Carrie (1976)

Wrap Shot: Carrie (1976) - The American Society of Cinematographers

Režiser Brian De Palma je bil na začetku svoje kariere (še posebej v 60. in 70. letih) okronan za enega od kraljev filmskega suspenza in marsikdo ga je po talentu celo primerjal z legendarnim Hitchcockom. Te vzporednice z mojstrom groze niso pretirane, saj je De Palma poskrbel za ogromno število napetih klasik, ki so uspešno prestale tok časa in so še danes enako zlovešče in šokantne kot ob svojem izidu. Med te klasike spada tudi psihološka grozljivka Carrie, sicer filmska adaptacija knjižnega prvenca Stephena Kinga o sramežljivi srednješolki, ki v najbolj občutljivem obdobju svojega odraščanja spozna, da je drugačna. Ne samo, da živi z versko blazno materjo in je tarča razvajenih in samovšečnih vrstnic, ob prvem pojavu menstruacije začne Carrie razvijati nenavadne telekinetične sposobnosti, ki pa zgolj pospešijo njene nevarne fizične in psihične spremembe. Carrie je navkljub nadnaravnim elementom v prvi vrsti pretresljiva zgodba o odraščanju najstniške izobčenke, ki je močno razklana med zaščitniško posesivnostjo svoje blazne matere in svetom, katerega hkrati dojema kot priložnost za srečo kot tudi nevarnost. Iz tega vidika je dokaj hitro jasno, da De Palma in King nista želela ustvariti samo še ene grozljivke o družbeno neprilagojenem dekletu, temveč celotna zgodba služi kot parabola za še kako občutljivo problematiko najstniške anksioznosti v obdobju spolnega dozorevanja. Film uspe ta konflikt predstaviti na boleče prepričljiv način, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Sissy Spacek in Piper Laurie v vlogah hčerke in matere, ujetih v avtodestruktivni družinski odnos. In film v svoji neizprosnosti nikoli ne popusti ter grafično prikaže posledice, ki jih na občutljivih najstnicah pusti psihično in fizično mučenje, kar vodi tudi do zdaj že ikoničnega krvavega maturantskega plesa in splošnega uničenja sveta, v katerem Carrie ne more obstajati. Carrie je čista filmska klasika, ki tudi po vseh teh letih ostaja nepresežena in brutalna.

Ocena 5

Glasbena kruljačina – 6. del

Triumvir Foul: Urine of Abomination

Peklenski duet in pionirja portlandskega ekstremnega metala Triumvir Foul sta svoj tretji album Urine of Abomination kuhala kar nekaj časa, zato so bila pričakovanja majhne, toda zveste baze fanov kakopak visoka. Koncept albuma s štirimi komadi v skupni dolžini dobre četrt ure je poniževanje Boga oz. božjega bitja z urinom, kar je ogabno, neprimerno in žaljivo… ter hkrati povsem smiselno sovpada z ekstremnostjo TF. Plošča po zvočni plati postreže z pošastnim death metalom in vsem, kar spada zraven; kruleči vokali, agresivno hitri bobni, kitarsko cefranje vsega, kar leze in gre ter kratki in preprosti solo vložki. Plošča navkljub kratki dolžini pusti močan vtis, saj zvočno izvrstno sovpada s svojim destruktivnim konceptom in poslušalca ne pusti ravnodušnega. TF tudi z novo / staro ploščo ostajata zacementirana na vrhu portlandske underground scene in veselo godeta / koljeta dalje.

Ocena 5

Dagger Lust: Siege Bondage Adverse to the Godhead

Prav tako iz Portlanda prihaja trio Dagger Lust, ki si za svoje poslanstvo izbira zvočno manifestacijo tesnobe, gnusa, depresije, melanholije in nasilja. Se sliši kot težka zadeva? Ker tudi je. DL na ploščku Siege Bondage Adverse to the Godhead postrežejo s težko, brutalno, nasilno in zverinsko godbo, ki zvočno spominja na noise black, death metal in celo dark elektroniko. Pričujoči album ni album v klasičnem pomenu besede in bo mnogim zgolj navadno dretje v prazno, toda če razumete ozadje DL in kaj želijo s svojim zvokom doseči, boste hitro ugotovil, da Siege Bondage… izpolni tisto, kar si zastavi. Gre za neposreden, umazan in vzdušen izdelek, ki prihaja iz najbolj temačnih in cenzuriranih predelov naše podzavesti. Zato ploščku ni moč ničesar očitati; ni namenjen ujčkanju in tolažbi, ampak zgolj temu, da se poslušalec sooči z lastnimi demoni in jih tako tudi premaga. Pa neusmiljen boj vam želim!

Ocena 5

PISSBLOOD: Pissblood

Še zadnja pošiljka iz Portlanda danes. Pissblood je četverec, ki bi lahko na najbolj preprost način označili za preplet harsh noise / black metala in hardcora. Za razliko od zgoraj omenjenih aktov so Pissblood osredotočeni na hitrost in krvavo agresijo, ki spominja na še nekoliko bolj umazano različico Nails. In Pissblood je album, ki dostavi točno tisto, kar se od benda pričakuje; kratko, jedrnato, neposredno in jezno izkušnjo, ki neusmiljeno kolje vse pred seboj in ne pozna usmiljenja do poslušalčevih ušes. Lahko bi rekli, da ime benda služi svojemu namenu, saj se skozi naspidirano godbo čuti, kako člani pretakajo kri in znoj v delanje takšnega agresivnega zvoka. Tu ni prostora za malodušje, vdanost v usodo in jamranje; Pissblood želijo kri in uničenje in točno to jim morate podariti, če želite v plošči uživati.

Ocena +4

Winter’s Bone (2010)

Wednesdependents' Day — Winter's Bone (2010) - William Penix - Medium

Režiserka Debra Granik je znana kot “zapisovalka” življenj ljudi iz roba družbe, še posebej žensk, ki so v žanru socialnih dram pogosto premalo zastopane. In Granikova tudi v svojem drugem celovečercu Winter’s Bone, mešanici filmskega socialnega realizma, skrivnostnega trilerja in westerna, dokaže, da je prava mojstrica na svojem področju. Film, postavljen v depresivno, temačno in navidez brezizhodno ruralno okolje, kjer mora komaj 17 – letna Ree (Jennifer Lawrence v svoji najboljši igralski predstavi doslej) skrbeti za svojo bolno mater ter mlajša bratca in sestrico, medtem ko je njen večno odsotni oče na begu pred zakonom. Ko Ree ugotovi, da je oče za svojo varščino zastavil njihovo posest, se ta odpravi na dolgo potovanje skozi divjino, da bi odkrila svojega očeta in s tem rešila predvsem družino. Winter’s Bone je napol noirovski sprehod skozi težavno preteklost male družine iz socialnega brezna, ki ima časa obupati, saj je preveč zaposlena s preživetjem. Granikova znova uspe ohraniti pristni občutek za realizem, ki je svetlobna leta daleč od hollywoodskega sentimentalnega kiča ter ves čas ostaja z eno nogo v umazanem in globokem blatu okolja, v katerega so ujeti glavni junaki. Že omenjena fenomenalna igra Lawrencove in preostalega igralskega ansambla (še posebej Johna Hawkesa v vlogi brata pogrešanega očeta), nepredvidljivi zasuki v zgodbi, potrpežljiv tempo ter pestra galerija zanimivih likov so glavni aduti Granikove mojstrovine. Winter’s Bone je resnično eden najboljših filmov tega desetletja in vreden prav vsake sekunde pozornosti, ki mu jo boste namenili.

Ocena 5

Miscarriage: Bursted Digitalized Hematoma

O čudakih Miscarriage smo na teh straneh že večkrat spregovorili; njihova bizarna, surova in nekonvencionalna kombinacija različnih zvočnih odtenkov hrupa ni ravno primerna za vsakega poslušalca, ampak ravno ta neprilagojenost ter udarnost zasedbo dela tako unikatno v tem, kar počne. Zasedba ima za seboj že nekaj ploščkov, danes pa so “splavili” še enega; 21 – minutno kaotično kompozicijo Bursted Digitalized Hematoma, ki za razliko o prejšnjih stvaritev deluje nekoliko bolj organsko, strukturirano in osredotočeno na rdečo nit, ki prepusti zvoku, da se razvija bolj naravno in vzdušno. Da ne bo pomote; še vedno imamo opravka s čudaško mešanico grindcora, noisa in eksperimentalnega metala, vendar pa se zdi, da je zasedba svoj zvok ponesla na novo raven ter ustvarila pravo zvočno mojstrovino hrupa. Zdi se, da se Miscarriage odlično znajdejo pri daljših stvaritvah, saj s tem tudi njihovo ustvarjanje kaosa in uničenja pride bolj do izraza. Bursted Digitalized Hematoma je glasbeni presežek v vseh pogledih in obvezna roba za vse oboževalce neprilagojene, čudaške in samosvoje glasbene destrukcije.

Ocena 5

Najbolj bizarne skupnosti II

My Free Implants

Spletna stran My Free Implants vsaj na prvi pogled spominja na povsem običajno mesto za online zmenkarije, vendar se pogovori med moškimi in ženskami gibljejo okoli prav posebnega cilja; lepotne operacijo prsi. Ženske, ki si želijo silikonsko oprsje, na dotični strani iščejo moške, ki bi bili pripravljeni kriti stroške samega posega. Moderatorji strani pravijo, da je ta pri doseganju cilja zelo uspešna, saj si se je z njeno pomočjo lepotno operacijo privoščilo več kot 5.500 žensk. Koliko je resnice v tem podatku, ni znano, gre pa definitivno za skupnost, ki je dovolj močna in zavezana svojemu cilju, da je še danes zelo aktivna.

Preproge na letališčih

The nylon wonderland of Carpets for Airports | CNN Travel

Carpets for Airports je spletna stran, namenjena skupnosti s posebnim hobijem; fotografiranjem tepihov na letališčih. Na sami strani lahko med drugim naletite tudi na svetovni zemljevid z rdečimi točkami, ki označujejo lokacije posameznega tepiha, povrhu tega pa je na strani moč prebrati tudi strokovne članke in recenzije posameznih tepihov.

Flat Earth Society

How Google is excellently trolling Flat Earthers | indy100

Da, prav ste prebrali. Zadnja leta je na popularnosti pridobila tudi skupnost, ki verjame, da je zemlja ploščata. Flat Earth Society ima precej zvesto bazo privržencev, ki jih pri tem vodijo precej verski motivi ali pa preprosto obsesivno iskanje teorij zarote. Skupnost, ki se je sicer prvič pojavila že v prvi polovici 20. stoletja, tako zavrača splošno znanstveno dejstvo, da je Zemlja okrogla in so prepričani, da so to “teorijo” razširili plačanci prostozidarjev ter drugi “škodljivci”, ki želijo nad ljudmi izvajati množično miselno kontrolo. In če vam vse skupaj ne zveni smiselno… potem ste še ohranili nekaj zdrave pameti.

Rectal Foreign Bodies

Rectal Foreign Bodies je stran, ki se je rodila skupaj z internetom daljnega leta 1994 in je dosedaj zabeležila že več kot 2 milijona obiskov. In kaj stran ponuja? Rentgenske slike zadnjih platih različnih posameznikov. Da, prav ste prebrali; RFB je stran, na kateri boste našli obširno zbirko rentgenskih posnetkov riti. Je treba še kaj dodati?

Sonic-Passions

Sonic the Hedgehog (1991) ::: 100% Walkthrough ::: LONGPLAY ᴴᴰ ...

Obstajajo sindromi, ki so prisotni v naši družbi še pred pojavom interneta, med drugim tudi t.i. toonphilia. Gre za (bolezensko) stanje, ko posameznik čuti nenavadno čustveno privlačnost do risanih likov, še posebej do likov iz japonskih anime. S pojavom interneta se je tovrstna nagnjenjost še bolj razpasla in se ugnezdila predvsem med oboževalci računalniške igre Sonic the Hedgehog. Zakaj ravno Sonic? Če sem iskren; tudi če obstaja kakšen razlog, nočem vedati zanj. A ta sindrom je še kako resničen; obstajajo primeri avtističnih 30 – letnikov, ki so ustvarjalcem Sonica grozili preko spleta, ker so njihovega junaka v igrah / filmah / serijah spentljali z ženskim likom, katerega so zmerjali s ceneno vlačugo. Brez komentarja.