Dušan Marolt je bil dosedaj znan predvsem po svojem pesniškem udejstvovanju, tokrat pa se nam prvič predstavlja v vlogi pisca kratke proze z zbirko Čips in telenovele. Gre za kolaž 15 zgodb, v kateri spremljamo usode povsem običajnih posameznikov v vse prej kot rožnatih situacijah; nekateri se ločujejo, drugi prepirajo, tretji iščejo smisel življenja s sprehodi po mestu in gledanjem vlakov, četrtim je zaradi nakopičenega cinizma vseeno ne zgolj za svet, ampak celo zase itd. Vsak od petnajstih junakov pričujoče zbirke se na samem začetku zgodbe znajde v neprijetnem položaju, katerega mora razrešiti na sebi značilen način. Narave junakov so po eni strani tipično “slovenske” (trmoglavost, fatalizem, razočaranje), vendar pa se zdi, da vsakogar izmed njih nekaj žene naprej, nekakšna skrita motivacija, ki jih iz stanja pasivnosti pomakne naproti aktivnosti. Zato ni moč reči, da se katera od zgodb konča na žalosten način, saj je navkljub težkim življenjskim preizkušnjam vsak junak bogat za neko novo izkušnjo, ki mu bo koristila pri ustvarjanju nove poti v življenju.Prednost zbirke je predvsem ta, da se bo s tekočim pripovednim tokom in preprostimi zgodbami, potegnjenimi iz našega vsakdana približala tudi tistim, ki sicer ne posegajo pogosto po literaturi ali pa do nje celo čutijo odpor. Zbirka je nepretenciozna, dostopno napisana in po svoje kratkočasna, vendar hkrati nosi določeno težo, ki se bralca dotakne bolje kot marsikateri predstavnik t.i. “visoke” literature. Čips in telenovele sproži val razmišljanj o tem, kdo sploh smo ljudje in kaj počnemo s svojimi življenji, navkljub temu pa bralcu pušča dovolj domišljije, da si sporočilo posamezne zgodbe razbere sam. Zbirka, ob kateri lahko ugasnete telenovelo in si privoščite nekaj več čipsa.
RAZGLEDANO 