Crimes of the Future (2022)

Rating: 6 out of 10.

Z najnovejšim filmom Crimes of the Future se kanadski mojster David Cronenberg po skoraj dveh desetletjih vrača v žanr, ki ga je v 70. in 80. uspel soustvariti; žanr t.i. telesne grozljivke, pomešane z elementi morbidne znanstvene fantastike. Film je postavljen v temačno prihodnost, kjer prevladujejo popolnoma novi pogledi na mehanizem človeškega telesa; to postane kakšna zbiralnica novonastalih in povečini neznanih organov, katerih preobilica lahko pošteno načne zdravje posameznika. Med tiste, ki se poslužujejo teh bizarnih metod, spada tudi Saul Tenser, sicer umetniški “telesni performer”, ki skupaj s svojo asistentko Caprice v živo izvaja operacije na lastnem telesu. Uspeh dvojice zbudi pozornost skupine preiskovalcev posebnega oddelka za registracijo organov, ki želi podrobneje poučiti Saulovo zdravstveno stanje in metode, ki mu pomagajo izvajati operacije, v zgodbo pa se vplete tudi želja po izvedbi prve “žive” obdukcije telesa dečka, ki se naj bi prehranjeval zgolj z ostanki plastike. Crimes of the Future po estetiki in vizualni podobi močno spominja na zgodnja Cronenbergova dela, idejno pa se spogleduje tudi z elementi lastne provokativne klasike Crash (1996), saj znova raziskuje odnos med iznakaženostjo človeškega telesa in posameznikovi seksualnimi impulzi. Izkušnja je pospremljena z morečo elektronsko glasbo Cronenbergovega stalnega sodelavca Howarda Shora in prepričljivo tematčnim cyberpunk / neo noir vzdušjem, igralske predstave pa so povečini opravljene v skladu s pričakovanji; Viggo Mortensen in Lea Seydouk sta izvrstna s svojo erotično eleganco ter morbidnim šarmom, nekoliko slabše pa jo odnese rahlo bebava Kristen Stewart, ki navkljub omejeni prezenci (slabih petnajst minut) s poskusom imitiranja nevrotične perverznice pogosto deluje nenamerno komično. Z vidika zgodbe se film ponaša z ogromno obetavnega potenciala in zanimivi koncepti, vendar svoje delo opravi zgolj napol; nasploh se zdi, da film venomer gradi temelje za nekaj, čemur na koncu ne vidimo ali čutimo. Crimes of the Future je nedvomno zanimiv in drzen film, ki se ne boji sprovocirati gledalca in ga ni strah zbujati neprijetne občutke, toda na trenutke deluje kot podaljšana uvodna epizoda v miniserijo kot pa film v pravem smislu besede.

Holy Spider (2022)

Rating: 8.5 out of 10.

Uvodni kadri trilerja Holy Spider gledalcu dajejo jasno vedeti, v kakšen film se spušča; temačna ambientalna glasba se strašljivo dopolnjuje z morbidnimi podobami umazanih in z neonskimi lučmi osvetljenih ulic iranskega mesta Mašhad, kjer v nočnih urah na prostituke preži t.i. Pajkovski morilec, sicer resnični klavec Saeed Hanei, ki je med letoma 2000 in 2001 kot “božji odposlanec” umoril 16 žensk, ob prijetju pa je bil s strani javnosti deležen več odobravanja kot zgražanja, še posebej zaradi prepričanja, da je Saeed namesto policije opravljal “umazano” delo in “v imenu vere počistil umazanijo iz iranskih ulic”. Navkljub temu pa Holy Spider ni zgolj zgodba o serijskem morilcu, ampak je v prvi vrsti mučen prikaz boja ene ženske proti izrazito seksističnem in toksičnem patriarhalnem režimu iranske družine; glavna junakinja je odločna novinarka Rahimi (fenomenalna Zar Arimi-Ebrahimi), ki na lastno pest išče morilca, pri tem pa zabrede globoko v iransko podzemlje prostitucije, korupcije in nasilja. Režiser in scenarist filma Abi Abassi slovi kot neposreden, oster in grobo realističen filmar, ki se odreče sentimentalni poetičnosti in zapleteni metaforiki in namesto tega ustvari iransko različico Scorsesejeve klasike The Taxi Driver s primesjo Fincherjevih psiholoških trilerjev tipa Se7en in Zodiac. Z drugimi besedami; Holy Spider je morebiti res radikalen, brutalen in grob film, vendar pa je v današnji dobi mizoginije, zatiranja in ignoriranja ljudi, potisnjenih na rob družbe ter celo perverzne glorifikacije serijskih morilcev, hkrati zelo pomemben in udaren film, ki ga ni moč preslišati ali spregledati, saj na ta kompromis ne pristaja. Odlične igralske predstave, prepričljivo moreče ozračje (ni presenetljivo, da se večino filma odvija ponoči), močan suspenz in zlovešče čudovit soundtrack uspejo ustvariti enega najboljših filmov na letošnjem Cannskem filmskem festivalu. Holy Spider je resen kandidat za film leta.

Men (2022)

Rating: 8 out of 10.

Po dveh zaporednih izletih v območje znanstvene fantastike s filmoma Ex Machina in Annihillation se režiser in scenarist Alex Garland letos z gledalci odpravi na idilično britansko podeželje s folk grozljivko Men. V filmu spremljamo travmatizirano Harper (Jessice Buckley), ki se po tragičnem samomoru svojega moža umakne v najeto hiško v podeželski vasici Coston, katere prebivalci so zgolj moški, namesto miru pa trči ob serijo bizarnih dogodkov, ki začnejo postopoma načenjati njeno psihično zdravje. Men je film, ki na domiseln in provokativen način obravnava težavno pozicijo žrtve, ujete v nasilno, toksično in uničujoče razmerje, iz katerega se ob koncu uspe izvleči, čeprav ne brez hudih posledic. Garlandov film navkljub občasnim morečim flashbackom ostaja zasidran v sedanjosti in se bolj kot na razmerje glavne junakinje osredotoče na njeno težavno pot proti neodločni prihodnosti, čeprav je Harper simbolično še vedno ujeta v svet toksične moškosti (z izjemo glavne junakinje vse do konca filma ni na spregled nobene ženske). Na pravi pogled se zdi, da je Men Garlandov svojevrstni poklon klasiki The Wicker Man, kar delno drži, toda s svojim nekonvencionalnim pristopom, ki močno cilja na psihološki vidik dileme glavne junakinje, se film močno spogleduje z elementi grozljivke Silent Hill (tako iger kot tudi filma iz 2006). Groza, s katero se človek tokrat sooča, je materializirana kot tujek, ki popači, izmaliči in zlorabi resničnost in Garland ta pristop izkoristi do maksimuma. Povrhu tega pa je Men izredno vzdušen film, še posebej po zaslugi zasanjano počasnega tempa, pričakovano izpiljene vizualne podobe in vrhunske glasbe, ki niha med klasiko ter celo odmevi ženskih glasov, seveda pa se srčika filma skriva v fenomenalni igralski predstavi Jessie Buckley, ki ima tokrat res priložnost, da razkaže svoj raznolik talent in dobesedno prikuje gledalca pred ekran vse do zadnje minute. Men zaradi svoje abstraktne narave morebiti ne bo pihal na dušo vsakemu gledalcu, toda oboževalci abstraktnih grozljivk se bodo počutili kot doma.