Iskanje zlorabljenega raja

Vid-1Minuli teden je v javnosti odjeknila novica o tem, da je evropska poslanka Tanja Fajon za svojo asistentko izbrala Špelo Han, sicer hčerko vodje poslancev SD, Matjaža Hana. Novica je še toliko bolj ironična, ker je bila Fajonova v preteklosti izredno kritična do tovrstnih oblik zaposlovanja, še posebej v stranki SDS. Seveda je razkritju sledilo neuspešno gašenje požara, ko je Matjaž Han zanikal vpletenost v sam proces hčerkinega iskanja zaposlitve in celo zagotovil, da Špeli njegovi priimek ni prav nič pomagal, ampak ravno nasprotno; zaradi njega je še težje prišla do službe. Ker kot vsi vemo; hčerke in sinovi vplivnih politikov nikoli ne dobijo službe po liniji najmanjšega odpora, ampak samo tisti, ki za seboj nimajo vplivnih mamic, očkov, tetk in stricev.

Če smo pošteni; Fajonova ima načeloma vso pravico, da si sama izbira sodelavce. Ima tudi to pravico, da si za sodelavko izbere Špelo Han, če ji ta pač ustreza. Če ima Špela zahtevane sposobnosti za opravljanje delovnega mesta, prav tako ne vidim nobenega problema. Navkljub temu pa me nihče ne bo prepričal, da Špelin priimek ni igral popolnoma nobene vloge pri izbiri primernega kandidata / kandidatke za službo in da je bila Fajonova pri svoji odločitvi popolnoma nepristranska in objektivna. Fajonova kot članica stranke SD za svojo asistentko izbere hčerko vodje poslancev SD, Matjaža Hana. Če resnično menite, da gre pri vsem skupaj samo za naključje, vam zavidam naivnost.

Sicer pa me zaposlitve družinskih članov pomembnih politikov po principu “veze-in-poznanstva” ne motijo toliko kot prepričevanja taistih politikov, da niso igrali nobene vloge pri iskanju njihovih služb. Lepo prosim, ne nas imet za bedake! Če si svoji hčeri pomagal do zaposlitve, tudi prav, ampak imej vsaj toliko pameti v glavi in molči o vsem skupaj, ne pa futrati javnost z nebulozami, katerimi itak le sam verjameš! Han je sicer šel še nekoliko daleč in v svojem pojasnilu med drugim razkril, da je njegova hčerka težje prišla do zaposlitve kot marsikateri drug iskalcev službe. Kaj res? Če je temu tako, potem me zanima, koliko časa je Špela preživela na Zavodu za zaposlovanje? Koliko prošenj za službo je poslala? Na koliko razgovorih je bila in kolikokrat so jo zavrnili? Hanova izjava tako ni zgolj patetični izgovor, ampak prav nesramno norčevanje iz aktivnih iskalcev zaposlitve, katerim se v življenju očitno godi bolje, ker se za seboj nimajo vplivnih očkov, mamic, stric in tetk. Resno… koga tukaj farbate?

Pri vsem skupaj pa je najbolj žalostno to, da verjetno nihče od vpletenih ne bo utrpel večje škode. Špela bo odpotovala s Fajonovo v Bruselj, Han bo še naprej vplivni član stranke SD, ljudstvo pa bo v tednu dni izbralo nov škandal za glodanje.

Pa dober tek!

Advertisements

The Man who Killed Hitler and then Big Foot (2019)

Rezultat iskanja slik za the man who killed hitler and then big foot

Za absurdnim naslovom The Man Who Killed Hitler and then Big Foot bi pričakovali drugorazredno akcijsko grozljivko, ki bi romala naravnost na DVD tržišče. Tudi zgodba na prvi pogled ne obeta nič drugega; Calvin Barr (Sam Elliot) je osamljen, zagrenjen in ostarel vojni veteran, ki je nekoč opravljal službo atentatorja za ameriško vlado in za časa 2. svetovne vojne na drug svet poslal samega kralja nacističnega imperija, Hitlerja. Na stara leta ga vlada znova pokliče na pomoč, da bi ji pomagal uloviti mistično bitje Big Foota, ki je okužen z boleznijo, zaradi katere je ogroženo celotno človeštvo. Kot že rečeno; zgodba filma je naravnost absurdna, če ne že kar neumna, toda končni rezultat je nekaj popolnoma drugega. The Man Who Killed Hitler and then Big Foot ni toliko zgodba o starcu, ki lovi mistično pošast, ampak zabaven, čustven in iskren potret človeka, ki je s svojimi dejanji spremenil tok zgodovine, vendar pa je bil hkrati zaradi zaupnosti nalog vedno obsojen na anonimnost in osamljeno življenje brez prijateljev in ljubezni. Spopad med Barrom in Big Footom je praktično omejen na deset minut filma, vse ostalo pa je namenjeno seriji flashbackov, s katerimi glavni junak obuja spomine na vojno in kako je moral zaradi višjih ciljev žrtvovati vse, kar bi njegovo staranje olajšalo. Film kakopak poganja vrhunska predstava Elliota, ki s svojo starošolsko eleganco in odločnostjo brez težav prepriča gledalca, da je zmožen drznih podvigov. Ker je film obarvan s specifičnim surrealnim ozračjem in skuša zabrisati mejo med resničnostjo in mitologijo, kakopak ne bo vsakomur pogodu, toda The Man Who Killed Hitler and then Big Foot je – verjemi ali ne – eden najbolj ganljivih filmov letošnjega leta.

Ocena -5

Webcast (2018)

1

Podžanr grozljivk z “najdenimi posnetki” morebiti zadnja leta res diha na škrge, vsaj kar se komercialne všečnosti tiče, toda trg je še vedno poln izdelkov, ki skušajo najti nove strašljivke tipa The Blair Witch Project in Paranormal Activity. Resda je še nekoliko prezgodaj za govoriti, toda Webcast je eden od tistih filmov z najdenimi posnetki, ki se nevarno približa zgoraj omenjenima žanrskima klasikama. Kar je po svoje nenavadno, saj ne postreže s pretirano domiselno zgodbo; mlad par filmarjev iz predmestja sumi, da so njuni sosedje člani sprevrženega čarovniškega kulta, ki je povezan z velikom številom izginotij in umorov po vsej deželi. Tisto, kar film režiserja in scenarista Paula McGhia dvigne med najboljše predstavnika žanra najdenih posnetkov, je – verjemi ali ne – omejen proračun. Ker si McGhie ne more privoščiti predoziranja s posebnimi učinki in galerijo CGI kozmetike, se zateka k tistemu, na kar mnogi filmarji pozabljajo; grajenju strašljive in misteriozne atmosfere, kompetentnemu stopnjevanju napetosti ter uporabi praktičnih efektov, ki skoraj vedno gledalca stresejo do kosti in v njem zbujajo občutke nelagodja. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, toda gledalec jo vestno spremlja zaradi elementa, ki ga v grozljivkah redko uzremo; všečni liki z poistovetljivimi osebnostmi, ki ne rinejo v težave kot popolni idioti, ampak dajejo občutek, da so se rodili s spodobno visokim IQ – jem. Webcast tako ni samo super grozljivka, ki dejansko uspe prestrašiti, ampak tudi učna lekcija iz tega, da je za dober film včasih ni potrebna ogromna količina denarja, ampak zgolj to, da se znajdeš s tem, kar imaš.

Ocena +4

Blood (2012)

Povezana slika

Blood je tiste vrste film, ki ga dandanes le redko uzreš, pa četudi se po vsebinski plati ne more pohvaliti z izvirnostjo in domiselnostjo. Gre za kriminalko za odrasle, ki gledalcu ne želi prizanašati s preprostimi rešitvami situacij, v katere so vrženi junaki, hkrati pa mu ponudi težko, vendar hvaležno izkušnjo. Film se začne kot klasična kriminalka o lovu na morilca mladoletnega dekleta, vendar to predstavlja zgolj vrh ledene gore; ko brata policista umorita glavnega osumljenca, za katerega se izkaže, da je nedolžen, se nad njiju zgrne teža krivde, ki jo ne uspeta dolgo prenašati. Blood je zahtevna kriminalna drama, postavljena v hladen in okruten svet, oropan živih barv (dobesedno), zato pa toliko bolj “obogaten” z občutki kafkovske brezizhodnosti položaja glavnih junakov. Navkljub surovosti pa film premore čustvenih trenutkov, saj tega bolj kot dogajanje zanimajo skrhani odnosi med člani policijske družine (kateri vlada senilni oče v vrhunski predstavi Briana Coxa) ter sprejemanje odgovornosti za dejanja, ki jih zaradi narave poklica varuha zakona lahko dojemamo kot enako sprevržena kot tudi častna. Ravno ta kompleksnost, kompetentno in necenzurirano razgaljanje najbolj temačnih predelov človeške duše naredita iz filma Blood zahtevno, toda hvaležno gledanje.

Ocena +4