Umor v Keillers Parku

Keillers Park je park, ki se nahaja v Gothenburgu, drugem največjem švedskem mestu na zahodu države. Hkrati gre za prizorišče enega najbolj okrutnih zločinov iz sovraštva, za katerim sta stala vodilna figura švedskega melodičnega black metala Jon Nödtveit, frontman zasedbe Dissection ter njegov prijatelj Vlad. Tedaj 22 – letni Jon in 20 – letni Vlad sta v noči iz 21. na 22. julij leta 1997 ustrelila mladoletnega homoseksualca Josefa Bena Meddourja, katerega trupla je bilo odkrito dan pozneje. Četudi je dvojica sprva zanikala umor, je kmalu zatem popustila pritiskom policije in zločin priznala. Na odmevnem sojenju je Jon prejel osem, Vlad pa deset let zaporne kazni.

Truplo umorjenega Meddourja so našli na dnu vodnega stolpa, njegova identiteta pa je bila sprva neznana. Kasneje je njegov obraz prepoznala ženska policistka, saj je velikokrat trčila nanj na trgu Svingeln, kjer je pogosto osvajal mlade moške. O njegovem življenju sicer ni veliko znanega; bil je alžirskega porekla in živel na Švedskem že deset let, zapleten pa je bil tudi v burno razmerje z moškim, s katerim se je pogosto kregal. Policija je tako najprej vrgla sum na žrtvinega partnerja, saj je ob truplu odkrila tudi torbo in kapo, ki sta taistemu partnerju pripadala, prav tako pa ni imel alibija. Po desetih dneh pa so fanta zaradi pomanjkanja dokazov izpustili.

Naslednja na seznamu osumljencev je bila teroristična organizacija GIA oz. Alžirska oborožena islamska skupina, ki je pokojnika želela v svojih vrstah, vendar je ta sodelovanje zavrnil. Navkljub intenzivni preiskavi policija ni uspela najti dovolj močnih povezav med omenjeno organizacijo in umorom. Za nekaj mesecev je tako preiskava umora zašla v slepo ulico. Nov premik, ki je posledično vodil tudi do razrešitve umora, se je zgodil šele 15. decembra. Tedaj je na stockholmsko policijsko postajo prispela ženska, da bi prijavila nasilno obnašanje njenega fanta Vlada, ki jo je med drugim pogosto pretepa ter grozil s smrtjo. Hkrati je omenila, da sta se Vlad in njegov prijatelj Jon pred njo hvalila glede umora Meddourja ter da ve, kje se nahaja morilsko orožje. Policija je nemudoma odredila aretacijo Jona in Vlada, ki sta – kot že rečeno – vpletenost v umor sprva zanikala, kasneje pa je Jon vendarle priznal krivdo.

Okoliščine samega zločina so bile dokončno razkrite. V noči iz 21. na 22. julij sta Vlad in Jon skupaj s svojimi prijatelji popivala po Gothenburgu in nekje proti jutri krenila domov. Na pol poti do doma in v neposredni bližini kraja, kjer so se pogosto zbirali geji, sta naletela na Meddourja, ki je dvojico spraševal, če sta satanista in če be se lahko pridružil kultu, kateremu pripadata. Jon je bil tedaj že velika zvezda švedske metal scene, ki je bil tudi tesno povezan s satanizmom ter skrivnostno skupino Tempelj črne luči, katera prepričanja so bila povezana z vero v koncept kaosa, brezčasno in brezmejno dimenzijo, hkrati pa se je močno spogledovala z satanizmom. Jon in Vlad, sta Meddourja sprva zavrnila, vendar jima je ta vztrajno sledil, zato sta povabila k sebi domov. Na poti do tja jima je Meddour zaupal, da je homoseksualec, kar je Jona in Vlada močno zmotilo, zato sta skovala načrt; mladega geja sta prepričala, da bi krenili v Keillers park in tam nadaljevali debato o satanizmu, pred tem pa je Jon iz svojega stanovanja vzel pištolo ter elektrošok. Ko je trojica prispela v park, je Vlad najprej napadel Meddourja z elektrošokom, vendar mu ga ni uspelo paralizirati, med begom pa ga je s pištolo ustrelil v hrbet in v glavo. Mnenja o tem, kdo je streljal, so deljena; Vlad je trdil, da je Meddourja ustrelil Jon, slednji pa obratno.

Zločin je medijsko močno odmeval v javnosti in prelil še več olja na goreče debate o škodljivem vplivu metal glasbe na družbo, še posebej na mlade ljudi. Situacija je bila še toliko slabša, ker je šlo za umor iz sovraštva, to pa je sprožilo ugibanja o tem, kako tesno so povezani metal glasba, homofobija, nacizem in satanizem. In glede na to, da je že drugi val norveškega black metala poskrbel za medijske senzacije z organiziranimi požigi cerkva in nasilnimi obračunavanji med bendi, se je skandinavski metal konec 90. let znašel pod močnim pritiskom javnosti, vendar je na srečo preživel.

Spomin na okrutni zločin pa ostaja kot opomin za prihodnje generacije.

Skrivnostna smrt Edgarja Allana Poeja

Spoštovani,

našli smo slabo oblečenega gospoda, ki sliši na ime Edgar A. Poe in je več kot očitno v hudi stiski, pravi pa, da vas pozna in potrebuje vašo takojšnjo pomoč.

Pisal se je 3. oktober leta 1849, ko je pismo z omenjeno vsebino v roke prejel Joseph E. Snodgrass, sicer knjižni urednik in dober prijatelj znamenitega ameriškega poeta in pisca kratke proze Edgarja Allana Poeja. Slednjega so namreč istega dne našli deliričnega na ulicah mesta Baltimore; po besedah prič je izgledal kot postopač, nadet v umazana in zanj prevelika oblačila, z neumitim obrazom ter praznim pogledom v očeh. Poe je tedaj že več dni veljal za pogrešanega, saj se je 27. septembra odpravil iz Richmonda (zvezna država Virginia) nazaj domov v New York, vendar se je kmalu zatem za njim izgubila vsaka sled. Kje točno se je ta čas potikal in kaj je počel, ni docela jasno; zaradi močnega delirija Poe iz sebe ni uspel spraviti niti besede, mnogim pa se je zdelo čudno, da se je po baltimorskih ulicah potekal v zanemarjenih cunjah, saj je veljal za urejenega možakarja, ki močno skrbi za svoj videz. Poe je bil nemudoma pripeljal v bližnjo bolnišnico, kjer je štiri dni kasneje, 7. oktobra 1849 tudi umrl iz nikoli docela pojasnjenih razlogov.

Ob prihodu v bolnišnico so ga zaprli v majhno sobo, podobno zaporniški celici za rešetkami na oknih, ki je bila namenjena pacientom, ki se zdravijo za alkoholizmom. Za Poeja je skrbel zdravnik John Joseph Moran, ki naj bi bil tudi v tesnem stiku s pesnikom in pisateljem v zadnjih dneh njegovega življenja. Njegova pričevanja o zdravstvenem in predvsem psihičnem stanju Poeja so sicer fascinantna, vendar so mnogi podvomili v avtentičnostpovedanega. Večino časa naj bi kričal nepovezane in nesmiselne stavke, najbolj fascinantna pa je Moranova trditev, da je Poe na noč pred svojo smrtjo večkrat ponovil skrivnostno ime Reynolds. Kdo točno je Reynolds, še danes ni znano; nekateri so mnenja, da je šlo za Jeremiaha N. Reynoldsa, časopisnega urednika in pustolovca, ki naj bi služil kot navdih za Poejev nedokončani roman Naracija Arthurja Gordona Pyma iz Nantucketa. Če je moč verjeti Moranu, ki je večkrat spreminjal svoje izjave, je Poe v redkih stanjih zavestih izražal željo po smrti; ko ga je Moran želel potolažiti, da ga bodo kmalu obiskali njegovi prijatelji, je Poe prosjačil, da bi si od prijatelja želel, da mi mu pognal kroglo skozi možgane. V stanju delirija naj bi na pomoč klical celo svojo pokojno ženo Virginio, vendar to je še ena od mnogih interpretacij, ki jih je podal Moran.

Poejeve zadnje besede pred smrtjo naj bi bile; Bog, usmili se moje uboge duše.”

Edgar Allan Poe je sicer ime, ki ni potrebno globje predstavitve. Rojen leta 1809 v Bostonu, je bil že od otrok močno zaznamovan s smrtjo in morbidnimi mislimi; pri dveh letih mu je umrla mama, njegova prva ljubezen je umrla, ko je bil še najstnik, pri 20. letih pa je svet zapustila še njegova krušna mati. Šolo je obesil na klin, nekaj časa je služil kot kadet na vojaški akademiji West Point, vendar je bil izključen, zato si je poiskal službo literarnega urednika v Richmondu. V reviji Southern Literary Messenger je redno objavljal svoje kratke zgodbe, ki so povzemale estetiko gotske fikcije, hkrati pa so se močno spogledovale s psihološkimi koncepti potlačene travme in delovanja podzavestnega, z zgodbo Umori v ulici Morgue pa je tlakoval pot žanru literarne detektivke, ki je hkrati predstavila Poejevega znamenitega detektiva Dupina. Poe je bil tudi izvrsten pesnik, v pesmih pa je pogosto sledil izročilu svoje proze; smrt mlade ženske in pesnikovo težavno prebolevanje sta bila najpogostejša motiva njegovih pesnitev kot sta Krokar in Annabell Lee.

Poe je bil tudi eden od tistih literatov, ki je – do določene mere – živel življenje, katerega je opisoval v svojih pesmih in zgodbah. Mnogo let se je spopadal z odvisnostjo od alkohola, največ prahu v javnosti pa je dvignil, ko se je pri 27. letih poročil s kar 14 let mlajšo sestrično Virginio Clemm, ki je kasneje umrla za tuberkolozo pri 24. letih. Njena smrt je Poeja tako močno prizadela, da je preostanek svojega življenja preživel v (še večji) mizeriji kot sicer, njegov boemski način življenja, finančne težave in alkoholna omama pa so ga porivali iz ene eksistencialne stiske do druge.

Glede na vse povedano, se zdi Poejeva nikoli pojasnjena smrt nekako “pričakovana”; šlo je za umetnika, ki je trpljenje, opisano v njegovih zgodbah in pesmih, doživel na lastni koži in njegov status literarnega odpadnika je nedvomno prispeval k temu, da v življenju nikoli ni uspel najti sreče. Pa vendar bi brez te bolečine bili prikrajšani za marsikatero delo tega literarnega genija, ki je močno vplivalo na razvoj svetovne literature, še posebej kratke proze, ki je za časa njegovega življenja dobila svojega umetniškega “dedka”.