in nepretenciozen pristop tisto, kar jo še danes dela tako popularno, da jo odkrivajo celo mlajše generacije. Friends ni dolgočasen fosil iz 90. let oz. produkt nekega pozabljenega časa, saj z univerzalnimi temami vedno znova navdušuje gledalce po vsem svetu. Kvalitetna televizijska zabava, ki si zasluži svoj uspeh.

Ocena +4

The Osbournes (2002 – 2005)

Rezultat iskanja slik za THE OSBOURNES SHOW TV

Čeprav je nemogoče zanikati, da je Ozzy Osbourne z legendarnimi Black Sabbath in solo kariero odigral pomembno vlogo v zgodovini heavy metala, se vseeno ne moremo znebiti občutka, da je temačni stric zadnjih 30 let iz ikone mutiral v karikaturo. Bolj kot glasba sta ga začela zanimati slava in denar, eden od najbolj obupanih poskusov, kako unovčiti (in hkrati tudi pokopati) svoj močan vpliv pa je predstavljal resničnostni šov The Osbournes, ki je pred dobrimi 17. leti obnorel občinstvu na tedaj še glasbeni postaji MTV. Namen šova naj bi bil prikaz ekscentričnega načina življenja članov družine Osbourne, med katere spadajo še dominantna žena Sharon, razvajena hči Kelly in sin Jack, ki tekom sezon postaja vse bolj podoben svojemu očetu (še posebej po slabih razvadah). Ne rečem, da šov ni postregel z zanimivo idejo, vendar je njegova izvedba prinesla popolnoma drugačne rezultate kot bi sprva pričakovali. The Osbournes se namreč odvija kot dolgočasna gledališka igra, katere igralci brezciljno tavajo po odru, medtem ko skuša publika ugotoviti, kaj točno je njen smisel. Po svoje je zabavno videti Ozzyja, ki recimo napol zadet / pijan hodi po svoji hiši in pobira pasje iztrebke, po drugi strani pa se lahko upravičeno vprašamo, če je to res tretma, ki si ga takšen zvezdnik njegovega kova res zasluži. Še večja težava pa je ta, da preostali člani družine niso pretirano zanimivi oz. včasih že mejijo na ekstremno nadležne (še posebej hčerka Kelly, ki razen tega, da se lahko šlepa na svojega očeta, nima posebnih talentov). Po svoje bi v šovu The Osbournes lahko videli nenamerni portret tega, kakšne posledice prinese razprodaja lastnega imidža za slavo in denar, vendar tudi takšen pristop na dolge proge ne bo prinesel zadovoljitve.

Ocena 2

Dave Chappelle: Sticks and Stones (2019)

Rezultat iskanja slik za dave chappelle sticks and stones

Priljubljeni ameriški komik Dave Chappelle je zadnje mesece po zaslugi svoje enourne stand up predstave Sticks and Stones postal tarča moralnih puritancev, ki so njegove šale na račun istospolne in temnopolte skupnosti označili za neokusne in neodgovorne. Če to drži ali ne, je seveda odvisno od samega posameznika oz. njegove tolerance do bolj strupenega tipa humorja, ki ne skopari z nizkimi udarci. Chappelle je nesramen, oster, zbadljiv, politično nekorekten in samozavesten tudi ko se dotakne občutljivih tematik pedofilije, homofobnega nasilja in ameriške obsesije s strelnim orožjem. In če smo res iskreni; predstava v slabi uri zbija res ostre šale na račun marginaliziranih skupin in ne bo rekel, da nekatere izmed njih ne izpadejo kot cenen šok brez substance. Toda po drugi strani bi bilo zelo krivično oceniti Chappellov nastop zgolj na podlagi posameznih skečev. Sticks and Stones je predstava, ki jo je treba videti v celoti, saj tedaj pridemo do ugotovitve, da Chappele kljub strupenemu jeziku in nizkim udarcem v resnici domiselno in zabavno razgali hinavskost in oportunizem današnje družbe. Govora je o družbi, ki hrani svoj ego s pokroviteljsko politično korektnostjo, vse pogostejšim uveljavljanjem cenzure v imenu “svobode govora” in zganjanjem histerije na podlagi ideoloških nasprotij. Z drugimi besedami; Sticks and Stones ima nekaj šibkih trenutkov, toda hkrati se izkaže, da je Chappelle izredno karizmatičen in energičen komik, ki na vsako slabo postreže z vsaj tremi dobrimi šalami, njegovo opletanje z jezikom pa lahko koga zaboli, vendar je v današnjem času, ko je komedija samo še politično korektna limonada in so komiki dobesedno linčani za stvari, ki so jih storili pred desetletji, prava osvežitev.

Ocena -4

The Haunting of Hill House – 1. sezona (2018)

Rezultat iskanja slik za the haunting of hill house family

Mike Flanagan je filmar, ki se je s svojimi nizkoproračunskimi biserji (Oculus, Hush, Absentia) prebil med vidnejše kreatorje novodobnih grozljivk, ki uspešno ohranjanjo ravnotežje med komercialno vabljivo vsebino in pristnim avtorskim pečatom. Toda na svoj veliki podvig je še čakal in ga končno dobil z 10 – delno nadaljevanko The Haunting of Hill House, sicer zelo svobodno in modernizirano različico grozljive klasike Shirley Jackson. Serija časovno preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo ter v ospredje postavi disfunkcionalno družino Crain, ki se leta 1992 vseli v prenovljeno skrivnostno vilo na podeželju, vendar temu sledi serija bizarnih dogodkov, ki privedejo do velike tragedije. Mnogo let kasneje člani družine odrastejo in se vsak na svoj način sooča z otroškimi travmami; nekatere premamijo droge, spet drugi so čustveno otopeli, tretji imajo težave v zakonu itd. Nadaljevanka sicer daje veliko poudarka na nadnaravnih elementih, vendar ti služijo kot temelji za prikaz kompleksnih odnosov v družini, ki se mora soočiti ne zgolj z lastno travmatično preteklostjo, ampak tudi z “duhovi” v njih samih. Flanagan mojstrsko pilotira temačno družinsko dramo skozi deset napetih in strašljivih poglavij, pri tem pa mu od vsega najbolj uspejo nemoteni časovni preskoki, ki uspešno tvorijo celoto in zgodbi dodajo skrivnostne kamenčke, ob katerih gledalec pošteno natrenira sive celice. Pomaga tudi dejstvo, da nam nadaljevanka uspe približati glavne like, pa četudi so ti psihično popolnoma sesuti in konfliktni, čustveno moč vsake epizode pa je tako izrazita, da si gledalec ne more pomagati, da ne bi bil ob razpletu vsaj malce solzen. Seveda pa ob vsem ne smemo pozabiti na tisto, kar potrebuje vsaka dobra grozljivka; nadaljevanka je nepričakovano strašljiva in na več mestih pošteno stresne s svojimi temačnimi podobami in morbidno gotsko ikonografijo. The Haunting of Hill House je tako prava poslastica za oboževalce dobrih zgodb o duhovih, ki iščete pravo mesto strahu in pristne človeške drame.

Ocena 5