Vitomil Zupan: Igra s hudičevim repom

To, da je Vitomil Zupan vedno uspel šokirati slovensko javnost s svojimi deli, ni presenetljivo. Njegovo najbolj znano delo Menuet za kitaro je brez kančka sramu razbil idealizirano podobo partizanskega vojaka med osvobodilno borbo in s tem požel val ogorčenja in prikritega odobravanja. V pričujočem romanu Igra s hudičevim repom pa se je avtor odločil razgaliti prav tako idealizirano podobo življenja zakonskih parov v “varnem” objemu nekdanje republike Jugoslavije. Na nek nenavaden način bi lahko rekli, da je med že omenjenima romanoma neka skupna točka; vojna. V Menuetu se ta resda izraža na bolj neposreden način, a v Hudičevem repu je vojno stanje izraženo na verbalen način, ki postopoma izbruhne v fizično nasilje, brez česa junaki ne morejo živeti. Roman v osnovi pripoveduje zgodbo o meščanskem zakonskem paru, ki je naveličan lastnih življenj in drug drugega. Že od prve strani smo priča mnogim krutim prizorom njunega obračunavanja, ki  se – kot že rečeno – sprva gradi na zmerljivkah, kaj kmalu pa besede nadomestijo dejanja in fizično nasilje postane njuna popotnica v vsakdanjem življenju. Ko se glavni junak in pripovedovalec zgodbe zaplete v afero z mlajšo žensko, se njun zakon začne rušiti kot hišica iz kart, prav tako pa je ogroženo tudi življenje mladenke, ki postane figura izsiljevanja med obema jeznima in brezčutnima zakoncema.

Igra s hudičevim repom je antiljubezenski roman, ki preko nizanja zakonske krize razkriva neko večjo sliko – idealizirano podobo Jugoslavije z vsiljenim občutkom bratstva in enotnosti. Glavni junak namreč na neki točki ugotovi, da mu občutek umetno zrežirane enotnosti ne pomaga kaj dosti, če ne more kontrolirati niti lastnega življenja. Zupan tako preko intimne zgodbe o nasilnem ljubezenskem trikotniku popači podobo jugoslovanske družbe, ki je medse sprejemala tudi moralno neodgovorne in sprevržene osebke, kot so opisani v tem romanu. In to je tudi ena od večjih napak sicer izvrstnega dela; glavni junaki so hladno odmaknjeni, silno antipatični in povečini bralcu niti ni jasno, kaj naj bi jih tako močno vezalo skupaj, da ne morejo preprosto iti vsak svojo pot.  Mogoče je celotna zgodba metafora za družbeno stanje v nekdanji republiki, mogoče pa Zupanova agresivnost pisanja tokrat res pretirava. Kot že rečeno; za vse oboževalce Zupanovega opusa je tole obvezno branje, za vse ostale pa; najprej si preberite Menuet za kitaro in še nekatera druga dela, pričujoči roman pa naj vam služi kot češnja na vrhu torte.

Rating: 4 out of 5.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s