Prve pol ure Spielbergovega vojnega spektakla Saving Private Ryan, ki prikazuje izkrcanje ameriških sil na obalah Normandije, so sapo jemajoče in zbirka fprizorov, ki se bodo z zlatimi črkami zapisali v zgodovino filma. Tako perfektno izpiljenega občutka za realizem in brutalnost, ki brez odvečnih besed prikaže grozoto vojne, v žanrsko podobnih izdelkih gledalec zlepa ne bo našel. Vsaka minuta je pospremljena z avtentično grozo in tesnobnim občutkom, da se gledalec skupaj z junaki znajde sredi brutalne bitke za preživetje, kjer ni prostora za umik. In zdi se, da je ta del filma gledalce in kritike tako začaral in pretresel, da so pozabili na preostanek filma, ki je dokaj formualičen in sentimentalno predvidljiv. Zgodba o skupini vojakov, ki se sredi vojne vihre najti mladega rekruta Ryana in ga pripeljati domov k materi, ki je že izgubila njegove brate, je obarvana z veliko Spielbergovske melodrame, ki v kontrastu z brutalnim nasiljem izpade nekoliko medlo. Zgodba o skupini vojakov, ki morajo najti mladega rekruta Ryana in ga pripeljati domov, poteka pIz tehnične plati je film brezhiben, enako vrhunska je tudi igralska zasedba, kjer se seveda najbolj izkaže Tom Hanks kot vodja reševalne ekipe – še posebej vrhunski je njegov realistični monolog o tem, da mu je za misijo mar zgolj zato, ker bo potem lahko odšel iz bojišča domov – moreča atmosfera najbolj krvave vojne vseh časov pa je prisotna na vsakem koraku. Vseeno pa filmu do mojstrovine manjka nekoliko več izvirnosti in manj predvidljivosti.
RAZGLEDANO 