Deseterica (ne)Okusnih: Top 10 obupnih pesmi

Rezultat iskanja slik za SONG BLEEDING EARS

Pri glasbi je isto kot pri vseh vejah umetnosti; so stvari, ki jih obožuješ in si brez njih ne predstavljaš vsakdana, so pa tudi takšne stvari, ob katerih te zaboli glava ali pa začneš obžalovati svoj obstoj. O slednjih bomo spregovorili danes z lestvico desetih najbolj obupnih pesmi, ob katerih mi začnejo krvaveti ušesa in boleti glava. Ker bi rad čimprej opravil s tem nehvaležnim delom, se kar lotimo lestvice;

10. Coldplay: In my place

Britanski solzavi rockerji Coldplay so sicer vedno zveneli po patetiki in pocukranosti, toda uspešnica In my place je takšne vrste komad, ki odpelje sentimentalnost v popolnoma nove, neposlušljive dimenzije. Ne samo, da je besedilo takšno, da ob njem še Creep skupine Radiohead izpade kot glasba za treninge v fitnesih, celotno pesem še dodatno poslabša zoprni vokal Chrisa Martina, ki deluje kot da kleči na kolenih sredi nedeljske maše.

9. 50 Cent: In Da Club

Četudi se močno trudim razumeti raznolikosti okusov, včasih zaidem v slepo ulico. Kaj točno je ljudi tako močno privlačilo na žlobudranju z egom nafilanega kvazigangsterja, mi sicer ni jasno, še manj pa to, kako je lahko pričujoči komad postal ena največjih rap uspešnic vseh časov. Nezanimivo glasbeno podlago še nekako spregledam, toda kdo resnično uživa ob poslušanju nerazumljivega momljanja tipa, ki v svojem življenju ni uspel spacati skupaj enega spodobnega besedila?

8. Pero Lovšin & Sokoli: Ne spavaj Mala Moja

Pero Lovšin ni nikoli slovel kot človek s posluhom in za silo spodobnim vokalom, ampak ker je Slovenija z okusom večkrat vsaj 20 let za časom, ne preseneča, da ga pri nas obravnavamo za vrhunskega pevca. In očitno je Perčiju na stara leta zmanjkalo materiala, ob katerih bi naša ušesa fino krvavela in se je začel zatekati k predelavam jugoslovanskih rock’n’roll klasik. Rezultat je temu primerno obupen; strašansko razvlečen komad, kjer Lovšin ne premore niti kančka energije in celotno skropucalo “odpoje” kot da mu je nekdo za vrat privezal tri tone težko skalo.

7. Staind: Suffer

Staind so eden od tistih bendov, ki so ustvarili nekaj zelo dobrih komadov, plavajočih v vodah postgrunga in metala, toda njihovi komadi znajo biti na dolgi rok precej naporni za poslušanje, še posebej tisti z bolj počasnim tempom. Dober primer tega je Suffer iz albuma Break the Cycle, ki je naslovu primerno pravo trpljenje za poslušalca; ne samo, da se pesem vleče kot jara kača, tudi vokal Aarona Lewisa zveni naveličano oz. kot da mu že po prvi kitic zmanjka energije, da bi “trpljenje” pripeljal do konca. No, saj ga, toda za ceno poslušalčevega močnega glavobola.

6. The Young Knives: She’s Attracted To

Potem, ko se je občinstvo počasi naveličalo mijavkanja Coldplay, se je v Veliki Britaniji zgodil “boom” z indie rock glasbo, ki je dišala po garaži, ponošenih hipsterskih oblekah ter besedilih o ribah in krompirčku. A kot se rado zgodi z vsakim trendom, je tudi indie v nekem določenem trenutku padel na dno in tega je predstavljal trio The Young Knives s svojo neposlušljivo, grdo in dolgočasno kitarsko godbo, ki se je obnašala čudaško zavoljo čudaškosti, pri tem pa je pozabila zlepiti skupaj kakšen pogojno poslušljiv komad. She’s Attracted To ima to prednost, da ni pretirano dolg komad, vendar pa ga je kljub temu naporno poslušati, saj zveni ponavljajoče in kot bedna šala, ki se ji ne smeji nihče drug kot člani skupine.

5. Radiohead: No Suprises

Britanski zasedbi Radiohead ne odrekam talenta in inovativnih promocijskih potez, toda kljub temu je njihova glasba (še posebej po debiju Pablo Honey) včasih že kar sadistična vaja v mučenju ušes. Reprezentativen primer tega je hit No Suprises, ki bi ga primerjal s tavanjem amnezičnega romarja, ki ni povsem prepričan, v katero smer bi krenil, zato preprosto blodi naokoli in nikamor ne pride. Celotna pesem zveni kot dolgočasen uvod v neko boljšo pesem.

4. U2: Stuck In A Moment

U2 so verjetno edina skupina na svetu, pri kateri ne prenesem niti enega komada. Večkrat sem že želel ugotoviti, zakaj je temu tako, vendar brez uspeha. Mogoče zaradi Bonovega osladnega vokala, zvočnega cincanja med božanjem in švasanjem kitar, patetičnih besedil in skoraj mesijanske poze članov, ki med prevažanjem v dragih avtomobilih moralizira publiki, naj se ne vozi preveč z avtomobili in onesnažuje okolje. Še bolj pa mi ni jasno, zakaj je od vseh komadov ravno Stuck In A Moment tisti, ki najbolj cefra moje možgane. Preprosto na živce mi gre. Pika.

3. Keane: Somewhere Only Me Know

Z uspehom cmeravih Coldplay se je na Otoku čez noč razpaslo za celo morje skupin, ki so skušale unovčiti svojih 15 minut slave z zaspanim emo pop rockom, kjer se je kvaliteta posameznega komada merila s količino pretečenih vokalistovih solza. In če so bili Coldplay pošteno tečni, niste še slišali Keane, ki so pocukranost, cmeravost in čustveno vzdihovanje s pomočjo osnovnošolskem simbolizma ponesli na novo raven, ko je verjetno tudi kralj robčkov Chris Martin pomislil: “Kaj, hudiča, smo storili, da je prišlo do tega?”

2. Foo Fighters: Best Of You

Nasproti mnenju večine so mi bili Foo Fighters najbolj všečni na začetku kariere, po albumu One By One pa so me začeli vse bolj dolgočasiti. Točko, na kateri sem se odločil, da skupini nemah slediti, je predstavljal komad The Best Of You, ki bi ga raje preimenoval v The Worst Of Foo Fighters. Če si lahko privoščim malce pretiravanje; gre za dobesedno mrtev komad. Komad brez življenja in energije. Dolgočasen, obupno razvlečen, pospremljen z zoprno naveličanim vokalom strica Grohla in občutkom, da smo priča zadnji vaji rock benda v domu upokojencev.

1 . Ozzy Osbourne: Dreamer

Ozzy Osbourne je metal pevec s prepoznavnim vokalom, vendar je ta prepoznaven zaradi tega, ker je tako zanič, da ga le stežka pozabiš. Kakorkoli že; če je njegovo “petje” še sprejemljivo za metal, mi ni jasno, kdo pri zdravi pameti je Ozzmana nagovoril, da bi bil njegov vokal sprejemljiv za balado, kot je Dreamer. Če odstranim Ozzyjev vokal, gre za čisto spodobno melanholično pop rock žalostinko, ki pa jo Princ (kvazi) Teme spremeni v nenamerno komično vajo iz mučenja poslušalčevih ušes. Še več; prisegel bi, da je Dreamer komad, ki je nastal zgolj zato, da bi se delal norca iz Ozzyjevih vokalnih (ne)sposobnosti. Ne znam si namreč predstavljati, da je nekdo poslušal to pesem, ne da bi ob tem počil od smeha.

Advertisements

22 July (2018)

1

22 July režiserja in scenarista Paula Greengrassa je po U-July že drugi letošnji film na temo zloglasnega terorističnega napada, ki ga je leta 2011 izpeljal norveški desničarski skrajnež Anders Behring Breivik. A če je prvi osredotočal zgolj na dogajanje na otoku Utoya, kjer je Breivik pomoril 77 mladih ljudi, je Greengrassov film vsebinsko bistveno bolj razširjen in kronološki, saj pokriva dogodke od začetka napada pa vse do razglasitve sodbe, ki je Breivika spoznala za prištevnega v času dogodkov. Film je prikazan iz perspektiva storilca, njegovega odvetnika in preživelih, ki se po tragediji trudijo živeti naprej, čeprav je to bistveno lažje rečeno kot storjeno. Glede na režiserjeve prejšnje filme, še posebej Bloody Sunday in United 93, ki sta prav tako posneta po resničnih tragedijah, se zdi smiselno, da se je Greengrass lotil razkrivanja ozadja tega rasistično zmotiviranega napada, saj gre za enega redkih filmarjev, ki vztraja pri strogem realizmu in gledalca ne obremenjuje z nesubtilnimi političnimi komentarji. 22 July sicer ni samo film o Breivikovem pokolu in posledicah, ki jih je ta pustil na nekoč miroljubni norveški družbi, ampak tudi prikaz vpliva in moči desničarskega ekstremizma, ki ne pristaja na mirni protest, ampak išče rešitve težav v nasilnem odporu. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da je film nepotrebno grafičen v prikazovanju nasilja, spet drugi pa bodo mnenja, da se z izpostavljanjem zgodbe o morilcu temu daje priložnost, da razjasni ali celo opraviči svoja dejanja. Na srečo je Greengrass dovolj pameten režiser, ki poskrbi, da do takšnih zaključkov nikoli ne pride. 22 July je film, uporabljen v namene artističnega upora zoper naraščujoče sovraštvo v Evropi.

Ocena +4

A Star Is Born (2018)

Povezana slika

Režijski prvenec igralca Bradleyja Cooperja je sicer že tretja predelava romantične drame A Star Is Born, tokrat seveda v moderni preobleki in z ekstravagantno pop divo Lady Gaga v glavni vlogi. Gledalci spremljamo zgodbo popularnega rockerja Jacksona (Cooper), katerega zasebno življenje uničuje odvisnost od alkohola ter natakarice Abby (Gaga), ki se lahko pohvali z vrhunskim vokalom, vendar pa zaradi nesamozavesti in strahu nastopa zgolj v manjših barih. Dvojica se nekega večera po naključju sreča in spusti v strastno razmerje, Jackson pa sramežljivemu dekletu pomaga, da stopi na veliki oder in postane svetovno znana pop zvezda. A Star Is Born je v prvi vrsti romantični film, ki večino svojega časa nameni prikazu turbulentnega vzpona in padca razmerja med glavnima junakoma in ravno v teh odlomkih zgodba najbolj zasije. Zasluge za to je treba pripisati vrhunski kemiji med odličnima glavnima igralcema (preseneti predvsem Gaga, ki se ji verjetno že nasmiha Oskar), ki je tako prepričljiva, da se gledalec ne more upreti čustveni vpletenosti v njuno zgodbo. Režiser Cooper ve, na katere strune mora zaigrati, da pritegne našo pozornost in to mu tudi brez težav uspe, četudi je štorija bolj ali manj formulaična, nekatere pomembne dileme o stanju glasbene industrije (npr. razkol med starejšo in mlajšo generacijo glasbenikov, zatiranje kvalitete v popularni glasbi) pa obravnavne dokaj površinsko. Toda A Star Is Born je pač takšne vrste film, ki se želi gledalca čustveno dotakniti in tega se loti suvereno in nevsiljivo. Za konec nikar ne pozabimo na vrhunsko odigrane razpoloženjske pesmi, kjer največ pozornosti ukrade Gaga s svojim prelepim vokalom. A Star Is Born ni popoln film, vendar pa je hkrati zelo očarljiv, ganljiv in prepričljivo odigran, da se mu gledalci ne bodo mogli upreti.

Ocena 4

Dances With Wolves (1990)

Povezana slika

Kevin Costner je v začetku 90. let minulega stoletja veljal ne zgolj za veliko filmsko zvezdo, ampak za enega najbolj privlačnih moških na svetu. Očitno pa Costnerju ta zvezdniška slava ni predstavljala ideala in se je želel dokazati kot talentiran filmski umetnik. Zato ne preseneča, da je njegov celovečerni prvenec eden najbolj ambicioznih in epskih filmov vseh časov, lirični western Dances With Wolves. V njem spremljamo navdihujočo zgodbo poveljnika Dumbarja, ki v času ameriške državljanske vojne povede svoje tovariše v zmago na bojišču, zato nadrejeni ugodijo njegovi želji, da bi ga premestili v osamljeno vojaško postojanko na zahodni meji. Kmalu po njegovem prihodu naveže zavezništvo z lokalnim indijanskim plemenom in kmalu za seboj pusti preteklost ter postane enakopravni član plemena. Dance With Wolves je na vseh ravni lep film; je napolnjen s sapo jemajočimi prizori neokrnjene narave divjega zahoda, spoštljivimi pokloni indijanski kulturi, preprostim simbolizmom, odličnimi igralskimi predstavami in Costnerjevo determinacijo, da gledalci pripoveduje s čustvi nabito zgodbo o pozabljenih koščkih ne samo zunanjega sveta, ampak naše notranjosti. Nekateri bodo ob pogledu na “romantični” divji zahod resda zavijali z očmi in težko je reči, da se Costner ne odreka sentimentalizmu, vendar nihče ne more očitati Costnerju, da nima vizije in ambicij, ki mu nenazadnje pomagajo usvariti dobesedno velik film. In četudi včasih rečemo, da je manj več, lahko v primeru Dance With Wolves rečemo, da večje pomeni boljše.

Ocena +4