Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Težava mnogih sodobnih (predvsem čezlužniških) filmov z LGBTQ vsebino je ta, da se zavoljo osladne politične korektnosti in strahu pred moralno ogorčenostjo publike trmasto oklepajo pravljičnega portretiranja istospolne skupnosti in rešitve za njene težave vidijo v preprostih in naivnih potezah. Na takšno plitkost vsekakor ne pristaja britanski psihološki neo-noir triler Femme, ki poveže nasilneža in žrtev v kompleksen in problematičen odnos; Jules, transvestitski performer (izvrstni Nathan Stewart-Jarrett), je nekega večera tarča brutalnega napada skupine homofobnih huliganov, med katere spada tudi vročekrvni Preston (George MacKay v svoji najbolj kompleksni vlogi doslej). Slednjega Jules sreča tri mesece kasneje v gejevski savni (izkaže se, da je Preston globoko zavrt homoseksualec) in se v želji po maščevanju zaplete z njim v razmerje, kar pa v obema prebudi cel kup konfliktnih čustev. Femme je odkrito provokativen film, ki se samozavestno spusti v analiziranje kompleksnega razmerja med žrtvijo in njenim rabljem, hkrati pa tudi opozori (pre)veliko moč gorečega maščevanja, ki žrtvi včasih ne prineše moralnega zadoščenja in razrešitve osebnih problemov. Emocionalno popotovanje glavnih likov je zaznamovano z mamljivo neo-noirovsko atmosfero in temačno fotografijo, že omenjenimi pogumnimi igralskimi predstavmi ter potrpežljivim razvijanjem zgodbe, kjer je gledalec na trnih vse do nastopa odjavne špice. Režijski duet Sam H. Freeman in Ng Choon Ping suvereno in kompetentno sledita žanrskim pravilom filmov o maščevanju, vendar te začinita z grobim stilom in nepredvidljivimi zasuki, kar je še najbolj razvidno v zastrašujoče realističnem finalnem preobratu. Femme bo za marsikaterega gledalca pretežak zalogaj, hkrati pa bo podvržen napačnim interpretacijam (nekateri bodo celi trdili, da film humanizira homofobe), toda v današnjem času, ko je pogum v filmski umetnosti prej izjema kot pravilo, so takšni ostri filmi vsekakor dobrodošli.

Če je kateri podžanr filmskih grozljivk strašansko zlajan, so to filmi o zombijih, saj jih večina sledi isti prežvečeni formuli prikaza skupine ljudi, ki se mora ubraniti pred hordami počasnih (in posledično ne preveč strašljivih) živih mrtvecev v postapokaliptičnem svetu. Norveška srhljiva drama Handling The Undead, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana pisatelja Johna Ajvida Lindqvista (ta je bralcem najbolj poznan po kultnem vampirskem romanu Let The Right One In, ki je bil leta 2009 deležen enako odličnega filma) in v režiji Thee Hvistendahl, ne bi mogla biti bolj oddaljena od klasičnega zombijevskega filma, saj gre za počasno, kompleksno in atmosferično meditacijo na temo prebolevanja izgube bližnjega in sprejemanja smrti kot žalostnega, vendar nujnega dela življenja. Film je postavljen v norveško prestolnico Oslo, kjer začnejo nekega poletnega dne iz neznanega razloga mrtvi vstajati iz grobov in se vračati k svojim družinam, slednje pa se z nastalo situacijo soočajo na svoje nenavadne načine; tako med drugim žalujoči dedek izkoplje svojega vnuka, da bi ga vrnil njegovi globoko depresivni materi, tričlanska družina znova naveže stik z materjo, ki je umrla v prometni nesreči, medtem ko se starejša ženska na isti dan, ko pokolje svojo ljubimko, sreča z njenim “živim” truplom. Eden od najbolj nadležnih elementov filmov o zombijih je njihovo pogosto zatekanje k cenenosti in uporabi gravža, česar pa v pričujočem filmu ni na spregled; Hvistendahlova, ki je za film napisala tudi scenarij, svojo pozornost namenja temačni atmosferi, počasnemu razvoju zgodbe (še posebej polžja prva tretjina filma zna biti za gledalca močan zalogaj) ter specifični vizualni podobi širokih planov zapuščenih mestnih ulic in stanovanjskih kompleksov, ki reflektirajo turobno čustveno izpraznjenost glavnih junakov. Handling The Undead tako ni klišejska zombijevska grozljivka, ampak realistična psihološka drama, kjer so zombi personifikacija notranje stiske posameznikov, ki mrtve nočejo pustiti počivati v grobu.