Francoska ZF srhljivka (v produkciji Netflixa) s preprostim naslovom Oxygen se ponaša z enako preprostim zapletom; mlada ženska se zbudi v utesnjeni medicinski komori in ne ve, kako se je znašla v njej. Da je situacija še bolj moreča, ženska trpi za izgubo spomina, ki se ji sicer postopoma vrača preko nepovezanih flashbackov, obenem pa jo ogroža pomanjkanje kisika v komori, ki naj bi ji pošel v slabe tričetrt ure. Film režiserja Alexandra Aje, ki se je v preteklosti že večkrat dokazal s suspenza polnimi in psihološko zavitimi trilerji (spomnimo se samo krvave klasike High Tension in pogojno tudi predelave kulta The Hills Have Eyes), je šolski primer filmskega minimalizma; dogajanje je zreducirano na en sam prostor, vsa pozornost pa je namenjena predstavi Melanie Laurent (oboževalci sedme umetnosti se jo najbolj spomnijo v vlogi mlade upornice Shosanne v Tarantinovi mojstrovini Inglorious Basterds), medtem ko so drugi “igralci” v filmu prisotni zgolj preko zvoka računalnikov in drugih komunikacijskih sredstev. Takšen pristop je vedno nekoliko tvegan, saj je v današnjem času vse težje obdržati gledalčevo pozornost, še posebej ob filmu, ki zaradi omejene lokacije ne ponuja veliko priložnosti za živahno dogajanje, glavna igralka pa se ne more zanašati toliko na svoje gibalne sposobnosti, ampak predvsem na ekspresivnost preko obraza. Na srečo film Oxygen uspešno izkoristi svoj potencial, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem izvrstni predstavi Laurentove, ki navkljub temu, da cel skoraj film preždi v ležečem položaju, tokrat resnično zasije in dominantno vodi film skozi številne zaplete, ki so enako dramatični kot tudi emocionalni. Film hkrati postreže z dovolj zanimivo zgodbo, ki navkljub nekaterim žanrskim klišejem (POZOR; izkaže se, da je eden od preobratov v filmu ta, da planet prizadane virus, zaradi katerega morajo preživeti pobegniti v vesolje) uspe prepričati gledalca, še posebej zato, ker se Aja bolj kot na zgodo osredotoča na čustveno potovanje glavne junakinje in njene mučne poti do samospoznanja. Oxygen znotraj žanra znanstvene fantastike najverjetneje ne bo pustil nekega trajnejšega vtisa, vendar pa znova služi kot dokaz, da lahko z malim ustvariš ogromno.
RAZGLEDANO 