Pravijo, da ima noč svojo moč. Ob današnjem sprehodu sem ugotovil, da to še kako drži. Ko se tema spusti nad mesto, se vse spremeni. Tema zakrije neizrečene besede, ulice se polnijo s skrivnostmi in hiše postanejo spomeniki časa, katerega bi radi pozabili. In sredi tega se znajde človek s svojim dihanjem, nemirnim telesom in na široko odprtimi očmi. Delček teh občutkov sem poskušal zajeti na naslednjih fotografijah.
Mesec december je zaznamovan s prazničnimi lučkami in dobimi željami, vendar nekateri nimajo te sreče, da bi lahko izkusili občutke topline in sreče. Ti posamezniki so vedno znova potisnjeni ob rob, kjer s solznimi očmi čakajo na nekoga, ki bi jim ponudil roko v pomoč in jim pomagal skozi težko obdobje. To stanje brezvoljnosti in odrinjenosti sem poskušal zajeti skozi fotografski objektiv in znova sem se prepričal, da naša navidez dolgočasni vsakdanjik v sebi skriva več, kot smo sprva pripravljeni videti.
Foto: Vid Šteh
Trbovlje so mesto sivine. Je mesto, ki se giblje na točki med upanjem in obupom, med svetlobo in temo, med preteklostjo in prihodnostjo. Je mesto na razpotju. Je mesto, ki v meni prebuja občutke prezira kot ljubezni. Je mesto, ki ga ljubim enako kot sovražim. Občutkom primerne so tudi fotografije, ki prikazujejo Trbovlje s stanovanjskimi naselji, gredicami, zapuščenimi hišami, industrijskimi kompleksi ter pridihom rudarske tradicije, ki jo nekateri ohranjajo pri življenju, spet drugi pa jo želijo pahniti v pozabo. A Trbovlje bodo ostale. Za vedno.
Preteklost.
Naselja spečih.
Hiša duhov.
Stezice.
Padli.
Križišče.
Luči mesta.
Pesmi Srečka Kosovela so vedno aktualne in tudi v današnjem času njegove besede nosijo težo. Igralci Mladinskega gledališča Trbovlje so v soboto, 21. oktobra 2017, uprizorili kritično predstavo Rajši hlapčujemo, kakor da bi živeli!, ki skozi poezijo, igro in gib izpostavlja pomembnost ohranjanja umetnosti in negovanja kritičnega uma kot temelja za boljši jutri.
Foto: Vid Šteh
