Nova knjiga Jaka Tomca se začne enako brutalno kot tudi kaotično; Tomc pred svojo mamo pogoltne celo goro tablet, se zaklene v kopalnico in s pestjo skoraj razbije vrata. Njegova naslednja postaja; hospitalizacija v “fužinske toplice” oz. bolnišnico Polje. Ta kratek uvod bralca pripravi na skoraj 200 strani dolgo pripoved, v kateri pisec iskreno in mestoma celo duhovito opiše svoj dolgoletni boj z bipolarno motnjo. In četudi slovenska javnost v zadnjih letih vse pogosteje in sproščeno (kolikor se pač da) spregovori o psihičnih težavah, se zdi, da o njih še vedno vemo premalo oz. da si ljudje s tovrstnimi težavami še vedno srečujejo z občutki nelagodja in sramu. Ravno zato so knjige, kot je Stop Igra, toliko bolj dobrodošle, saj uspešno razbijajo stigmo o bipolarnih “nenormalnežih”, hkrati pa na duhovit in poučen način predstavijo to kompleksno bolezensko stanje, s katerim se mora posameznik naučiti živeti. Tomc ni pisec, ki se zateka v samopomilovanje in melodramatičnost, temveč na brutalno iskren in presenetljivo duhovit način opiše svoje manične epizode, kaotično razklanost med življenjem “normalnega” človeka in psihiatričnega bolnika, vsakdanji utrip za zidovi psihiatrične bolnišnice, bralno izkušnjo pa še dopolni z izseki iz pisem, SMS sporočil, zdravniških diagnov in pogovorov preko družabnih omrežij.
Stop Igra je knjiga, ki bralca na tak ali drugačen način zaznamuje, saj mu ponudi obširen vpogled v duševno bolezni in celo uspešno pojasni, kaj točno se človeku, ki ga npr. zgrabi napad manije / depresije ali obojega, sploh podi po glavi. In četudi knjiga ne ponuja jasnih odgovorov ali zadovoljivih sklepov (ker je te skoraj nemogoče najti), je dovolj informativno bogata in sproščeno napisana, da jo bo bralec s težavo odložil. Knjigi je v veliko pomoč tudi Tomčeva samozavestna drža, ki tragičnost svojega položaja začini z navdihujočim smislom za humor ter izredno doživetimi opisi maničnih napadov (Tomc npr. se v nekem trenutku med tekom po ljubljanskih ulicah odloči napol nag teči po hodnikih ljubljanske občinske stavbe, v neki drugi epizodi pa pride na idejo, da je vodja odporniškega gibanja proti strojem). Bilo pa bi zmotno trditi, da Tomc vse skupaj dojema kot velik hec; skozi knjigo je venomer prisoten duh odgovornosti in tragičnosti, še posebej, ko se pisec poveča prikazu skrhanih družinskih in partnerskih odnosov zaradi svoje duševne bolezni, v nekaterih poglavjih pa besedo prepusti tudi svojcem in prijateljem, ki njegovo stanje dojemajo na svoj, prav poseben način.
Stop Igra je navkljub težki tematiki lahkotno spisana in izredno berljiva knjiga, ki bo – vsaj upajmo – vzpodbudila k bolj iskrenemu pogovoru o duševnih boleznih.
RAZGLEDANO 